Sokolov ve o klavirjih znamke Steinway več kot marsikateri klavirski tehnik. Preden sede za neznani klavir, najprej pregleda njegovo notranjo mehaniko in ga po potrebi razstavi. Foto: Darja Štravs Tisu/Festival Ljubljana
Prvo presenečenje večera je bila njegova eleganca. Redko vidimo klasične izvajalce v “polni” koncertni obleki. Njegova eleganca in gracioznost sta se pokazali s črnim elegantnim frakom in telovnikom, kar ne vidimo pogosto pri solistih na koncertih. Za piko na i pa je virtuoz dodal še eleganten bel metuljček. Takšne oprave dandanes nosijo predvsem dirigenti in operne dive.
Brezčasna eleganca, ki pa je ni dodelal s kakšnimi bleščečimi dodatki ali pa ekstravaganco, ki je danes tako popularna. Glasbeniki so vedno izzivali družbo. Nekoč z načinom skladanja, danes pa skozi modo in interpretacijo. Gospodu v zrelih letih tako pristaja brezčasna eleganca ob črnem koncertnem klavirju.
Mojster črno-belih tipk bi sicer moral nastopiti že na lanskem sklepu zimskega festivala, vendar je nastop zaradi bolezni odpovedal. Pričakovanja so bila tako velika.
Uvod recitala v znamenju začetka in konca Beethovnovega življenja
Že sam prihod umetnika na oder je bil graciozen. Sokolov se je odločil za drugačen, mogoče celo malo ruski pristop. Počasen prihod, pogled, usmerjen v klavir, kratek, plitek priklon in takoj prvi akord. Občutek v dvorani je bil, da je umetnik že pred in med prihodom na oder v svoji “vlogi” in ga občinstvo sploh ne zanima – samo pustite me igrati in se izražati skozi glasbo.
Sokolov zelo redko daje intervjuje in skoraj nikoli ne govori o zasebnem življenju ali interpretacijah, saj verjame, da glasba govori sama zase. Foto: Darja Štravs Tisu/Festival Ljubljana
Prvi toni so naznanjali, da bomo priča veličini pianista in skladatelja Beethovna. Sonato za klavir št. 4 v Es-duru op. 7 je skladatelj napisal leta 1796 in jo izdal kot samostojno delo. Zanimiv izbor, saj je ta sonata, sam skladatelj jo je poimenoval velika sonata, velikokrat spregledana in zato manj pogosto izvajana. Skladatelj je sonato posvetil svoji takratni 16-letni učenki Anne Luise Barbare. Tehnične zahtevnosti sonate nakazujejo, da je bila Anne izjemno vešča pianistka, ki je bila sposobna obvladovati zapletene pasaže v sonati.
Ali ji je sonato posvetil samo zaradi prijateljskega odnosa ali pa je bila ena izmed neuslišanih ljubezni? Mogoče celo oboje? V klasični glasbi ni nič nenavadnega, če skladatelj svoje delo posveti nekomu – po navadi osebi, ki je bila pomembna v njegovem življenju, ali pa osebi, ki je imela velik vpliv na skladanje.
Pozornost do detajlov in preprostost večera
Na odru je stal le črn koncertni klavir, brez rož ali dodatkov, zaradi česar je velik oder deloval še bolj prazen. A pianistova igra je povsem napolnila prostor, zato bi vsak odrski dodatek porušil to čisto, zbrano podobo.
Osvetlitev je bila zadržana in temačna, kar je ustvarilo intimno vzdušje. Ker Sokolov najraje vadi ponoči in ceni mir ter koncentracijo, mu takšna umirjena svetloba ustreza – tudi glede na izbrani repertoar močna osvetlitev ne bi bila primerna.
Zelo preprosta postavitev vseh elementov na odru pred začetkom recitala. Foto: Urh Feldin/MMC RTVSLO
Najdaljša sonata z začetka Beethovnovega skladanja
“Velika sonata” je ena izmed najdaljših sonat, ki jih je Beethoven napisal – pianist vse štiri stavke odigra v slabih 30 minutah. 76-letni pianist je z njo opravil v velikem slogu. Velikokrat se zgodi, da zaradi tehnike igranja trpi izraznost in nasprotno, vendar pa pri pianistu njegovega kova to ni bilo vprašanje niti za eno frazo.
“Šest bagatel ali malenkost za soloklavir”
V slogu Beethovna se je tudi nadaljeval recital. Za konec prvega dela se je pianist odločil, da bo odigral Šest bagatel op. 126, ki jih je visoko cenil tudi sam skladatelj. Kot popolno nasprotje sonati, ki je iz zgodnjega skladateljevega življenja, so bagatele zadnje delo za klavir, ki jih je Beethoven napisal. O delu je skladatelj dejal: “Šest bagatel ali malenkost za soloklavir, od katerih so nekatere nekoliko bolj razvite in verjetno najboljše tovrstne skladbe, kar sem jih napisal.”
Sokolov nastopa približno le sedemdesetkrat na leto, saj si za vsak koncert vzame čas, da ga premišljeno sestavi in se vanj popolnoma poglobi. Foto: Darja Štravs Tisu/Festival Ljubljana
V nasprotju z njegovimi prejšnjimi bagatelami je bilo teh šest že od začetka predstavljenih kot en cikel, kjer se med seboj izmenjujejo lirični in introspektivni ter hitri in dramatični deli. V celotnem ciklu je skladatelj zelo svoboden, recimo igranje z zapleteno ornamentiko ali pa igranje s spreminjanjem registra na klavirju – bodisi navzgor bodisi navzdol.
Grigorij Sokolov velja za enega največjih pianistov današnjega časa in zadnjih nekaj desetletji. Nase je opozoril že zelo zgodaj, najprej pri dvanajstih letih, pri 16 pa je, kot najmlajši v zgodovini, že zmagal na mednarodnem pianističnem tekmovanju Čajkovskega in skozi celotno kariero pridobil status legende. Kot se za takšno osebnost spodobi, pozna klavir boljše kot marsikdo, ki se ima za velikega poznavalca tega instrumenta s tipkami. Zaradi političnih razmer v 70. letih in pozneje – Sokolov je odraščal v Sovjetski zvezi – skorajda ni mogoče najti kakšnega posnetka njegovega nastopanja iz tega obdobja. Mednarodni preboj pa je doživel šele po razpadu Sovjetske zveze, ko je skoraj takoj postal najbolj iskan glasbenik. Pa čeprav je danes v navadi, da vsi najbolj znani pianisti tega sveta koncertirajo v družbi najboljših svetovnih orkestrov, spomnimo – lani je v Ljubljani nastopila slavna Martha Argerich, ki jo je spremljal mednarodno priznan orkester, pa se je Sokolov zelo kmalu odločil posvetiti recitalom, saj naj bi tako najbolje izrazil svojo glasbeno vizijo.
Beethoven je proti koncu svojega življenja oglušel. Glasbe tako ni več zaznaval na “navaden” način, ampak predvsem skozi občutke, spomine in pa prek telesnih vibracij glasbila. Ravno zato se v njegovih poznih delih opazi široko razprta lega, kjer sta roki postavljeni zelo narazen.
Ni enostavno odigrati takšnega cikla, za katerega je imel celo skladatelj visoko mesto med svojimi deli. Vsekakor je to za izkušene izvajalce, kar pa Grigorij Sokolov brez dvoma je. Niti za hip se ni zdelo, da je izvajalec v krču ali pa da mu roke prehitevajo glavo. Hitri deli so tako hitri, da ponekod deli skladbe kar poletijo mimo tebe.
Še težje je to doseči, kadar okoli sebe nimaš orkestra, ki lahko marsikaj prekrije in zakrije ter doda neko vrednost in gracioznost. V recitalu to uspe doseči samo redkim. Mednje štejemo tudi Sokolova, ki nam v celotnem koncertu, trajal je skoraj tri ure z dodatki, niti za hip ni dal občutka, da klavirja in prstov nima pod nadzorom.
Zasluženo se je prvi del koncerta končal z močnim aplavzom. Pianista je občinstvo kar nekajkrat na oder pospremilo z bučnim aplavzom in vzkliki. Mogoče je kdo upal na kakšen mali dodatek po prvem delu. A pianistična legenda se za to ni zmenila.
Prehod v romantično obdobje in Schubertovo sonato
Drugi del nam je predstavil drugega velikana klasične glasbe Franza Schuberta in njegovo Sonato za klavir št. 21 v B-duru D. 960. Sonata je bila napisana le nekaj tednov pred skladateljevo prezgodnjo smrtjo, jeseni leta 1828. Bila je ena izmed treh sonat za klavir, ki jih je skladatelj napisal v zadnjem letu svojega življenja. Objavljene so bile šele leta po njegovi smrti in so bile v 19. stoletju zelo zapostavljene.
Ta pogled na te tri sonate se je spremenil v 20. stoletju. Tako so danes zelo visoko cenjene in so nepogrešljiv del repertoarja vsakega zrelega pianista.
Gallusova dvorana Cankarjevega doma je bila polna oboževalcev klasične glasbe in virtuoza Grigorija Sokolova. Foto: Urh Feldin/MMC RTV SLO
Velika dilema je, kam uvrstiti Schuberta. V klasicizem ali romantiko? Tako kot veliko stvari v glasbi je tudi tukaj lahko kanček subjektivnosti. Odvisno od dela – nekatera dela imajo zelo velik pridih zgodnje romantike, medtem ko nekatera, predvsem zgodnja dela, predstavljajo formo poznega klasicizma.
Vrnimo se na samo sonato. Schubert je vsakega izmed štirih stavkov zastavil v velikem merilu. Pa vendar v tem njegovem delu ni niti enega odvečnega tona, česar ni vedno mogoče reči za marsikatero delo.
Slogovna vrednost klasicizma
Ena izmed slogovnih značilnosti klasicizma – čeprav ne strogo pravilo – je, da se ponavljajoče teme redko vrnejo povsem nespremenjene. Ob ponovitvah jih skladatelj pogosto preoblikuje z drobnimi okraski, denimo s trilčki ali subtilnimi ritmičnimi in dinamičnimi odtenki.
V tej sonati je to še posebej jasno slišati. Tema, ki se vzpostavi na začetku prvega stavka v ekspoziciji, se v nadaljnjih ponovitvah vselej pojavi rahlo preoblikovana. Te drobne spremembe ji dodajajo harmonsko bogatost in izrazno globino, hkrati pa ostaja dovolj prepoznavna, da jo poslušalec brez težav razbere kot osrednjo, nosilno misel sonate.
Od virtuoza, kot je Sokolov, ni bilo pričakovati nič manj za “grand finale”. Tehnično in interpretativno zelo zahtevna sonata, ki je ne more z dušo odigrati vsakdo. In če kdo, potem je ravno Sokolov tisti, ki mu je ta sonata pisana na kožo. Od hitrih in počasnih stavkov do dolgih kadenc in fraz, izvedenih brez vidnejših napak.
Sokolov je povedal, da ga je v času študija najbolj navdihoval Emil Gilels, pomemben vpliv pa so nanj imeli tudi Rahmaninov, Sofronicki, Glenn Gould, Solomon in Lipatti. Po estetskem nazoru se čuti najbližje Antonu Rubinsteinu. Foto: Urh Feldin/MMC RTVSLO
Težko najdemo vse presežke za to sonato. Mogoče je najbližje zapis pianista Stephena Hougha: “Uvodni stavek sonate presega vsako analizo. To je eden tistih trenutkov, ko je treba pero odložiti na mizo, telo nasloniti na naslonjalo stola in celotno poslušalčevo bitje prepustiti drugi sferi.”
Dodatek?
In ko je odzvenel zadnji ton, je bila v dvorani smrtna tišina, a že v naslednjem trenutku jo je prevzel močen aplavz, ki je trajal tako dolgo, da se je pianistična legenda morala vrniti na oder dvakrat. Vsekakor je bilo pričakovati dodatek (bis), ki ga je občinstvu namenil po tretjem prihodu na oder. Ampak občinstvo ni bilo zadovoljeno s samo enim dodatkom in tako jim je Sokolov namenil mini recital znotraj recitala. Dodatki so se vrstili in ustavil se je pri dodatku številka 6. Marsikdo v občinstvu je dočakal svoj trenutek s Chopinom, ki si ga je kot dodatek potihoma želela celotna dvorana.
Pri prvem akordu Chopina se je v dvorani zaslišal močan vzdih in nato smrtna tišina do konca dodatka, ki jo je prekinil eden izmed močnejših aplavzov tistega večera. Občinstvo je dobilo to, kar je hotelo. Morda tega ni bilo mogoče razbrati na obrazu Sokolova, ker virtuoz niti enkrat v celotnem koncertu ni pokazal kakršnega koli izraza na obrazu, celoten koncert je vzdrževal “poker face”, bilo pa je v dvorani čutiti čustva, tako njegova kot tudi čustva občinstva, ki je še ostalo.
Med prvim in drugim delom koncerta je na oder stopil uglaševalec in znova skrbno uglasil klavir. Foto: Urh Feldin/MMC RTVSLO
Oglas