Koncept “zadnjih sob” se je leta 2019 rodil na spletni strani 4chan, s fotografijo praznih sob in pripisom: “Če nisi pazljiv in se preklikaš iz realnosti, končaš v Zadnjih sobah, kjer ni drugega kot smrad po starem, vlažnem tapisonu, norost monotone rumenosti, neskončen zvok flurescentnih luči v ozadju, in približno šesto milijonov kvadratnih milj naključno segmentiranih praznih sob, v katerih si ujet. Bog ti pomagaj, če slišiš, da nekaj lomasti v bližini, ker tisto je prav gotovo slišalo tebe.” Sama fotografija je nastala leta 2002, preden se je Kane Parsons sploh rodil. Foto: Blitz film & video distribution d.o.o.
Sorodna novica
Obsedenost
Poletje je tradicionalno čas, ko v kinematografih kraljujejo bombastični blockbusterji – letos pa smo priča zanimivemu odklonu od tega pravila. Ena za drugo sta na spored prišli dve grozljivki, ki imata precej skupnega: za razmeroma skromen proračun sta ju posnela režiserja v dvajsetih, ki sta pred tem nase opozorila z objavami na YouTubu. Obe izhajata iz uveljavljenih grozljivih podžanrov, a z novo, generaciji Z lastno senzibiliteto. 26-letni Curry Barker v Obsedenosti splete parabolo o ljubezenski obsedenosti, 21-letni Kane Parsons pa v Backrooms: brez izhoda ponudi vizijo novodobne hiše strahov – generičnega pisarniškega okolja kot brezmejnega prostranstva psihološke groze.
Oglas
Parsons je že pred leti – pod uporabniškim imenom Kane Pixels – začel na spletu objavljati “najdene posnetke”; po drobcih so nakazovali zgodbo skrivnostnega inštituta, ki preiskuje t. i. zadnje sobe, liminalne prostore, skregane z zakoni fizike. Ti filmčki, ki sodijo v internetni žanr viralne mitologije “creepypasta”, so pritegnili pozornost A24, studia, ki je cel svoj imidž zgradil na nekonvencionalnih grozljivkah. Intuicija je bila očitno prava, kajti film je z več kot 200-milijonskim zaslužkom že presegel (neprimerljivo bolj promoviranega) Veličastnega Martyja in postal najdonosnejši film v zgodovini studia.
Kane Parsons je najmlajši režiser pod okriljem studia A24: predprodukcije filma se je lotil takoj po končani srednji šoli, pri devetnajstih letih. Prejšnji teden je praznoval 21. rojstni dan. Foto: Blitz film & video distribution d.o.o.
V zadnjem mesecu filmska stroka tekmuje v analizah vzpona “grozljivke generacije Z”; njene glavne lastnosti so torej mladi talent, nove tehnologije in predhodni uspeh na spletnih platformah, ki je na poti do viralne slave nekako obšel tradicionalne promocijske kanale.
Lahko, da se bo novi žanr izkazal za modno muho, dejstvo pa je, da trenutno ponuja odgovor na zasičenost s tradicionalno kinematografsko izkušnjo ter nastavlja zrcalo strahovom in fiksacijam “tesnobne generacije”. Obsedenost in Brez izhoda sta zgodbi osamljenih, izoliranih in nesrečnih ljudi s faliranimi življenjskimi ambicijami in močno samodestruktivno klico. Labirintni hodniki, v katere se zapletajo protagonisti Parsonsovega filma, morda niso nič drugega kot posodobljena različica “hiše strahov” za generacijo, ki je izgubila vsakršno upanje, da bo kdaj rešila svojo stanovanjsko problematiko.
A vrnimo se najprej v devetdeseta, ki so za mlado generacijo očitno predpotopna doba videokaset in analognega trpljenja. Film odlikuje estetika namerne grdosti cenenega pohištva in spranih rjavih odtenkov; po vizualni plati je to, kar gledamo, diametralno nasprotje nostalgije. Devetdeseta skozi takšno prizmo so groza masovne proizvodnje in nizkih standardov, preslikana v neskončne labirinte z rjavkastim tapisonom po tleh in ostudnim rumenkastim odtenkom na stenah.
Med pokulturnimi deli, ki so vplivala na njegov prvenec, je Kane Parsons navajal seriji G. Robot in Paranoia Agent (2004), videoigro Portal (2007) ter srhljivko Foto studio (2002) in psevdodokumentarec Punishment Park (1971). Foto: Blitz film & video distribution d.o.o.
Clark (Chiwetel Ejiofor) je sanjal o karieri arhitekta, končal pa kot lastnik propadajoče trgovine s pohištvom, “Otomanskega imperija kapitana Clarka”, ki jo iz neznanih razlogov promovira z maskoto gusarja. Odkar ga je žena načevljala, Clark v trgovini preživlja ne samo dneve, ampak tudi noči. Zdi se, da so njegova edina sprememba lokacije obiski pri psihoterapevtki Mary (Renate Reinsve), ki pa mu ne pomagajo kaj prida: Clark je še vedno zagrenjen, jezen in zapit človek. Ejiofor sijajno upodobi odbijajočega, nesimpatičnega posameznika, s katerim se nihče ne bo skušal poistovetiti; obenem pa je v njegovem končnem soočenju z lastnimi pomanjkljivostmi presunljiva iskrenost, na kakršno naletimo le redko.
Clarka še dodatno frustrirajo nepojasnjeno visoki računi za elektriko, morda povezani z arbitrarnim prižiganjem luči, ki mu sredi noči utripajo nad glavo. Na lovu za skrivnostnim tatom elektrike v kleti naleti na portal v “zadnje sobe”, skrivnosten mejni prostor hodnikov in pisarn. Neznani arhitekt jih je zgradil, “kot da bi psa narisal nekdo, ki so mu psa opisali, a ga ni še nikoli videl” – v najbolj splošnem pomenu besede so to pisarne, a njihovi proporci in posamezni detajli so skregani z zakoni evklidske geometrije; nekaj, kar se na prvi pogled zdi popolnoma obvladljivo, se izkaže za koncept onkraj našega razumevanja. Zadnji prostori grozo črpajo ravno iz svoje banalnosti. Predstavljajte si pisarne svoje službe ponoči: ko v njih ni življenja, privzamejo srhljivo dimenzijo nečloveškosti.
Občutek globoko vsajene groze, porojene iz vsakdanjega, je dediščina velikega Davida Lyncha; Parsons jo križa z vizulijami defektne videoigre, v kateri lahko hodiš v krogih, nikoli pa ne moreš napredovati na naslednjo raven. V teksturo pisarniškega življenja so se ujeli tudi delci intime: v eni sobi utripa odsluženo božično drevo, drugje so v kotu nametana oblačila in spet tretja soba simulira nekakšno jedilnico. Posamezni elementi so v hipu prepoznavni, a so v tej novi ontološki postavitvi izpraznjeni kakršnega koli pomena. Zadnje sobe so arhitekturni izraz brezupa, dekonstrukcija vizije prostora po meri človeka.
Za potrebe snemanja so zgradili okrog 2800 kvadratnih metrov kulis prostorov in nhodnikov, v katerih so se filmski delavci občasno tudi izgubljali. Foto: Blitz film & video distribution d.o.o.
Je pa v teh hodnikih seveda tudi nekakšna skrivnostna entiteta, ki topota po hodnikih in preži za vogali… Parsonsu je treba priznati, da se v svojem filmu ne zanaša pretirano na ceneno plašenje gledalca s pošastmi, ki bi skočile iz sence; raje ima počasi stopnjujoče se občutje nelagodja in razkrajanja resničnosti.
Po nekaj raziskovalnih ekspedicijah skuša Clark svoje odkritje pojasniti Mary, ki pa njegove blodnje odpiše kot odtegnitveno krizo alkoholika. Ko nekega dne njen pacient izgine (in za seboj pusti samo enigmatično sporočilo na telefonski tajnici), se Mary vendarle poda v Otomanski imperij; kmalu tudi ona naleti na porozni del stene, skozi katerega lahko zdrsne v vzporedno resničnost.
Tako Clark kot Mary s seboj nosita hudo travmo iz preteklosti. Parsons brez nepotrebne ekspozicije razkrije ozadje obeh protagonistov; odličen občutek ima za to, da določene stvari lahko ostanejo samo nakazane. Mary, kot izvemo iz skopih spominskih prebliskov, je bila v otroštvu ujetnica agorafobične matere. Nerazrešeno bolečino je kot odrasla ženska preusmerila v pomoč drugim; svojo terapevtsko metodo “odpiranja oken duše” promovira s serijo motivacijskih kaset. Potlačena travma bo vplivala na to, kako se glavna lika odzivata na zadnje prostore (in na to, kako se prostori odzivajo na njiju).
Clark na svoji ekspediciji v neznanonikoli ne pokaže strahu – to je najbrž povezano z brezcilnostjo in turobnostjo življenja, ki ga čaka na tej strani resničnosti. Foto: Blitz film & video distribution d.o.o.
Marsikoga bo zmotilo, da film ne ponuja enoznačnega ali dokončnega odgovora na to, kaj zadnje sobe torej so in po kakšnih zakonitostih delujejo. Pri tem se je treba zavedati, da scenarij, ki tradicionalno filmu daje oprijemljivo shemo (na podoben način, kot arhitektura postavlja ogrodje našemu bivanju), Parsonsu služi samo kot iluzija koherentnosti in doumljivosti. Podobno, kot se Clark našemi v gusarja z leseno nogo, je tudi Parsons svojo konceptualno videoumetnino našemil v komercialno grozljivko.
Če je filmski prostor zrcalo notranjega sveta likov, je to svet, ki ga nobena oblika terapije ne more več zaceliti: v realnosti, kjer je posameznikova identiteta fragmentirana in naluknjana, je vsako govoričenje o osebnostni rasti in duševnem zdravju le še prazen kliše. Prebivalci zadnjih sob, srhljive entitete, ki v sebi nosijo odmev narobe zapomnjenih podrobnosti in družinskih odnosov (matere, očeti, nekdanje žene), so izrastki posameznikove duše: razraščajo in krepijo se, dokler naposled ne zastrupijo svojega stvarnika. Naš krvnik bo torej izkrivljena različica naše lastne samopodobe, ki nas preganja po labirintu duševnosti. Kdor sklene brskati po greznici zavesti, je bil torej posvarjen: Hic sunt dracones.
Ocena: 4,5
Backrooms | Official Trailer HD | A24
Oglas