Kučan: Nikoli nisem bil proti osamosvojitvi Slovenije, kar insinuira ta plakat

Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona

V oddaji Marcel se je Marcel Štefančič Jr. pogovarjal z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom.

Oglas

Čez tri dni bomo praznovali dan državnosti, na reklamnih panojih po Sloveniji pa stoji napis: Očitajo mi, da samostojna Slovenija ni bila moja intimna opcija. Še danes ni. Spodaj piše Tovariš Milan Kučan, 23. december 2015, v intervjuju za Radio Slovenija. Kaj je narobe s tem oglasom? Saj je brezplačen, upam, da vam ga ne bodo zaračunali.

Torej, to, kar je na tem oglasu, zaradi katerega seveda nisem čisto nič srečen, je neresnica in to vedo tudi tisti, ki nagovarjajo človeka, ki plakatira to po Sloveniji, da to plakatiranje tudi plačuje. Ne zaradi sebe, ampak vendarle se mi zdi, da je treba zaradi tega, ker je to ena od stvari, s katerimi se onečeduje svetlo slovensko zgodbo, ko se je slovenska nacionalna in državljanska skupnost odločila, da bo živela v samostojni državi, da je vendarle potrebno v zvezi s tem nekaj povedati.

Nikoli nisem bil proti osamosvojitvi Slovenije, kar insinuira ta plakat. V takratnih surovih razmerah razpadanja nekdanje skupne države sem se moral racionalno odločiti in sem se odločil, da je samostojna Slovenija najboljša možna izbira. Bil sem pa proti temu, da bi se Slovenija osamosvajala po poti odcepitve. To je rešitev, pot, ki so nam jo ponujali v Beogradu z zakonom, ki bi ga preglasovala srbska večina, ki bi nam postavljal pogoje, pod katerimi bi lahko iz Jugoslavije odšli. Moram vas spomniti: takrat je bilo veliko Miloševićevo zborovanje na sotočju Save in Donave, kjer so nas Slovence podili v Filadelfijo in Gradec in takrat sem v Beogradu moral povedati: Mi, Slovenci, bomo iz Jugoslavije šli takrat, ko bomo sami to ocenili. Nihče nam ni postavljal pogojev, ko smo prišli, in nihče nam jih tudi ne bo, ko bomo odšli.

V čem je razlika? Po poti razdružitve pomeni, da obe državni entiteti ohranjata svojo državotvorno in državno pravno kontinuiteto, tako da smo Slovenci iz Jugoslavije odnesli svojo državno kontinuiteto. In morebiti je prav ob tem dejstvu razlog, da nekateri, ki mislijo, da se je slovenska državotvorna zgodovina in državo in državnost začela šele leta 1991, da tega pač ne želijo slišati.

Z odcepitvijo bi Slovenci preveč izgubili, je to poanta? Kaj bi izgubili?

Izgubili bi svojo državno pravno kontinuiteto. Naša država vendarle sega mnogo let nazaj, sega seveda tudi v čase še avstro-ogrske monarhije, tudi prve kraljevine Jugoslavije, tudi v drugo Jugoslavijo in to je neka dediščina, na katero moramo biti ponosni. Na tem smo tudi gradili svojo državo.

Kar mene najbolj skrbi v tej situaciji, je, da namesto tega, da bi se krepil občutek, da smo mi del skupnosti, državljanske, nacionalne, socialne, politične, se ta občutek razbija. Zakaj? Ker se mu spodmika temeljni gradnik te skupnosti, to je solidarnost.

Milan Kučan

Kaj bi materialno izgubili?

Tudi materialno bi izgubili, ker bi nam postavili pogoje. To je bilo takrat tudi plačevanje dolgov Jugoslavije in seveda tudi arhivov in vsega drugega, o čemer razprave še do zdaj niso do konca.

Hočete reči, da se nam je razdružitev finančno bolj izplačala kot odcepitev.

Ne, gre za finance. Gre, bi rekel, za bolj moralno vprašanje. To je bil tudi argument, s katerim sem nastopal v pogovorih vse do mednarodnega priznanja Slovenije, ki je to mojo oz. če hočete našo tezo, ki je bila potrjena tudi v slovenski skupščini, sprejela argumentacijo in na njej tudi gradila. Konferenca o Jugoslaviji v Bruslju se je končala s to ugotovitvijo.

Kdaj ste dokončno spoznali, da je Jugoslavije konec in da bo treba ven?

To, veste, ni nek trenutek. Jaz sem preživel v Beogradu štiri leta, od leta 1982 do 1986 in sem takrat videl, da se to, kar se dogaja, ne more končati dobro. Ne samo nesporazumi med republikami, ne samo, kot se je takrat govorilo, nečisti računi, ampak predvsem sistem, kakršen je bil in ki je gradil na monopolu politične vloge zveze komunistov, to se pravi enopartijski sistem s paralelnim sistemom odločanja. To se danes pozablja.

To je daleč od tega, kar se je takrat dogajalo v svetu in tudi v Evropi. Hotenje v Sloveniji je bilo takrat, da se postavimo drugače. To je bilo veliko izvirov tega, od takrat rastočih političnih opozicijskih gibanj, ki so potem prerasla v stranko, medijev, tudi Mladine, kjer ste mislim, da takrat tudi že vi sodelovali. To je potem skupaj s takratno slovensko politiko, ki je v Beogradu zahtevala drugačen sistem, nasprotovala temu, da se ta vrenja, ki so bila pogojena s tragedijo razpadanja Jugoslavije, preprosto poskušajo zapreti z uveljavljanjem politične vloge jugoslovanske armade, ki se je imela za edinega dediča in varuha Titove dediščine.

Lojze Peterle, premier prve vlade v osamosvojeni Sloveniji, je za STA rekel, da so vsi pričakovali, da se bo odločil za lustracijo, a da tega potem ni storil, ker da, “bi s tem dobili fronto, v kateri bi del slovenske politike potegnil z Beogradom, pa bi imeli figo od osamosvojitve”. Kaj pravite vi?

Ta izjava ima po moje dve napaki: prvič, o tem, kako se bodo ljudje odločali na plebiscitu, ni odločala slovenska politika niti nekdanja politika, ampak so odločali državljani in državljanke. Zato sem tudi rekel, da je o tem odločala slovenska državljanska in nacionalna skupnost. In druga stvar, Lojze Peterle pozablja, da sta skupaj z Janšo predlagala leta, mislim, da 1997, zakon o lustraciji. Sam sem takrat v skupščini nastopal in tudi poslal pismo, zakaj temu Zakonu o lustraciji nasprotujem in to se je zgodilo. Kdaj? Potem ko je bila ustava kot soglasen akt v Sloveniji že sprejeta, ko je Slovenija že bila na varni strani, ko je že imela mednarodno priznanje in ko so se začele zelo jasno pojavljati silnice, zaradi katere je ta slovensko skupnost, ki je izpeljala ključne odločitve – se pravi, plebiscit, odpor okupatorju, vse tisto, kar je sledilo –, začela zelo hitro in zelo radikalno razpadati. Danes smo pravzaprav spoprijeti z dejstvom, da je težko te sovražnosti preseči na nek normalen način.

Vse stranke so takrat podpisale sporazum, da si nobena ne bo lastila zaslug za uspešen plebiscit. Zakaj potem del tedanje politike velja za osamosvojitelje, drugi pa ne? Eni si lastijo zasluge, drugi ne. Kako je prišlo do tega?

Ta sporazum je bil posledica razprav o zakonu o plebiscitu. Vprašanje je bilo, kakšen kvorum naj odloči o veljavnosti plebiscita. Bila sta dva koncepta: eden, ki je temeljil na navadni večini, in drugi, za katere sem se zavzemal tudi jaz, da je potrebna kvalificirana večina. To pomeni, da odloči večina vseh volilnih upravičencev, bilo je veliko nezaupanja takrat, govorilo se je o tem, da bodo ljudje iz drugih republik glasovali proti, da ne naštevam vseh tistih pomislekov, ki so se izkazali za netočne. Ta volja je bila tista, ki je tudi politiko prisilila na nek način, da je začela med sabo sodelovati. To je zelo dobro razumela Spomenka Hribar, ki je tudi predlagala ta sporazum. Ta sporazum je veljal, bi rekel, skoraj točno toliko, kolikor je trajalo, da se je posušilo črnilo na podpisu.

Glejte, če ne bi bilo, nas ne bi bilo. Mislim, česa ne bi bilo? Česa ne bi bilo brez nas, brez osamosvojiteljev bi še vedno živeli v Jugoslaviji, kaj mi in Srbi, saj Jugoslavija bi razpadla v vsakem primeru.

Spet se vračam k vprašanju te surove realnosti razpadanja Jugoslavije, ko so ljudje živeli v veliki negotovosti in ko se je iskalo, kako iz te krize iziti, kaj je najboljša rešitev in kaj je najboljša alternativa za Slovenijo. Takrat se je zdelo, da je res najboljša in realno tudi uresničljiva alternativa, osamosvojitev, ki jo je ponujala tudi slovenska politika, del slovenske politike, ki je nenadoma začutil, da je pravzaprav zavezan s tem valom pričakovanja in pritiska iz državljanske skupnosti. In ravno razprave o zakonu o plebiscitu in ta sporazum je pokazal, mislim, da je nemogoče, da bi se tak velik projekt zgodil na način, da bi en del te skupnosti glasoval proti drugemu delu. Čeprav je realna nevarnost za to obstajala, ampak ne tista, da bi glasovali proti Beogradu, ampak da bi si to osamosvojitev, ta koncept prisvojil samo en del, en pol slovenske politike. To se je zgodilo takrat in se dogaja še kar naprej.

Ironično, izvedbo plebiscita o samostojnosti Slovenije je oktobra 1990 v slovenski skupščini prvi uradno predlagal Ivo Daneu, sloviti košarkar, tedaj poslanec socialistične stranke.

Res je, na to se pozablja in to se tudi spregleduje, ker da takrat še ni bil dozorel čas.

Ali vi veljate za osamosvojitelja?

Pri kom?

Ali se imate za osamosvojitelja?

Imam se za človeka, ki je takrat nosil velik del odgovornosti in te odgovornosti se je tudi zavedal.

Ali se imate za osamosvojitelja?

Zaradi te odgovornosti seveda mislim, da mi mojega deleža takrat pri osamosvajanju in tudi kasneje pri iskanju mednarodne podpore vse do mednarodnega priznanja seveda ne more nihče odrekati. Trudijo se, pa naj se trudijo še naprej.

Se pravi, se imate za osamosvojitelja.

Ni pomembno, za kaj se imam jaz, pomembno je, za kaj me imajo ljudje. Važno je, zakaj me imajo ljudje. Upam, da me imate tudi vi za osamosvojitelja.

Desnica se ne more sprijazniti, da partizani veljajo za osvoboditelje Slovenije, domobranci pa za izdajalce. Se vam ne zdi, da skuša to logiko že ves čas obrniti proti vam: oni so osamosvojitelji, vi pa izdajalec.

Kako je s tem, bi najbrž zahtevalo dolgo razpravo. Mislim, da je to strah pred priznavanjem pomena narodnoosvobodilne borbe in partizanskega boja, brez katerega tudi samostojne Slovenije ne bi bilo. Spoznanje dejstva, da so bili domobranci in vsa ta politična struktura, ki je bila za njimi in ki je rodila domobranstvo, zgodovinsko na napačni strani. Tega ne priznajo. Govorijo o resnici, nikoli pa ta resnica ne vsebuje priznanja, kaj se je pravzaprav dogajalo z domobranstvom in zakaj je nastalo in kako je tudi navsezadnje končalo. Ta, bi rekel, druga stran, partizanska, je svoj zločin tudi med vojno in tudi tisti povojni zločin, ki je grozen, tudi priznala. Ta druga stran, ki govori o priznavanju resnice, svoje resnice oz. tega svojega početja nikoli ni priznala in se tudi zanje ni nikoli opravičila Slovencem.

Na kaj je Janševa vlada po vaše bolj alergična, na civilno družbo ali na NOB? Da vam malo pomagam, civilne družbe ni v enačbi slovenskega osamosvajanja, kot veste, nova vlada pa že tudi grozi sedanji civilni družbi, nevladnim organizacijam in grožnje so, moram reči, kar glasne.

Kolikor jaz razumem, sedanji predsednik vlade grozi samo delu civilne družbe, t. i. nepravi civilni družbi. Kriterij, kaj je prava in kaj ni prava družba, je seveda njegov ali njihov, če hočete. Pozabljajo, da jim je vstop v politiko, ki traja že toliko in toliko let, pravzaprav omogočila civilna družba. Ta se je organizirala, ta je protestirala proti takratni Jugoslovanski ljudski armadi oz. sodišču, ki jih je obsodilo, proti takratni slovenski politiki. Pozabljajo, da se je ta slovenska politika tudi zavzemala za njih, za obsojence in skratka, ta civilna družba je bila, potem ko je prišlo do osamosvojitve, v veliki meri posrkana v politične stranke. Ampak je kmalu ta razvita slovenska družba ugotovila, da brez civilne družbe pravzaprav ni kompletne demokracije in se je civilna družba znova začela razraščati. Mislim, da je to neko bogastvo, ki slovensko demokracijo in slovensko življenje politično in socialno samo bogati.

V intervjuju, mislim, da za STA, ste dejali, da je ob osamosvajanju obstajala bojazen, da bi prizadevanja za samostojno državo uresničevali tako, da bi bil en del naroda postavljen proti drugemu. Ampak ali se ni to zgodilo?

Takrat ne …

Ampak zakaj se je potem zgodil tako množični izbris, do take čistke le dve leti pozneje, do postavitve enega dela naroda proti drugemu?

Ne, takrat, ko je šlo za osamosvojitev, se to ni zgodilo.

Ampak izbris ni padel z neba.

Ne, izbris se ni zgodil pred plebiscitom. Na plebiscitu so bili vsi hvaležni, da so vsi državljani, ki so živeli takrat v Sloveniji, na plebiscitu glasovali za samostojnost.

Ampak zgodil se je skoraj takoj po plebiscitu.

To je pa govor nekega človeka v Ljutomeru, ki ga predsednik sedanje vlade in SDS ves čas vključuje. Treba je imeti nekaj zgodovinskega spomina, na nevarnost teh t. i. ljudi, ki so bili potem izbrisani, ki bi pomenilo ne samo to nevarnost, o kateri govorite, ampak tudi neko materialno plačevanje. Tako, kot je bil fizičen zločin, poboj domobrancev po vojni, je bil to pravni zločin nad nekaj več kot 25.000 državljani, ki še danes do konca ni rešen.

Za izbris vas sprašujem zato, ker se izbris zdaj očitno dobiva nadaljevanje. Parlament je namreč nedavno izglasoval izbris volilne pravice prebivalcem tretjih držav. Nekako se v nekem smislu vendarle nadaljuje, ta zgodba še ni končana.

Ni končana. Malo čudno seveda je, da za tem izbrisom oz. za tem zakonom stoji tudi predsednik parlamenta, ki je bil nedavno na obisku v Srbiji, kjer se je pogovarjal o srbski manjšini tukaj. Treba je pogledati tudi časovnico, kdaj je to sprejeto in zakaj je to sprejeto. Ta zakon je sprejet zato, da bi začel veljati pred lokalnimi volitvami, ki so jeseni. Jeseni so tudi lokalne volitve v Ljubljani in seveda za ljubljanskega župana v veliki meri glasujejo tudi Ljubljančani, ki nimajo slovenskega državljanstva. Torej, bom zelo poenostavil, mislim, da v tej politični računici to ni nepomembno dejstvo.

Glejte, hecno je to, da desna stran predpostavlja, da so to ljudje, ki ne volijo zanje. Mar s tem ne odpiramo vrat možnosti, da volilno pravico odvzamemo vsakomur, ki voli proti nam?

Ta nevarnost zmeraj obstaja. Na srečo imamo zaenkrat še ustavno sodišče, do tega pravzaprav še niso segli in vendarle računam, da živimo v pravni državi in da imamo dovolj institucij, ki varujejo človekove pravice. Volilna pravica je seveda ena od temeljnih državljanskih in, če hočete, političnih pravic.

Kako huda je polarizacija v Sloveniji po vaše, ta politična, ideološka, ali je hujša kot drugje?

V Sloveniji ima zaradi zgodovinskih razlogov neke dodatne dimenzije in je huda. Tudi zato, ker sega v mlade rodove, ki nimajo dovolj vedenja o tem, kar se je pravzaprav dogajalo, in je z njimi zelo lahko manipulirati. In zdaj, ker ste že začeli s tem nesrečnim plakatom, mislim, da ta plakat najde dovolj oboževalcev.

Na državni proslavi bosta dva slavnostna govornika, predsednica Nataša Pirc Musar in premier Janez Janša. Ali je to zdaj slavnostno dopolnilo te velike slovenske politične polarizacije? Imeli bomo levo in desno. Bomo tudi slej ko prej dobili tudi dva predsednika?

Poslušal sem argumentacijo predsednika odbora za proslave in v. d. direktorja urada za komuniciranje, ki sta oba razlagala, da je to dokaz velike enotnosti v Sloveniji. Mislim, da je to samo nadaljevanje nečesa, kar je vrojeno že v sam nastanek države, to je skratka nespoštovanje avtoritete institucij. Ni to prvič. Če se boste spomnili leta 2000, sva bila dva govornika, ko je bil predsednik vlade pokojni Andrej Bajuk. On in jaz. Takrat se je ravno tako to zahtevalo.

Potem je bil sprejet nek dogovor, da se na tej proslavi vsako leto govori predsednik države, na zimski proslavi govori predsednik vlade. Če poznate strukturo sedanjega predsednika vlade: kako bi se on odpovedal temu, da bi zdaj po takšni fantastični zmagi ne imel besede na tej državni proslavi, ko je vendar največji osamosvojitelj …

Polarizacija je ime sodobne politike. Sodobna politika, posebej tista populistična, stremi k polarizaciji in pravzaprav to ni težko. Neoliberalne politike, ki so v obtoku zdaj že desetletja, puščajo ogromno razlaščenih, užaljenih, prizadetih, nezadovoljnih, jeznih, ogorčenih ljudi. Polarizacija je potem, bi rekel, čisto logično nadaljevanje, ker najprej se bo treba verjetno odpovedati neoliberalnim politikam, ki ljudi osamljajo, jezijo, hromijo, siromašijo, odtujujejo, ubijajo in radikalizirajo in konec koncev polarizirajo.

Ta politika na velika vrata vstopa v Sloveniji šele zdaj. Da, se pravi, preden bomo nekako prišli do resne razprave o tem, preden se bo začel notranji dialog o tem, kam pravzaprav to pelje, bo po moje preteklo še veliko vode in bo v veliki meri sámo socialno tkivo te družbe zelo načeto.

Kar mene najbolj skrbi v tej situaciji, je, da namesto tega, da bi se krepil občutek, da smo mi del skupnosti, državljanske, nacionalne, socialne, politične, se ta občutek razbija. Zakaj? Ker se mu spodmika temeljni gradnik te skupnosti, to je solidarnost. Če pogledate koalicijsko pogodbo, če pogledate zakone, ki so do zdaj sprejeti, kaj je pravzaprav ključen cilj teh napadov? Ravno uničevanje oz. razvrednotenje solidarnosti, namesto solidarne skupnosti, solidarne in odgovorne, bomo imeli avtomatizirano skupino. S posamezniki je veliko lažje manipulirati in zato tudi napad na časopise, na medije, ki so nekako lahko protiutež temu, ker opozarjajo na te nevarnosti, ampak to je vse v paketu, ne samo civilna družba, ampak tisto, kar je treba …

Neoliberalne politike predvsem zmanjšujejo odpornost države in država postane potem jasno dovzetna za privatizacijo.

Ne, zmanjšujejo odpornost družbe. In kadar ni odporne družbe, seveda tudi ne more biti odporne države, ne more država formirati odporne družbe.

Kaj bi nas moralo bolj skrbeti: politična ali ekonomska polarizacija, prepad med partizani in domobranci ali prepad med revnimi in bogatimi, temi finančnimi elitami?

Ne boste verjeli, ampak to ima mogoče skupen temelj, ta polarizacija, treba je samo pogledati, kdo so nosilci ene in druge in boste imeli pod črto čisti saldo.

Ali ste za JEK 2?

Če bo to energetska bilanca Slovenije zahtevala, potem seveda sem.

Gregor Golobič je recimo zdaj v intervjuju za N1 povedal, da JEK 2 pomeni konec Slovenije.

On ima izračune, jaz jih nimam. Preden bi se lahko jaz in državljani opredelili, bi radi videli te izračune in seveda argumentacijo za eno, drugo in tretje. Kaj je alternativa?

Obnovljivi viri, veter, sonce …

Poslušajte direktorja Elesa, ki je strokovnjak in ki o tem nekaj ve povedati.

Ali ste za davek na premoženje?

Seveda.

Predstavniki zmagovite koalicije nam obljubljajo, da bodo Slovenijo vodili kot podjetje, toda sami so bili še včeraj podjetniki z velikimi dolgovi in blokiranimi računi. Ali naj nam takšni ljudje predpisujejo, kako bomo živeli?

Prav veliko podjetnikov, ki bi bili v sedanji vodilni strukturi, jaz ne poznam, vi jih očitno bolje poznate kot jaz.

Od kod po vaše prepričanje, da lahko ta, ki dobi volitve, potem samovoljno razpolaga z državo …

Zato ker smo avtoriteto države, avtoriteto institucij, avtoriteto procedur, ki so temelj demokracije, razvrednotili. Na to smo pristajali in se nismo zavedali, kam to lahko pripelje. Šutarjev zakon. Bila so opozorila, kam vse to pripelje, ko se zamenjajo stvari. Neko orodje lahko služi dobrim namenom, lahko pa isto orožje služi tudi slabim namenom.

Janša je tej politiki novih obrazov z levega pola kontriral z novima obrazoma z desnega pola, z Logarjem in Stevanovićem. Kako vi vidite ta dva Janševa nova obraza?

Prvič, nista nova obraza in nista na levem polu. Tako ne vem, kje ste jih vi na levem polu vzeli.

Saj gospod Logar ni novi obraz in ni od nekod vzet, on je vzet iz njegove stranke. Ves čas, kar je nastopal, pravzaprav ni bil iskren, on se nikoli ni opredelil do tega, kar je počel kot drugi človek te stranke, s katero zdaj spet sodeluje, ne glede na to, da je izjavil “z njim nikoli.” Imel je trikrat priliko oz. dvakrat priliko voditi slovensko vlado, pa ni uspel.

Stevanović je seveda vprašanje samo po sebi zanimivo. Ne poznam v svetu neke demokratične parlamentarne strukture, kjer bi predsednik parlamenta bil iz najmanjše stranke …

Janša se je vrnil že četrtič. Kako to, da mu je to uspelo tolikokrat? Mislite, da mu to uspeva zato, ker so na drugi strani novi obrazi, ki niso vešči političnega boja, taktike, strategije vodenja stranke, države, tako da jih Janša, kot vidimo, vedno izigra in preigra?

No, vsekakor mu je treba priznati: mislim, da on politiko obvlada bolj kot vsi ti ljudje, ki so okoli njega danes v tej slovenski politični strukturi, na levi in na desni strani.

Janša pravi, da bi rad imel dolgočasno vlado. Zdaj, po moje bi jo lahko celo dobil, glede na to, da so se nekdanje koalicijske, zdaj opozicijske stranke, dobesedno razletele, kot da se ne poznajo in kot da živijo vsaka v svojem svetu. Vsaj tak je vtis.

To mu lahko uspe, ker ta dinamit, ki ga je vrgel že takoj na začetku, je v veliki meri že pravzaprav naredil tisto, kar je bilo treba narediti, in tega ni naredil on. To se je zgodilo še celo, preden je sploh vlada bila sestavljena. Kako rečete vi, ki se spoznate na to sodobno muziko, neka stranka, ki je frontman tega uničevanja in razkrajanja demokracije.

Ali Žerdin je že v Sobotni prilogi Dela opozoril, da je Janez Janša med potjo v Jajce metal petarde vmes, da ne bi bilo preveč dolgčas.

Lahko ga enkrat vprašate, na katerem kilometru poti v Jajce je samostojna Slovenija postala njegova intimna opredelitev.

Nova vlada je iz vladne palače takoj snela palestinsko zastavo, Izrael pa razglasila za prijateljsko državo. Ali je Slovenija lahko prijateljica države, ki izvaja genocid?

Mislim, da je predsednik vlade izjavil, da te zastave ni snela vlada, torej se je snela sama. Če pa odgovorim na to vaše vprašanje, ne more biti država, ki je načelna, ki je sama pravzaprav skozi zgodovino svojega naroda bila obsojena na neke vrste holokavst, na genocid, prijateljska z vlado, ki sama povzroča genocid nad drugim narodom in ki jo vodi človek, na katerega je po odločitvi mednarodnega kazenskega sodišča za človekove zločine razpisana tiralica.

Kje naj se pokopajo žrtve povojnih pobojev na Žalah ali kje drugje?

Glejte, ta zakon je eden od tistih, ki po nepotrebnem spet poglabljajo delitve med Slovenci in ne to, kar oni pravijo, da bi nehali s temi ideološkimi delitvami. Eno je pieteta, ker bi bil skrajni čas, da se te ostanke teh nesrečnih ljudi pokoplje. To, da se pa vztraja, da mora biti to v Ljubljani na Žalah, pa seveda s pieteto nima nobenega opravka. To je politična zahteva in tista zahteva, ki deli Slovence.

1na1: Milan Kučan

Oglas