Aleš Gabrič. Foto: Televizija Slovenija
Aleš Gabrič je zgodovinar z Inštituta za novejšo zgodovino. V Odmevih je v pogovoru z Žigo Bonča komentiral razprave o udeležbi na osrednji državni proslavi, vrednote, ki so pripeljale do plebiscita, in ustanovitev muzeja osamosvojitve.
Oglas
Sorodna novica
Veterani obsodili navodilo, ki izključuje del društev. Protokol poslal novo vabilo brez navodil.
Ni prvič, da se je pred državno proslavo odprla tema o vabilu oziroma neudeležbi praporščakov zveze borcev. Kako vi vidite te razprave, kdo so pomembnejši udeleženci, kdo sodi v ospredje?
Na žalost ni prvič. Bojim se, da tudi ni zadnjič. Kako vidim te razprave? Ko smo poslušali direktorja Urada vlade za komuniciranje Sebastjana Jeretiča, se mi zdi, da je bila prevečkrat uporabljena beseda razlika. V demokraciji – če se gremo demokracijo – smo vsi različni. To torej velja za vse. Ni treba izpostavljati razlik, ker če pričakujemo, da bomo vsi mislili enako, potem ne potrebujemo demokratične družbe, potrebujemo kakšno drugačno. Kako pa je s povabilom in podarjanjem teh različnosti? Pojmi slovenski, Slovenec, Slovenija so starejši od dvajsetega stoletja. V 20. stoletju smo Slovenci imeli tri velike politične prelome, in tri vlade, ki so bile tako ali drugače okitene z vzdevkom prva slovenska vlada. A se bomo zdaj prepirali, katera je bila prva, katera je bila bolj prva? Jaz pravim: vse tri so prve. Samo določimo merila, po katerih je bila ena prva. Tista iz 1918 je bila prva, ki se je imenovala Narodna vlada za Slovenijo. Ni obvladovala prostora, bila je kratkega veka. Vlada iz leta 1945 je bila prvič vlada Federativne enote Slovenije, omejena z zveznimi pristojnostmi. Ampak v drugi Jugoslaviji se njene pristojnosti samo večajo, dokler z ustavo leta 1974 Jugoslavija ne postane skorajda faktično konfederalna država. In leta 1990 smo imeli prvo vlado, ki je bila izvoljena na demokratičnih večstrankarskih parlamentarnih volitvah. Vsaka je v našo zavest in v slovenski prostor nekaj prinesla. Prva zavedanje, da potrebujemo Slovenijo, torej prvič začetek uresničevanja ideje o Sloveniji. Druga: ime Slovenija, ki je uveljavljeno in ki je mednarodno, ki je priznano od leta 1945 – pred tem ne. In tretja, ki izpelje akt osamosvojitve Slovenije. Izključevati kogar koli iz tega je nesmiselno. Seveda je grb Slovenije, simboli Slovenije, nekateri relativno mlajši, so pa šele iz časa tretje vlade.
Sorodna novica
30 let Majniške deklaracije: “Slovenci smo bili najbolje pripravljeni v celotni Vzhodni Evropi”
Kateri vrednote so po vaše v začetku devetdesetih pripeljale Slovenijo do cilja oziroma do plebiscitarne odločitve?
Že v osemdesetih letih se začnejo razna civilnodružbena gibanja, kakršna v ostalem delu komunistične Vzhodne Evrope ne poznajo. Prevečkrat omenjamo zgolj in samo 57. številko Nove revije, ki je zapis nekega programa. Naslednje leto je zbrano še gradivo za slovensko ustavo, torej ideja, da Slovenija potrebuje ustavo. Ali bo znotraj Jugoslavije ali ne, to je druga stvar. Padec berlinskega zidu pride šele leto pozneje. Ko sem na simpozijih v tujini, kolegom rečem: takrat, ko je padel berlinski zid in so se menjavale vlade v vzhodni Evropi, je imela samo ena komunistična država ali država v državi, že pripravljen politični program in gradivo za ustavo. Tega drugi še niso imeli, tudi najbolj razviti, denimo Poljaki, še ne. Do te enotnosti pride zaradi tega, ker se nikogar od teh ni izključevalo in se ga ni spraševalo, kakšen simbol ima. Vemo, kakšen je bil anarhistični simbol. In kaj je še bilo – po moji logiki – koristno od našega preloma leta 1990, 1991, 1992? Da nismo zajezdili v kakšno drugačno verzijo avtokracije, kot so številne vzhodnoevropske postkomunistične države. Pri nas se je oblast takoj delila, kar pomeni, da smo imeli na demokratičnih volitvah za predsednika države izvoljenega zadnjega nekdanjega predsednika Zveze komunistov Slovenije Milana Kučana, kot drugega človeka, torej predsednika parlamenta, izvoljenega Franceta Bučarja, ki je simboliziral sredinski intelektualni del, ki v osemdesetih začne pripravljati in sodeluje v prevzemu in ustvarjanju nove države. In da smo imeli za predsednika vlade krščanskodemokratskega Lojzeta Peterleta. Torej, da nobena od teh političnih opcij ni dobila takšne premoči in prevlade kot v številnih drugih vzhodnoevropskih državah.
Sorodna novica
Vlada ponovno ustanovila samostojni Muzej slovenske osamosvojitve. Fridl Jarc: Zaživel bo čim prej.
Vse več je generacij, ki nimajo živega spomina na življenje v Jugoslaviji, tudi ne na proces osamosvojitve. Je v tem kontekstu smiselna, morda celo dobrodošla odločitev vlade glede ustanovitve Muzeja osamosvojitve Slovenije?
Nimam proti temu nič, pod enim pogojem: da se ne lotevajo stvari tako, kot so se lotevali ustanovitve Študijskega centra za narodno spravo, ki naj bi bil inštitut, pa so ga takrat na hitro ustanovili s slabimi papirji. In tudi prvič, ko so ustanavljali muzej osamosvojitve, so ga brez pogovora z muzeji v Sloveniji, ki se že ubadajo s podobno tematiko. Takrat so tudi načrtovali, da bi odvzeli prostore ustanovi, ki ima že tako premalo prostorov, pa je osrednji del vsake države, torej državnemu arhivu. Zdaj, kot slišimo, to ni mišljeno. Torej, sem za to, ampak v sodelovanju in da pri tem sodelujejo strokovnjaki, ki se na muzealstvo spoznajo. Pri Janševih vladah ni bila vedno garancija, da se bodo dejansko posvetovali s strokovnjaki.
Torej ne gre za vprašanje ideje, temveč vprašanje kakovosti …
… vprašanje izvedbe.
Kje bi po vaše morala biti razstavljena zbirka in na kakšen način?
Zbirke so lahko številne, imamo jih iz osemdesetih let, vlogo vseh teh civilnodružbenih gibanj, vlogo volitev, o čemer so imeli razstavo v državnem arhivu, volilne materiale iz plebiscita ali prvih demokratičnih volitev. So tudi časopisi in revije, ki so bili v Sloveniji v osemdesetih letih legalni in državno subvencionirani za razliko od ostalih komunističnih držav. Gradiva je povsem zadosti. Tudi sam sem ravno pred kratkim dal svoja dresa Mladinine nogometne ekipe, kjer sva skupaj v ekipi igrala z Janezom Janšo, Muzeju novejše zgodovine.
Na proslavo vabljeni vsi praporščaki
Oglas