“Sicer pa je Jugoslaviji zapisan konec, tudi če bi mi (Slovenci, op. p.) držali križem roke ali so se navduševali zanjo. Hrvaški narod je noče in nihče ga ne bo mogel za stalno prisiliti, da živi v njej. Tudi Srbi hočejo samo toliko časa, dokler se lahko vdajajo iluziji, da bodo lahko iz Jugoslavije naredili povečano Srbijo. Ko bodo ugotovili, da to ni mogoče, bodo hoteli lastno državo. Slovenci bi naredili najhujšo zgodovinsko napako, če bi čakali, kaj bodo drugi odločili brez nas o nas.”
Tako je leta 1978 v enem od svojih članov skorajda preroško zapisal pisatelj Franc Jeza, ki so ga imeli vsi za političnega sanjača. Dve leti pozneje, ko je umrl jugoslovanski komunistični voditelj Josip Broz-Tito, je Jeza zapisal: “Malik se je zvrnil s svojega podstavka in se razbil, drugega pa ne bo mogoče najti.”
Narodno zavedni upornik
Leta 1916 na Spodnji Hajdini pri Ptuju rojeni Jeza je bil vedno uporniškega značaja in zelo narodno zaveden. Ko je Hitlerjeva Nemčija leta 1941 skupaj z zaveznicami napadla Jugoslavijo ter slovensko ozemlje znotraj Jugoslavije razkosala na štiri dele, se je Jeza kot krščanski socialist priključil Osvobodilni fronti (OF).
Za Jezo je bilo značilno, da je bil velik zagovornik protiokupatorskega oziroma partizanskega boja (privrženec OF je bil tudi njegov dve leti mlajši brat Maks Jeza, ki je bil leta 1944 ubit v skupni akciji gestapa, nemških policistov in gorenjskih domobrancev).
Domobranci ga izročijo gestapovcem
Decembra 1941 so Franca Jezo, ki je bil takrat študent prava v Ljubljani, med akcijo za osvoboditev zaprtih tovarišev prijeli Italijane. Jezo so italijanske okupacijske oblasti obsodile na dosmrtno ječo in ga odpeljale na prestajanje kazni v zapor mesta Volterra v Italiji.
Jeza je bil zagovornik narodnoosvobodilnega boja, grajal pa je komuniste, ker so po njegovem prepričanju zlorabili osvobodilni boj za prevzem oblasti in uvedbo diktature. Na fotografiji: neznano dekle v Trstu po drugi svetovni vojni.
Foto: propagandopolis/posnetek zaslona/X
Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 se je vrnil v Ljubljano. A ni bil dolgo na svobodi. Februarja 1944 so ga prijeli domobranci, ga pretepali in nato izročili gestapu.
Jeza o partizanski epopeji
Nemci so ga poslali v koncentracijsko taborišče – najprej je bil v Dachauu, pozneje pa v Überlingenu ob Bodenskem jezeru, kjer je dočakal konec vojne. Po koncu vojne se je junija 1945 vrnil v domovino, kjer je med drugim delal kot novinar Slovenskega poročevalca, dokler ni pobegnil v Italijo.
Jeza je bil zagovornik partizanskega odpora oziroma narodnoosvobodilnega boja (NOB). Leta 1952 je tako Jeza zapisal, da je bil “osvobodilni boj slovenskega naroda proti okupatorjem poleg kmečkih uporov in bojev proti Turkom naša največja zgodovinska epopeja”.
Jeza: Rdeča zvezda je bila za Slovence simbol prelite krvi
Z vznesenimi besedami je tudi opisoval osvoboditev maja 1945: “Po dolgih desetletjih so spet svobodno vihrale po slovenskih mestih in vaseh slovenske zastave in v rdeči zvezdi na njih so ljudje videli bolj rdeč madež prelite krvi za svobodo, simbol trpljenja in zmage, kakor pa vsiljen strankarski znak ozkosrčne skupine ljudi, ki se je pripravljala, da nepošteno izkoristi v svoje lastne namene zmago, pridobljeno z žrtvami vseh.”
Ozkosrčna skupina ljudi, o kateri govori Jeza, so seveda komunisti. Do konca svojega življenja je komunistom očital zlorabo osvobodilnega boja za prevzem oblasti in uvedbo diktature. Prav tako je grajal povojne poboje domobrancev.
Jeza prvi piše o pobitih domobrancih
O povojnih pobojih domobrancev je Jeza pisal že leta 1952, torej 22 oziroma 23 let pred tem, ko je o pobojih v tržaški reviji Zaliv spregovoril Edvard Kocbek. Jeza je napisal, da so v množičnem umoru zajetih domobrancev hkrati umorili okoli dva odstotka vsega moškega prebivalstva Slovenije.
“To je toliko, kot znaša en letnik moškega prebivalstva v predvojni Sloveniji, torej sorazmerno eden najhujših množičnih pokolov, kar jih je bilo kdaj storjenih nad kakim narodom. /…/ Gotovo, da so bili med ubitimi mnogi, ki so imeli tudi roke krvave od bratovske krvi. Toda o njihovi kazni bi moralo odločati sodišče; le taka kazen bi imela potrebno moralno veljavo. Po večini pa so bili samo zapeljani ubogi ljudje iz vasi v Suhi krajini in drugod …”
Želi oditi v ZDA, a ostane v Trstu
Za Miloša Stareta in Albina Šmajda, ki sta bila med drugo svetovno vojno pomembna politika SLS in protirevolucionarnega tabora, je zapisal, da sta zavajala pripadnike domobrancev z lažmi, da je sodelovanje z okupatorjem v skladu z navodili zahodnih zaveznikov, s katerimi sta menda v stiku prek jugoslovanske vlade v Londonu.
Po begu iz Jugoslavije je njegov novi dom postal Trst.
Foto: Guliverimage
Ta svoja besedila je Jeza pisal že v političnem begunstvu – v zamejskem Trstu. Tam se je ustalil, potem ko je novembra 1948 zaradi nasprotovanja komunističnih oblasti na skrivaj pobegnil iz Titove Jugoslavije. Sprva je sicer mislil oditi v ZDA.
Večina politične emigracije za nekomunistično Jugoslavijo
V slovenski politični emigraciji je bil Jeza s svojim bojem za neodvisno slovensko državo v manjšini. Večina nekdanjega katoliškega tabora (SLS), ki se je po koncu druge svetovne vojne znašla v begunstvu, je želela le vreči komuniste z oblasti v Jugoslaviji, ni pa si prizadevala za neodvisno slovensko državo.
Tako je Jugoslavijo (seveda nekomunistično) zagovarjal vodja SLS v emigraciji Miha Krek, prav tako njegov naslednik Miloš Stare, ki je prevzel vodenje stranke leta 1969. Šele od leta 1984 so v SLS prevladali zagovorniki neodvisnosti, ko je Stareta na čelu stranke zamenjal Marko Kremžar.
Ljubo Sirc kot zagovornik Jugoslavije
Še slabše je bilo med liberalci, ki so bili pred vojno veliki zagovorniki unitarne in centralistične Jugoslavije. Tako je bil na primer slovenski protikomunistični oporečnik Ljubo Sirc, ki je pripadal liberalnemu taboru, zelo zadržan do neodvisne Slovenije in je zagovarjal slovenski obstanek v Jugoslaviji.
Prav zato je Sirc na predsedniških volitvah leta 1992 kandidiral za Liberalnodemokratsko stranko (LDS), ki pred junijem 1991 ni bila ravno zagreta za osamosvojitev Slovenije. A se je Sirc pozneje razšel z LDS zaradi svojega protikomunizma in se približal slovenski desnici. Na koncu je postal tudi član SDS.
Jeza o samostojni Sloveniji
Jeza je zagovarjal stališče, da bi morala biti samostojna Slovenija večstrankarska demokracija in nevtralna država (po zgledu Avstrije, Švedske in Švice, op. p.). Tudi zaradi pragmatičnega stališča, da ne bi kateri od blokov oviral njene ustanovitve in mednarodnega priznanja. Pri tem ne pozabimo, da je Jeza to pisal, ko je še bil čas hladne vojne.
Jezo je zelo skrbelo številčno upadanje Slovencev, zato je zagovarjal stroge omejitve splava. Ta po njegovem mnenju ne bi smel biti dovoljen, razen v nujnih primerih, da se reši materino življenje ali ko je zdravniško ugotovljena nevarnost, da se rodi pohabljen ali “nenormalen” otrok.
Jeza neutrudno prepričuje Slovence
Poleg nenehnega pisanja o neodvisni slovenski državi je Jeza v Trstu ob koncih tedna, ko so prihajali po nakupe obiskovalci iz Slovenije, za brisalce avtomobilov s slovensko registrsko tablico pogosto zatikal letake. Letaki so pozivali k demokraciji in neodvisnosti Slovenije.
Jeza ni dočakal slovenske pomladi in slovenskega osamosvajanja, kot je bilo že omenjeno, je umrl v Trstu leta 1984. Zdaj je pokopan v Komnu.