Foto: Televizija Slovenija
Ob 35. rojstnem dnevu naše države obujamo spomine na to, kdo smo bili, in razmišljamo, kdo smo in kaj želimo postati. Koliko smo kot družba dosegli, katere priložnosti smo izrabili in katerih izzivov še nismo premagali?
Oglas
Pot v samostojnost se je začela s plebiscitom decembra 1990, ko je skoraj 96 odstotkov volivcev podprlo idejo o samostojni Sloveniji. Le nekaj mesecev pozneje je bila na Trgu republike razglasitev nove države, a slavje je bilo kratko, saj je izbruhnila desetdnevna vojna, v kateri so slovenske obrambne sile ubranile neodvisnost. Vprašanje suverenosti ostaja tesno povezano z varnostjo. Iz Teritorialne obrambe je nastala Slovenska vojska, prelomen dogodek pa je bil tudi odhod zadnjega vojaka Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije.
“Takrat se nisem zavedal v popolnosti, kako prelomni trenutki so to bili. Ampak danes, ko gledam nazaj, s ponosom zrem na te zgodovinske dogodke in sem ponosen, v kakšni zaključni operaciji sem v osamosvojitveni vojni sodeloval in kakšna velika dolžnost in odgovornost mi je bila takrat kot 23-letnemu pripadniku specialne brigade Moris zaupana,” pravi Vojko Obrulj, nekdanji poveljnik vojaško-policijske enote za varovanje MORiS 1991.
“Smo pomorska država in moramo se zavedati, da bomo mi prvi branili svoje morje,” o pomenu obrambe razmišlja kapitan bojne ladje Triglav in poveljnik 430. Mornariškega diviziona Andrej Pečar.
Poleg pomorske je Slovenija v naslednjih desetletjih zgradila tudi sodobno prometno infrastrukturo. Avtocestni križ je povezal večino države, a ideja o 3. razvojni osi še vedno ni uresničena. Zgrajeni so bili novi predori in železniške povezave, med največjimi projekti zadnjih let pa je drugi tir med Divačo in Koprom. Krajše razdalje in boljša povezanost so pomembno vplivale na gospodarski razvoj in kakovost življenja.
“Na tej relaciji, ki naj bi povezala tretjo razvojno os, sem naredil okoli pol milijona kilometrov in spomnim se, da so mi štirje od 14 prometnih ministrov obljubili, da se bom v pokoj iz Ljubljane na Koroško zanesljivo peljal po novozgrajeni cesti,” pravi Slavko Bobovnik, upokojeni televizijski voditelj in novinar.
Večji razcvet kot hitra cesta, ki naj bi povezala Koroško in Belo krajino, je doživel turizem. Slovenija se je uveljavila kot zelena in butična turistična dežela, ki obiskovalce privablja z naravnimi znamenitostmi, od Alp do kraškega podzemlja. Med najbolj prepoznavnimi ostaja Postojnska jama, po drugi strani pa je denimo Križna jama zgled trajnostnega upravljanja občutljive naravne dediščine. “V njej živi 60 vrst živali, po biotski raznovrstnosti je Križna jama četrta na svetu,” razlaga vodnik v Križni jami Gašper Modic in dodaja, da človeške ribice tu ne bomo našli.
Je pa ta krasila tolarski kovanec za deset stotinov. Tolar je postal simbol nove države in gospodarske samostojnosti, vse do leta 2007, ko ga je zamenjal evro. Čeprav je od njegovega slovesa minilo skoraj dve desetletji, Slovenci doma še vedno hranimo za več deset milijonov evrov nekdanjih bankovcev in kovancev.
Slovenija: 35 let
Pridružitev mednarodnim skupnostim in sobivanje v družbi
Leta 2004 smo vstopili v Evropsko unijo in zvezo Nato. Slovenija je postala del skupnega evropskega prostora, tri leta pozneje pa se je priključila še schengenskemu območju. Poseben simbol odprtih meja je danes Trg Evrope med Novo Gorico in Gorico.
“Opažam neko neusklajenost med tem, kako prebivalci tega ozemlja občutijo brezmejnost in čezmejnost in kako jo živijo v konkretnem življenju in kako jo predstavlja politika,” ocenjuje Kristina Knez, ravnateljica slovenskega Dijaškega doma Simona Gregorčiča v Gorici.
Kljub evropskemu povezovanju nekatera mejna vprašanja ostajajo odprta. Ponekod na jugu in jugovzhodu države meja ločuje vasi, dvorišča in celo družinske hiše. Dolgoletno določanje meje s Hrvaško je Slovenija urejala z arbitražnim sporazumom pred sodiščem v Haagu, a se je zaradi prisluškovalne afere Hrvaška odločila, da razsodbe ne bo upoštevala. “Od arbitraže smo imeli večja pričakovanja, vendar lahko rečem, da nas je večina razočaranih nad njenimi sklepi,” devet let kasneje ocenjuje prebivalka Brezovice pri Metliki Branka Klarič. “Finančno je pomagala desetim, enajstim družinam in to je bilo vse. Od službe do doma kar nekajkrat prečkam državno mejo, in če vam povem po pravici, niti ne vem, kolikokrat.”
Naša družba se je nemalokrat srečala tudi z vprašanji vključevanja in sobivanja. Med najodmevnejšimi je bilo sobivanje z romsko družino Strojan v Ambrusu leta 2006, odnos družbe do migrantov pa je razgalil prihod beguncev leta 2015. Razprave o človekovih pravicah, varnosti in sobivanju so žive še danes.
“Bojim se, da je naša civilizacija v eni strašni slepi ulici. Razkorak med vrednotami, ki jih ta naša civilizacija deklarira – od človekovih pravic naprej –, do dejanskih praks je tako boleče velik, da se cela naša stvarnost kaže kot neke vrste farsa,” ocenjuje filmski režiser Miran Zupanič.
Eden ključnih razvojnih izzivov prihodnosti je energetika. “Osebno mislim, da bomo v prihodnosti potrebovali novo jedrsko energijo, seveda pa je pomembno tudi to, kdaj je tisti pravi trenutek, da se ga naroči. Zadnji projekti, ki so se delali na zahodu, so nastali s prekoračenimi roki in tudi s prekoračenimi sredstvi. Brez ugodne električne energije si ne predstavljamo niti gospodarske rasti niti delovanja vseh ostalih sistemov v državi,” je prepričan generalni direktor družbe HSE Tomaž Štokelj. Pritrjujejo mu tudi v novomeškem Revozu, kjer v celoti prehajajo na proizvodnjo električnih avtomobilov. “Cena električne energije je zelo pomembna za sam proizvodni proces. Trenutno je cena električne energije v Sloveniji visoka in bi si v prihodnje želeli, da bi lažje obvladovali ta del naših stroškov,” pravi Nevenka Bašek Zildžović, predstavnica podjetja Revoz d. d. Doda še, da v njihovi tovarni ni kotička, ki bi v zadnjih 35 letih ostal enak.
Preobrazba slovenskega gospodarstva in napredek znanosti
Preobrazbo je doživelo tudi slovensko gospodarstvo. Ob uspešnih zgodbah so številna podjetja propadla ali prešla v tuje roke. Med najvidnejšimi primeri ostajajo Mura, SCT, Istrabenz, TAM. Marsikdo pa si bo kot največjo korupcijsko afero v zgodovini Slovenije zapomnil propadli projekt Teš 6. Nedaleč stran, v Zasavju, ki je bilo nekoč simbol rudarske in industrijske dediščine, danes iščejo nove razvojne poti v visokotehnoloških podjetjih in zelenih energetskih projektih. Na nekdanjem odlagališču pepela podjetje Dewesoft ustvarja nekakšno slovensko Silicijevo dolino – Mesto akrobatov.
“Tu je bil nekoč dnevni kop, 45 metrov globoka luknja, po 20 letih stabilizacije zemljišča pa nastaja enkratno okolje za razvoj novih tehnologij. Stare industrijske objekte smo v preteklosti obnovili in nikoli si ne bi mislil, da jih bo premalo za vse ideje, ki nastanejo,” pravi Jure Knez, soustanovitelj in predsednik podjetja Dewesoft.
Znanost in tehnologija sta doživeli velik razvoj. Po besedah pomočnika direktorja Arnesa Marka Drobnjaka v Mariboru nastaja nov superračunalniški center, ki bo lažje reševal zapletene probleme, ob njem pa raste tudi pomemben podatkovni center, ki bo pospeševal razvoj umetne inteligence. Slovenija krepi svojo vlogo v evropskih raziskovalnih organizacijah, slovenski sateliti krožijo po vesolju, država pa je postala polnopravna članica CERN-a. Razvoj digitalne družbe odpira tudi vprašanja zasebnosti, nadzora in svobode posameznika.
Prav razmerje med svobodo posameznika, močjo države in vplivom kapitala je bilo pogosto povod za državljansko nezadovoljstvo. V 35 letih samostojnosti so ulice pogosto preplavili protestniki. Čeprav so bili njihovi cilji različni, jih je povezovala skupna želja po vplivu na družbene in politične odločitve. Protesti so tako postali eden od izrazov demokratične kulture in znamenje, da državljani tudi po osamosvojitvi ostajajo pomemben korektiv oblasti.
“Zaenkrat je Slovenija svobodna država. Države so pa že po definiciji skoraj nesvobodne, zato si je treba tudi z umetnostjo širiti prostor svobode,” pravi Dragan Živadinov, gledališki režiser in performer.
Razvoj podeželja in uničujoče naravne nesreče
Pomemben del slovenske identitete ostaja podeželje. Toda število kmetij se zmanjšuje, povprečna starost kmetov zvišuje, vprašanje samooskrbe pa je vse pomembnejše. Tudi zato, ker pridelek pogosto zdesetkajo naravne nesreče, razlaga kmet Alojz Štuhec iz Bolehnečicev: “Je pa danes ob kmetiji zelo težko imeti še zaposlitev, kmetijstvo pa je vedno bolj podvrženo vremenskim neprilikam.” Te so nemalokrat pokazale uničujočo moč narave – pestili so nas požari, toče, žledolom, vetrolomi, plazovi, potresi, poplave. Podnebne spremembe postajajo eden največjih izzivov prihodnjih desetletij.
Prebivalec Železnikov Jaka Šuštar se bo vse življenje spominjal 18. septembra 2007, ko so poplave za vedno spremenile njegov domači kraj. “To je bil tak naliv, da je 250 avtomobilov takrat odneslo v dveh urah.” V enem je bila na žalost tudi soseda, ki jo je poskušal prepričati, da zapusti vozilo.
Prehod iz socializma v tržno gospodarstvo je prinesel tudi privatizacijo, denacionalizacijo in menedžerske prevzeme. Nekateri procesi so omogočili razvoj podjetništva, drugi pa pripomogli k propadu podjetij in koncentraciji premoženja. Posledice teh odločitev vplivajo tudi na trg nepremičnin in stanovanja so za mnoge mlade vse težje dostopna.
Povojni poboji – nezaceljena rana
Med odprtimi vprašanji ostajajo tudi zgodovinske delitve. Razprave o prikritih grobiščih, povojnih pobojih in spravi še vedno vplivajo na slovenski javni prostor. Član vladne Komisije za reševanje prikritih grobišč Mitja Ferenc ojasnjuje, da imamo do zdaj “evidentiranih nekaj več kot 700 prikritih grobišč, vendar nam jih je uspelo s terenskimi raziskavami potrditi šele 224. Čeprav je od pomora preteklo že 81 let, se še vedno njihov pokop preprečuje z različnimi izgovori.”
“Kar se tiče preteklosti, je treba do nje dobiti distanco. Obsoditi povojne likvidacije vrnjenih domobrancev, urediti grobišča. To so vse stvari, ki sem jih jaz zahtevala že leta 1983 v svojem eseju Krivda in greh, pa še danes tega ni. Tega ni bila sposobna narediti levica, zdaj bo to naredila desnica na svoj način. In smo tukaj, kjer smo. Sovraštvo, sektaško, stvari, ki so preprosto absurdne glede na to, da smo se osamosvojili zato, da bomo imeli svojo državo, da bomo živeli v miru,” pravi Spomenka Hribar, filozofinja, sociologinja in publicistka.
Čeprav so pogledi na preteklost pogosto različni, nas Slovence povezujejo jezik, kultura in šport. Od očeta slovenske književnosti Primoža Trubarja do sodobnih umetnikov, od Planice do olimpijskih medalj in športnih zvezdnikov v svetovnem merilu – kultura in šport ostajata področji, na katerih Slovenija presega svojo velikost.
Po 35 letih samostojnosti naša država ostaja zgodba uspehov pa tudi nerešenih vprašanj. Zaupanje v demokratične institucije, zdravstvena in šolska reforma, dolgi sodni postopki ter vprašanje izbrisanih, katerih položaj ostaja odprta rana slovenske tranzicije, še vedno niso dobili epiloga.
Slovenijo so oblikovali milijoni zgodb. Zgodb ljudi, ki so gradili ceste, razvijali podjetja, raziskovali vesolje, obdelovali zemljo, reševali življenja, ustvarjali umetnost in navduševali v športu. Petintrideset let pozneje ostaja najpomembnejše spoznanje preprosto: prihodnost države niso njene meje, ustanove in statistike, temveč ljudje. Od nas je odvisno, kakšno poglavje slovenske zgodovine bomo spisali.
Več o vsem tem v dokumentarnem filmu Slovenija: 35 let.
Plebiscit o samostojnosti Slovenije
Osamosvojitvena vlada, dokumentarna oddaja
Slovenija na barikadah
Mediji v vojni za Slovenijo
Oglas