Politiko z večjim zanimanjem opazujem zadnje desetletje, ko se me kot zaposleno, mamo in državljanko sprejete zakonodajne spremembe pomembno dotaknejo. Prihajam iz družine, v kateri so se srečevale jugoslovanske vrednote po dedku po mamini strani in tradicionalne krščanske vrednote po očetovi družini (ki jih je pozneje prevzela tudi mama). Gre za dva različna svetova, ki ju je predosamosvojitveni čas zaznamoval različno.
Otroci samostojne države smo bili rojeni v navzven enoten državni model – v ustavno demokracijo in državo z lastnim uradnim in državnim jezikom, zakonodajo, politiko, tolarjem, ki je obstal poldrugo desetletje, ko ga je zamenjal evro … zato so nam po izkušenjski plati vsi privilegiji samostojne države nekako samoumevni – slednje gotovo ne velja za vrstnike iz slovenskega zamejstva in izseljenstva, ki so odraščali kot jezikovno-kulturni otoki znotraj druge kulturno-jezikovne večinske skupnosti.
Otroci samostojne države smo bili tudi »poskusni zajčki« z devetletko, moja generacija je v osnovni šoli iz 5. razreda preskočila v 7. razred. Prvi razred devetletke naj bi bil mehak prehod med vrtcem in šolo s poudarkom na igri (včasih je bila to »mala šola«), s tem da se je do danes v praksi že izenačil s klasičnim, tudi frontalnim poukom. Spremembo je tedaj pomenil tudi nivojski pouk, ki je odgovarjal pedagoško utemeljeni potrebi po diferenciaciji, ki bolje ustreza potrebam posameznega učenca. Do danes se je odvilo več šolskih reform, dejansko znanje učencev pa ni sorazmerno večje – na splošno celo upada raven temeljnega znanja zaradi vsebinske preobloženosti kurikulov. Za začetek bi se bilo treba vprašati, kakšno šolo za naše otroke sploh hočemo.
Gospodarska kriza leta 2008 je generacijo ’91 ujela v obdobju šolanja in nato študija, tako da njene teže sama intenzivno nisem občutila; rada se spomnim, da sem si kot srednješolka in študentka lahko privoščila največ – občasno delo in štipendija sta mi ob finančni podpori domačih omogočala soliden vstop v odraslost in samostojnost. To je bila generacija, ki je po končani devetletki množično odhajala na gimnazije (trend se je kasneje obrnil v prid srednjim strokovnim šolam, ki »dajo« poklic), del gimnazijskih maturantov pa je nato tudi prosperiral na fakultetah in končal v različnih sektorjih, doma ali v tujini. Raznoliki študijski programi in odsotnost obstoječih delovnih mest za najrazličnejše profile ostaja izziv za zaposlovalce in delojemalce tudi v prihodnosti.
Dr. Diana Košir. FOTO: Osebni Arhiv
Vzporedno s tem pa ugotavljam, da smo otroci samostojne države odrasli v dobi večjega blagostanja in eksistencialnega miru, kot generacije poprej – ob vojnih nemirih, ki jih spremljamo iz evropske soseščine, si je tudi danes treba priznati, da smo privilegirani. Samo upamo lahko, da bodo vodilni tudi v bodoče znali in uspeli vzdrževati mir kot visoko pozicionirano vrednoto, zavedajoč se prednosti politično-upravnega strukturnega zaledja EU.
Smo tudi generacija, ki sredi svojih 30. let ustvarja in gradi – družino, dom, kariero, samostojno podjetniško pot … Ob spremembi politične garniture se jeziček na tehtnici ugodnosti pomakne bodisi v prid podjetnikom, bodisi javnemu sektorju, kar hitro rezultira v vsesplošno pritoževanje in nezadovoljstvo neprivilegirane strani. Ob nesorazmerno hitro naraščajočih stroških bivanja in počasni rasti plač mnogi iz moje generacije na lastni koži občutijo še stanovanjski problem – visoke cene najemnin in nepremičnin ter iz leta v leto strožji kreditni pogoji otežujejo bivanjsko ureditev. Tistim, ki se (še) odločajo o naraščaju, zato rek »najprej štal’ca, potem pa krav’ca« ne gre ravno v prid. Drugi, ki imamo otroke, službe, ob tem pa še delovno aktivne starše, pa smo hvaležni za državne vrtce in šole, ki vsaj po mojih izkušnjah še vedno zagotavljajo kakovostno izvedbo programov oziroma kurikulov.
Če smo se prvih 35 let samostojnosti ukvarjali predvsem z (iz)gradnjo države in njenih institucij, bo naslednjih 35 let zaznamovalo vprašanje, kako ustvarjati družbo prihodnosti, v kateri bodo mladi lahko uresničevali temeljne življenjske cilje: dokončali šolanje, si ustvarili dom in družino, usklajevali poklicno in zasebno življenje ter v hitro spreminjajočem se digitalnem svetu ohranjali stik s slovenskim jezikom, kulturo in lastno identiteto.
V svojem sektorju opažam, da je Slovenija na splošno kakovostno zasidrana v mednarodni (raziskovalni) prostor, da odločno sledimo tehnološkemu razvoju, ki omogoča metodološko naprednejše in empirično bolj zanesljive in preverljive raziskave, se je pa tako, kot na vseh področjih uporabe UI, treba zavedati epistemoloških in odnosnih, pragmatičnih omejitev strojnega »uma«. Menim, da nas v tekmi z UI rešuje dejstvo, da bo izvirna in prelomna ideja tudi v prihodnosti imela večjo težo kot mešanje algoritmov in že obstoječih povezav znotraj istega podatkovnega bazena, ki ni brezkončen. Bojazen pri internacionalizaciji upravičeno ostaja tudi na ravni prevlade globalnega angleškega jezika nad slovenskim. Hkrati pa številni nacionalni programi, iniciative in akcije učinkovito spodbujajo rabo slovenskega jezika, ki je ključen za ohranitev nacionalne identitete. Vendarle pa tudi tu ne smemo popustiti. Verjetno bo ključno, da bo del resursov ostal namenjen promociji in spodbujanju rabe slovenskega jezika in gradnje slovenskih jezikovnih in podatkovnih virov, pri čemer se bo sorazmerno podpiralo tudi slovensko zamejstvo in izseljenstvo kot del enovitega in povezanega slovenskega prostora.
Če smo bili otroci samostojne Slovenije prva generacija, ki je svobodo, lastno državo in jezik jemala kot nekaj samoumevnega, bomo morda tudi med tistimi, ki bodo morali na novo premisliti, kako te vrednote ohraniti – ne le z gospodarskimi kazalniki in političnimi menjavami, temveč zlasti z ustvarjanjem pogojev, v katerih bodo tudi naši otroci lahko odraščali v miru in dostojanstvu ter imeli priložnost, da si v Sloveniji ustvarijo dom, družino in prihodnost.