Ingeborg Bachmann (1926–1973). Foto: Wikipedia Commons
Bachmann je s svojo literaturo in zavzemanjem za ustrezen položaj žensk v svetu umetnosti in družbi vplivala na številne generacije, ki so ji sledile.
Oglas
Po Ingeborg Bachmann je tudi poimenovana ena od najpomembnejših literarnih nagrad v nemško govorečem svetu. Prav na dan stote obletnice njenega rojstva se bodo danes začela tradicionalna branja letošnjih 14 nominirancev za nagrado.
V Avstriji bodo stoletnico rojstva uveljavljene in priznane avtorice zaznamovali s številnimi izdajami knjig, filmi in dogodki.
V Celovcu so ta teden na vrtu njene hiše odkrili skulpturo Anselma Kieferja z naslovom Die Orden der Nacht. Bachmann in njena dela so tudi v ospredju številnih oddaj na avstrijskem radiu in televiziji. Med drugim je izšla tudi njena nova biografija izpod peresa Andree Stoll z naslovom Zwei Menschen sind in mir, je poročala avstrijska tiskovna agencija APA.
V avstrijske kinematografe prav danes prihaja novi portretni film Regine Schilling z naslovom Ingeborg Bachmann – Jemand, der einmal ich war s Sandro Hüller v glavni vlogi. Na avstrijski televiziji pa je že bil na ogled nov dokumentarec z naslovom Ingeborg Bachmann – Dichten für die Wahrheit, v katerem so med drugim spregovorili Nobelov nagrajenec Peter Handke, francoska strokovnjakinja za Bachmann Francoise Retif in avtoričin brat Heinz Bachmann.
Njeno literarno ustvarjanje in življenje zaznamovala različna razmerja
Bachmann se je rodila 25. junija 1926 v Celovcu. Študirala je filozofijo, nemški jezik s književnostjo in psihologijo.
Sorodna novica
Ingeborg Bachmann: Potovanje v puščavo
V 50. letih prejšnjega stoletja je sprva postala znana s svojimi pesmimi in radijskimi igrami. Že leta 1953 je prejela literarno nagrado vplivne nemške literarne skupine Skupina 47, ta uspeh pa je njen sloves ponesel zunaj meja Avstrije. Od takrat dalje je večinoma kot samostojna pisateljica živela na Dunaju, v Münchnu, Zürichu, Berlinu in Rimu, ki ga je izbrala za svojo drugo domovino.
Slabo desetletje po literarni nagradi Skupine 47 so sledile prve zbirke kratkih zgodb in njena preusmeritev na prozo. Že leta 1964 je prejela nagrado Georga Büchnerja, ki je najpomembnejša književna nagrada v nemško govorečem prostoru.
Na njeno literarno ustvarjanje so kasneje močno vplivala njena različna razmerja, tako ljubezenska kot intelektualna, ki so bila globoko zaznamovana z njeno umetniško vizijo.
Med drugim je bila s presledki v dolgoletnem razmerju z lirikom Paulom Celanom ter nekajletni zvezi s pisateljem in arhitektom Maxom Frischem. Zaradi razpada slednje je Bachmann doživela živčni zlom in večkrat je morala na zdravljenje v bolnišnico. Leta 1964 pa se je avtorica iz pisateljske krize izvlekla z ljubezenskim razmerjem z mladim pisateljem Adolfom Opelom.
Umrla je 17. oktobra 1973 zaradi posledic hudih opeklin, ki jih je dobila v požaru svojega rimskega stanovanja, in odtegnitve od zdravil. Pokopana je v Celovcu.
Iz njenega opusa so v slovenščino med drugim prevedeni romana Malina in Knjiga o Franci, kratka proza Tri poti k jezeru: Lajež, Izbor ter pesniška zbirka Razloži, ljubi.
Oglas