Tomaž Gerden se je v oddaji Sledi večnosti na programu Ars z njimi pogovarjal o stvareh, ki se morda zdijo samoumevne: zakaj so izbrali duhovniški poklic, ki pravzaprav ni le poklic, ampak poslanstvo za vse življenje, kaj jih je oblikovalo in od kod prihajajo.
Oglas
Škofijski novomašniki bodo Luka Anžič iz župnije Ihan v ljubljanski nadškofiji, Gregor Anton Capuder iz župnije Moravče, prav tako v ljubljanski nadškofiji, in Timotej Fijavž Vivod iz župnije Slovenske Konjice v mariborski nadškofiji. Redovniška novomašnika pa bosta jezuit Janez Gorenc iz župnije Ljubljana Dravlje in kapucin Dominik Papež iz župnije Ambrus v Suhi krajini.
Novomašniki so v oddaji Sledi večnosti spregovorili o tem, zakaj so izbrali duhovniški poklic, kaj jih je oblikovalo in od kod prihajajo. Foto: Radio ARS
Zakaj postati duhovnik? Iskanje notranjega klica
Prvo in ključno vprašanje za sogovornike je bilo: Zakaj so sploh želeli postati duhovniki? Kaj jih je nagovorilo? Je bil to notranji klic Svetega duha? Je bila ta pot premočrtna ali so morda oklevali in prišli do tja po ovinkih?
Ljudje danes potrebujejo vesele duhovnike, vesele pričevalce za Kristusa. To se mi zdi velikega pomena: če vidiš veselega človeka, se vprašaš, mogoče tudi kot neveren, zakaj je pa ta vesel? Je res kaj tako dobrega v tej krščanski veri? Mogoče bi bilo prav slediti temu zgledu.
Dominik Papež
Brat kapucin Dominik Papež pojasnjuje: “Glejte, jaz sem najprej potreboval spreobrnjenje. Šele ko sem začel slediti Gospodu kot kapucin, sem začel razmišljati o duhovništvu. Najbolj osredinjeno sem o tem razmišljal med delom v Ljubhospicu, v katerem sem deloval kot duhovni spremljevalec. Tam sem opazil, da ti pri spremljanju nekoga na koncu življenja manjka prav to, da bi mu lahko podelil vse zakramente. Začutil sam ta primanjkljaj in spoznal, da me Bog kliče še globlje, še bliže k samemu sebi, da bom lahko služil drugim kot kapucinski duhovnik.”
Jezuit Janez Gorenc, ki je del svoje formacije preživel v tujini, svojo izkušnjo opisuje drugače: “Moja zgodba se je v življenju potrjevala. Ni bilo kakšnega drastičnega, velikega dogodka. Vse se je začelo z vprašanjem, kaj sploh pomeni biti kristjan in katoličan v današnjem svetu. Potem je pot spontano vodila do izkušnje ignacijanskih duhovnih vaj, pri kateri sem doživel, kako konkretno Bog deluje v življenju. Odgovor na klic tega Boga je prišel samodejno – sprejmeš in daš naprej. Jezuitski red mi je omogočil tisto, kar sem takrat čutil kot najbolj pristno zase. Formacija me je potem vodila v tujino: v Italiji sem bil štiri leta, v Franciji pa tri. Med življenjem v tujini se je ta klic potrjeval in izluščil do konca.”
Timotej Fijavž Vivod svojo pot opisuje kot proces postopnega zorenja. “Nisem se odločil v trenutku. Ta želja je v meni rasla in zorela postopno. Začelo se je nekje po prvem svetem obhajilu, ko sem postal ministrant v domači cerkvi, nato pa sem se vse aktivneje vključeval v življenje župnije. Po birmanskem obdobju sem deloval kot animator na oratorijih in se veliko družil z domačim duhovnikom. Ob njegovem zgledu, osebni molitvi in rednem prejemanju zakramentov sem spoznal, da je to prava pot. Ob tem delu in oznanjevanju Gospodove ljubezni sem čutil neizmerno veselje in izpolnjenost. Tako se je rodilo hrepenenje, da to oznanjam naprej.”
Luka Anžič poudarja pomen prepoznavanja božje volje. “Tudi jaz sem dalj časa premišljeval. Pojavil se je navdih o duhovništvu, ki sem ga sprejel in izročil Bogu z besedami: ,Gospod, pokaži, ali je to tvoja volja. Imel bom odprte oči in odprto srce, ti pa me vodi.’ Moje glavno vprašanje je bilo, ali je to res božja volja. Gospod mi je dal veliko znamenj in potrdil mojo odločitev, tako da sem na koncu lahko sklenil: ,Gospod, grem za teboj.'”
Zdi se mi, da je vloga duhovnikov predvsem to, da oznanjamo resnico in jasno povemo, kar pač uči tudi naša vera: da ne želimo samo, da bi bili z oznanjevanjem všečni večjemu krogu ljudi, ampak res povemo tisto resnico, ki jo svet danes še kako potrebuje, in tako oznanjamo, da smo pristni.
Timotej Fijavž Vivod
Gregor Capuder pa je duhovniški poklic prepoznal med študijem. “Prihajam iz Moravč, iz verne družine, ki sta ji bili cerkev in vera vedno blizu. Vendar pa v otroštvu in mladosti nisem nikoli pomislil na duhovništvo. Ta misel se je prvič pojavila v drugem letniku študija na pedagoški fakulteti. Nekega oktobrskega dne sem šel k sveti maši, pri kateri je duhovnik v pridigi dejal, da je človek najsrečnejši takrat, ko izpolnjuje to, kar je Bog položil v njegovo srce. To je bila vstopna točka. Začel sem premišljevati o smislu življenja, bolj osebno moliti in se odpirati misli o duhovništvu. V veliko pomoč mi je bil duhovni spremljevalec. Na koncu leta sem sprejel odločitev in ob tem začutil ogromen mir, notranje veselje in svobodo.”
Poslanstvo v sodobnem svetu: Izzivi in prioritete
Novomašniki odhajajo v svet, ki je do verujočih včasih neprijazen, na drugi strani pa danes številni ljudje iskreno iščejo duhovnost in se – četudi so se vmes oddaljili – vračajo k Cerkvi. Kako novomašniki vidijo svoje vseživljenjsko poslanstvo in kakšne so njihove prioritete?
Janez Gorenc primerja razmere doma in v tujini: “Italija in Francija sta si zelo različni. Francoski položaj je morda nekoliko bolj podoben slovenskemu. Zanimivo pa je, da v Franciji v zadnjih letih opažajo precejšen porast katehumenov, ki ga nihče ne zna natančno pojasniti. Tudi v Sloveniji se njihovo število povečuje; to kaže, da ljudje iščejo. Zdi se mi, da je naša naloga predvsem odgovoriti na to, kar Bog že vzbudi v ljudeh, in jim pomagati, da ozavestijo, kako deluje v njihovem življenju. Zame je to bistveno. Ena izmed drž je tudi služenje skupnosti, v katero smo poslani, da gradimo skupnost, ne da razdiramo.«
Timotej Fijavž Vivod poudarja pomen prinašanja resnice. “Meni se zdi, da je obdobje, v katerem živimo, čas, v katerem je veliko različnih informacij, različnih možnosti, kam se lahko zatečemo, kje lahko iščemo izpolnjenost, srečo. S čim se lahko, da tako rečem, hranimo. In zato se mi zdi, da je vloga duhovnikov predvsem to, da oznanjamo resnico in jasno povemo, kar pač uči tudi naša vera: da ne želimo samo, da bi bili z oznanjevanjem všečni večjemu krogu ljudi, ampak res povemo tisto resnico, ki jo svet danes še kako potrebuje, in tako oznanjamo, da smo pristni. V tem, kar naša vera, Sveto pismo, tudi uči in se mi zdi, da je to tisto, kar današnji človek najbolj potrebuje: upanje in resnico, ki jo prinaša Kristus. To moramo oznanjati pogumno, brez strahu in brez želje, da bi ugajali ljudem, ampak z namenom, da bi jim res dali, kar potrebujejo in kar je dobro tudi za njihovo zveličanje. Za to si vsi prizadevamo.”
Brat Dominik Papež poudarja kapucinsko karizmo in pomen veselja. “Ja, tako je, ampak rekel bi, da je v naših župnijah predvsem izrazita naša karizma: se pravi, da gremo k obrobnim, k tistim, h katerim nihče noče iti, k brezdomcem, k umirajočim v hospic. V naši župniji je zdaj tudi nov zapor. Z vsemi obrobnimi, s katerimi živimo, se srečujemo in živimo, imamo zgled v uboštvu. Drugo, kar bi omenil, je skupnost. Skupnost, ki je vesela, da je na poti za Kristusom, in to veselo skupnost, če jo dobro živimo, tudi prinašamo med ljudi. Ljudje danes potrebujejo vesele duhovnike, vesele pričevalce za Kristusa. To se mi zdi velikega pomena: če vidiš veselega človeka, se vprašaš, mogoče tudi kot neveren, zakaj je pa ta vesel? Je res kaj tako dobrega v tej krščanski veri? Mogoče bi bilo prav slediti temu zgledu.”
Luka Anžič ob tem razmišlja o veselju, ki ostaja živo tudi v preizkušnjah: “Evangelij je veselo oznanilo. Sam bi pa k temu dodal, da je veselo oznanilo tudi v preizkušnjah. Oziroma, verjetno bi lahko kdo, ki nas zdaj posluša, zastavil vprašanje: dobro, evangelij je veselo oznanilo; krščanska vera oznanja tudi veselje. Kaj pa v trenutkih preizkušnje? Kaj pa v trenutkih, ko marsikatero družino doleti bolezen ali druge preizkušnje? Kje je takrat evangelij? Kje je v tistih trenutkih Gospod? Naš odgovor ni iskanje razloga, zakaj se v kakšnih sorodstvih, v kakšnih družinah pojavijo take in drugačne preizkušnje, križi, težave. Je pa ena naših nalog, ki nam jo je Gospod pokazal, da v takih trenutkih pokažemo pot. Ta pot pa je predvsem pot, ki jo je on prehodil: da sprejmemo križ, ki se je pojavil, in da verujemo, da za tem križem pride tudi vstajenje. Torej, da ta položaj, ki ga trenutno doživljamo, ne bo večen in da nam bo, če ga bomo izročili Gospodu, vendarle nekoč prinesel sadove, ki jih bomo mogoče videli, mogoče pa tudi ne, vendar jih bodo videli naši zanamci.”
Vabljeni k poslušanju celotne oddaje na programu Ars, v kateri lahko izveste tudi, kakšna novomašna gesla so si izbrali letošnji sogovorniki.
Popotnica letošnjim novomašnikom
Oglas