Neisha v Križankah. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Po dveh desetletjih se je Neža Buh, glasbeni krajini bolje poznana kot Neisha, vrnila na kraj, kjer se je pred dvema desetletjema začela njena samostojna glasbena zgodba. Jubilejni koncert je odprla tam, kjer se je pravzaprav vse začelo, z Magmo, rapsodijo za klarinet, klavir in orkester, nas je vrnila v svoj čas guljenja akademskih klopi. Na odru se ji je ob tem pridružil dolgoletni glasbeni sodelavec, virtuoz Goran Bojčevski, ki je igral klarinet, pod taktirko Patrika Grebla pa je tretjo vlogo v rapsodiji zavzel Simfonični orkester RTV Slovenija. Po klasičnem uvodu in – kot je sama dejala – “najtežji pesmi za začetek” je vsestranska glasbenica dobesedno odvrgla note s klavirja, solista in orkester zamenjala za skupino, svoj klavir pa za klaviature. “Danes to ne bo spet slab dan,” je dejala z nasmehom in koncert nadaljevala s skladbo Slab dan. Že pri prvih taktih je bilo videti, kako zelo uživa na odru. Klaviature so postale podaljšek njenih rok, glasba pa jo je ne le prevzela, ampak popolnoma posrkala vase.
Oglas
Slab dan je tako odprl bolj razigran del večera, ki se je prevesil v sproščeno koncertno vzdušje. Na odru je bilo čutiti, da se Neisha na njem počuti popolnoma domače, saj se je večkrat prepustila trenutku in z energijo, ki je mejila že na improvizacijo, povezovala oder in občinstvo. S skladbo Le kaj se skriva …, kjer se je spraševala “le kaj se skriva pod obleko tega mesta in le zakaj se ulica tako iskri?”, se je koncert dokončno preselil iz simfoničnega uvoda v bolj sproščeno, popovsko vzdušje.
Repertoar s koncerta ob 20. obletnici samostojne kariere Neishe
1. Magma: Rapsodija za klarinet, klavir in orkester (gost: Goran Bojčevski)
2. Slab dan
3. Le kaj se skriva …
4. Maš še kej časa
5. Malo tu, malo tam
6. Zaradi upanja
7. Prihaja maj
8. Ti nisi ti
9. Zvezdni prah
10. Najina slika in ti
11. Lepe besede
12. Bežim
13. Manjkaš mi (gost: Goran Bojčevski)
14. Pridejo časi
15. Ne daj da gledam u nebo (gost: Goran Bojčevski)
16. Najdi me
17. Tiste lepe dni
18. Vrhovi
19. Planet za zadet
20. Purple Rain
“Glasba odpira srce”
Ko si je dobro ogrela prste na črno-belih tipkah, je koncert prešel v nekoliko bolj umirjene, bolj pripovedne ritme. S skladbo Maš še kej časa je Neisha odprla del večera, v katerem je bolj kot spektakel v ospredje stopila sama pesem. Zatem so se ji na odru pridružili tudi baletniki pod vodstvom Maje Ponebšek, kar je koncertu dodalo novo plast – ples. Njihov prihod seveda ni bil naključen. Neisha je v preteklosti veliko časa preživela na baletnem oddelku, kjer je ob opazovanju plesa balerin ustvarila njene najlepše valčke. Ob valčku Malo tu, malo tam so plesalci z umirjenimi gibi zapolnili prostor pred klavirjem in za nekaj minut spremenili koncertno prizorišče v plesno dvorano.
Glasbenica, ki je pri 16 letih postala najmlajša članica Društva slovenskih skladateljev, je nato znova stopila v izrazito energičen del večera, kjer je klavir postal njeno glavno izrazno orodje in hkrati oder v malem. Pri uspešnici Zaradi upanja je že v uvodnih taktih pokazala, kako suvereno obvladuje dinamiko – od mehkih, skoraj zadržanih vstopov do sunkovitih, polnih izbruhov, ki so napolnili dvorano.
Pri pesmi Prihaja maj so jo na odru spremljali njeni stalni glasbeni sodelavci. Njen klavir pa ni bil več zgolj spremljava, temveč je postal njeno orodje – v trenutkih je delovalo, kot da po tipkah udarja skoraj otroško sproščeno, brez zadržkov, a z izjemno natančnostjo in popolnim nadzorom nad vsako frazo. Prav v tem kontrastu med navidezno lahkotnostjo in tehnično preciznostjo se je razkrivala njena virtuoznost, ki je ves čas držala koncert v gibanju. Ob Ti nisi ti je spet postala eno s klavirjem – glasbilom, ki ga očitno ne uporablja le kot glasbilo, temveč kot osnovno izhodišče svojega izraza, saj je že dve desetletji njen najzvestejši glasbeni sopotnik in prek katerega se zdi, da najlažje pove tisto, česar besede same ne zmorejo.
V Križankah je prvič nastopila pred 20 leti. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
In čeprav smo bili v Križankah, poslušalci koncerta nismo mogli gledati tisoče zvezdnih teles na nebu, saj je bil naš pogled usmerjen le v zvezdo na odru, ki je skozi celoten večer kazala, da so se ure in ure, meseci in leta božanja črno-belih tipk resnično obrestovali. Pri Zvezdnem prahu so jo žarometi z vseh strani obsijali v taki luči, kot da z odra resnično pada zvezdni prah.
Nato se je večer za trenutek premaknil v bolj slikovite, pripovedne vode, kjer je glasba začela delovati skoraj kot niz prizorov, ki se pred občinstvom nizajo v zaporedju podob. Ob skladbi Najina slika in ti je Neisha z interpretacijo in klavirjem v ospredju ustvarjala izrazite zvočne slike, kot bi z glasbo sproti risala prizore, ki se raztezajo čez oder in dvorano. Ta pripovednost se je nadaljevala tudi pri Lepih besedah, kjer se ji je na odru pridružil baletni par v postavi Maja in Eva. Njuni gibi niso delovali kot dodatek ali dekoracija, temveč kot del glasbenega toka. Oder se je za nekaj trenutkov spremenil v prostor, kjer se glasba in gib ne ločita več, ampak drug drugega dopolnjujeta, pri čemer je vsak premik telesa sledil ritmu in dinamiki skladbe, ne da bi jo prekinjal. Skladba Bežim je nato odprla intimnejšo plast večera. Neisha jo je interpretirala z več zadržanosti, skoraj osebno, kot bi se besedilo za hip približalo njej sami, in ne zgolj občinstvu. V tem pristopu ni šlo za dramatičnost, temveč za občutek notranjega premika, ki ga nosi sama pesem, kar je dodatno podkrepila misel, da “včasih beži tudi navznoter”.
V tem mehkejšem loku večera je znova izstopil solist Goran Bojčevski. Pri pesmi Manjkaš mi je klarinet zamenjal s stekleno cevko, s katero je ustvaril skoraj zvočno sliko vetra, ki se razteza čez prostor. Ob tem je še posebej prišla do izraza Neishina vokalna širina, ki je v tem delu koncerta prvič zares stopila v ospredje in pokazala razpon, ki ga v prejšnjih delih večera morda ni bilo mogoče slišati v taki meri.
Pridejo časi slovesa, a ne preden poletimo na Planet za zadet
Na odru so se ji pridružili tudi baletniki. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Pred sklepnim delom koncerta je Neisha posegla po skladbah, ki že vrsto let sodijo med njen najbolj prepoznaven repertoar. Pridejo časi, ena izmed balad z albuma Krila (2010), je večer za trenutek umirila in ga obrnila navznoter. Gre za skladbo, ki jo pevka pogosto označuje kot eno svojih osebnejših, zato tudi tokrat ni potrebovala dolgih napovedi – dovolj je bilo prvih taktov, da je dvorana utihnila. Edina misel, ki je obvisela nekje med odrom in občinstvom: Pridejo časi slovesa, a Neisha namesto pisem piše balade, valčke in pesmi, ki sežejo do srca.
Brez ostrega prehoda se je ta nit nadaljevala, ko se je na odru znova pojavil Goran Bojčevski. Klarinet ni bil le spremljava, temveč glas, ki se je ovil okoli prostora in ga razprl v širino. Pri Ne daj, da gledam v nebo je glasba dobila skoraj telesno težo – kot bi se zvok dvigal in spuščal skupaj z njo, saj jo je v trenutkih odlepil od klavirskega stola, ne kot gesto, temveč kot posledico intenzitete, ki je napolnila oder.
“Malo je padla z neba, malo sem jo morala prizemljiti,” je hudomušno opisala skladbo, za katero pravi, da je nekaj “najlepšega, kar sem kadar koli spisala”. Ob tem so se ji na odru pridružili še njeni varovanci iz Male šole rokenrola, ki so dopolnili izvedbo Najdi me. Pesem, ki sicer govori o iskanju bližine in zaupanja, je v tej izvedbi dobila še dodatno razsežnost – postala je dialog med generacijami glasbenikov, ki jih povezuje ista učiteljica.
Nato se je večer za hip razprl v tišji lok, v katerem je beseda dobila večjo težo. “Svoboda je prva in najpomembnejša stvar v življenju,” je obstalo v zraku, nato pa se je navezala še na misel iz pesmi Tiste lepe dni, da “svoboda ni nič drugega, kot dobro se imeti, spet in spet in spet.” V tej misli ni bilo zaključka, prej prehod v zadnje gibanje večera.
Utrinek s koncerta. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.
Po kratkem odmiku iz Križank proti solinam se je oder znova odprl z Vrhovi, ki so delovali kot zadnji dih pred zaključkom poti. Ko so se zadnji toni razblinili, je prostor za trenutek obvisel v praznini, ki ni bila prazna, temveč polna pričakovanja. Po kratkem instrumentalnem prehodu pod taktirko Patrika Grebla se je večer še enkrat obrnil proti občinstvu. Planet za zadet je prišel kot logičen, a še vedno živ zaključek – ne kot točka, temveč kot zadnji utrip večera, ki se je gradil počasi, plast za plastjo, do svojega zadnjega kroga.
Po ponovnem kratkem odmiku se je Neisha znova vrnila na oder in koncert sklenila s priredbo Purple Raina, edino neavtorsko skladbo večera, ki jo v svojem repertoarju ohranja že dalj časa.
Čeprav je prišla kot zaključek, je imela skladba občutek nečesa, kar je bilo ves večer nekje v ozadju že prisotno – kot tiha napoved finala, ki se je postopoma gradila skozi potek koncerta. Neishina vijoličasta obleka in vijoličasta osvetlitev odra sta namreč ob najavi te pesmi vtis le še dodatno zaokrožili v celoto. Purple Rain tako ni delovala kot naključna izbira, temveč kot sklepni trenutek večera.
Oglas