Deset let po referendumu o brexitu, ki je 23. junija 2016 za las odločil, da bo Združeno kraljestvo zapustilo Evropsko unijo, postaja bilanca tega zgodovinskega dogodka vse bolj jasna.
Referendum ni bil zgolj odločitev o članstvu v evropskem povezovanju, ampak prelomni trenutek, ki je za desetletje zaznamoval britansko politiko, gospodarstvo in družbo.
Danes, ob deseti obletnici, se zdi, da je večina Britancev ugotovila, da so ostale obljube zagovornikov brexita večinoma neizpolnjene, številne posledice izstopa pa so precej drugačne od napovedanih.
Ni naključje, da so ugledni britanski in mednarodni mediji ob obletnici namenili veliko prostora ponovnemu premisleku o brexitu. Med najodmevnejšimi je bil tednik The Economist, ki nikoli ni skrival svojega skeptičnega odnosa do izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije.
Njegova naslovnica s priredbo legendarnega albuma britanske punkovske skupine Sex Pistols »Never Mind the Bollocks, Here is the Sex Pistols« in nekoliko prirejenim naslovom »Never Mind the Brexit, Here is how to Remake Britain« simbolično povzema razpoloženje sodobne Velike Britanije.
Sporočilo liberalno usmerjenega tednika je jasno: Velika Britanija se je po brexitu znašla v obdobju krize, ki zahteva radikalen premislek o tem, kako državo ponovno usmeriti na pot gospodarske rasti in splošnega napredka.
Časopis v več prispevkih opozarja na številne paradokse in neuresničene obljube brexita, ki so v zadnjih desetih letih večinoma poslabšale vsakdanje življenje v Združenem kraljestvu.
Namesto obljubljenega strožjega nadzora nad migracijami se država ukvarja z radikalnim zmanjšanjem priseljevanja iz Evropske unije, hkrati pa s skokovitim povečanjem migracij iz držav tretjega sveta. Rezultat je bil drugačen od političnih sloganov: struktura migracij se je spremenila, skupni pritiski pa niso izginili.
Ekonomske analize kažejo, da je padec BDP velik. Po nekaterih resnih ocenah naj bi bil britanski BDP približno šest odstotkov nižji, kot bi bil v primeru, če bi ostali v Evropski uniji. To pomeni zelo velik dolgoročen strošek za gospodarstvo, ki je bilo desetletja eno najbolj odprtih in konkurenčnih v Evropi.
Po nekaterih resnih ocenah naj bi bil britanski BDP približno šest odstotkov nižji, kot bi bil v primeru, če bi ostali v Evropski uniji. FOTO: Justin Tallis/AFP
Spremenila se je tudi socialna slika države. Število ljudi, ki živijo slabše kot pred brexitom, se je povečalo, družbena neenakost pa se je povečala. V primerjavi z drugimi evropskimi državami je zdaj delež gospodinjstev, ki poročajo o slabšem življenjskem standardu kot pred letom 2016, v Združenem kraljestvu med najvišjimi, razen Nemčije, kjer so vplivi lastnih gospodarskih prestrukturiranj prav tako močni.
Gospodarska struktura države se je prav tako spremenila. Izvoz storitev se je povečal, kar ni presenetljivo, saj je Združeno kraljestvo tradicionalno močno prav na tem področju. Po drugi strani pa se je močno zmanjšal izvoz blaga.
Največji udarec so utrpele industrije, kot so jeklarska, kemična in delno tudi finančna industrija ter zavarovalništvo, ki so bile močno povezane z evropskim trgom. Rahlo so narasli posamezni segmenti v avtomobilski industriji, gradbeništvu, oglaševalski industriji in kreativnih dejavnostih, kjer Velika Britanija še vedno ohranja konkurenčno prednost.
Zdaj je več kot 60 odstotkov Britancev naklonjenih ponovnemu približevanju Evropski uniji, medtem ko jih manj kot 40 odstotkov še vedno zagovarja trdno linijo brexita. To kaže, da se je javno mnenje v zadnjem desetletju pomembno premaknilo. Če bi bil referendum danes, bi zagovorniki ponovne integracije v Evropsko unijo najverjetneje prepričljivo zmagali.
Bojan Bugarič, profesor prava na univerzi v Sheffieldu. FOTO: Leon Vidic
To seveda še ne pomeni, da je politična vrnitev v EU realna v kratkem času. Velika Britanija je še vedno politično razdeljena, vprašanje Evrope pa ima močan simbolni naboj. Tudi med tistimi, ki priznavajo gospodarske slabosti brexita, prevladuje prepričanje, da bi bila ponovna priključitev politično zelo zahtevna.
Zagovorniki brexita sicer poudarjajo, da je treba celoten učinek izstopa presojati v širšem kontekstu. V zadnjih letih so Združeno kraljestvo prizadele še druge velike krize, kot so pandemija covida-19, energetska kriza in posledice vojne v Ukrajini. Po njihovem mnenju teh učinkov ni mogoče ločiti od učinkov brexita, zato naj bi bilo za dokončno sodbo še prezgodaj. Toda takšni argumenti vse manj prepričajo javnost.
Celo nekateri nekdanji podporniki izstopa iz Evropske unije priznavajo, da se gospodarska pričakovanja niso uresničila. Obljubljena gospodarska renesansa se ni zgodila, ampak je država vstopila v obdobje počasnejše rasti, politične nestabilnosti in strateške negotovosti.
Ena ključnih posledic brexita je tudi politična preobrazba države. Nekdanji vodja laburistične stranke Keir Starmer je po obdobju notranjih strankarskih napetosti odstopil kot predsednik stranke in napovedal, da bo kot začasni premier vodil vlado le do izvolitve novega predsednika vlade. Ta politični vakuum je odprl prostor za novo fazo britanske politike, v kateri se vse bolj krepi iskanje alternativ tradicionalnim strankam.
V tem kontekstu se kot vse verjetnejša politična figura pojavlja Andy Burnham, dolgoletni župan Manchestra. Burnham je v zadnjih petnajstih letih v Manchestru razvil model lokalnega upravljanja, ki temelji na široki koaliciji lokalnih oblasti, univerz, podjetij in civilne družbe. Manchester se je pod njegovim vodstvom iz mesta v krizi preobrazil v eno najhitreje rastočih urbanih središč v Veliki Britaniji.
Vprašanje pa je še vedno, ali je lokalni model uspeha mogoče prenesti na nacionalno raven. Vodenje mesta in vodenje države sta precej različni nalogi. Kljub temu Burnham uživa ugled politika, ki razume vsakdanje probleme ljudi in zna oblikovati pragmatične rešitve. Njegov slog, ki je manj tehnokratski in bolj neposreden, ga razlikuje od številnih predstavnikov londonske politične elite.
Čeprav britanska politika pogosto deluje zaprto in institucionalno togo, Burnham izstopa tudi zaradi svoje komunikacije z volivci. Po zmagi na lokalnih volitvah v Wiganu je, denimo, dejal, da gre najprej na pint piva v lokalni pub. Takšne geste imajo v britanski politični kulturi pomembno simbolno vrednost, saj ustvarjajo vtis pristnosti in bližine ljudem.
Deset let po brexitu se tako kaže zelo jasna slika. Referendum ni odpravil problemov, zaradi katerih je bil sploh izveden. Nasprotno, razkril in poglobil je številne razpoke v britanski družbi, gospodarstvu in politiki. Brexit se zdaj vse bolj kaže kot ena največjih političnih in gospodarskih napak britanskih elit, ki so v kompleksno realnost ponudile preproste odgovore, a ustvarile dolgoročno negotovost.
Kljub temu pa ostaja jasno tudi drugo dejstvo: poti nazaj preprosto ni. Britanija se ne vrača v leto 2016, ampak živi v novi politični in gospodarski realnosti. Ključno vprašanje prihodnosti zato ni več, ali je bil brexit prava ali napačna poteza, temveč kako država v spremenjenih razmerah lahko ponovno vzpostavi stabilnost, rast in zaupanje v prihodnost.
Od odgovora na to vprašanje bo odvisno naslednje desetletje britanske zgodovine. Burnhama zato ne čaka lahka naloga. Če bo dokaj hitro ponudil odgovore na ta zahtevna vprašanja, mu bodo neučakani volivci, naveličani praznih obljub in zniževanja življenjskega standarda, hitro obrnili hrbet in svoje zatočišče iskali pri Niglu Farageu, ki tako kot drugi populisti, odgovarja na vsa vprašanja.
Povsem druga dilema pa seveda je, ali daje prave odgovore. Dosedanja izkušnja s populisti v Evropi namreč kaže, da so precej dobri v merjenju temperature med volivci in pri pridobivanju njihovih glasov, manj pa pri dejanskem reševanju problemov, zaradi katerih so jih volivci pripeljali na oblast.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.