Ko je družina Podnar iz Baške grape kupila dvorec Ponoviče, ni kupila le propadajočega in zaraščenega dvorca, temveč tudi priložnost za uresničitev dolgoletnih sanj. K odločitvi za nakup je pomembno prispeval tudi sin Janez Elija z Downovim sindromom, ki si je že od otroštva želel živeti na gradu in postati graščak. Ob nakupu jih je pričakala z grafiti popisana in s smetmi zasuta stavba, danes pa v nekdanjem dvorcu že potekajo obnovitvena dela. Družina želi v njem ustvariti večnamenske prostore za kulturo, izobraževanje in ozaveščanje o življenju oseb z Downovim sindromom.
Foto: Ana Kovač
Dvorec Ponoviče stoji na hribu nad levim bregom Save vzhodno od Litije. V pisnih virih je prvič omenjen okoli leta 1320, v lasti ga je imelo več plemiških družin. Med prvo svetovno vojno je bila v njem vojaška bolnišnica, nekaj časa je v njem delovala tovarna špirita in kvasa. Čez leta je menjaval številne vloge, v njem so med drugim delovali nižja gimnazija, vzgajališče za dečke in žrebčarna.
Lastniki so se menjali, dvorec pa je počasi propadal, dokler ga leta 2024 od Kmetijske zadruge Litija ni kupila sedemčlanska družina Podnar.
Foto: Ana Kovač
Čeprav dvorec Ponoviče še vedno kaže številne brazgotine desetletij zanemarjanja, je že na prvi pogled vidno, da se na posestvu nekaj dogaja. Medtem ko so drugi v gradu videli predvsem strošek in breme, je družina Podnar v njem prepoznala priložnost za dolgoročen družinski projekt in novo življenje kulturnega spomenika.
“O gradovih smo fantazirali od nekdaj”
Otroci so že od nekdaj občudovali gradove, družina pa je nekoč celo razmišljala o nakupu gradu v Franciji, a se načrt ni uresničil, pripoveduje Franjo Podnar. Ko so videli oglas kmetijske zadruge za grad Ponoviče, je družina začutila, da je pravi zanje.
Po zunanji steni je bilo ogromno grafitov, ki so jih prekrili.
Foto: Ana Kovač
Grad je bil ob nakupu v zelo slabem stanju. “Bil je leglo smeti, popisan z grafiti, zaraščen.” Obnova se je začela z najbolj osnovnimi opravili. Iz prostorov so odvažali smeti, čistili zaraščene površine. S čiščenjem še vedno niso zaključili. Nato so se lotili najbolj nujnih obnovitvenih del: osnovna popravila strehe, uredili so električno napeljavo, prekrili grafite na zunanjih stenah in poskrbeli za optični priključek. Streho še vedno popravljajo, na posestvu je vidnih več delovišč.
Podnar pravi, da zelo dobro sodelujejo s krajevno skupnostjo, občino, kmetijsko zadrugo ter tudi z Zavodom za kulturno dediščino. Njegova želja je, da bi gradu vrnili podobo, kakršno je imel v svojih najboljših časih. Je zelo vztrajen, navdušen nad obnovo in optimističen glede prihodnosti.
Foto: Ana Kovač
Med čiščenjem so naleteli tudi na stare blagajne kmetijske zadruge, ki jih niso mogli niti dvigniti. “Poklicali smo Rome, ki so blagajne odpeljali in v štirih dneh vse počistili. Vzpostavili smo zelo korekten odnos,” izpostavi Podnar.
Več kot obnova: grad kot prostor skupnosti
Gre za tako velik projekt, da obnova gradu ne more biti projekt posameznika, potrdi Podnar, ampak je to večgeneracijski projekt. “Država je rekla ne, občina je rekla ne. Mi pa smo prišli in začeli vlagati svoj prosti čas v obnovo, da ne bi propadel. Mnogi so rekli, zakaj se ne da, mi smo se lotili dela.” Nikoli ni pomislil, da bi obupal.
Na večini oken so še vidni sledovi vandalizma in metanja kamnov v steklo.
Foto: Ana Kovač
Družina si želi, da grad ne bi postal zgolj njihov dom, temveč odprt prostor za skupnost. V njihovih načrtih se prepletajo kulturne dejavnosti, izobraževanje, umetnost in ozaveščanje o življenju oseb z Downovim sindromom.
Projekt Down for Castle tudi na družbenih omrežjih
Skozi projekt Down for castle bi radi na gradu ustvarili kulturno središče ter center za ozaveščanje o Downovem sindromu, ki ga ima sin Janez Elija: “Imamo srečo, da ga imamo. Prinaša nam res veliko veselja.” Prav on je imel pri odločitvi o nakupu pomembno vlogo, saj si je od nekdaj želel živeti na gradu. “Zdaj lahko tudi skozi ta projekt živi svoje sanje.”
Prav zato projekt po njihovih besedah ni zgolj gradbena prenova, temveč tudi družbena zgodba. Profil Down for castle na družbenih omrežjih pa je nekakšen dnevnik, kaj se jim dogaja v življenju in kako poteka obnova.
Ateljeji, delavnice in prostor za nove ideje
Podnarjeva ideja je, da grad ponovno zaživi. V gospodarskem delu želijo urediti slikarski atelje s sobami za študente, ki bi brezplačno ustvarjali na gradu, dela pa bi ostala na gradu. Kot pravi, želijo “ustvariti prostor, kjer se srečujejo različno misleči ljudje in kjer se odvijajo različne dejavnosti.” V gradu že urejajo mizarsko delavnico, na voljo je tudi prostor za praznovanja.
Idej za prihodnost družini ne zmanjka.
Foto: Ana Kovač
Pripravljajo tudi prostor za peko strešne opeke, bobrovca, saj je med željami tudi vzpostavitev izobraževalnega centra, kjer bi ustvarjali študenti gradbeništva in konservatorstva. Prenova gradu je velik projekt, a Podnar pove, da so že pri obnovi kmetije v Baški grapi prišli v stik z mojstri ljudskega stavbarstva, ljudsko dediščino, gradbenimi materiali. V obnovi gradu pa so videli nekaj, kar bi njihovim življenjem dalo še več smisla.
Foto: Ana Kovač
“Vsi za enega, eden za vse”
Otrokom je pomoč pri obnovi samoumevna, pove hčerka Tinkara Marija, oče Franjo pa doda, da ima vsak svoje obveznosti, izpite, službo, “če pa imajo čas, pridejo pomagat.”
Hčerka Tinkara
Foto: Ana Kovač
“Delujemo kot nekakšni mušketirji, vsi za enega, eden za vse. Živimo skoraj v skavtskih razmerah, stranišče imamo zunaj, umivamo se zunaj. To je za ene normalno, za ene je pa to nesprejemljivo. Naše delo razume samo tisti, ki dela isto.”
Tudi dekleta znajo zidati, Janez Elija pa pomaga pri različnih fizičnih opravilih. Ker je močan, pogosto prenaša material in opravlja druga zahtevnejša dela. Nosi tudi ostanke hrane vietnamskim prašičkom, sicer pa obiskuje šolo v Tolminu. Oče že živi v gradu, tudi žena se bo kmalu preselila, otroci pa pridejo pomagat, ko utegnejo.
Janez Elija si je od nekdaj želel postati graščak.
Foto: Ana Kovač
Pri celotnem projektu Podnarja navdihuje prav njegova veličina in odprtost različnih možnosti. “Eni delajo računalniške igre, mi pa kupimo orodje in obnavljamo grad. Bomo videli, kako se bo eksperiment obnesel,” pravi. Čeprav jih čakajo še leta, morda desetletja dela, ostaja optimističen.
Zemljišče je veliko približno en hektar.
Foto: Ana Kovač
Njihov cilj ni zgolj obnoviti stavbe, temveč dvorcu Ponoviče vrniti življenje in ga ponovno odpreti ljudem.
Na posestvu imajo tudi živali: svinje, golobe, kokoši in konje.
Foto: Ana Kovač
Foto: Ana Kovač
Fotografija dvorca in posestva