Igor E. Bergant. Foto: Adrian Pregelj
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
A za številne med njimi se z zadnjim šolskim zvonjenjem ne konča le šolsko leto – pretrga se tudi najpomembnejša socialna mreža, ki jo imajo: sošolke in sošolci v razredu, prijateljski stiki na hodniku, šolski psiholog, razrednik, ki vsako jutro vpraša, kako je. Prav v tej prekinitvi, v navidezni osvobodilni tišini, se za nekatere mlade začne najtežje obdobje leta.
Oglas
Simbolični paradoks – počitnice kot osvoboditev in hkrati kot tveganje – je rdeča nit predzadnje epizode Debate z Bergantom pred poletnim premorom. Tema, ki so jo gledalci in poslušalci predlagali najpogosteje v letošnji sezoni: duševno zdravje otrok, mladostnikov in mladih pri nas. Oddaja se ne bo zadovoljila z nizanjem znanih statistik. Poskusila bo dregniti v sistemske rane in teme, ki jih poznamo premalo ali si jih preprosto ne upamo poimenovati.
Številke: znane in zgovorne
Statistike o duševnem zdravju mladih v Sloveniji so z leti postale skoraj rutinska uvodna opomba v pogovorih. A rutina teh podatkov ni opravičilo, da bi se jih navadili.
Vsak šesti mladostnik v Sloveniji doživlja občutke osamljenosti. Enako število – 17 odstotkov – jih je v zadnjem letu resno razmišljalo o samomoru. Obsežna lanska raziskava Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je ugotovila, da 20 odstotkov mladih med 16. in 24. letom ocenjuje svoje duševno zdravje kot zelo slabo ali slabo – čeprav ga 47 odstotkov ocenjuje kot dobro. NIJZ opaža, da so se hospitalizacije deklic do 14. leta v desetih letih skoraj potrojile: z 0,43 na 1,2 hospitalizacije na tisoč oseb. Poraba zdravil za duševne motnje pri otrocih in mladostnikih se je povečala za 48 odstotkov. 22 odstotkov mladostnikov ima povišano verjetnost depresije (HBSC 2022) – skok s 13,4 odstotka v letu 2018. Skoraj tretjina – 35,7 odstotka – mladostnikov tedensko doživlja vsaj dva psihosomatska simptoma.
In vendar: skoraj tretjina mladih, ki je v letu 2024/25 razmišljala o iskanju pomoči, te pomoči ni poiskala.
Da ne gre za izključno slovenski pojav, potrjuje mednarodna primerjalna študija Glas Mladih! (projekt Erasmus+) s 391 udeleženci iz Avstrije, Finske, Severne Makedonije, Portugalske in Slovenije. Velik delež mladih ne ve, kje in kako poiskati pomoč – celo v okoljih, kjer podporne službe dejansko obstajajo. Mladinski delavci zaznavajo porast stresa (94,7 odstotka), slabe samopodobe (81,6 odstotka) in anksioznosti (79 odstotkov). Ovire pri iskanju pomoči so povsod podobne: stroški, stigma, časovne omejitve in skrbi za zasebnost.
Infografika je bila narejena s pomočjo umetne inteligence.
Trije gostje: trije zorni koti
Tema zahteva poglede iz šolske prakse, javnega zdravja in civilne družbe. Oddaja Debate z Bergantom bo v studiu gostila tri sogovornike, ki skupaj tvorijo celovito sliko tega, s čim se spoprijemajo Slovenija in zlasti naše mlajše generacije.
Barbara Stožir Curk: Je psihologinja v svetovalni službi Osnovne šole Solkan in predsednica Sekcije psihologov v vzgoji in izobraževanju pri Društvu psihologov Slovenije. Ne bo govorila le na temelju svojega znanja in izkušenj, povzemala bo tudi stališča šolskih psihologov po vsej vertikali – od vrtca do srednje šole.
Kar gostja opaža v svojem delu, je skrb vzbujajoče: učenci imajo vse več težav s samoregulacijo učenja, z vzdrževanjem odnosov z vrstniki, s spopadanjem z družinskimi krizami. Ločitve staršev otroke ne prizadenejo samo čustveno – pogosto si naložijo breme krivde. Težave so širše: postajamo družba vse bolj izrazitega individualizma, obenem pa so mladi soočeni z vse višjim pritiskom pričakovanj šole, staršev in družbenih omrežij.
V strokovnih krogih je že dalj časa znana sistemska težava, ki pa je kljub temu premalo slišana: šolski psihologi so pogosto prvi in edini strokovnjaki, ki jih otroci v stiski sploh srečajo – hkrati pa so normativno preobremenjeni. V oddaji bo spregovorila o tem, ali je vloga šolskega psihologa sploh jasno opredeljena, kdaj otrokovi potrebi zadosti in kdaj ga mora po pomoč napotiti naprej. In kaj se zgodi, ko se šolsko leto konča. Ali svetovalni strokovnjaki v šolah z ranljivimi otroki izgubijo stik? Ali obstajajo ustrezni protokoli tudi za počitniške mesece?
Patrik Senica: Tudi on je psiholog, zaposlen je na Območni enoti Nacionalnega inštituta za javno zdravje v Celju in je strokovni sodelavec programa #tosemjaz, ki letos praznuje 25 let delovanja. Prav ta program je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), mednarodna gospodarska organizacija razvitih držav, ki sprejemajo načela predstavniške demokracije in svobodnega trga, leta 2024 izbrala kot prvi slovenski primer dobre prakse na področju duševnega zdravja. Program temelji na dveh stebrih: spletni svetovalnici tosemjaz.net (najstarejša in največja tovrstna svetovalnica v Sloveniji) in preventivnem delu v šolah z delavnicami socialno-čustvenih veščin.
Senica v javnih nastopih opozarja na paradoks sodobnosti: čeprav je virov pomoči v Sloveniji sorazmerno veliko – spletne svetovalnice, svetovalnice Posvet, centri za duševno zdravje – mladi za večino od njih preprosto ne vedo. To ni težava raznolikosti ponudbe, temveč težava dosega.
Dodatna težava so tudi čakalne dobe za pedopsihiatrični pregled, ki v Sloveniji dosegajo absurdno dolžino. Tveganje, da sistem v akutnih primerih ni dovolj hiter, je veliko. Ker pa mladi tudi med čakanjem niso brez stisk, se v prazen prostor vrine umetna inteligenca, kar nevarnosti daje nove razsežnosti. Kako se lahko kot družba spoprimemo s tem?
Urša Skube: Je generalna sekretarka Mladinskega sveta Slovenije (MSS), krovne organizacije, ki zastopa mlade od 15. do 29. leta. MSS je leta 2026 organiziral hekaton “Shekajmo duševno zdravje”, na katerem so mladi sami opredelili ključne stiske in rešitve. Ugotovitve se skladajo z mednarodnimi izsledki: mladi si želijo biti slišani in biti del rešitev, ne le subjekt ukrepov.
Urša Skube v oddajo prinaša posebno vrednost: dolgoletno aktivno članstvo v Društvu podeželske mladine Suha krajina ji daje vpogled v posebne vidike duševnega zdravja na slovenskem podeželju. Tam se mladi spoprijemajo z dvojno ranljivostjo: geografsko oddaljenostjo od specialistične pomoči in socialnim nadzorom skupnosti, kjer je iskanje pomoči vidnejše in zato lahko bolj stigmatizirajoče. Prepričanje, da so duševne stiske otrok in mladih predvsem težava urbanih okolij, je zmotno. Tudi romantični pogled na podeželje kot prostor idile je lahko nepopoln in zavajajoč.
V oddaji bo Urša Skube zagotovo opozorila na načelo MSS-ja “nič o nas brez nas” in poudarila, da duševnega zdravja ni mogoče obravnavati ločeno od strukturnih težav: stanovanjska kriza, negotovost zaposlitve, ekonomska odvisnost od staršev.
Sistemski zastoji: kje točno nas lahko skrbi?
Razprava bo odprla štiri ključne sistemske težave, ki zaostajanje slovenskega sistema pojasnjujejo bolje kot katera koli agregirana statistika.
Čakalne dobe, ki postanejo ovira same po sebi. Centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov (CDZOM) delujejo na 22 lokacijah po vsej Sloveniji. Prejšnja vlada je sprejela Akcijski načrt 2025–2028, ki predvideva širitev mreže in skrajšanje čakalnih dob, a uresničevanje zaostaja za potrebami. Tisto, kar bi bilo ob pravočasni obravnavi rešljivo, se ob zamujanju poglablja.
Ob tem kaže opozoriti tudi na geografsko neenakost. Centri so pretežno v večjih mestih. Južni del Slovenije je v najslabšem položaju. Za otroka je pot iz oddaljenega podeželskega kraja do strokovnjaka geografska in psihološka ovira.
Težava je tudi v preobremenjenosti svetovalnih delavcev. Šolski psihologi so pogosto edini strokovnjaki v otrokovem neposrednem okolju, a normativ ostaja visok. Ko je svetovalec preobremenjen, postane interventna sila, ki se lahko odzove šele, ko je marsikaj že zamujeno.
Naposled je tu še stigma: ovira, ki jo vidimo, a jo slabo merimo. Skoraj tretjina mladih razmišlja o iskanju pomoči, pa je ne poišče. Strah pred stigmo ostaja gonilna sila nedelovanja. V javnem govoru smo stigmo “normalizirali”, a negativna stališča se reproducirajo naprej – tudi prek odraslih in še zlasti prek družbenih omrežij.
Umetna inteligenca kot lažni terapevt: nevaren nadomestek za pogovor
Ena od tem, ki jih bo oddaja odprla in ki se jih v javnosti še nismo dovolj resno lotili: mladi vse pogosteje iščejo psihologa v umetni inteligenci. Če nimaš nikogar, ki bi te poslušal brez obsojanja, je anonimni digitalni sogovornik na prvi pogled privlačna možnost. Aplikacije umetne inteligence so vedno dostopne in nikoli ne obsojajo uporabnika.
Vsekakor bo zanimivo slišati, kaj bodo o tem povedali gostje. V tujini so že dokumentirani primeri, ko je pogovorni robot umetne inteligence uporabnika napeljeval k samomoru – in vsaj en tak primer se je tragično končal.
Eno izmed ključnih vprašanj, tudi v oddaji, bo: zakaj sploh pridemo do točke, ko je stroj bolj zaupanja vreden sogovornik kot živa oseba? In kaj to pove o tem, kako smo kot skupnost poskrbeli za mlade?
Podeželje: manj opažena kriza
Razmerje med urbanim in ruralnim prebivalstvom v Sloveniji je izjemno: 50 : 50. To je v evropskem merilu redkost in v marsičem velika vrednost.
Mladi na podeželju se spoprijemajo s posebnimi pritiski, ki jih urbanim vrstnikom pogosto ni treba razumeti. Na kmetiji ni jasne ločnice med delom in počitkom. Ko se šolsko leto konča, mladi nimajo več prostega časa – dobijo več dela. Geografska oddaljenost od strokovne pomoči se prepleta s socialnim nadzorom skupnosti, kjer je obisk psihologa bolj opažen, kar povečuje možnost stigmatizacije.
MSS je v zadnjih letih razvil konkretne projekte za to populacijo – med njimi projekt Polje moči in strokovno sodelavko za psihosocialno podporo kmetom na kmetijsko-gozdarski zbornici, ki deluje od leta 2024. Urša Skube bo v oddaji povedala, kaj nam ti programi povedo o tem, koliko generacij podeželskih mladih je odraslo brez tega, kar so v mestnih okoljih imeli vrstniki.
Rešitve: konkretne in sistemske
Debate z Bergantom zagotovo niso oddaja, ki bi se zadovoljila z diagnostiko. Zadnji del razprave bo – kot vedno – namenjen rešitvam, ne abstraktnim, temveč takim, ki jih je mogoče izvesti. Kakšne konkretne rešitve bodo predlagali gostje?
Umestitev izbrane teme oddaje ob začetku poletnih počitnic ni naključje. Poletje, kot rečeno, ima več plati. Za tiste z dobro socialno mrežo in dostopom do prostočasnih dejavnosti je to res čas svobode. Za tiste, ki živijo v konfliktnih domačih okoljih ali so geografsko izolirani, je prekinitev šolske rutine tudi prekinitev edinega strukturiranega socialnega okolja, ki ga imajo.
Podatki spletne svetovalnice tosemjaz.net kažejo, da krivulja obiskov sledi šolskemu tempu in naraste tudi v vrhuncu počitnic, ko je osamljenost najmočnejša. Poletje ni počitek za vse. Tudi glede tega bodo gostje predlagali konkretne korake.
Televizijska debata ni zgolj format za izmenjavo mnenj. Je prostor, v katerem se s pomočjo strokovnjakov in glasnikov generacij gradi javno razumevanje kompleksnih težav.
Epizoda o duševnem zdravju mladih bo predvajana ob 21.55 na 1. programu TV Slovenija. Po tem bo dostopna na RTV 365, Spotify in Apple Podcasts. Stik z uredništvom je na voljo na elektronskem naslovu debatezbergantom@rtvslo.si.
Prihodnji teden, 5. julija, bo debata posvetila pozornost morju: kako se spreminjajo naše in druga morja, kako to vpliva na življenje v njih in na naša življenja ter kaj lahko za morje – iz katerega navsezadnje izhaja življenje – storimo kot posamezniki in skupnost.
Oglas