Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Ironično je, da si je John Carney, režiser in soscenarist Rock balade (Power Ballad), ki tematizira ravno lastništvo in krajo idej, zaplet očitno izposodil pri resnični aferi iz kariere Robbieja Williamsa, vendar tega na nobeni točki ne omenja.
Oglas
Paul Rudd je menda sam odpel in odigral vso glasbo, ki jo izvaja v filmu (čeprav je sinhronizacija na trenutke zelo neprepričljiva). Foto: Karantanija Cinemas
Carney, ki je bil v devetdesetih frontman danes že davno pozabljenega benda, je tudi svojo filmsko kariero posvetil glasbi – natančneje: filmom, ki spletajo zgodbe o tem, kako globoko je glasba vtkana v naša življenja, o tem, kako lahko okrepi vezi med ljudmi. Z glasbenimi dramami, kot so Enkrat (2007), Ti pesem lahko reši življenje? (2013) in Sing Street (2016), se je vedno sprehajal po tanki meji solzavosti in kiča. Tudi z Rock balado se ne odmika od varnega območja tople omlednosti.
Film ponuja iztočnico za zanimivo dramo o zakulisju glasbene industrije, za razmislek o tem, ali je dober tekstopisec nujno tudi dober frontman in obratno. Je pesem delo tistega, ki je imel prvi zametek ideje zanjo, ali tistega, ki jo je potisnil v ciljno ravnino? Je to dvoje res mogoče ločevati? Namesto ukvarjanja s takimi in podobnimi dilemami se zadovolji s klišejskimi nauki o tem, kako je treba vedno verjeti vase in vztrajati kljub zavrnitvam in nejeveri okolice.
Rick Power (Paul Rudd) je Američan v srednjih letih, ki ga je naplavilo na Irskem, kjer se preživlja kot “človeški džuboks”, pevec razmeroma iskanega benda na porokah. Kadar na nastopih med priljubljene popevke stlači kako avtorsko pesem, se plesišče sicer bolj ali manj izprazni … Danny Wilson (Nick Jonas) je nekdanji član noro priljubljenega fantovskega benda, ki bi se rad zdaj uveljavil kot soloizvajalec. Njune poti se križajo na poroki Dannyjeve prijateljice: na nevestino željo popidol na odru odpoje skladbo z bendom. Kljub začetnemu odporu do “vsiljivca” Rick ugotovi, da imata z mulcem precej skupnega. Sam je v mladosti sanjal o tem, da bo s svojim bendom nekoč nastopal v dvorani Madison Square Garden; Danny mora dokazati, da lahko kot solist napolni iste ogromne dvorane, kot jih je prej s skupino. Preostanek noči preživita skupaj, v Dannyjevi luksuzni sobi, kjer si poleg steklenice viskija izmenjujeta tudi anekdote, nasvete in ideje za drobce nedokončanih refrenov.
Film se malce zanaša tudi na to, da bomo imeli pred očmi zunajfilmsko dejstvo: Nick Jonas je bil vedno znan predvsem kot član bratovske fantovske zasedbe The Jonas Brothers, manj pa kot samostojni izvajalec. Foto: Karantanija Cinemas
Rick to “bromanco” za eno noč arhivira med lepe spomine – dokler čez šest mesecev po radiu ne sliši svoje nedokončane stare pesmi, How To Write A Song (Without You). Danny jo je očitno dokončal in izdal kot prvi singel z nove plošče; ta zdaj kraljuje na vrhu Billboardove lestvice in doni v vsakem nakupovalnem centru. Rick ni naveden kot (so)avtor, sam pa v domačem arhivu tudi ne najde nobenega posnetka, ki bi dokazoval resnično poreklo pesmi. Ko se obrne na Dannyjevega menedžerja (Jack Reynor), da bi “nesporazum” razčistili, ga ta odslovi z grožnjami in ustrahovanjem.
Precej standardna zgodba o kraji intelektualne lastnine se poskuša od klišeja odmakniti z niansiranjem obeh glavnih likov. Paul Rudd se vrača k vlogi, kakršne so že vrsto let njegov kruh: rahlo neizpolnjen, ležeren tip v srednjih letih, ki pa je še vedno kul in karizmatičen. (Malo manj prepričljiv je v drugi polovici filma, ko bi nam moral prodati eksistencialno grozo – preprosto ni dovolj mračnjaški, da bi verjeli, da je njegovo duševno zdravje res na kocki.) Ricku ne gre za slavo ali denar (čeprav se najbrž niti enega niti drugega ne bi branil) – v resnici si želi samo priznanja svojih zaslug, ker ima občutek, da mu na tihem nihče ne verjame, še lastna žena (Marcella Plunkett) in najstniška hčerka (Beth Fallon) ne.
John Carney v svojih filmih zna prikazati radost ustvarjanja glasbe, zato je škoda, da protagonista v resnici dobita en sam podaljšan prizor skupnega muziciranja. Foto: Karantanija Cinemas
Tudi Danny ni ravno stripovski zlikovec: pod pritiskom založbe, da mora sproducirati uspešnico, je spoliral in dokončal pesem, ki se Ricku nikoli ni čisto posrečila. Bolj kot pragmatičen tat je strahopetec, ki je nekako zamudil vsako priložnost, da bi javno pojasnil kolaborativni nastanek singla. Nobeden od obeh protagonistov ne izhaja zgolj iz pohlepa ali častihlepja; prej gre za trk dveh umetniških egov, ki se ne znata spoprijeti z lastnimi pomanjkljivostmi. Rick tako vse hitreje drsi v obsedeno, samodestruktivno iskanje pravice, Dannyja pa v obdobju, ko bi moral uživati v uspehu, razjedata krivda in paničen dvom o lastnih sposobnostih.
Rock balada v resnici niti ni komedija (za to bi potrebovala šale), a po drugi strani ne koplje dovolj globoko, da bi lahko bila resna drama. Spomnimo se na primer na čudaški mali film Prijateljstvo (r. Andrew DeYoung, 2024) kot primer vloge, v kateri je Paul Rudd odkrival skrajno nelagodne (in komične) plati moškega prijateljstva.
Peter McDonald, ki je pod film podpisan kot soscenarist, v njem igra Sandyja, Rickovega najboljšega prijatelja in edinega, ki mu (vsaj napol) verjame. Foto: Karantanija Cinemas
Scenarij Johna Carneyja in Petra McDonalda skuša biti tako zelo prizanesljiv in razumevajoč do svojih likov, da nevtralizira možnost kakršnega koli trenja; nevoščljivost, častihlepje in pohlep so navsezadnje univerzalna občutja, ki bi jih imelo smisel resneje raziskati. Film se ne spopade zares s travmo neizkoriščenih zmožnosti in frustriranosti, ki jo ta potegne za seboj. Prav tako ne komentira cinizma glasbene industrije v dobi umetne inteligence, ko sta koncepta avtorstva in navdiha že skoraj povsem arbitrarna in zastarela. Ko osrednjo dilemo prižene do neizbežnega vrhunca, zaplet strahopetno razreši po liniji najmanjšega odpora.
Najmočnejši adut filma, poleg Ruddove neomajne všečnosti, je pesem z abotno očitnim naslovom, okrog katere se vse skupaj vrti: ko jo slišiš drugič ali tretjič, postane jasno, da je to resnično komad, ki bi z lahkoto zavladal lestvicam. Pesem je taka kot film, v katerega je ugnezdena: neškodljiva, a popolnoma pozabljiva.
Ocena: 3-
Rock balada | Power Ballad | Napovednik | V kinu od 25. junija 2026
Oglas