Tina Lešničar in Bojan Leskovec, foto: Prvi
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Tina Lešničar je po izobrazbi diplomirana kulturologinja. Več kot dve desetletji je bila novinarka kulturne redakcije časnika Delo, poznamo jo kot izvrstno glasbeno publicistko. Leta 2014 se je kot scenaristka in režiserka podpisala pod kratki film Čas za improvizacijo, ki pripoveduje zgodbe mladih slovenskih jazzovskih glasbenikov. Filmsko ustvarjanje postane manj presenetljiv podatek v njenem življenjepisu, le spomnimo, da je novinarsko poleg glasbe pisala tudi o filmu in med drugim spremljala festivale od Berlina do Benetk, od Cannesa do Sarajeva. Prepričana je, da je kultura zavezana, da se odziva na družbena dogajanja. Zadnji dve leti je vodja programa jazza in glasb sveta ter pomočnica direktorja kulturno-umetniškega programa Cankarjevega doma. Čeprav je zdaj v drugačni službi, na svet še vedno gleda skozi oči novinarke, saj je prepričana, da novinarstvo ni samo služba, ampak poklicanost.
Oglas
Si za dobro jutro privoščite jazz ali odmerek dobrega rapa?
Po navadi si zjutraj privoščim jazz, vsaj zadnjih nekaj mesecev, tudi za budilko sem si nastavila skladbo Pata Methenyja. Da me vsako jutro zbudi, začne se bolj melodično in potem se razplamti. Tako me vsako jutro spomni, da Pat Metheny res prihaja v Ljubljano in se tako iz sanj prebudim v realnost in lahko začnem delati.
Jazz je poln nekih nasprotij, poln paradoksov. Gre za glasbo, ki je nastala iz potrebe po osvoboditvi, predvsem Afroameričanov, ki so bili zatirani v Ameriki. Hkrati pa jo je potem etablirana oblast v šestdesetih letih izrabljala kot mehko orožje za prodor v države za železno zaveso kot propagiranje ameriške kulture. Pravzaprav je šlo za kulturno imperializacijo. Spet zelo provokativno in paradoksalno.
…
Za začetek se lahko ozreva v preteklost in pojasniva tisto uganko iz napovedi, da je vaš dedek igral na prvem jazzovskem festivalu, vi pa ste zdaj v vlogi umetniške vodje festivala. Torej, skočiva v leto 1960.
V bistvu je leto prej, torej leto 1959, obveljalo za neko prelomno leto v jazzu. Takrat je izšel album Kind of Blue Milesa Davisa, pa Time Out Dava Brubecka. In nekateri trdijo, da se je vse cool v jazzu zgodilo pred tem letom. Ampak pri nas se je dejansko jazz šele zares začel. Imeli smo nekaj zasedb, jugoslovanski jazzisti so se do takrat že namnožili in tako je nastala pobuda, da bi imeli svoj jazzovski festival, in sicer da bi se začel na Bledu. Pri prvih korakih nam je pomagal Willis Conover, znameniti ameriški novinar, napovedovalec na postaji Voice of America, ki so ga naši mladi glasbeniki intenzivno poslušali in v bistvu tudi prek njega prišli v stik z jazzom. Prvi festival je potekal z izključno jugoslovanskimi ansambli. Na njem je igral tudi ansambel Mojmirja Sepeta, mojega dedka. Šele pozneje so se pridružili ameriški glasbeniki in tudi evropski. Takrat se je torej začela tradicionalna prireditev, ki je trajala. Zdaj obhajamo 67. leto. Se pravi velja festival za najstarejši kontinuirani jazzovski festival v Evropi.
Lahko rečemo, da je Jazz festival Ljubljana glede na leta dokazal svojo dolgoživost. Kot ste omenili, začel se je na Bledu in to v času, ko so v naših krajih jazz označili za imperialistično glasbo. Torej je bilo to kar pogumno dejanje?
Ja, pogumno dejanje. Jazz je poln nekih nasprotij, poln paradoksov. Gre za glasbo, ki je nastala iz potrebe po osvoboditvi, predvsem Afroameričanov, ki so bili zatirani v Ameriki. Hkrati pa jo je potem etablirana oblast v šestdesetih letih izrabljala kot mehko orožje za prodor v države za železno zaveso kot propagiranje ameriške kulture. Pravzaprav je šlo za kulturno imperializacijo. Spet zelo provokativno in paradoksalno. Ta vidik me zelo zanima, vidik glasbe in družbenih vplivov na to. Tako da se imam v prihodnje še namen posvečati temu raziskovanju. Mogoče pa se bomo temu paradoksu bolj posvetili ob 70. obletnici festivala.
Kot omenjeno in kot je bilo mogoče razbrati iz vašega odgovora, ste vnukinja Mojmirja Sepeta. Tudi vaš oče je bil jazzovski pianist. Vam je bil jazz položen v zibelko ali ste ga vzljubili pozneje? Če prav vem, ste nekoč oziroma še vedno igrate klavir?
Ja, igrala sem klavir, imam končano osnovno šolo in glasbeno teorijo. Vse skupaj sem igrala približno deset let. Zdaj ga igram samo zase, kot neki ventil. Rada rečem, da ko se usedem za klavir, pa samo malo poskušam, takrat sem srečna. To je občutek, ki ga poznamo mogoče ljubiteljski glasbeniki. Glasba te sprošča, stimulira ti drugi del možganov.
Je imel Mojzes, kar je bil vzdevek vašega dedka, z vami kakšne velike, posebne glasbene načrte?
Ker tudi če govoriva o zgodovini tega festivala, so ga vedno vodili ljudje, ki so imeli radi to glasbo, ki jo strastno razumejo in ki prepreda celotno njihovo življenje. In na neki način moraš biti zanesenjak, da vztrajaš pri taki glasbi, ki ni finančno spodbudna.
…
Ne, z mano ne, mislim, da je kar zaupal vsem svojim vnukom, da bomo naredil to, kar nam narekuje vest ali odgovornost. Mislim, da sem to strast začutila že precej zgodaj, zaradi tega, ker sem bila vedno obkrožena s to glasbo. Moj oče je bil sicer zdravnik, ampak tudi glasbenik in je igral klavir v zasedbi Greentown Jazz Band. Veliko so potovali, hodili na turneje po Ameriki in vedno mi je prinesel kakšno posneto kaseto, ki jo je sam posnel na snemalnik. In ob tem sem tudi jaz prišla v stik s to glasbo. Bila sem na veliko njihovih koncertih. Nekako se mi zdi, da je ta glasbe vame vstopala na strasten način. Ker tudi če govoriva o zgodovini tega festivala, so ga vedno vodili ljudje, ki so imeli radi to glasbo, ki jo strastno razumejo in ki prepreda celotno njihovo življenje. In na neki način moraš biti zanesenjak, da vztrajaš pri taki glasbi, ki ni finančno spodbudna.
Tina, ali drži, da je bil vaš prvi koncert Weather Report v Ljubljanski hali Tivoli leta 1977, torej leto pred vašim rojstvom?
Ja. Vsaj takoj mi je rekla mama. Mama in oči sta šla na ta koncert in ona mi rada reče, da to je bil moj prvi koncert in sem že v trebuhu poslušala.
Tina Lešničar: Če bi svetu vladal jazz, bi vsi stremeli k skupnemu dobremu.
Kako pa je bilo pozneje, če preskočiva nekaj desetletji, kako je bilo leta 2024 stopiti v čevlje Bogdana Benigarja?
Vsaka služba je verjetno lahko videti kot sanjska služba, ker ne poznaš vseh stvari, ki jih je treba početi. Moram reči, da so bili to veliki čevlji, v katere sem stopila. Sem pa bila kar dobro pripravljena na to. Cankarjev dom je velik stroj, ki se kar sam vrti, kot perpetuum mobile, seveda ga poganjajo zelo angažirani ljudje, ki imajo radi svoje delo. Tako da jaz sem bila verjetno kar dobro pripravljena, ker sem spremljala jazz. Bila sem na skoraj vseh jazzovskih festivalih, domačih in tujih. Poznam sceno, imela sem že načrt, kam naj bi šel ta festival v prihodnosti. Pisala sem članke za Delo o mladi jazzovski generaciji, pripravila sem dokumentarni film, tako da sem dobro poznala to sceno. In to je nekaj, kar se mi zdi, da mora takšna institucija podpirati. Da ponudi mladim glasbenikom možnost za nastop.
Kot novinarka kulturne redakcije Dela ste pisali o glasbi in filmu in napisali ste eno serijo člankov o teh zgodbah, stiskah, potencialu, preboju, ovirah na poti mladih slovenskih jazzovskih glasbenikov in potem ste ugotovili, da bi bilo to dobro gradivo za film.
Ja, takrat sem začela zahajati tudi na jam sessione, takrat so bili še v jazzovskem klubu Gajo, na vrtu PEN-a. In ugotovila sem, da vsega, kar sem slišala in videla, ne morem ubesediti. Tako da sem se odločila, da bom to posnela. In sem začela hoditi na vse koncerte. Takrat se je res veliko dogajalo. Mladi so hodili s študija v tujini. Vsak dan je bil praktično jam session, živa glasba v Ljubljani. In takrat sem zbrala osem mladih glasbenikov, ki so že imeli za sabo neki projekt, in njihovo pot povzela v filmu, ki smo mu potem dali naslov Čas za improvizacijo.
V filmu se veliko govori o improvizaciji kot načinu življenja. Je improvizacija tudi vaš življenjski slog?
Delno se ji lahko prepuščam. Ampak tudi v glasbi je tako, da če želiš improvizirati, moraš biti zelo dobro pripravljen, moraš poznati pravila, da se potem lahko v trenutku sprostiš in izbiraš, kaj od tega boš vzel, kaj boš kršil in tako naprej.
Film Čas za improvizacijo je nastal leta 2014, 2015. Se vam zdi, da se je položaj slovenskih jazzovskih glasbenikov od nastanka filma pa do danes izboljšal?
Rekla bi, da se je izboljšal, vsaj v tem delu, da smo dobili na Akademiji za glasbo jazzovski oddelek. Mislim, da že letos prihajajo prvi diplomanti. To se mi zdi zelo pomembno, torej visokošolski študij jazza. Prej so glasbeniki hodili študirat na bližnje konservatorije in univerze, med drugim v Gradec, Linz, na Dunaj. Tudi v Berlin in New York. Tako da mislim, da je to zelo dobro, saj kaže neki razvoj. Tudi s Cankarjevim domom veliko sodelujemo z Akademijo in Konservatorijem. Menim, da je mlade treba podpirati. Zadnjič smo bili skupaj na enem koncertu. In sem bila zelo vesela, ko so mi povedali, da se počutijo povezane s programom festivala in Cankarjevim domom, tudi s ciklom Zvončki in trobentice. Tako da spremljanje razvoja mladih v jazzu in kam gre ta glasba, na kakšen način razmišljajo, tudi to je del moje strasti in mojega poslanstva.
Ko ste še delali kot kulturna novinarka na Delu, ste svoje delo osredotočili na dve področji. Eno je seveda glasba, drugo film. Kakšen je vaš pogled na film?
Jaz gledam na umetnost iz kulturološkega vidika. Se pravi, kot na neki fenomen, kot neko infrastrukturo družbe, ki obstaja in ki oblikuje jezik, zgodovinski spomin, sposobnost kritičnega mišljenja. In vedno sem na ta način gledala na umetnost, vsebino filma interpretiram skozi te družbene fenomene. Zdi se mi, da v kulturologiji vedno razmišljaš, ko spremljaš neki fenomen, o tem, kdo dela, kaj in kako dela in zakaj dela. In tako razmišljam pri filmu in tudi pri glasbi. Tukaj lahko potegnem tudi vzporednico z aktualnostjo same jazzovske glasbe. Se pravi, ni niti umrla leta 1959, ampak je v bistvu še kako živa. In tak način razmišljanja ti lahko da neko empatijo. In v današnjem svetu, ko nam vrednote in trende narekujejo algoritmi, nam prav kultura ponuja prostor poglobljene in zgoščene izkušnje in nekega kompleksnega razmisleka. Pri mlajših generacijah opažam, da nimajo te empatije, ker imajo zelo omejen čas pozornosti. Iz kratkih klipov ne moraš razviti poglobljenega čustvovanja, kot ga lahko razvijaš skozi branje ali gledanje filmov.
Če gledamo skozi prizmo jazza, je to absolutno žanr, ki se vedno odziva na družbena dogajanja, bil je del družbenih dogajanj, jih na neki način reflektiral in propeliral. Veliko jazzovskih glasbenikov v preteklosti je bilo aktivistov, del boja za državljanske pravice.
…
In vi ste tudi prepričani, da je kultura zavezana, da se odziva na družbeno dogajanje?
Ja. Če gledamo skozi prizmo jazza, je to absolutno žanr, ki se vedno odziva na družbena dogajanja, bil je del družbenih dogajanj, jih na neki način reflektiral in propeliral. Veliko jazzovskih glasbenikov v preteklosti je bilo aktivistov, del boja za državljanske pravice. Recimo eden takšnih koncertov, ki bo to obudil, je koncert Dee Dee Bridgewater na letošnjem festivalu. Česar se neznansko veselim, ker sem jo poslušala lani s tem projektom na festivalu v San Sebastianu in me je popolnoma navdušila. Čeprav smo jo že večkrat slišali tudi v Ljubljani. Ampak ta projekt je pa res poseben.
Omenili ste boj za državljanske pravice, svobodo, prežetost z družbeno odgovornostjo. To je glasba, ki zastopa vrednote, v katere verjamete tudi vi.
Ja, verjamem v te vrednote. Verjamem, da bi lahko bolje živeli, če bi se jih dosledno držali ali pa jih ponotranjili kot družba. Tudi v tem pogledu odprtosti in dialoga. Pred kratkim sem poslušala intervju z mladim bobnarjem Joejem Dysonom, ki prihaja na festival s Patom Methenyjem, in me je presenetilo, ko je rekel, da veliko vadi, ampak da se vadi tudi v poslušanju. Se pravi, kako si pozoren do drugega, kaj ti govori, na kakšen način ti govori, kako mu ti potem nazaj odgovoriš. To je ta pozornost drug do drugega, to spoštovanje, ki ga kažemo s tem, ko dajemo pozornost drugemu. Mislim, da bi se lahko marsikaj naučili iz jazzovskih prvin ali pa jazzovskih vrednot.
Na Jazz festivalu Ljubljana pa se boste letos spomnili tudi pesnika Srečka Kosovela?
Ko sem prebirala njegove pesmi, me je sinestetično nagovoril. Njegove pesmi lahko zelo lepo vizualiziraš, malo da ne vohaš, vidiš oblike, vidiš barve, slišiš glasbo in ko sem ga brala, se mi je prikazovala glasba Pasquala Mirre. To je italijanski vibrafonist, klasično izobražen, ampak je potem zavil tudi v jazz. Nekoč mi je razlagal, da je igral na neke zvočne kamnite skulpture in ob prebiranju Kosovela sem pomislila nanj. Živi v Trstu, tako da sem mu poslala nekaj Kosovelovih pesmi, prevedenih v italijanščino, in ga vprašala, ali bi ga to nagovorilo oziroma ali bi lahko ustvaril kaj na to gradivo. Odgovoril mi je, da je ravno pred 14 dnevi kupil Kosovelove pesmi v Divači in jih nenehno prebira in da je zelo navdušen nad njegovo poezijo. Tako bo imel dva koncerta v Štihovi dvorani.
Omenili ste tudi že kitarista Pata Methenyja, ki je prvo ime letošnjega festivala, a tesno za petami mu je brez dvoma tudi ameriška pevka Dee Dee Bridgewater, kajne?
Ja, absolutno. To sta ob Bilalu, ki je sicer bolj v R&B in soul vodah, največji imeni letošnjega festivala. Koncert Pata Methenyja je že razprodan. Znan je po tem, da ima rad, da ljudje pridejo na koncert s spočitimi ušesi in potem jih on napolni. In znan po tem, da igra tudi po dve, tri ure. On ima take koncerte. Dee Dee Bridgewater pa prihaja s poklonom umetnicam predhodnicam. Številni glasbeni kritiki jo imenujejo tudi za drugo Ello Fitzgerald.
Ob omenjenih svetovnih imenih jazza bo brez dvoma močna in opazna tudi slovenska zasedba.
Vsako leto jazzovski festival namenja pozornost tudi ali pa predvsem slovenskim glasbenikom, naj omenim umetnika v rezidenci, to je Lenart De Bock, mladi saksofonist, skladatelj, improvizator. V bistvu se je letos že predstavil v ciklu Zvončki in trobentice. Na festivalu pa se bo predstavil z dvema novima projektoma, kvartetom in sekstetom. Zelo je pomembno, da festival ostaja platforma, na kateri lahko mladi glasbeniki razvijajo svoje projekte. Imamo tudi Oder pod drevesom, ki ga soustvarjamo zdaj s petimi koproducenti. To so Akademija za glasbo, Kulturno društvo Velenje, Defonija, Zavod Sploh in Inštitutom .abeceda. Na tem odru se predstavljajo mladi glasbeniki s svojimi avtorskimi projekti.
Pat Metheny, Side-Eye III
Pravite, da je jazz glasba, ki ti poboža dušo in te boksne v želodec?
Ja, ni samo lepa, lahko te tudi zelo preseneti. Mogoče sem takrat, ko sem to zapisala, mislila v smislu, da gre krvavo zares. Da to glasbo vsi, ki jo ustvarjajo in ki jo spremljamo in smo ji zapisani, jemljemo zares. Jaz jo doživljam zelo življenjsko.
Predvidevam, da vam je jazz blizu tudi zato, ker je vodilo te glasbe ustvarjalnost, improvizacija in nenehno iskanje rešitev.
Ja, za rešitev iz kakršnih koli zagat, gre že za iskanje glasbenih rešitev. Miles Davis je vedno rekel, da ni napak, če narediš napako, potem je pomembno, kaj zaigraš. Se pravi, kaj je naslednji korak za to napako, ki jo boš potem takoj popravil. Tako da je nenehna revolucija ali pa nastanek nečesa novega. To je vodilo te glasbe.
In kakšen bi bil svet, če bi mu vladal jazz?
Krasen. Lep, harmoničen in iskal bi rešitve iz zagat. Vsi bi stremeli k skupnemu, dobremu. Seveda bi bili konflikti, ampak bi se jih na demokratičen način v dialogu lahko rešilo. Jazz je najbrž res taka glasba, ki jo je treba poslušati živo. In ta revolucija misli in vsega, kar sva omenjala v tem intervjuju, demokratičnost družbe, ki bi lahko posnemala jazz, no, to lahko vidite in slišite živo. In za to je priložnost tudi na Jazz festivalu Ljubljana. Po navadi se na jazzovskih koncertih vzpostavi močna vez med nastopajočimi in poslušalci. Še nekoliko močnejša kot pri drugih glasbenih zvrsteh in na neki način včasih tudi poslušalci s svojo prisotnostjo, svojimi odzivi, pozitivnimi ali negativnimi, sooblikujejo oziroma vplivajo na glasbeni tok na odru. Veliko glasbenikov pove, tudi v intervjujih, ki sem jih svoj čas delala več, da jih je prav občinstvo spodbudilo k nekemu ovinku v glasbi, v tej improvizaciji. In včasih se tudi ovinki in stran poti izkažejo kot odlična izbira.
Oglas