Umek: “Časovni stroj je že bil izumljen. To je glasba.”

“Sem velik zagovornik dobre osnove, se pravi, da imaš tehniko in produkcijo izpiljeno.” Foto: Osebni arhiv izvajalca

Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Umek se lahko pohvali s pestro glasbeno kariero, ki traja že več kot tri desetletja. Pot ga je od prvih korakov v svet didžejanja, ki jih je naredil v K4, vodila do Ambasade Gavioli, pa tudi Tommorowlanda in Ibize. Letos legendarni slovenski didžej praznuje 50. rojstni dan. Abrahama se je odločil proslaviti z edinstvenim dogodkom UMEK 5.0 – (Ne)združljivo.

Oglas

V okviru tega bo 24. oktobra združil tehno, house, rok, pop, industrijski zvok in celo harmoniko. “Do tega je sicer še nekaj mesecev, ampak komaj čakam, da vidite, kaj smo vam pripravili. Bo pa absolutno zanimivo, to garantiram,” je glasbeni ustvarjalec delil za MMC.

Poleg koncertnega šova, ki je že razprodan, ga čaka še skoraj deset ur programa v dveh arenah. “Vse to sem v življenju že imel – dolge sete in dolge prireditve – tako da bo tudi to ena izmed njih. Kar pa ne pomeni, da bo lahko. Takrat bom verjetno zjutraj samo še dol padel, ko se bo vse skupaj končalo. Ampak se veselim tega,” je priznal Umek, ki si za koncertni maraton želi, da je ena izmed tistih posebnih priložnosti, ki se zgodi samo enkrat. “Rad bi ustvaril čustvo, da si človek reče: ‘To je bilo pa res hudo. To bi še poslušal.’ Ampak ne moreš. Uživaj v tem trenutku. Pospravi telefon in se prepusti temu, kar se dogaja okoli tebe,” je še navedel didžej, ki meni, da je glasba časovni stroj, ki človeka popelje nazaj v občutke.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Program posebnega dogodka. Foto: Osebni arhiv izvajalca

50. rojstni dan boste praznovali z dogodkom UMEK 5.0 – (Ne)združljivo, ki bo združil tehno, house, rok, pop, industrijski zvok in celo harmoniko. Kaj vas je gnalo v to, da poskusite povezati na videz popolnoma nezdružljive svetove?
Točno to – da združim tisto, kar je na videz nemogoče združiti, in da je to nek izziv. Ko je bil enkrat koncept v glavi, je bila rešitev v bistvu kar hitra, zanimiva in jasna. Seveda bo trajalo, da se vse uskladi in naredi tako, kot je treba, a mislim, da bo celotna podoba, vsaj v moji glavi – vi pač ne vidite v mojo glavo – zelo zanimiva. Mislim, da bo tudi zelo funkcionalna. Vse ima neko rdečo nit. Jaz se dotaknem njihovih del ali pa oni malo mojih. Ne bom pa se spuščal v to, kdo bo kaj naredil, ker bo to presenečenje na licu mesta.

Na odru bodo z vami tudi Laibach, Magnifico, Raiven, Siddharta, Masayah, Joker Out, Perpetuum Jazzile, Masaya, Anja Rupel (poklon Videosexu), Modrijani … Kako ste jih prepričali v skupno zgodbo in kaj ste pri vsakem iskali?
Povedal sem jim za projekt in vsem se je zdel zanimiv, na nek način tudi izziv. Prva reakcija je bila: “Aha, kako pa to misliš?” Potem pa so ugotovili, da zamisel v bistvu res dobro zveni tudi v njihovih glavah. Mislim, da jim je bil sam koncept všeč. Zdaj komaj čakam, da se ta stvar zgodi in da doživimo to katarzo. Do tega je sicer še nekaj mesecev, ampak komaj čakam, da vidite, kaj smo vam pripravili. Bo pa absolutno zanimivo, to garantiram.

Koncertni del dogodka je že razprodan, čaka vas še skoraj deset ur programa v dveh arenah. Kako se človek psihično in fizično pripravi na tako intenziven večer?
V bistvu o tem sploh nisem razmišljal. Najbolj intenzivno bom sodeloval v koncertnem delu, potem imava skupni tehno set z DJ Rushem, s prijatelji pa bom nastopil tudi v house areni. Predvidevam, da bodo prej še promocijske obveznosti, intervjuji in podobno. Vse to sem v življenju že imel – dolge sete in dolge prireditve – tako da bo tudi to ena izmed njih. Kar pa ne pomeni, da bo lahko. Takrat bom verjetno zjutraj samo še dol padel, ko se bo vse skupaj končalo. Ampak se veselim tega.

“Danes se v določenem odstotku vračam k vinilu. Ravno zato, ker je težko. Ker moraš plošče nositi s seboj, jih iskati, ker so drage in težko dostopne. Prav to mi je spet všeč. Da tega ne zna vsak. Da za tem stojijo leta in leta treninga. In tudi zato se delno vračam k vinilu.” Foto: Osebni arhiv izvajalca

Posebno mesto v programu ima Valentino Kanzyani, s katerim sta soustvarjala začetke domače tehno scene iz zlatih let Ambasade Gavioli. Kaj vaju je čez desetletja držalo skupaj, čeprav pravite, da sta si karakterno precej različna?
Kar nekaj let sva delovala skupaj, potem pa ne bi mogel reči, da sva bila povezana čez vsa ta leta. On je izbral svojo pot na Ibizi, jaz svojo. Imela sva skupaj založbi, ki sva ju potem zaprla. Zdaj pa naju je pot očitno spet pripeljala skupaj. Ta nostalgija je močna. Z njim sem prečesal cel svet, ne vem, koliko zabav sva skupaj preživela. Veliko sva se skupaj naučila. To so bila lepa leta, ko smo bili vsi nadobudni in iskali svoj prostor pod soncem. Potem sva ga našla, vsak po svoje. In v čast mi bo spet stati z njim na istem odru.

Eden najbolj pričakovanih trenutkov večera bo skupen nastop z DJ Rushem, ki sicer skoraj nikoli ne nastopa v back-to-back formatih. Zakaj prav ob 50-letnici in kaj vajino dolgoletno prijateljstvo pomeni vam osebno?
Rush je bil eden tistih, ki je, ko me je slišal vrteti, rekel svoji agentki Tini – ki je še danes moja agentka – da je tale fant nekaj posebnega in da bi me morali vzeti na agencijo. Slišala sta me v Palazzu, legendarnem klubu v Nemčiji. Takoj po tistem sta prišla do mene in rekla: “Mi moramo skupaj delati.” In smo. Rush mi je ogromno pomagal na začetku kariere, odprl marsikatera vrata. Bil je velika zvezda, predvsem v Beneluksu, pa tudi marsikje drugje. S svojo podporo mi je zelo pomagal pri razvoju kariere. Prijatelja sva ostala vsa ta leta. Medsebojno spoštovanje je bilo vedno prisotno.

Ko sem Tini rekel, da bi rad odvrtel back-to-back set z njim za to posebno obletnico, mi je rekla: “Uroš, vedno zavrne, noče back-to-backov.” Potem pa me je poklicala nazaj in rekla: “Veš kaj? Takoj je rekel ja.” Samo nasmejal sem se in rekel, da morava to narediti. Če ne zdaj, ob tako dolgem prijateljstvu in sodelovanju, potem kdaj? Veselim se tega edinstvenega nastopa, za katerega je vprašanje, ali se bo še kdaj ponovil.

“Mislim, da me najbolj definira ta pot. Pot, ki sem jo prehodil do danes. Da po vseh teh letih še vedno nastopam po svetu, da še vedno uživam v produkciji in da mi predstavlja izziv. Da grem vsak dan v studio z največjim veseljem. Definira me to, da sem z glasbo obkrožen ves dan, na takšen ali drugačen način, in da lahko to še danes profesionalno počnem.” Foto: Osebni arhiv izvajalca

Na odru boste združili še dve legendi, Christiana Varelo in Marka Baileya, hkrati pa dali prostor mlajši generaciji. Kako gledate na mlade slovenske elektronske producente in didžeje?
Pred dvema letoma sem izustil kar veliko neumnost, ko sem rekel, da v Sloveniji ni novih glasbenih izvajalcev, ki bi bili zanimivi. V resnici sem bil samo neobveščen. Zanimivo je, da po navadi, ko nekdo izstopi iz povprečja, ga opazim, ker vseeno spremljam sceno in me zanima. Takrat pa mi je za nekaj časa to ušlo z radarja. Zdaj pa vidim, da imamo kar nekaj talentov. Je pa res, da bomo videli, kaj se bo z njimi zgodilo. Izdajajo na tujih založbah, izdajajo vinilke, nastopajo, tako da podmladek je tukaj. A talentov imamo veliko, pa potem marsikdo ne pride do izraza. Imamo tudi močne underground stvari, ki pa nikoli ne bodo tako prištrlele ven, kot bi si jaz želel oziroma kot bi si marsikdo predstavljal, ker to niti ni njihov cilj. Verjetno so bolj zvesti undergroundu in bo marsikdo od njih tam tudi ostali. Tako da ja, scena je kar močna.

Pogosto poudarjate mentorsko delo in pomoč mladim ustvarjalcem. Kaj je najpomembnejša lekcija, ki jo danes kot nekakšen “fotr” skušate predati naslednji generaciji?
Mislim, da je v tem trenutku najbolj pomembno to, da izstopaš iz povprečja in da izzoveš neko čustvo. Seveda sem jaz velik zagovornik dobre osnove, se pravi, da imaš tehniko in produkcijo izpiljeno. Potem pa je tu še slovenska skromnost. Mi smo pregovorno skromni in to celo spodbujamo. To počnejo naše mame, očetje. Da se ne smemo preveč izpostavljati. Mislim, da je to, kar se posla tiče, zelo neproduktivno. Zato vsakogar nagovarjam, naj najde nekaj svojega, s čimer bo izstopil. To je lahko kar koli. Lahko si samo v eni stvari res izvrsten, mogoče med najboljšimi petimi na svetu, pa bo kariera zaradi tega uspela. Didžej, ki ne vzbuja čustev in ni drugačen, pa bo danes imel zelo malo možnosti za uspeh.

Elektronska scena se je v zadnjih 30 letih močno spremenila – od vinilk, fanzinov in avtobusov na nemške rave dogodke do TikToka in algoritmov. Kaj se je po vašem mnenju izgubilo in kaj pridobilo?
Pridobilo se je to, da je danes vse zelo dostopno. Zelo hitro se naučiš biti povprečen DJ in to je že dovolj, da si lahko ustvariš kariero. Ti higienski minimumi, ki jih sicer ne zagovarjam, so zadostni, da lahko uspeš. Skratka, skoraj vsak, ki ni popoln antitalent za ritem, lahko postane DJ. To je dobra stvar. Slaba stran pa je, da ogromna količina DJ-jev prinese tudi izgubo kakovosti. Ljudje iščejo bližnjice in želijo čim hitreje priti do uspeha, kar je sicer normalno. Pri tem pa se izgubljajo temelji, ki jih jaz zagovarjam. Da si res dober v glavnih stvareh – da znaš vrteti glasbo, da si dober producent – in šele potem nalagaš vse ostalo. To se je v veliki meri izgubilo. Tudi mladina danes mogoče sploh ne razume, kaj so ti fundamenti. Pa jim tega niti ni treba razumeti. Šele ko se resno lotiš dela, vidiš, o čem govorim. Mogoče bi to najlažje opisal tako, da bi te mlade nadobudne DJ-je postavil za gramofone in vinile. Takrat bi hitro ugotovili, kaj pomeni delo na osnovah, o katerih govorim.

Gatex

Sam ste dolgo zagovarjali vinil, nato sprejeli digitalne formate in live manipulacije zvoka. Je danes DJ predvsem selektor glasbe ali postaja performer in producent spektakla?
Tukaj obstajata dva svetova. Underground še vedno obstaja. Tam je “digganje” za vinilkami ali neizdanimi komadi še vedno izredno močno. Potem pa obstaja komercialni del, kjer je nastop nekaj povsem drugega. Tam se izpostavljaš kot “brand” in je spektakel v ospredju. In seveda prav ta spektakel privlači večje množice. Zanimivejši je za medije in predvsem za TikTok, ker daje vtis zvezde, velikih nastopov in velikega denarja. Tu se je vse zelo spremenilo. Od mene, 50-letnega človeka, ki je svojo kariero zgradil na znanju vrtenja in produkcije, pa ne morete pričakovati, da bom nad tem navdušen. Sprejmem to, ne morem pa reči, da sem navdušen. Meni je všeč, če človek ob vsem tem spektaklu dejansko obvlada vrtenje in produkcijo. Takrat dobi spoštovanje od mene in od ljudi, ki razmišljajo podobno.

Tudi jaz sem zanimiv primer. Dolga leta sem zagovarjal vinile, potem sem prešel na digital in ga zagovarjal skoraj do smrti. In še vedno mislim, da je to superioren format, ker se odpre ogromno možnosti. Ampak hkrati se je odprla tudi Pandorina skrinjica. Zaradi tega, ker je vse tako enostavno, se je odprla možnost ogromnemu številu netalentiranih ljudi, da pridejo na DJ sceno. Zato se danes v določenem odstotku vračam k vinilu. Ravno zato, ker je težko. Ker moraš plošče nositi s seboj, jih iskati, ker so drage in težko dostopne. Prav to mi je spet všeč. Da tega ne zna vsak. Da za tem stojijo leta in leta treninga. In tudi zato se delno vračam k vinilu.

UMEK – TECHNO VINYL SESSION

Rekli ste, da želite ustvariti dogodek, ki obstaja samo v tistem trenutku in ga ni mogoče zares podoživeti na spletu. Je to odgovor na čas, v katerem skoraj vse spremljamo prek zaslona telefona? Še vedno razmišljate o tem, da bi na dogodku oktobra prepovedali mobilne telefone?
Da, še vedno razmišljam o tem. Res. To bi mi bilo najbolj zanimivo, da bi se zgodilo. Ne vem, ali se bo, ker pri tem ne odločam sam. Že to, da se dogodka ne bo dalo v celoti doživeti prek zaslona in da se vsega ne bo dalo posneti, mi veliko pomeni. Predvsem pa bi rad, da se ta zadeva zgodi samo enkrat in da se nikoli več ne ponovi. Vedno odlašamo na jutri. Saj bo jutri, saj bo jutri. Potem pa kar naenkrat tega jutri ni več. Ta trenutek bi rad ustvaril. Prideš tja in to je to. Potem se to ne ponovi več. Rad bi, da so takšni veliki dogodki nekaj posebnega. Ne pravim, da bom delal samo take, ampak eden izmed njih naj bo tak. Bodi tam, vzemi si čas. Ne boš imel popravnega izpita. To je to. Zdaj ali pa nikoli več.

Pred kratkim sem bil na koncertu svoje drage skupine Denis & Denis. Njihov obisk sem načrtoval že dolgo časa. Imel sem karte za Kranj, imel sem karte za Ljubljano, pa sem moral oboje odpovedati. Potem pa kar naenkrat vidim: zadnja turneja. Nikoli jih nisem slišal v živo, pa sem si to vedno želel. In sem si vzel konec tedna ter šel na njihovo domačo Reko. Bil je izreden koncert. Užival sem do solz. Dobesedno. Čustva so privrela na plano. In zdaj je konec. Ne bom jih več mogel slišati. To je ta trenutek. Vem, koliko mi je pomenil. Seveda sem posnel nekaj videov, da me bodo vedno spominjali na ta koncert, ampak ne bo se več ponovil. In prav to čustvo bi rad ustvaril. Da si človek reče: “To je bilo pa res hudo. To bi še poslušal.” Ampak ne moreš. Uživaj v tem trenutku. Pospravi telefon in se prepusti temu, kar se dogaja okoli tebe.

“Mlademu Urošu bi rekel: ‘Ej, Uroš, vse bo v redu. Verjemi. Trust the process. Verjemi v proces.’ Bil si fanatično delaven. In če je nekdo tako priden in toliko dela, rezultat ne more izostati.” Foto: Osebni arhiv izvajalca

V Berlinu je tehno že del kulturne dediščine, v Sloveniji pa je elektronska glasba dolgo veljala za nekaj obrobnega. Imate občutek, da je danes domača scena končno dobila priznanje, ki si ga zasluži?
Zdi se mi, da z novo generacijo prihaja tudi to. Elektronska glasba je tako ali tako prepletena s tehnologijo. To sem napovedoval že pred leti. Ko bodo računalniki prišli v vsako gospodinjstvo, bo skupaj z njimi prišla tudi ta kultura. In kako zelo se nisem motil. Če pogledamo radijske postaje – včasih tega niso vrtele. Danes pa je kar lep delež glasbe tako ali drugače elektronske. Morda ni tehno v najčistejši obliki, ampak gre za sintetično glasbo oziroma, kot bi rekli naši sosedje, “muzika na struju”. V tem smislu mislim, da smo se pozicionirali. Da bi pa to postalo kulturno sprejeto na državni ravni oziroma da bi kdo uradno priznal pomen te scene, pa močno dvomim.

Za sabo imate več kot 30 let kariere, od K4 in Ambasade Gavioli do Tomorrowlanda in Ibize. Kateri trenutek vas danes, ko pogledate nazaj, najbolj definira?
To je vedno težko reči, ker me možgani peljejo v različne smeri. Z leti postajam vedno bolj nostalgičen. Ne glede na to, da sem še vedno zelo usmerjen v prihodnost, me nostalgija vse bolj privlači. Verjetno pride to s staranjem. Vedno se vračam k začetkom. K temu, kako zanimivo je bilo, ko je bila prihodnost še negotova. Ko ni bilo špilov. Ko sem prvič nastopal pred petdesetimi ljudmi, potem pred stotimi, tristo, petsto. Spominjam se, kako težko je bilo. Kako nisem vedel, kam me bo vse skupaj odpeljalo. Danes se mi zdi, da je bil ta čas, ki se je takrat vlekel v nedogled, v resnici izredno kratek. Mislim, da me najbolj definira ta pot. Pot, ki sem jo prehodil do danes. Da po vseh teh letih še vedno nastopam po svetu, da še vedno uživam v produkciji in da mi predstavlja izziv. Da grem vsak dan v studio z največjim veseljem. Definira me to, da sem z glasbo obkrožen ves dan, na takšen ali drugačen način, in da lahko to še danes profesionalno počnem.

Če bi lahko današnji Umek srečal tistega mladega Uroša iz Šiške, ki je začel vrteti glasbo v K4, kaj bi mu povedal? In kaj si želite, da bi o vas govorili čez naslednjih petdeset let?
Rekel bi mu: “Ej, Uroš, vse bo v redu. Verjemi. Trust the process. Verjemi v proces.” Bil si fanatično delaven. In če je nekdo tako priden in toliko dela, rezultat ne more izostati. Kaj pa bi si želel, da bi o meni govorili čez naslednjih petdeset let? Zelo bi rad, da se ljudje spomnijo lepih trenutkov, ki so jih doživeli na mojih žurih. Da ko bodo slišali kakšen moj komad na Spotifyu ali YouTubu, vstopijo v nekakšen časovni stroj. Časovni stroj je že bil izumljen. To je glasba. Glasba te popelje nazaj v občutke. Prikliče trenutek, kje si bil, ko si prvič slišal določen komad ali ko si šel na svoj prvi žur. Rad bi, da se ljudje spomnijo teh občutkov, te dobre energije in te pozitive.

Oglas