Danes se zaključuje že 67. ljubljanski jazz festival, ki je v prostorih Cankarjevega doma tudi letos postregel s pestrim koktejlom prepoznavnih imen jazz glasbe tako slovenskega kot mednarodnega formata.
Že prvi dan festivala je otvorilo znano ime glasbene scene, jazz kitarist Pat Metheny, ki je z energijo, katero je prinesel na oder razprodanih ljubljanskih Križank, primerno zastavil intonacijo za preostanek festivala.
Med zvezdniškimi imeni je dalje v četrtek očarala pevka Dee Dee Bridgewater. Njena odrska prezenca in prodoren glas sta poslušalce popolnoma očarala – o njenem koncertu se je govorilo še dolgo v petkovo noč.
Zlomljeni lok nekega kroga
Vzdušje, ki sta ga uspela v prvih festivalskih dneh pričarati zvezdniška prvaka jazz glasbe, se je nadaljevalo in krepilo tudi v petek, ko je dogajanje otvoril Pasquale Mirra, tolkalec, ki ga je pri sestavljanju koncepta za njegov koncert v slovenski prestolnici navdihnila pesem Srečka Kosovela Ostri ritmi.
V luči stote obletnice pesnikove smrti je tako v sodelovanju z vizualno umetnico Petro Strban pripravil pravi multimedijski spektakel, ki se je odvil v Štihovi dvorani, in je bil predpremierno izveden že v torek, 30. junija.
Kot sta nam povedala dva izmed obiskovalcev Mirrajevega koncerta, je prav Kosovel odigral odločilno vlogo pri njunem obisku dogodka: »Videla sva, da je koncert povezan s Kosovelovo poezijo. Sicer nisva redna poslušalca jazza, a sva menila, da bi bilo to zelo zanimivo doživeti.«
»Jaz sem zlomljen lok nekega kroga,« pravi Kosovel v svoji pesmi, in zdi se, da je sama postavitev inštrumentov odslikavala te verze. Obiskovalce je ob prihodu v dvorano pozdravila mešanica najrazličnejših orffovih instrumentov, zvončkov, gongov, bobnov, akustičnega vibrafona, kraguljčkov in drugih zvočnih predmetov, ki so bili razpostavljeni v nekakšnem zlomljenem krogu.
Preplet harmonskega bogastva in atonalne kakofonije je ustvarjal idealno glasbeno kuliso projekciji, na kateri so lahko navzoči spremljali ustvarjanje likovnih del Petre Strban. Ta so bila v svoji končni obliki razstavljena tudi v preddverju, kjer si je mogoče pobližje ogledati končne stvaritve, ter jih povezati s posameznimi verzi Kosovelove poezije.
»Jaz sem zlomljen lok nekega kroga,« pravi Kosovel v svoji pesmi, in zdi se, da je sama postavitev inštrumentov odslikavala te verze. FOTO: Izabella Rajh
Če bi morali koncert opisati z eno besedo, bi bil to verjetno eksperiment. Celotni spektakel je bil prežet s posebno inovativnostjo, ki je vela tako iz likovnih del, kot iz pristopov, ki jih je Mirra ubiral za igranje na izbrani nabor instrumentov.
S preizkušanjem meja načinov, na katere je mogoče iz določenega glasbila izvabiti zvok, je v poslušalcih vzbujal radovednost, in izzval njihove predstave o tem, kaj pomeni »igrati na instrument.«
Tako je po zvočnih lamelah vibrafona igral z violinskim lokom, nanje polagal alumijinasto folijo in s tem ustvarjal učinek razdrobljenega zvoka, po njih udarjal s prsti, ter s tem odprl tudi možnost tišjega (ali piano) igranja.
Na bobne je polagal žogice in zvončke, z nohtom praskal po njihovi površini, ter spreminjal intonacijo med samim igranjem. Bobne je s tem preobrazil iz golega ritmičnega instrumenta v instrument s harmonskim potencialom.
Celota koncerta je postala inovativno in harmonsko bogato popotovanje, ki prevprašuje meje mogočega ter gledalcu ponuja večplastno izkušnjo, ki terja premislek še dolgo po tem, ko izzveni zadnji zvok.
Jazz pod krošnjami
Dogajanje se je nato preselilo v prostore parka Cankarjevega doma, kjer je s harmonsko bogatim in ambientalnim jazzom prepričal kvartet jazz kitarista Tonija Laha. Ta je občinstvu predstavil nekaj svojih avtorskih skladb, ki so zastavile prijetno in sproščeno vzdušje za preostanek večera.
K temu je marsikaj pridodalo že samo prizorišče: lepo vreme, visoke krošnje platane in ambientalna osvetlitev kot idilična kulisa za prisluh raznolikim kvalitetnim izvajalcem. Prijetnost prizorišča je bila v ospredju vtisa o festivalu številnih obiskovalcev. »Letos sem prvič obiskala festival, ker me je k temu spodbudila prijateljica. Sprva sem bila negotova, ali je to glasba zame, a zdaj, ko sem tu, se počutim odlično; zdi se mi, da k temu precej prispevajo te velike krošnje dreves, narava in samo vzdušje med obiskovalci.«
Dan se je počasi prevesil v večer, ki ga je zaznamovala predvsem jazz saksofonistka Melissa Aldana. Skupaj s svojo ekipo, ki jo sestavlja pianist Pablo Held, Robert Landfermann na kontrabasu in Kush Abadey na bobnih, je nadaljevala naslovno temo harmonske bogatosti in improvizacijske kvalitete, ki je puščala odprtih ust.
Mešanica slovenskega in mednarodnega, nabor izvajalcev, katerih skladbe odsevajo vrhunsko obvladanje jazza, prijeten ambient, lepo vreme in komunikativna skupnost, ki jo druži ljubezen do glasbe, so elementi, ki vedno znova prevladujejo na Jazz festivalu Ljubljana. FOTO: Izabella Rajh
Poleg Aldane sta s svojimi solističnimi vložki navdušila predvsem pianist in kontrabasist, ki sta s svojo neverjetno energijo in popolnim poznavanjem harmonskih struktur ustvarjala fraze, ki so poslušalce napolnile z entuziazmom in čistim užitkom.
Melissa Aldana je svoj nastop zaključila s harmonsko razkošno balado La Sentencia iz svojega najnovejšega albuma Filin, ki je namesto udarnega zaključka poslušalce umirila s svojim mehkim, intimnim zvenom.
Udaren in energičen zaključek
Vse prej kot umirjen pa je bil nastop septeta vibrafobnistke Patricie Brennan. Zlasti pihalna sekcija, ki so jo sestavljali Jon Irabagon na alt in sopranino saksofonu, Mark Shim na tenor saksofonu in Kalí Rodriguez na trobenti, je poslušalce dobesedno vrgla z njihovih sedežov.
Nenazadnje je k vstajanju s sedežev nenehno pozivala in spodbujala tudi Brennanova sama, ki je poskušala zadržano slovensko publiko pripraviti do plesa, a sramežljivost slednje je pri večini te tendence gladko zatrla. Kljub temu je z odra vela izdatna mera energije, atonalnega naboja in udarne ritem sekcije, za katero sta skrbela Dan Weiss na bobnih in Keisel Jimenez na tolkalih.
Vmes se je na malem odru predstavila tudi Vita Kobal, ki je skupaj z violončelistom Galom Golobom, kitaristom Davidom Kocmurjem in bobnarjem Janezom Sagadinom občinstvu v pokušino zaigrala nekaj skladb s svojega projekta Daydream Fragments.
Za ohranitev energije so v zaključku večera, ki se je takrat že dodobro prevesil v noč, zadolžitev prevzeli skupina Błoto z bogatimi ritmi in ponavljajočimi se, a nikakor monotonimi strukturami, ki so v gibanje premamile še tako sramežljivega poslušalca, in Dj K’Pow, ki je upravičil svoj ugled veterana domače didžej scene in s svojim nastopom požel veliko navdušenja zlasti pri mlajših generacijah obiskovalcev festivala.
Vrhunec današnjega, zaključnega dogajanja bo vsekakor predstavljal pevec Bilal, katerega nastop nestrpno pričakuje večina vprašanih obiskovalcev festivala. »Zelo sem vesela, da sem uspela dobiti karte. Želela sem si poslušati tudi Dee Dee Bridgewater, a je bila ta v času, ko sem kupovala vstopnice, že razprodana. Bilala se zelo veselim. Zanj imam zelo visoka pričakovanja.«
Mešanica slovenskega in mednarodnega, nabor izvajalcev, katerih skladbe odsevajo vrhunsko obvladanje jazza, prijeten ambient, lepo vreme in komunikativna skupnost, ki jo druži ljubezen do glasbe, so elementi, ki vedno znova prevladujejo na Jazz festivalu Ljubljana ter potrjujejo njegov ugled enega najboljših jazz festivalov v Evropi.
Nenazadnje pa je potrebno omeniti tudi odlično ponudbo pijače in jedače, ki je poskrbela za potrebno osvežitev in okrepčitev za udobno spremljanje festivalskega dogajanja. Iz raziskovalnih razlogov sem si tako rekoč morala privoščiti burger in krompirček, za katera lahko jamčim, da sta izvrstna. Preverjeno.