Azerbajdžan in Armenija še naprej sprejemata ukrepe za mir – ne samo s posredovanjem diplomacije, ampak tudi s sodelovanjem na področju infrastrukture.
Ravno te dni, natančneje 22. junija, sta družbi Telecom Armenia in AzerTelecom podpisali sporazum o tranzitu internetnega prometa prek ozemlja obeh držav. Dan prej je Azerbajdžan poslal sosedu še en tovor naftnih derivatov – 17 železniških cistern, ki so prevažale tisoč ton dizelskega goriva.
Normalizacija postaja realnost
Internetni tranzit, dobave goriva in druge oblike sodelovanja so pomembni znaki, da normalizacija postaja praktična realnost, namesto da bi ostala stvar političnih izjav. To pa še ne zadošča, da bi državi podpisali celovit mirovni sporazum.
Armenija mora svojo ustavo uskladiti z realnostjo mirnega sobivanja. Glavna ovira je preambula sedanje ustave, ki se nanaša na Deklaracijo o neodvisnosti in njen poziv k združitvi Armenije in Karabaha.
Delež ne zagotavlja večine
Armenski premier Nikol Pašinjan, ki je pred manj kot mesecem dni znova dobil mandat, podpira ustavno reformo in opustitev revanšističnih ambicij. Po volitvah 7. junija pa je postalo jasno, da ne bo mogel sam izvesti reforme: delež glasov njegove stranke, 49,7 odstotka, ne zagotavlja večine, potrebne za spremembo ustave.
To pomeni, da bo Pašinjan moral poiskati podporo pri drugih političnih silah. Tu se postopek precej zaplete.
Armenski premier Nikol Pašinjan
Foto: Shutterstock
Sledita dve odkrito proruski stranki
Stranka Močna Armenija Samvela Karapetjana je na volitvah zasedla drugo mesto s 23,29 odstotka glasov, medtem ko je Zavezništvo Armenije Roberta Kočarjana zasedlo tretje mesto s približno desetimi odstotki glasov.
Oba bloka sta odkrito proruski politični sili, ki zastopata interese Moskve. Njihov cilj je potegniti državo nazaj v orbito Kremlja in blokirati vsako usmeritev, ki bi lahko pripeljala do trajnega miru na Južnem Kavkazu. Rusija je konflikt desetletja ohranjala zamrznjenega, pri čemer je izkoriščala svojo vojaško prisotnost in vlogo posrednika, da bi pritiskala na Armenijo in Azerbajdžan, je avgusta 2025 zapisal Financial Times.
Z drugimi besedami, revanšistični elementi znotraj armenskega političnega vrha bi se lahko sklicevali na preambulo trenutne ustave, da bi sprožili nov krog regionalnega spopada. Njihovi propagandni mediji bi lahko nato trdili, da je armensko pravo zagotavljalo legitimno podlago za to.
Avtorica Svitlana Kušnir je ukrajinska politična analitičarka, politična svetovalka, ekonomska komentatorka, blogerka in vodja komunikacijskih projektov.
Foto: Osebni arhiv
Evropski precedensi
Evropska izkušnja kaže, da so po dolgotrajnih konfliktih spremembe ustavnih določb pogosto legitimni del mirovnih sporazumov. Najboljši primer je Irska.
Po desetletjih spora glede Severne Irske so britanska in irska vlada ter glavne politične sile v Severni Irski leta 1998 sklenile Belfastski sporazum. Kot del tega procesa je Dublin izvedel referendum ter spremenil drugi in tretji člen svoje ustave, pri čemer je odstranil prejšnje besedilo, ki je uveljavljalo ozemeljsko zahtevo do celotnega otoka.
Glavno mesto Severne Irske Belfast
Foto: Shutterstock
Tudi pri kandidatki
Severna Makedonija predstavlja še en primer. Po razpadu Jugoslavije je država leta 1991 razglasila neodvisnost pod imenom Republika Makedonija. Kmalu zatem se je zapletla v dolgoletni spor z Grčijo glede imena države, Atene so to razumele kot namig za zahteve do grškega območja z istim imenom.
Skopje je že leta 1992 spremenilo svojo ustavo, da bi izrecno navedlo, da nima ozemeljskih zahtev proti sosednjim državam. Leta 2019 je država šla še dlje in spremenila ime v Republiko Severno Makedonijo. Grčija je nato umaknila veto na evroatlantsko integracijo države, Severna Makedonija pa se je leta 2020 pridružila Natu.
Zastava Severne Makedonije pred stavbo vlade te države, še preden je Republika Makedonija zaradi nesoglasja z Grčijo spremenila ime v Republika Severna Makedonija.
Foto: Reuters
Zgled je tudi združitev Nemčije
Podoben primer predstavlja tudi Nemčija po združitvi leta 1990. Spremembe Temeljnega zakona Zvezne republike Nemčije so odpravile prejšnjo formulacijo, ki je dopuščala pristop drugih delov Nemčije, s čimer so bila zaprta vprašanja ozemeljskih zahtev.
Izid je bil končno priznanje obstoječih meja, vključno z mejo s Poljsko po črti Odra–Nisa, in rešitev ozemeljskega vprašanja na ustavni ravni.
Ne gre za popuščanje, ampak za nujnost
Spreminjanje ustave kot del mirovnega sporazuma ni niti izjemno niti brez precedensa. Glede na zgornje primere je treba ustavno reformo Armenije obravnavati ne kot koncesijo, ampak kot nujni pravni zaključek mirovnega procesa. Dokler bo v ustavi te države ostalo sporno besedilo, bo blaginja regije še naprej ogrožena.
Svitlana Kušnir je ukrajinska politična analitičarka, politična svetovalka, ekonomska komentatorka, blogerka in vodja komunikacijskih projektov. Magisterij iz javne uprave s poudarkom na državni upravi in ekonomiji je pridobila na Državni univerzi za ekonomijo v Harkovu. V preteklosti je opravljala vodilne funkcije v državnih organih in lokalni samoupravi, ima pa tudi več kot 15 let izkušenj na področju političnega svetovanja, analiz in javnega komuniciranja. Je avtorica številnih prispevkov in redna sogovornica ukrajinskih medijev o politiki, gospodarstvu, javni upravi in družbenih procesih.
Stališča, mnenja in trditve v prispevku so izključno avtorjevi, objava pa ne pomeni opredelitve uredništva do objavljene vsebine.