Ameriška zastava. Foto: EPA
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Zgodovinskega pomena tega dejanja skoraj ni mogoče preceniti. Jasno, s sprejetjem Deklaracije so se rodile Združene države Amerike, že dolgo in še vedno prva velesila modernega sveta. Je pa tu seveda treba nemudoma dodati, da je ta dokument precej več kot le izraz volje dotedanjih podložnikov britanske krone po osamosvojitvi, po ustanovitvi lastne države. Ko so namreč pisali svojo Deklaracijo, so njeni avtorji – med njimi velja na prvem mestu omeniti Thomasa Jeffersona, ki je spisal levji delež besedila – svojo drzno, tvegano odločitev za upor zoper britansko krono pred domačo in svetovno javnostjo utemeljili tudi z moralno-filozofskimi argumenti, ki se še zdaj, četrt tisočletja pozneje, berejo kot nenavadno močna, navdihujoča strnitev najbolj svetlih upanj, najbolj smelih razsvetljenskih predstav o človeku in njegovi zmožnosti, da si ustvari táko družbenopolitično skupnost, táko državo, ki bo na ravni slehernikovega inherentnega dostojanstva. S tega vidika se zdi posebej pomenljiv tale – drugi – stavek Deklaracije: “Te resnice štejemo za samorazvidne: da so vsi ljudje ustvarjeni enakopravni; da jih je Stvarnik obdaril z nekaterimi neodtujljivimi pravicami, med katerimi so življenje, svoboda in prizadevanje za srečo.”
Oglas
Misel, da smo si vsi ljudje enakopravni, da ima vsak med nami pravico v svobodi iz svojega življenja nekaj narediti, je slej ko prej eden velikih, trajnih prispevkov Zahoda v zakladnico človeške civilizacije. To je pač misel, ki je vsaj implicitno vgrajena v temelje gibanj za pravice delavcev in žensk in temnopoltih in istospolnih ter, jasno, zatiranih narodov – pa naj gre za nas, Slovence ali – zakaj pa ne – za Vietnamce, ki so, kako ironično, moč oziroma resnično univerzalni domet idej ameriških ustanovnih očetov po svoje potrdili v brutalni vojni z nikomer drugim kakor prav z vojsko Združenih držav Amerike.
Američani so danes torej povsem upravičeno ponosni na svojo Deklaracijo o neodvisnosti, a kakor že omenjeni primer vietnamske vojne zgovorno dokazuje, sami nikakor niso vselej upoštevali duha, vpisanega v svoj ustanovni dokument. Seveda lahko rečemo, da v človeški zgodovini ni svetnikov, da, drugače rečeno, nihče ne more biti vselej na ravni idealov, postavljenih tako visoko, kakor jih postavlja Deklaracija. Prav tako lahko rečemo, da si številni Američani in Američanke že od vsega začetka prizadevajo, da bi se družbenopolitični in ekonomski pogoji za življenje v njihovi državi čim bolj približali duhu, ki sicer preveva Deklaracijo o neodvisnosti. Vseeno pa se velja tudi vprašati, zakaj so v tem smislu že 250 let precej neuspešni.
Zakaj in od kod suženjstvo, indijanski rezervati, rasizem, segregacija in – prav nedavno – ICE? Velja se pač vprašati, zakaj je bilo Američank in Američanov, katerih upravičenost do življenja, svobode in zasledovanja sreče je bila v resnici priznana in spoštovana, v zgodovini slej ko prej manj od vseh onih, ki teh pravic niso videli drugje kot le na papirju?
Seznam ameriških grehov je dolg, a Blaž Kosovel, doktor kulturnih študij, sourednik revije Razpotja in avtor knjige Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo, pravi, da se temna plat sicer bleščeče ameriške zgodovine nikakor ne začenja z usodnim 4. julijem 1776 in da imajo številne težave, s katerimi se Združene države zdaj spopadajo že 250 let, svoje korenine pravzaprav v 18. in celo 17. stoletju, v času evropske kolonialne oblasti torej. Ob tem Kosovel opozarja, da moramo biti prav posebej pozorni na posebnosti britanskega pristopa h kolonialnemu osvajanju Severne Amerike. “Ko se Španija, Portugalska in pozneje tudi Francija lotijo kolonizacije, krona financira odprave. V primeru Anglije in še prej Nizozemske se pa lotijo koloniziranja na zasebno pobudo.”
Thomas Jefferson. Foto: Wikipedia
Razlika je pač v tem, da angleška kraljevina ni bogata. Elizabeta in poznejši kralji izdajo le patente, se pravi nekakšna dovoljenja za kolonizacijo, projekt pa v praksi prepustijo samim ljudem, ki odhajajo v Severno Ameriko. Pomembno pa je tudi vedeti, dodaja Kosovel, da so kolonije, ki jih Angleži vzpostavijo na karibskih otokih, precej bolj dobičkonosne od tistih na celini. “Barbados in drugi otoki na začetku proizvedejo več bogastva kot celotna Severna Amerika. Tam so plantaže sladkornega trsa in Angleži s sladkorjem najprej osvojijo Anglijo, potem pa še Evropo. V Severni Ameriki pa je večji problem, ker dejansko ni takoj jasno, kaj točno bi tam sploh sadili oziroma pridelovali. No, po mnogo letih iskanja je prva industrijska rastlina oziroma poljščina, s katero nazadnje začnejo služiti, tobak, pozneje pa pride še bombaž. Zanimivo je torej, da se angleška kolonizacija začne z izvažanjem mamil v Evropo, s sladkorjem in tobakom.”
Prva kokoš, ki v britanskih severnoameriških kolonijah nese zlata jajca, je torej plantažna pridelava tobaka. Toda tu se hitro zastavi neprijetno vprašanje; kdo natanko naj bi si na teh plantažah zavihal rokave in delal? Lastniki, ki so v pomembni meri prihajali iz vrst britanskega plemstva, vsekakor ne. Kdo torej? “Večina najprej pomisli na temnopolte oziroma Afričane. Ampak posebnost angleške kolonizacije je v tem, da Anglija ne začne kolonizirati najprej Amerike, ampak pred tem de facto kolonizira že Irsko. Irska kolonizacija in prevlada protestantizma nad katolištvom sta, kot se reče, ‘blueprint’, sta način, kako se lotijo potem stvari v Ameriki. In tudi prvi sužnji, ki pridejo v Ameriko, so Irci. Prva ladja s temnopoltimi sužnji iz podsaharske Afrike pride šele pozneje. Prej so tam Irci. In na začetku je tudi več Ircev kot Afričanov,” odgovori Kosovel.
Poleg tega pa obstaja še ena posebna kategorija ljudi, ki pridejo garat v kolonije v Severni Ameriki. To so t. i. pogodbeni služabniki, v angleščini ‘indentured servant’. Blaž Kosovel razloži: “Ti služabniki v zameno za čezoceansko potovanje brez plačila delajo za enega gospodarja od sedem do 14 let, in če preživijo, dobijo svoj kos zemlje. Številni od njih so šli, ker niso imeli nobene druge možnosti. Moramo namreč vedeti, da se prav tisti čas na Otoku vzpostavlja kapitalizem in z ograjevanjem posesti v Angliji, ko kmetje izgubijo nekdanjo možnost dostopa srenjske zemlje in do gozdov, ki se pač privatizirajo, so številni podeželani pravzaprav izgnani v mesta. Tako v bistvu postanejo odvečni ljudje. In če se ti ljudje, ki so na neki način pregnani iz svojih tradicionalnih vasi, klatijo, jih kazensko preganjajo. Za vse te so ladje, ki plujejo v Severno Ameriko, pravzaprav edina možnost za boljšo prihodnost. No, ti pogodbeni služabniki, ko enkrat pridejo v britanske kolonije na ameriški strani Atlantika, tisto pot s svojim delom sicer odplačajo že v nekaj mesecih, ampak oni tega ne vedno in delajo, kot rečeno, leta in leta. Zanimivo: če ste zemljiški posestnik in imate sužnja, morate skrbeti zanj, saj je vaša last, vaša dolgoročna naložba. Če pa nekdo dela za vas brez plačila od sedem do 14 let, potem pa ne več, je v vašem interesu, da ga v teh letih čim bolj izžamete. Tako da je med temi pogodbenimi služabniki izjemno majhno število ljudi, ki sploh preživijo do konca. Mnogo tistih, ki nekako le preživijo, se vrne v Evropo. In tako zgodovinarji ocenjujejo, da naj bi na koncu le okoli 10 odstotkov teh ljudi dobilo svojo zemljo.”
Na samem začetku torej suženjstvo na tleh današnjih Združenih držav ni bilo utemeljeno na predstavah o rasni superiornosti oziroma inferiornosti. Sužnji so bili tako beli kakor črni in tisti pogodbeni delavci, ki so v upanju na svoj kos zemlje na plantažah brez plačila garali od sedem do štirinajst let, so bili sami pogosto Angleži – prav kakor lastniki plantaž torej. Še več; trdo delo je med vsemi temi skupinami izkoriščanih precej hitro zabrisalo razlike in ustvarjalo to, kar bi danes menda imenovali razredna zavest ali celo razredna solidarnost. To pa je sčasoma privedlo do enega najpomembnejših, za razvoj poznejših Združenih držav tudi najusodnejših dogodkov, do danes večinoma pozabljenega upora Nathaniela Bacona.
“Prvi veliki in pomemben upor nižjih razredov se je zgodil leta 1676 v Virginiji, znan je kot Baconov upor. Nathaniel Bacon sicer ni bil suženj, bil je mali posestnik, eden tistih, ki so živeli na skrajnem zahodnem robu kolonije, kjer so bili kolonisti nenehno na udaru indijanskih ljudstev, medtem ko so imeli bogatejši posestniki svoje plantaže bolj na vzhodu, bližje morju, kjer so bili varnejši pred staroselci. Ko govorimo o tem, komu pripade katera zemlja, imamo torej še vedno hierarhije, še vedno je pomembno, koliko ima kdo denarja, ugleda, vpliva. Kakor koli že, zanimivo je, da se iz nezavidljivega položaja majhnih, revnejših posestnikov z zahoda Virginije izcimi velik upor, kjer se združijo črnci, belci, pravzaprav vsi delavci. Bacon je mali posestnik, ki mu nekako uspe v svojem uporu združiti frustracijo vseh izkoriščanih. Čeprav se je vse skupaj začelo kot upor malih zemljiških posestnikov, se mu pridružijo tudi tisti brez lastnine. Ta upor preraste v tako veliko zadevo, da na koncu požgejo glavno mesto Jamestown,” razloži Kosovel.
Pri zatrtju upora mora posredovati angleška vojska in elita v nastali situaciji prepozna zase zlovešč znak. Če se namreč ljudje, ki so tako ali drugače – ali mezdno ali suženjsko – v lasti najbogatejših, vendarle povezani, združeni, so lahko zelo močni in lahko učinkovito delujejo proti njihovim interesom. Iz tega spoznanja je vzniknila potreba po tem, da pripadniki elit razbijejo to potencialno koalicijo izkoriščanih. Natanko tukaj je treba iskati začetke tistega, kar poznamo danes pod imenom rasizem, še pravi Kosovel. “Temeljna poanta tukaj je, da suženjstvo ni posledica rasizma, ampak je rasizem posledica suženjstva. Rasizem, ki pravi, da so nekatere rase inherentno večvredne od drugih in da sobivanje med ljudmi različnih ras ni zares mogoče, je namreč oblika utemeljevanja in upravičevanja suženjstva.”
Tak rasizem je, skratka, ideološka operacija, ki naj zabije klin med izkoriščane in prepreči oblikovanje koalicije, ki bi lahko ogrozila družbenopolitične privilegije in bogastvo lastnikov plantaž, lastnikov kapitala. Pri tem pa nenadoma ogroženi ameriški eliti pridejo prav ideje, ki so se od konca 15. stoletja dalje oblikovale v Španiji, in ideje, ki so se sredi 16. stoletja oblikovale v Angliji. V prvem primeru so bili to koncepti o dedni nečistosti krvi, ki so španskim oblastem pomagali marginalizirati, izgnati ali razlastniniti iberske Jude, v drugem primeru pa so bile to predstave o inherentni neciviliziranosti oz. barbarskosti irskih katoličanov, ki so jih razvili na dvoru dinastije Tudor, ko je šlo za kolonialno podreditev “smaragdnega otoka”.
Je pa tu seveda treba dodati, da so bili pripadniki elit tako v britanskih kolonijah v Severni Ameriki kakor tudi pozneje, v že samostojnih Združenih državah precej iznajdljivi, ko je šlo za oblikovanje novih in novih rasističnih diskurzov, ki so bogatim pomagali ostati bogati. Irena Šumi, predavateljica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki se znanstveno posveča preučevanju antropologije nacionalizma, rasizma in antisemitizma, govori o tem, da so nekateri Američani bojazen za svoj materialni interes perfidno preoblekli v na videz človekoljuben diskurz, v nekakšen rasistični humanizem.
“To, da je suženjstvo lahko obstalo v tej obliki do državljanske vojne, je bila domnevno humanistična apologija. Temnopolti ljudje so sicer lahko, tako kot staroselci, plemeniti divjaki – sijajni lovci, stezosledci in podobno –, vendar posedujejo neko posebno otročjost, nekaj, kar je podobno otroškosti. In, seveda, razumen človek za otroke skrbi. Izraz za suženjstvo na ameriškem Jugu je bil ‘domestic institution’, domača ustanova, kjer se je za te domnevno infantilne ljudi skrbelo, da sami sebi ne bi delali škode. Obstajala je namreč ločnica med tistimi, ki imajo lastnino in so torej inteligentni ter zatorej tudi na vrhu piramide človeštva, in vsemi drugimi, ki živijo v egalitarnih skupnostih. Ti drugi so, kot rečeno, lahko plemeniti, lahko so zvesti, lahko imajo sijajne značaje, ampak ker ne poznajo koncepta zasebne lastnine, očitno posedujejo nepremagljivo otročjost, zaradi česar jih je treba vzeti pod zaščito. Tako so upravičevali in opravičevali institucijo suženjstva.”
Kip svobode. Foto: EPA
Spet drugačno opravičilo pa so po besedah Blaža Vrečka Ilca, predavatelja na katedri za teoretsko-analitsko politologijo ljubljanske fakultete za družbene vede, sicer pa strokovnjaka za ameriški politični sistem in za tamkajšnji rasizem, lahko našli vsi tisti Američani, ki jih je s posebnim ponosom navdajala Deklaracija o neodvisnosti. Natanko tisti dokument torej, ki naj bi na načelni ravni predstavljal enega izmed najbolj smelih in navdihujočih izrazov vere v temeljno enakost vseh ljudi, vsega človeštva. A če to vendarle drži, tedaj se moramo vprašati, kako je bilo Deklaracijo mogoče uporabiti za zagovor suženjstva. Blaž Vrečko Ilc o tem paradoksu: “Ameriški ustanovni očetje so sami sebe videli kot sužnje v odnosu do britanskega imperija, do britanske krone, saj je monarhična oblast omejevala željo kolonistov po tem, da bi se širili dlje proti zahodu Severne Amerike. No, ti ljudje so si svojo svobodo potem izborili z uporom. In točno to jim je, posledično, dalo še eno legitimacijo, kako upravičiti suženjstvo, češ mi, beli kolonisti, smo se tem, ki nas tlačijo, uprli, črnska oziroma zasužnjena populacija se pa ni. To seveda ne drži, črnci so se upirali na vsakem koraku, a bele elite so to neprijetno dejstvo kratko malo potisnile v slepo pego.”
Še pozneje pa so vsem tistim, ki so bili zainteresirani za reprodukcijo družbenih razmerij neenakosti s pomočjo rasistične ideologije, priskočili na pomoč tudi nekateri izobraženci. Ti so v svojih pisanjih spretno posnemali govorico znanosti, da bi navsezadnje lahko utemeljili, zakaj naj bi bili belci – še zlasti odrasli beli moški – pač nujno in vselej večvredni od vseh drugih. “Lewis Henry Morgan je v 70. letih 19. stoletja objavil znamenito knjigo, kjer je celotno človeštvo razvrstil po barvi. Morganov britanski sodobnik, James Fraser, je takrat rekel: ‘Bolj kot je koža svetla, višji je intelekt. In obratno.’ Ta barvna lestvica je postala to, s čimer se še danes spopadamo, in sicer tak klasičen biološki rasizem. Tu je sicer treba priznati, da prav vsaka patriarhalna hierarhična družba ljudi razdeli v tovrstne kategorije – pa naj bo to po barvi ali po kasti ali po čemer koli že. Smisel tega je v tem, da se je vsakdo prisiljen boriti za svoj relativni družbeni položaj. No, ameriško 19. stoletje je imelo to barvno lestvico, ki je bila ‘znanstveno’ podprta. Vseeno pa ne gre spregledati, da je po drugi strani med Američani obstajalo prepričanje, da se bodo vsi prišleki v Združene države zlili v enotno maso človeštva, t. i. talilni lonec. Talilni lonec je ideologija, ki jo še danes slišite pri kakšnih starejših senatorjih, tako mogočna utopija je to bila,” pove Irena Šumi.
A kako naj bi talilni lonec pravzaprav deloval, če pa Šumi po drugi strani priznava, da so bili v očeh ameriških višjih družbenih razredov tudi revni priseljenci iz Evrope razdeljeni na bolj pa tudi precej manj zaželene? “Slovenci, ki so v različnih ekonomskih krizah odhajali v več valovih z ladjami v Ameriko, so bili kot Slovani zelo na dnu tovrstnih lestvic. V nekem obdobju je obstajal organiziran predsodek proti Ircem. Žaljivka za Irce je bila ‘Paddy’, predsodek je bil, da so kar naprej pijani in da so nezanesljivi delavci. Nemci, Nizozemci in drugi, ki so se razporedili po severu ZDA, pa so še danes objekt neke nezlohotne folklore. Biti Norvežan po rodu ima v ameriškem pojmovanju kvečjemu nekatere komične konotacije. No, priseljenci angleškega porekla, ki so na začetku večinoma prihajali v današnjo Pensilvanijo, so bili pa zelo cenjeni. To je bila t. i. zaželena bela migracija. Tovrstne preference glede migracije so stalnica in segajo tudi še v naš čas.”
Če povzamemo: najbolj zaželeni so bili predvsem migranti iz same Anglije. Tudi Nordijce, Nizozemce in Nemce so sprejemali še z razmeroma široko odprtimi rokami, Italijani, Judje in raznorazni Slovani od Poljakov do Slovencev so bili že hudo sumljivi, no, na samem dnu evropske priseljenske hierarhije pa so bili najbrž Irci. Ti so, kot pripoveduje Blaž Vrečko Ilc, celo veljali za nekakšne “bele opice”. Pa vendar so vsi ti priseljenci evropskih korenin sčasoma lahko ukrenili to in ono, da so si sčasoma le izborili svoj prostor pod ameriškim soncem.
“Dehumanizacija in izključevanje Ircev se preneseta iz angleškega konteksta oziroma iz časa angleške kolonizacije Irske, obstajala je pač ideja Ircev kot belih opic v smislu manjvrednih in inferiornih populacij, ki pa se jim potem med razvojem njihove skupnosti v ameriškem kontekstu in seveda tudi z lastnim političnim delovanjem – od agitiranja do tudi uporabe različnih rasističnih tehnik, diferenciacij v primerjavi z drugimi – uspe vzpostaviti kot del polnopravne ameriške kulture,” razloži Blaž Vrečko Ilc.
Rasistična tehnika, ki se je oprimejo številni Irci, je ta, da se oprimejo poklica policaja. Oni so tisti, ki varujejo pripadnike elit, njihovo premoženje in njihova življenja. To pa jim prav počasi tudi odpira vrata v družbeno življenje, ki jim omogoča vzpon po družbeni lestvici. O tem procesu je v 90. letih 20. stoletja zelo zanimivo knjigo – Kako so Irci postali belci – napisal ameriški zgodovinar Noel Ignatiev.
Vse zapisano precej dobro pojasnjuje, zakaj se rasistične ideje in koncepti v Združenih državah tako vztrajno ohranjajo pri življenju. Ne gre namreč za to, da bi bili milijoni navadnih Američank in Američanov že kar po naravi zlobni, zakrknjeni rasisti. Ne; gre pač za to, da se natanko z reproduciranjem rasističnega mišljenja in vedenja vis-à-vis staroselcev in črncev lahko potomci priseljencev iz Evrope sčasoma prebijejo do statusa pravih, resničnih belcev, s katerim je pač implicitno povezana možnost dostopa do vsaj nekaterih ekonomskih priložnosti in političnih pravic, ki jih sicer uživajo pripadniki ameriške anglo-saksonske elite. No, hrbtna stran takega funkcioniranja ameriške družbene strukture pa je slej ko prej ta, da črnci so na dnu družbenih hierarhij in da morajo tam tudi in perpetuo ostajati.
Pa vendar ne moremo spregledati, da se je celo za temnopolte Američanke in Američane v počasnem teku let to in ono spremenilo opazno na bolje. Ob koncu državljanske vojne je bil, na primer, sprejet 13. amandma k ustavi, ki je prepovedal suženjstvo v Združenih državah. Vrhovno sodišče je leta 1954 prepovedalo rasno segregacijo, kongres pa je še enajst let pozneje sprejel zakon, ki je celo v južnih državah črncem omogočil udeležbo na volitvah. Vse to dovolj zgovorno kaže, da so v ZDA ves čas obstajali pogumni, kritični in angažirani glasovi, ki se niso strinjali z delovanjem družbenopolitičnih in ekonomskih institucij, utemeljenih na rasizmu.
V oddaji Intelekta lahko prisluhnete tudi dogodkom iz sodobnosti, na primer, kako so agentje ameriške zvezne službe ICE, pristojne za nadzor nad priseljevanjem, carino in preprečevanje čezmejnih kaznivih dejanj, po ameriških velemestih lovili sicer nezakonite, a za delovanje ameriškega gospodarstva tudi čisto nepogrešljive priseljence.
Življenje, svoboda, zasledovanje sreče … in rasizem v zgodovini ZDA
Oglas