Breda Mastnak Groth in Aleksander Čuk Krevh. Foto: Televizija Slovenija/zajem zaslona
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Je trenutek, ko posamezni glas izgubi svojo osamljenost in postane del nečesa večjega – harmonije, ki je ne ustvarja popolnost posameznika, temveč zaupanje med ljudmi. Vsak vdih je skupen, vsak ton prepleten z drugim, vsaka skladba pa zgodba o tem, da je lepota največja takrat, ko se različni glasovi združijo v eno.
Oglas
Ko Akademski pevski zbor Tone Tomšič praznuje sto let, ne praznuje le izjemnega jubileja. Praznuje stoletje glasov, ki so skupaj dokazovali, da petje ni le umetnost, temveč način, kako ljudje gradijo skupnost, ohranjajo kulturno dediščino in drug v drugem vedno znova odkrivajo nekaj najlepšega – človeško bližino. V državi, kjer prepeva okoli 80.000 ljudi v približno 3000 pevskih zborih, je sto let neprekinjenega delovanja izjemen dosežek. Tak jubilej uspe le peščici zborov, ki ne predstavljajo le glasbene odličnosti, temveč tudi pomemben del slovenske kulturne in narodne identitete.
Oddaja Ah, ta leta je na sporedu ob 17.15 na TV SLO 1.
“Akademski pevski zbor Tone Tomšič se nedvomno vseh 100 let uvršča v sam vrh slovenskega zborovstva. France Marolt je ob ustanovitvi leta 1926 postavil temu akademskemu zboru, nastalem iz študentov novonastale Univerze v Ljubljani, izjemno visoke cilje. Eden od njih je bil, da mora biti zbor v ponos najprej univerzi, potem državi in seveda vsem preostalim zborom v državi. In ta cilj zbor dosega že 100 let,” o pomenu APZ-ja pove muzikologinja Simona Moličnik. Akademski pevski zbor Univerze v Ljubljani je bil leta 1926 ustanovljen kot moški pevski zbor. Po znamenitem koncertu decembra 1941 v Unionski dvorani so italijanski okupatorji zbor pod vodstvom Franceta Marolta razpustili in začel se je kulturni molk. Znova je mešani zasedbi zbor začel delovati leta 1946, poimenoval se je po nekdanjem Maroltovem pevcu in narodnem heroju Tonetu Tomšiču. Zbor so vodili najuglednejši slovenski zborovodje, poleg Franceta Marolta še Marij Kogoj, Radovan Gobec, Niko Štritof, Janez Bole, Lojze Lebič, Marko Munih, Jože Fürst in drugi. Od leta 2021 ga vodi Rahela Durič.
Akademski pevski zbor Tone Tomšič. Foto: Televizija Slovenija/zajem zaslona
“Vse APZ-jevske sezone so res napolnjene s koncerti, letošnja, jubilejna, pa še posebej. V tej sezoni smo imeli že turnejo petih koncertov po Sloveniji, na katerih smo predstavili zelo razgiban program, ki je vseboval tako ljudske pesmi kot tudi sodobnejše. Snemali smo tudi novo zgoščenko, ob stoletnici izdajamo tudi zbornik, ki bo dal vpogled v stoletno zgodovino našega zbora. Glavni in osrednji dogodek jubilejnega leta pa bo prav gotovo koncert 3. oktobra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer bomo nastopili skupaj z nekdanjimi APZ-jevci, tako da bo na odru v nekem trenutku približno 400 nastopajočih, česar se izredno veselimo,” o dejavnosti zbora spregovori Aleksander Čuk Krevh, predsednik APZ-ja Tone Tomšič. Zbor APZ ni samo poustvarjalec, ampak tudi usmerjevalec razvoja zborovskega petja na Slovenskem in pobudnik nastanka novih skladb. Med številnimi skladatelji omenimo Jakoba Ježa, Lojzeta Lebiča, Alda Kumarja, Ambroža Čopija in Nano Forte. Zbor je svojo kakovost dokazal tudi z zmagami na številnih tekmovanjih, med drugim je dvakrat osvojil veliko zborovsko nagrado Evrope, zato so ob zborovodjih za odlične uspehe zaslužni tudi znanje in navdušenje vsakokratne generacije pevcev.
Morda zato zbor ni nikoli le glasbeni sestav. Je skupnost. Je dom. Je kraj, kjer mladi od starejših podedujejo več kot note – podedujejo tradicijo, spoštovanje do slovenske pesmi in občutek pripadnosti, ki ga čas ne izbriše. Kdor je enkrat pel v zboru, ve, da iz njega nikoli zares ne odide. Ostane del velikega zbora spominov, ljudi in pesmi, ki se prenašajo iz roda v rod. “Ko enkrat postaneš APZ-jevec, si APZ-jevec za vedno! Mi, nekdanji člani APZ-ja Tone Tomšič, smo še danes v prijateljskih odnosih in zelo povezani, in to nekateri že kar 60 let. Petje v tem zboru je bil vedno pomemben vidik našega življenja, zato so te pevske vezi skozi leta prerasle v prijateljske,” pove nekdanja članica APZ-ja Breda Mastnak Groth. “APZ je res ena posebna skupnost, kjer spoznaš ljudi, ki jih sicer po vsej verjetnosti nikoli ne bi, ker prihajamo z vseh vetrov, z vseh koncev Slovenije, z vseh fakultet Univerze v Ljubljani, pa tudi z drugih. Dvakrat na teden se srečujemo na vajah in po dveh urah trdega dela se kar ne moremo ločiti in po navadi gremo skupaj še na pijačo. Tudi tam druženje po navadi polepšamo s kakšno pesmijo iz našega železnega repertoarja. To so res prav posebne vezi med nami, za katere upam, da nam jih bo tudi uspelo ohraniti skozi prihodnja desetletja, tako kot so jih pevci iz Bredine generacije,” močan duh skupnosti v zboru opiše Aleksander Čuk Krevh.
Pevski zbor Lipa zelenela je. Foto: Televizija Slovenija/zajem zaslona
Želja po petju in druženju je nekdanje člane APZ-ja Tone Tomšič, predvsem tiste iz obdobja druge polovice 60. in 70. let, ko je zbor vodil dirigent Marko Munih, leta 1983 vodila k ustanovitvi zbora Lipa zelenela je. Eden od pobudnikov za ustanovitev in tudi prvi zborovodja zbora je bil Marko Munih: “Pred 43 leti smo bili v najlepših letih, vsi z družinami in polno zaposleni, smo pa nekdanji pevci vedno našli čas in se poklicali ter srečali bodisi v gostilni Pri šestici ali pri Mraku. In seveda – vedno so se srečanja prepletala tudi s petjem. Ugotovili smo, da še vedno lepo zvenimo in tako smo bili presrečni, da je Marko privolil v vodenje zbora, v katerem smo prepevali predvsem ljudske pesmi, uspešnice iz njegovega obdobja vodenja APZ-ja,” se začetkov zbora Lipa zelenela je spominja Breda Mastnak Groth, članica in tudi predsednica zbora.
Ljudska in umetna zborovska pesem sta stoletja pomagali ohranjati slovenski jezik, kulturo in narodno zavest. Ko zbor zapoje slovensko pesem, ne poustvarja le notnega zapisa, ampak oživlja zgodovino, spomin in skupne vrednote.
Danes zbor Lipa zelenela je vodi Jelka Beltram Kovačič. “Seveda nekih visokih ciljev ni, ker so v zboru zbrani starejši pevci, ki potrebujejo morda malo več časa, da si zapomnijo besedilo, melodijo, potrebnih je več ponovitev, toda zaradi njihove želje in truda, ki ga vložijo na vajah in z dobrim sodelovanjem dosegamo visoko kakovost,” vnemo in prizadevnost članov zbora opiše zborovodkinja Jelka Beltram Kovačič.
Vrhunec sezone in potrditev celoletnega dela za zbor predstavlja vsakokratni letni koncert, ki ga z navdušenjem sprejema tudi občinstvo. Programi zbora so raznovrstni, nastopili so tudi z orkestrom, pripravili tematske koncerte, prevladuje pa slovenska ljudska pesem v priredbah znanih skladateljev. “Na vajah se srečujemo enkrat na teden, pomembno pa je, da tudi sicer vsak dan pojemo, saj vemo, da smo starejši in moramo trenirati glasilke. Imam že 80 let, pa nisem najstarejša, med nami so tudi 83-, 85-, 86-letniki. Z nami je tudi pevka, ki šteje 88 let in še krasno poje, ampak vadi vsak dan. Ko sem kot mlada pela še v APZ-ju, je vsak npr. takoj z lahkoto zapel prvi sopran, zdaj pa se moraš res dobro najprej upeti, da to dosežeš. Na stara leta je težko držati visoko raven petja, ampak skupaj z našo dirigentko se zelo trudimo in nam na koncu tudi uspe, da lepo zvenimo,” o delu v zboru navdušeno pripoveduje Breda.
Posebna vrednost stoletnega zbora je srečevanje generacij. Nekdanji pevci mlajšim ne predajajo le spominov, ampak tudi zavedanje, da nosijo odgovornost za nadaljevanje bogate tradicije. Starejši člani v mlajših pogosto prepoznavajo enako navdušenje, kot so ga sami čutili pred desetletji. Veseli jih, da se kljub hitremu tempu življenja vedno znova najdejo mladi, pripravljeni večere nameniti vajam in konce tedna koncertom ali tekmovanjem. Mlajši pa v starejših vidijo dokaz, da zbor ni le nekaj prehodnega. Njihove zgodbe o nekdanjih dirigentih, mednarodnih uspehih in prijateljstvih za vse življenje jim dajejo občutek, da postajajo del veliko večje zgodbe.
“Skupaj z APZ-jem Tone Tomšič vsako leto 12. decembra zapojemo pred Unionsko dvorano v Ljubljani. Leta 2024 sem imela to čast, da vodim oba zbora, in to je bila čudovita izkušnja, saj so ti mladi ljudje v APZ-ju povsem predani glasbi, zelo disciplinirani in z bleščečimi glasovi, zato ni presenetljivo, da nizajo tako velike uspehe doma in po svetu,” sedanjo zasedbo zbora APZ-ja Tone Tomšič opiše zborovodkinja zbora Lipa zelenela je Jelka Beltram Kovačič.
Breda Mastnak Groth, predsednica zbora Lipa zelenela je. Foto: Televizija Slovenija/zajem zaslona
Ločnica med nekdanjimi in sedanjimi člani APZ-ja je zabrisana. Ko se srečajo ob jubilejih, koncertih ali drugih dogodkih, imajo občutek, kot da so zadnjo vajo zapustili šele včeraj. Kajti – petje v APZ-ju in v zboru Lipa zelenela je za pevce veliko več kot le usklajevanje glasov. Je srečevanje ljudi, ki jih povezujeta skupen cilj in ljubezen do glasbe. Med vajami, koncerti, gostovanji in urami, preživetimi skupaj, nastajajo vezi, ki pogosto prerastejo običajna prijateljstva. Zbor postane druga družina oziroma prostor, kjer posameznik najde sprejetost, oporo in občutek pripadnosti. “Se ne zgodi, da ne bi vsak dan pomislil na zbor, na sopevce, na skladbe, ki jih pripravljamo in si jih prepevaš v glavi … petje v zboru postane način življenja.” posebnost zborovske skupnosti opiše Aleksander Čuk Krevh iz APZ-ja Tone Tomšič. In sklene: “Ko greš na vaje, imaš občutek, da se vračaš k družini, pozoren si na vsakega sopevca, vedno se tudi spomnimo in vsaj malo proslavimo rojstni dan vsakega. Ta družinska vez med nami je zelo močna. Sploh letošnje jubilejno leto pa nas je še bolj povezalo tudi z nekdanjimi pevci APZ-zbora, in ko smo – in še bomo – skupaj na odru, imam občutek, kot da sem v prijetni družbi 90 babic in dedkov, in upam, da se bo ta naša tesna medgeneracijska vez tudi po stoletnici zbora le še nadaljevala.”
Morda je največja moč zborovskega petja prav v tem, da nas uči nekaj, kar v sodobnem svetu pogosto pozabljamo: človek sam lahko ustvari lep ton, ne more pa ustvariti harmonije. Ta nastane šele, ko prisluhnemo drug drugemu. Zbor je zato lahko tudi prispodoba družbe – čeprav je vsak glas v njem drugačen, šele vsi skupaj ustvarijo nekaj, kar presega vsakega posameznika. In prav zato zborovsko petje ni le umetnost. Je način sobivanja. Je dokaz, da lahko ljudje, ki dihajo skupaj, poslušajo drug drugega in si zaupajo, ustvarijo nekaj, kar ostane tudi po tem, ko zadnji ton izzveni.
Jelka Beltram Kovačič, zborovodkinja zbora Lipa zelenela je. Foto: Televizija Slovenija/zajem zaslona
APZ povezuje generacije
Oglas