Življenje kot v filmu: 95-letna Milka Dimovski se je rodila kot Ljudmila Škoflek. Kot deklica je preživela taborišče v Nemčiji, nato pa so je po koncu vojne kot najstnico z družino naselili v zapuščeno vas Gudurica. Milka, skrajšano od Ljudmila, kar je leta 1948 zvenelo preveč rusko, še danes živi v hiši v Prešernovi ulici v Gudurici. Hiša je nekoč pripadala nemški družini, eni od številnih, ki so se morale zaradi sodelovanja z nacisti med drugo svetovno vojno izseliti. Potomci banatskih Nemcev so jo nekajkrat obiskali, saj se je v taborišču naučila nemščine, ohranila pa je tudi nekaj njihovih družinskih spominov. Foto: RTV SLO/Saša Banjanac Lubej
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
“Smo dobili, da gremo v Vojvodino, v Banat. Nismo vedeli, kaj je Banat.” Tako se odhoda svoje družine iz Brežic spomladi 1946 spominja danes 95-letna Milka Dimovski. Rojena je bila kot Ljudmila Škoflek v Skopicah pri Brežicah, kot najstnica je preživela taborišče v Nemčiji. Po vrnitvi v Slovenijo je družino pričakalo pogorišče.
Oglas
Danes 82-letna Cvetka Perenič – Vučković je imela 18 mesecev, ko so jo v ta del Vojvodine prinesli v koritu za mešenje kruha. Rodila se je v Bojanji vasi nad Metliko. Oče je bil pri partizanih, Italijani so jim požgali hišo.
Krute usode
Milka in Cvetka sta najstarejši slovenski naseljenki v Vojvodini. Še danes živita v hišah, ki so po drugi svetovni vojni ostale prazne, saj so jih morali banatski Nemci zaradi sodelovanja z nacisti po koncu vojne zapustiti. Slovenske družine so prihajale z vlaki brez voznega reda. Številnim so njihove hiše v Sloveniji med vojno požgali Nemci in Italijani, nova oblast jim je ponudila streho nad glavo in delo na drugem koncu tedanje Jugoslavije – v Vojvodini oziroma Srbiji.
Globus, TVS1 ob 21.35
Zgodbe Slovencev v Srbiji – je naslov oddaje Globus, v kateri razgrinjamo manj znana poglavja novejše slovenske zgodovine. Vabljeni k ogledu.
Vojvodinski Babilon
V Gudurici so živeli ljudje kar 24 različnih narodnosti – naseljenci so prihajali iz vseh delov Jugoslavije. Največ je bilo prav Slovencev – v vasi je dolgo delovala slovenska šola, še vedno najdemo Prešernovo, Cankarjevo, Župančičevo, Gradnikovo in Ulico komandanta Staneta. Večinoma so delali v vinogradih, po vojni je delovala tudi slovenska zadruga Sloga. Naseljenci so opravljali težaško delo, ženske tudi najtežja, moška dela. Marsikoga je vleklo nazaj v domovino ali pa še dlje – v Nemčijo in Avstralijo.
Cvetka Vučković težko življenje in zgodnjo smrt staršev premaguje s slovensko pesmijo. Je članica pevskega zbora Društva Slovencev Kula v mestu Vršac. Foto: RTV SLO/Saša Banjanac Lubej
Slovenske naseljence so imeli v Sloveniji za tujce
“Tukaj si z delom v vinogradu vedno lahko zaslužil. Ko sem zaslužila denar, sem šla delat v Induplati Jarše. Morala sem delati za hrano in stanovanje, zelo mi je bilo težko, zbolela sem in sem se morala vrniti v Gudurico. Meni je tu najlepše, imam svoj dom, sem si rekla,” se spominja Cvetka Peretič, zdaj Vučković.
To, da je Slovenka, rojena v Sloveniji, ni bila olajševalna okoliščina, ko je poskusila zaživeti v domovini prednikov. “Zaradi naglasa so mi govorili, da sem Bosanka, pa sem rekla nisem Bosanka, rojena sem v Bojanji vasi. Ko prideš iz tujine … nas vse so imeli za tujce. Veliko nas je v Domžalah, pol Gudurice je v Domžalah,” razlaga Cvetka Vučković. V Gudurici je članicam Združenja žensk Bogastvo raznolikosti pomagala zbrati tako predmete iz nemških hiš kot tiste, ki so jih naseljenci prinesli s sabo. Zdaj so razstavljeni v središču vasi.
Del razstavljenih predmetov iz nekdanjih nemških hiš. Ženske iz vasi Gudurica ohranjajo tudi slovenske predmete, ki so jih leta 1946 naseljenci prinesli s sabo. Foto: MMC RTV SLO/Saša Banjanac Lubej
Eden od stebrov slovenske skupnosti v Banatu je sin Cvetke Vučković, Vladimir Vučković, ki je motor Društva Slovencev Kula – Vršac in strastni zbiratelj. Največji izziv je ohranjanje slovenščine v drugi in naslednjih generacijah, a tudi to se spreminja. “Sam sem eden tistih Slovencev, ki žal ne govorijo slovensko. Se je pa učim. Mami se je z mano nenehno pogovarjala v slovenščini. Tako da vse razumem, mi je pa malo težje govoriti in razmišljati v slovenščini. Moj sin pa že odlično govori slovensko,”razlaga Vladimir Vučković.
Vladimir Vučković je strastni zbiratelj in predsednik Društva Slovencev Kula – Vršac, ki ima tudi svojo glasbeno sekcijo in pevski zbor. Foto: MMC RTV SLO/Saša Banjanac Lubej
Za potomce Slovencev največji izziv slovenščina
Slovenščine se učijo tudi drugi pripadniki slovenske skupnosti v Srbiji. V Srbiji živi okoli deset tisoč Slovencev, ki so v Srbiji priznana manjšina. Delujejo v 18 društvih, ki organizirajo tudi pouk slovenščine. V Srbiji je v zadnjem šolskem letu slovenščino učilo sedem učiteljev v dvajsetih krajih. Pouk obiskuje okoli 600 učencev, nekateri tudi več let. Večina udeležencev delavnic slovenščine ima slovenske korenine, četrtina je mladih, ki se želijo šolati v Sloveniji.
Prav jezik je za potomce Slovencev v Srbiji največji izziv, pravi učiteljica slovenščine Lena Vastl, ki je izkušnje pred tem nabirala v Nemčiji in na Finskem. V zadnjih dveh letih, odkar dela v Srbiji, opaža, da je slovenščina za tiste slovenske izseljence, ki so sem prišli v 60-ih in 70-ih, večinoma materni jezik. “Potem pa so tukaj nekako izgubljene generacije: druga, tretja, zdaj že celo četrta generacija, tudi mladi, rojeni po letu 2000, ki iščejo svoje korenine, svoj izvor. Slovenijo cenijo, zelo visoko kotira v mnenjih slovenskih izseljencev. Radi jo imajo,” pripoveduje Lena Vastl.
To, da se slovenščina v tuji državi umika jeziku okolja, je splošen pojav. V Srbiji pa gre še za en dejavnik: ker smo živeli nekdaj v skupni državi, se je cela generacija ljudi v šoli učila srbohrvaško.
Lena Vastl, učiteljica slovenščine v Srbiji
“To, da se slovenščina v tuji državi umika jeziku okolja, je splošen pojav. V Srbiji pa gre še za en dejavnik: ker smo nekdaj živeli v skupni državi se je cela generacija ljudi v šoli učila srbohrvaško,” dodaja.
Po njenih besedah je tudi veliko različnih osebnih zgodb, ki so preprečevale tistim, ki so prišli iz Slovenije v Srbijo, da bi s svojimi potomci govorili slovensko. “Tukaj so seveda pozitivne zgodbe, kjer te bariere ni. Tisti pa, ki so imeli težave, ker zaradi političnega ozadja ni bilo prijetno biti Slovenec, so se želeli, morda ne aklimatizirati, ker je bila to ista država, ampak ne izpostavljati tega svojega slovenstva. To pa je nek življenjski proces, ki kaže na to, kaj se v bistvu dogaja, ko na življenje vplivajo vsi dejavniki, v katerih živimo. Zato se mi zdi morda mačehovsko gledati na te ljudi, češ, če ne znajo jezika, pa niso naši,” meni.
Lena Vastl poučuje tudi v Nišu, kjer smo obiskali Slovensko kulturno skupnost France Prešeren in se pogovarjali s predsednikom društva Ivico Grudnom, dolgoletnim članom Nacionalnega sveta za manjšine pri vladi Srbije.
Marija Peternel je vsestranska kulturnica v Nišu. Je nečakinja slovitega izumitelja Petra Florjančiča in pravnukinja nekdanjega župana Bleda Jakoba Peternelja. Foto: MMC RTV SLO/Saša Banjanac Lubej
V tretjem po velikosti mestu v Srbiji živi tudi priznana kulturnica Marija Peternel, motor festivala Multivox, gledališka producentka in aktivistka, sicer nečakinja slovitega izumitelja Petra Florjančiča ter pravnukinja nekdanjega župana Bleda Jakoba Peternelja. O slovenskih prednikih se v družini ni govorilo. Marija je po preteklosti začela brskati šele po očetovi smrti. Neutrudno je sestavljala mozaik. Pomagala si je tudi z družinskimi fotografijami, pred smrtjo pa je uspela vzpostaviti stik s stricem Petrom Florjančičem.
Poklepetali smo tudi z Brankom Volfom, ki je svojo družino zasnoval v Nišu, vsako leto pa vsaj tri mesece preživi z mamo v vasi Žurge pri Osilinci.
V taborišču Rdeči križ končalo tudi 15 Slovencev
Med drugo svetovno vojno so nacisti v Nišu vzpostavili koncentracijsko taborišče Rdeči križ, ki je ime dobilo po železniški postaji v bližini. V njem je življenje izgubilo tudi petnajst Slovencev. Številne so namreč med drugo svetovno vojno nacisti izgnali s Štajerske in Gorenjske v Srbijo. O trpljenju v taborišču, ki velja za eno od najbolj ohranjenih nacističnih taborišč, smo govorili s kustosinjo Narodnega muzeja Niš Ivano Gruden Milentijević.
Ivana Gruden Milentijević je zgodovinarka in avtorica dveh znanstvenih monografij o zgodovini Slovencev. Tudi sama ima slovenske korenine. Foto: MMC RTV SLO/osebni arhiv
Taborišče se je v zgodovino zapisalo tudi po prvemu organiziranemu pobega iz kakega nacističnega taborišča. To se je zgodilo 12. februarja 1942, zato se spominski kompleks v okviru muzeja tudi imenuje 12. februar. V pobegu je sodelovalo 147 taboriščnikov, med njimi je bil tudi 16-letni Slovenec Rudolf Dolinar. Bil je med 42 taborščniki, ki so pri tem pogumnem dejanju umrli. Pobeg je uspel 105 taboriščnikom.
Narodni muzej Niš ohranja spomin na žrtve nekdanjega taborišča Rdeči križ. Gre za eno od najbolj ohranjenih taborišč iz druge svetovne vojne v tem delu Evrope. Foto: MMC RTV SLO/Saša Banjanac Lubej
Muzej ohranja tudi spomin na srbskega režiserja slovenskh korenin Želimirja Žilnika, ki se je rodil v taborišču staršem partizanom.
Kotiček v spominskem kompleku 12. februar v Narodnem muzeju v Nišu, namenjen spominu na družino Žilnik: Konrad Žilnik se je iz Žalca z družino preselil v Srbijo med prvo in drugo svetovno vojno. Bil je eden od vodij antifašistične vstaje in partizanskega gibanja na jugu Srbije. S predvojno srbsko komunistko Milico Šuvaković je sklenil enega prvih partizanskih zakonov. Sin Želimir Žilnik, znani režiser, se je rodil v taborišču Rdeči križ. Nekaj tednov po rojstvu so Milico ubili nacisti, Želimirja pa je iz taborišča prevzela njena družina. Foto: MMC RTV SLO/Saša Banjanac Lubej
Oglas