Enote TO-ja in tedanje milice so onemogočale vojaške kolone, postavljale barikade, prekinjale oskrbovalne poti in poskušale enote JLA izolirati od oporišč in logistične podpore. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
V vojnih dneh je bilo več kot 70 večjih in manjših spopadov, nekateri pa so se odvili tudi zunaj uradnega dela vojne. Za uvod v slovensko osamosvojitveno vojno tako štejejo že pekrski dogodki, ko je 23. maja 1991 Jugoslovanska ljudska armada (JLA) v času slovenskih priprav na razglasitev samostojnosti obkolila učni center Teritorialne obrambe (TO) v Pekrah in zahtevala izročitev slovenskih nabornikov, Mariborčani pa so zasedli ulice.
Oglas
Med pogajanji na sedežu mariborske občine so vojaški policisti aretirali poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine Teritorialne obrambe Vladimirja Miloševiča in ga odpeljali v vojašnico, kjer mu je bila pred improviziranim vojaškim sodiščem izrečena oprostilna sodba.
Po tej aretaciji so se oklepniki Jugoslovanske ljudske armade umaknili izpred učnega centra, ljudje pa so vztrajali na ulicah, da bi preprečili morebitne nove izpade jugoslovanske vojske. Skupina protestnikov je 24. maja zvečer na Ljubljanski ulici v središču Maribora poskušala ustaviti vojaški oklepnik, ta pa je povozil Josefa Šimčika, ki velja za prvo smrtno žrtev med slovenskim osamosvajanjem.
Po sprejemu temeljnih dokumentov samostojne države in razglasitvi samostojne države pa so oklepne in druge enote Jugoslovanske ljudske armade začele oboroženo agresijo, da bi zasedle mejne prehode, letališča in nekatere strateške objekte. 26. junija so čez dan letala JLA preletavala vsa večja slovenska mesta. Proti mejnim prehodom z Italijo so prve krenile oklepne enote reškega korpusa. Med potjo so naletele na nebranjene barikade in na spontan, ponekod zelo odločen nastop domačinov, zlasti v Vrhpolju. Kot grožnja slovenskim demonstrantom je v Divači ob 14.30 padel tudi prvi strel, ki ga je sprožil oficir Jugoslovanske ljudske armade.
Desetdnevna vojna pa se je uradno začela 27. junija 1991 ob 1.15, ko je protiletalska oklepna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo. Ob 2.40 je iz vojašnice na Vrhniki proti letališču Brnik krenil 1. oklepni bataljon. Na ta dan sta se Teritorialna obramba in Jugoslovanska ljudska armada spopadli že vsaj na 20 krajih.
Jugoslovanska ljudska armada je v naslednjih dneh agresijo stopnjevala. Z letali je bombardirala letališče na Brniku, mejni prehod Šentilj, dolenjsko magistralo in Mursko Soboto. Tarče bombnih napadov so bili tudi nekateri televizijski oddajniki. Hudi boji med JLA in TO-jem so potekali v Gornji Radgoni, ki je bila v tem času najbolj prizadeta slovenska občina.
Enote TO-ja in tedanje milice so onemogočale vojaške kolone, postavljale barikade, prekinjale oskrbovalne poti in poskušale enote Jugoslovanske ljudske armade izolirati od oporišč in logistične podpore. Ponekod so se neposredno bojevali, v veliko primerih pa so vojaške kolone obkolili, se pogajali z njimi in jih pozivali k predaji.
Na začetku julija 1991 pa so se po posredovanju Evropske skupnosti na Brionih začela pogajanja med Slovenijo, Hrvaško in Jugoslavijo. 7. julija so podpisali t. i. Brionsko deklaracijo, ki je določila konec vojne ob trimesečnem moratoriju na osamosvojitvene procese. Slovenska skupščina je deklaracijo potrdila tri dni zatem, že isti mesec pa je predsedstvo Jugoslavije odločilo, da se bo Jugoslovanska ljudska armada v treh mesecih z orožjem in opremo umaknila iz Slovenije.
Zadnji vojaki so Slovenijo skozi koprsko pristanišče zapustili v noči s 25. na 26. oktober, zato 25. oktobra praznujemo dan suverenosti.
Osamosvojitvena vojna je zahtevala žrtve na obeh straneh, na slovenski strani 19, na strani JLA 45, umrlo je tudi 12 tujih državljanov. Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Enote TO-ja so zajele 4693 pripadnikov Jugoslovanske ljudske armade in 252 pripadnikov zvezne milice oz. policije. Uničenih je bilo 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 transportnih vozil in šest helikopterjev JLA.
Oglas