Dim iz rafinerije v Moskvi po ukrajinskem napadu z brezpilotnimi letalniki. Foto: Reuters
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Ukrajinski napadi na Rusijo so v zadnjih mesecih večkrat ustavili proizvodnjo v nekaterih največjih obratih, zato se je pritisk prenesel neposredno na bencinske črpalke: v omejevanje prodaje, daljše vrste in višje cene. Protislovje je očitno: država z ogromnimi zalogami nafte mora domači trg reševati z izrednimi ukrepi in uvozom. Med naftnim poljem in polnim rezervoarjem je namreč dolg sistem rafinerij, skladišč in transportnih poti.
Oglas
Prav ta sistem je postal ena najranljivejših točk ruske energetike, nam pojasnjuje ruski strokovnjak za energente in profesor ekonomije Leonid Krutakov: “Napadi ukrajinskih brezpilotnih letalnikov na ruske rafinerije očitno vplivajo na domači trg. To vsak uporabnik vidi v obliki vrst in omejevalnih ukrepov. V kolikšni meri so razmere znotraj Rusije še obvladljive? Mislim, da so. Toda če je država, ki je po zalogah nafte med najbolje preskrbljenimi na svetu, prisiljena uvažati naftne derivate, to pomeni, da težava obstaja. Ni povezana s pomanjkanjem surovine, temveč s predelovalnimi zmogljivostmi.”
Kot pojasnjuje Krutakov, so napadi razkrili tudi stare slabosti. Del ruske rafinerijske infrastrukture je zastarel, popravila so zaradi sankcij, omejenega dostopa do tehnologije in uvoženih delov vse dražja in počasnejša. Ko je poškodovanih več velikih obratov hkrati, sistema ni mogoče hitro nadomestiti z drugimi zmogljivostmi.
Rusija je prepovedala izvoz dizelskega goriva, bencina in letalskega goriva
Ruske oblasti priznavajo težave in da se je proizvodnja zmanjšala, vendar zatrjujejo, da so sprejeli ustrezne ukrepe. Tako podpredsednik vlade Aleksander Novak: “Povečali smo obseg predelave v delujočih rafinerijah na najvišjo mogočo raven, na trg usmerili predhodno zbrane zaloge goriva, skrajšali čas tekočih vzdrževalnih del, načrtovana popravila prestavili na poznejši čas ter uvedli popolno prepoved izvoza bencina in letalskega goriva.”
A prepoved izvoza lahko poveča količino goriva, ki ostane doma, ne more pa je v trenutku pripeljati tja, kjer ga primanjkuje. Rusija se razteza čez enajst časovnih pasov, rafinerije in največja porabniška središča pa niso enakomerno razporejeni, opozarja izvršni direktor svetovalnega podjetja Macro-Advisory Chris Weafer. “V državi, kot je Rusija, tega ni mogoče urediti čez noč. Gorivo je na voljo in moralo bi ga biti dovolj, vendar bo trajalo več tednov, da ga prepeljejo od tam, kjer je, tja, kjer ga potrebujejo. Gre torej za izjemno obsežno logistično operacijo.”
Dejansko pomanjkanje in panično kupovanje
Slika je zato regionalno neenotna. V Moskvi so se razmere po ponovnem zagonu rafinerije v Kapotnji začele umirjati, na leta 2014 priključenem Krimu, severu države in v bolj oddaljenih regijah pa so dobavne poti daljše in občutljivejše. Dejanske težave in panika ljudi gresta z roko v roki, opozarja strokovnjak za energente Krutakov: “Prisotne so seveda strukturne motnje. Napadena je bila moskovska rafinerija, ustavili so proizvodnjo v omski rafineriji, proizvodnjo pa je ustavila tudi Lukoilova rafinerija v Nižnem Novgorodu. Po drugi strani pa seveda delujeta tudi povečano povpraševanje in panika. Če se pojavijo govorice o pomanjkanju ali rasti cen, panično povpraševanje cen ne znižuje, ampak jih, nasprotno, še zvišuje. Deluje torej obratno kot običajni tržni model: povpraševanje raste še hitreje, cene se zvišujejo, bencina pa zmanjkuje.”
Natančen obseg težav je težko oceniti tudi zato, ker država ne objavlja več vseh podatkov o proizvodnji, zalogah in izpadih, dodaja sogovornik: “Jasno je, da je na domačem trgu prišlo do neravnovesja. Kako resno je, ne vemo, preprosto zato, ker so te statistične podatke prenehali objavljati. To so storili, da ne bi spodbujali paničnega povpraševanja. Toda prav pomanjkanje informacij lahko povzroči še več panike kot obratno. Po mojem mnenju je v takšnih razmerah vedno bolje nastopiti odkrito in pošteno ter povedati, kaj se dogaja, kateri ukrepi so bili sprejeti in kakšne zaloge imamo. Žal pa je bila izbrana drugačna politika.”
Vrsta vozil na bencinski črpalki v Rostovu na Donu. Foto: Reuters
Dejanskemu pomanjkanju se tako pridružuje panično kupovanje. Vozniki rezervoarje dopolnjujejo pogosteje, neodvisne črpalke pa lahko ob omejeni ponudbi cene zvišajo precej nad ravni velikih državnih in vertikalno povezanih družb. Daljše vrste nato še povečujejo občutek, da bo goriva zmanjkalo. Vlada skuša zato poseči tudi v samo trgovanje, je državljanom pojasnil podpredsednik vlade Novak: “Znižali smo tudi obvezni delež motornega bencina za borzno trgovanje s 15 na 10 odstotkov. Dodatno smo spremenili sistem, da bi iz borznega trgovanja izločili preprodajalce. Gorivo bo dobavljeno neposredno končnim uporabnikom. Omejili smo tudi najvišjo dovoljeno rast cen med borznim trgovanjem, kar bo pripomoglo k stabilizaciji cen.”
Napadi na ruske rafinerije ožijo svetovni trg goriva
Toda ruske težave ne ostajajo omejene le na domači trg. Rusija kljub sankcijam na njene energetske stebre v praksi ostaja pomembna izvoznica dizelskega goriva, mazuta in drugih naftnih derivatov.
Če zaradi domačega pomanjkanja zmanjšuje ali mestoma celo prepoveduje izvoz, morajo kupci manjkajoče količine iskati pri drugih dobaviteljih, poudarja Krutakov: “Po tem, kar se je zgodilo v Venezueli – ne vem, kako naj to sploh poimenujem –, državi z največjimi zalogami težke nafte na svetu, za katero je bila pravzaprav prilagojena celotna ameriška rafinerijska industrija, ZDA ruskega mazuta praktično ne potrebujejo več. Evropa pa težke naftne derivate še vedno potrebuje, saj so bile tudi njene rafinerije zgrajene za predelavo ruske nafte. Evropa jih torej resnično potrebuje.”
Rusija kupuje gorivo nazaj, Evropa pa tvega višje cene
Sankcije teh povezav niso povsem pretrgale, temveč so spremenile poti. Pomemben predelovalni člen je postala Indija, ki kupuje rusko surovo nafto, jo v svojih rafinerijah predeluje in bencin ter dizel prodaja naprej, tudi v Evropo.
Če mora zdaj Rusija zaradi izpadov domačih rafinerij del teh derivatov kupovati nazaj, tekmuje za gorivo, ki bi sicer končalo predvsem na evropskem ali katerem drugem trgu. “To bo zelo vplivalo na svetovni trg. Zelo močno. Indija, kot rečeno, predeluje rusko nafto in te ruske naftne derivate prodaja v Evropo, s tem pa bajno služi. Obenem posledično nastajajo sive sheme, sistemi sivega trga in prikritih prihodkov, ki spodbujajo korupcijo in kriminal. To je nekaj, kar bomo še kako videli v prihodnosti. A nedvomno bo zdaj del tega toka preusmerjen v Rusijo. Rusija bo začela kupovati svoj delež nazaj. Trg se bo tako zožil, kar bo zelo vplivalo na cene in razmere v Evropi,” dodaja Krutakov.
EU uvoz ruskega plina že povečala za 17 odstotkov
Kljub javnim nastopom evropskih politikov o zavezah in solidarnosti z Ukrajino, v težkih razmerah na svetovnem energetskem trgu, brez ruskih energentov ne gre. Po podatkih poročila evropskega energetskega regulatorja ACER, objavljenega 1. julija 2026, je Evropska unija od 18. marca do 31. maja medletno že povečala uvoz ruskega plina po plinovodih za pet odstotkov, uvoz ruskega utekočinjenega zemeljskega plina pa za 17 odstotkov. Od januarja do maja je bil uvoz plina po plinovodih večji za sedem, utekočinjenega plina pa za 11 odstotkov.
“Videli smo že, denimo, da je Evropa povečala uvoz ruskega plina po plinovodih, čeprav na politični ravni ves čas poslušamo, da se mu odpoveduje. Da Putinovega režima ne smejo hraniti z denarjem, ker ga uporablja za vojno. Toda ko gre za lasten dom, se na Ukrajino in Putina nekoliko pozabi. Ljudje želijo, da je pozimi doma toplo, zdaj, ko je vroče, pa da deluje klimatska naprava. Motivi se spremenijo,” ocenjuje Krutakov.
Ukrajina želi z napadi na rusko energetsko infrastrukturo omejiti prihodke Moskve za financiranje vojne. Foto: Reuters
Dobavne poti ruskega goriva vse dražje in nevarnejše
Rusija torej zdaj del lastne surove nafte po daljši in dražji poti kupuje nazaj kot končni proizvod. Toda tudi uvoz iz Indije in Kitajske ni preprosta rešitev. Gorivo je treba prepeljati po železnici čez Sibirijo ali po morju – prek Sueškega prekopa in Baltika, okoli Rta dobrega upanja ali po Severni morski poti. Transport traja, zahteva proste tankerje, železniške cisterne in skladiščne zmogljivosti, vse poti pa so v času vojne izpostavljene tudi napadom. Posebej tvegana je pot skozi Črno morje, kjer so bili tarče že tankerji, pristanišča in druga energetska infrastruktura. Nevarnost se je razširila tudi v Sredozemlje, daljše poti pa zvišujejo stroške prevoza in zavarovanja.
Vendar nafta in plin v vojni nista le energenta. Sta tudi surovini za kemično industrijo, plastične materiale, maziva in del proizvodnje eksplozivov. Isti energetski tokovi, ki financirajo državni proračun in ohranjajo delovanje gospodarstva, se lahko prek sivih zapletenih trgovskih poti posredno vrnejo v vojaško proizvodnjo na nasprotni strani. V tem Krutakov vidi še eno protislovje: “Razumeti morate, da nafta in plin nista le gorivo, temveč tudi surovina za eksplozive. Tudi letalniki, ki napadajo naše rafinerije, so posredno izdelani iz naftnih derivatov. Eksplozivi se proizvajajo iz nafte. Če jo prek Romunije in po sivih poteh dobavljamo Ukrajini, potem pravzaprav sami prispevamo k napadom na lastne objekte. To je nekakšna krožna logika, zaradi katere se žal ne moremo izviti iz te mrtve zanke, iz tega začaranega kroga.”
“Dokler se vojna ne bo končala, bodo težave ostajale”
Začarani krog, v katerem več uvoza, novih dobavnih poti ali dodatnih rafinerij lahko le začasno omili posledice, ne more pa odpraviti vzroka, meni Krutakov, “nekateri naši analitiki predlagajo vlaganja v nove rafinerije oziroma manjše rafinerijske obrate. Toda težave ne povzroča pomanjkanje rafinerij ali nafte v državi, temveč vojna. Dokler se vojna ne bo končala – denimo z mirovnim sporazumom z Ukrajino, z dogovorom in ustavitvijo medsebojnih napadov –, bodo težave ostajale. Dokler bo svet prežet z vojno in sovraštvom, bomo občutili zelo resne posledice v gospodarstvu, poslovanju in življenjskem standardu.”
Posledice vojne se tako prek energetike širijo daleč zunaj območja neposrednih spopadov. To se ne kaže le na primeru Rusije. Energetski zemljevid sveta je tako prepleten, da vsako novo zaostrovanje lahko svetovno ogroža energetsko varnost držav, povezanih v času razcveta globalizacije. Vojne zato ne spreminjajo le meja in političnih zavezništev, temveč tudi smeri, po katerih se premikajo nafta, plin, denar in vpliv. Nove poti pa se izrisujejo pod vse večjim varnostnim pritiskom.
Oglas