Ana Sluga (1981) je slikarka in vizualna umetnica, ki je leta 2004 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Magistrski študij slikarstva je opravljala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani ter na Akademiji umetnosti (Eesti Kunstiakadeemia) v Talinu v Estoniji. Leta 2018 je pridobila naziv magistrica slikarstva. Od leta 2003 aktivno deluje in razstavlja na slovenskem in mednarodnem umetnostnem prizorišču. Foto: Arhiv umetnice
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
S slikarko smo se pogovarjali ob razstavi, ki je še do 16. avgusta na ogled v galeriji Božidar Jakac – Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki.
Oglas
V razstavišču nekdanje samostanske cerkve se predstavlja s pretežno figuralnimi deli, ki se jim posveča zadnjega pol desetletja in s katerimi je, kot sama opaža, doživela tudi največji preboj. Razstavo je naslovila Fragile, saj slika eksistencialno krhkost sodobnega človeka, ki je v navidezni digitalni povezanosti, osvobojenosti in eksistenčnem udobju v resnici vse bolj izoliran in oropan lastne svobode.
Želim pokazati, da je odsotnost v resnici pasivnost
Ana Sluga svoje protagoniste postavlja v brezprostorje; resda stojijo stabilno na nevidnih tleh, vendar njihova eksistenca je zamajana – to so figure brez oči in drugih detajlov, ki bi dale slutiti kakršno koli fiziognomijo ali čustva. Čeprav čutimo zven domačnosti, pogrešimo povezavo, tako med nami in figuro, kot figuro in njenim lastnim prostorom. Pred nami je svet izgubljenih, otopelih, distanciranih in osamljenih ljudi brez pravega cilja. “Želim pokazati, da je odsotnost v bistvu pasivnost,” pove umetnica. “Kapitalizem in zahodni svet nikoli jasno ne izrazita, kaj so resne težave tega časa, ampak vse preglasi ta libertarni kapital.”
Foto: Katja Selko
Ana Sluga: Fragile
Kustos: Goran Milovanović
Galerija Božidar Jakac – Muzej moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki
15. 5. 2026–16. 8. 2026
Likovni kritiki izbirajo … Ana Sluga: Pasivni torzo
Izbor: Mag. Breda Škrjanec
Cankarjev dom, prvo preddverje
7. 7.–18. 10. 2026
Ana Sluga na razstavi sopostavlja dve seriji – DDR Frau (Nemi klici) iz leta 2021 in Fragile, ki je nastala posebej za razstavo v Kostanjevici na Krki. Starejša serija ima sicer svoje vsebinske specifike in je bila ponazoritev ženske, ki je prestala tranzit iz enega v drug družbeni sistem, s tem pa se spoprijela z izzivi dobe, usmerjene v napredek in meritve, v kateri ni več posluha za lepoto detajla. V novejših slikah je takšen svet še potenciran – vsakršne analogne povezave so onemogočene, digitalne vezi pa vzpostavljajo novo dinamiko, ki namesto povezane skupnosti pripravlja teren za družbo izoliranih individuumov. Odločitev je prepuščena posamezniku – ali bo izbral lažjo pot mamljivega, a izmišljenega življenja zaslonov, ali pa se z nekaj napora vzdramil iz zlagane iluzije popolnega sveta.
Podobno tematiko odpirajo tudi dela, ki so pod naslovom Pasivni torzo na ogled v Cankarjevem domu v sklopu cikla Likovni kritiki izbirajo (umetnico je izbrala Breda Škrjanec), razstavo pa lahko ujamete do 18. oktobra.
Z redukcijo do bistva
Kot nam je v pogovoru povedala umetnica, se je k figuri usmerila razmeroma pozno – več let je simboliko vezala na predmetni svet, kot študentka generacije profesorjev, ki so se navduševali pri ameriški newyorški šoli, pa je čutila vedno tudi afiniteto do monokromnih ploskev, ki bi jih lahko variirala v neskončnost. In čeprav je njeno slikarstvo odneslo v drugo smer, ima z redukcijsko metodo takšne abstrakcije veliko skupnega – najprej je tu atmosfera oz. vzdušje umetničinih del, ki je ne le začetek slikarkinega procesa, ampak tudi ključni nosilec sveta, ki ga slika; potem pa tudi eliminacija vseh odvečnih elementov slike, ki bi gledalca lahko odvrnila od nebistvenega – krhkosti posameznikove eksistence, ki v celoti sloni na lastni vrednosti in spoznavanju, ne na umetnem lesku materialnosti.
Kljub teži teme, ki jo obravnava Ana Sluga, lahko opogumljeno vstopite v nekdanjo samostansko cerkev, saj razstava resda vodi mimo tesnobnih in nelagodnih praznin časa, vendar se sklene z možnostjo rešitve. Ujeta je prav v estetiki, s katero so naslikane razkošne draperije, estetizirani predmeti preteklosti in nagovarjajoč kolorit, ki niso odraz destrukcije, ampak miline in harmonije življenja. Čeprav namreč to rapidno odteka, ni potrebe, da ga izpustimo iz rok.
Več pa v spodnjem pogovoru.
Začniva pri razstavnem prostoru nekdanje samostanske cerkve. Pravite, da je to prostor, ki človeka ohromi in gotovo gre za enega tistih razstavišč, ki umetnikom predstavlja največji izziv – lahko jim veliko nudi, ampak tudi odvzame. Kako ste se vi spopadali s to težavo?
Če sem želela konstruktivno pristopiti k razumevanju razstavišča v Kostanjevici, se mi je zdelo ključno, da tega prostora ne poimenujem težek, ampak specifičen. Z njim moraš namreč komunicirati. Nisem želela, niti si predstavljala, da bi naredila razstavo, ki bi popolnoma negirala danosti prostora. Ko sem stala v nekdanji samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac, so se pojavile tri stvari, mimo katerih med pripravo razstave nikakor nisem mogla. Prvi in najtežji del je kubatura. Ko vstopimo v prostor, nam pogled v trenutku poskoči v višino. To se mi je zdel najtežji izziv. Potem so tu dovršeni, dominantni in popolni proporci, tretji dejavnik pa je historični element, ter s tem povezana sakralnost, ki pa je nekako preglašena, saj je prostor že toliko let namenjen kulturnim dejavnostim.
Foto: Jaka Babnik/GBJ
Razstavo ste zasnovali iz dveh delov – novejši del Fragile daje naslov celotni postavitvi, ob to pa postavljate v dialog starejša dela, predvsem iz serije DDR Frau (Nemi klici). Ne gre le za pregledno razstavo zadnjih let vašega ustvarjanja, ampak ob natančno zamišljeni dramaturgiji postavitve tkete fresko sodobnega časa, v katerem se v tehnološki izolaciji skupnost razkraja na osamljene posameznike, ti pa enako krhko razdajajo svojega duha v zameno za navidezno svobodo. Se vam je zdelo ključno postavitev, zlasti ko gre za tako razstavišče z močno prostorsko konotacijo, izkoristiti za odprtje te pereče teme, bi bil samo pregled dozdajšnjega dela zamujena priložnost?
Vabilo k razstavi je prišlo nepričakovano. Morala sem se hitro obrniti in sprva mi ni bilo povsem jasno, kako in koliko novega mi bo v tem času uspelo narediti. Sprva sploh nisem razmišljala o tem, da bi razstavila stare slike. Soočenje s prostorom in razmišljanje o prostorskih danostih sta mi pomenila konstruktiven poriv, zadala sem si, da bom predstavila v večji meri nova dela, kar sem tudi uresničila. Ob tem pa se je zgodilo presenečenje, nekaj, česar človek ne more predvideti, in sicer so starejše slike iz leta 2021 dobile novega duha prav v postavitvi z novo kompozicijo Fragile. Zanimivo mi je bilo videti, da so slike iz serije DDR Frau (Nemi klici) začele zgodbo dopolnjevati oz. so se k novi zgodbi priključile na povsem logičen način. Nisem namreč tip avtorice, ki bi se čez noč spomnila nove vsebine, ampak pripovedujem to, kar doživljam. Gre torej za nadaljevanje in sosledje, čeprav so se določene estetike, ki sem jih uporabljala v preteklosti, zelo izpele in sem skočila v novo obdobje.
Veste, ko gledalec govori o umetniškem delu, govori tudi o sebi, zato je umetnost tako zelo pomembna za skupnost, državo, določeno ozemlje. Do ustvarjalcev je treba biti prijazen, mi smo najcenejši segment družbe, ki promovira narod, tradicijo, korenine ter hkrati kažipot prihodnosti. Pa še hvaležni smo za najmanjšo naklonjenost.
…
Kar se tiče družbene angažiranosti, ta ni nekaj, s čimer bi se zavestno ukvarjala, ampak nastopi očitno kot dominanten člen mojih del po tem, ko zadeve že končam. Ne sedim namreč v ateljeju in razmišljam ter analiziram družbenega dogajanja, kalkuliram, kaj je aktualno in kako bodo dela učinkovala, ampak zelo čustveno odreagiram na to, kar živim in kar se dogaja okoli mene. Živimo pa v tako grozečih časih, da se je nemogoče popolnoma distancirati od družbe. Zdi se mi, da je bilo v bližnji preteklosti, recimo v 80. in v 90. letih, to lažje storiti, zdaj je težje, pa tudi moralno ni več sprejemljivo. Ko enkrat narediš javno intervencijo, postane ta tudi del skupnosti in nekako smo dolžni opozarjati na vse krivice, ki se dogajajo. Moja družbena angažiranost je več kot očitno povedana latentno, se pravi, ne kričim s tekstom, naslovi ali napisi, ampak pripovedujem v duhu tega, kako to doživljam.
Pri seriji DDR Frau (Nemi klici) gre za namig na žensko iz Nemške demokratične republike. Ne gre za naključen izbor časa in prostora, obenem pa je bil to tudi čas, ko je bila izolacija veliko bolj fizično oprijemljiva, tako na neki individualni kot širši družbenopolitični ravni. Poglavje Fragile obravnava eksistencialno krhkost, ki se je zgodila v digitalni dobi povsem neopazno, njene posledice pa so zato toliko srhljivejše. Se vam zdi, da se problematike, ki jih obravnavate, rapidno slabšajo, ali pa bi bila oznaka prejšnjih časov kot boljših od zdajšnjih nekaj prenaglega?
Sama sem zelo konkretno družinsko vezana na Zahodno Nemčijo, me je pa življenje v vzhodnem bloku prevzelo in zelo močno vplivalo na mojo produkcijo. Moj oče je prihajal iz Zahodne Nemčije, moja mama pa iz takratne Jugoslavije, se pravi je šlo za srečanje dveh svetov – kapitalizma in socializma. To so bili različni in nezdružljivi svetovi. Prehod iz enega v drug svet je lahko pomenil tektonski premik, šlo je za res pogumna dejanja. Z globalizacijo se je zgodilo, da je vse mogoče, ampak to je samo navidezno, v bistvu smo bistveno bolj stisnjeni. V tem pogledu sem blazno uživala, ko sem delala serijo DDR Frau (Nemi klici), ker na humoren način govorim o tem, kako je nekoč živela alternativa ali improvizacija, zdaj pa je obravnavana kot nekaj popolnoma neprofesionalnega, neučinkovitega ali nekapitalističnega. Ampak v bistvu smo bili bistveno svobodnejši z manj stvarmi in z lastno domišljijo, saj smo imeli povezanost z ljudmi, s tem pa naravno ter zdravo potrditev. V skupnosti si se lahko zanesel na veliko širši spekter, na kaj pa se lahko zaneseš v kapitalizmu? Ostaja nam celica družine, ki je velikokrat zelo maloštevilna skupnost in krhka zadeva. Hitro se lahko zgodi, da ostaneš sam, odrinjen, neprilagojen ali problematičen. Živimo v zelo nelepih časih, ampak zavitih v celofan, kar daje lažno predstavo, kako je vse mogoče. Svobode imamo pa še čisto malo. Tudi o tem govorim v svojem delu.
Foto: Katja Selko
V seriji DDR Frau (Nemi klici) obravnavate žensko, ki ima za seboj izkušnjo tranzita iz enega družbenega sistema v drugega, se pravi nekaj, kar je zelo zaznamovalo vašo generacijo. Kar je skupno kar nekaj tem sodobnim amazonkam, kot jih imenujete, je to, da se z glavo obračajo stran. Zakaj ta obrat od gledalca?
Dva razloga sta, zakaj ne naslikam obraza. En razlog je v tem, da če bi naslikala obraz, se v hipu, ko nakažeš oči, vzpostavi pogled, zaradi katerega se gledalec na to osredotoči. Ko se midve pogovarjava, vas ne gledam v noge ali oblačilo, ampak v oči. Na slikah pa želim distraktirati takšen stik s človekom in zgodbo povedati z vsem drugim – z vzdušjem, s predmeti, s kompozicijo, z držo telesa, kako je slika naslikana …
Drugi trenutek te mimike in odmika, ki ga omenjate, pa je, da so moje figure ves čas nekoliko odsotne. Želim pokazati, da je odsotnost v bistvu pasivnost. Kapitalizem in zahodni svet nikoli jasno ne izrazita, kaj so resne težave tega časa, ampak vse preglasi libertarni kapital. Tako da v bistvu je to na neki način odmik, po drugi strani pa tudi nezmožnost spoprijemanja s težavami, v katerih smo.
Kar mi je zanimivo pri vaših delih, je estetika, ki nas pritegne, neka izčiščena podoba premišljenih, izrazito estetiziranih podob, ki dajo za hip slutiti, da vstopamo v svet, ki nam v premišljenih barvnih sopostavitvah in precizno izdelanih vzorcih draperij ter ozadja kaže lepoto trenutkov in detajlov življenja, v resnici pa to sicer resda počne, vendar s tem, ko pokaže, da zaradi lastne pasivnosti prav to lepoto izgubljamo. Je tudi zaradi tega poudarka redukcija ena od ključnih pristopnih metod, ki ji sledite?
Humor je dobro imeti, da lažje preživiš, kajti ko nastopijo zelo težke situacije, se seveda ne boš krohotal, najti pa moraš način, kako se s tem spoprijeti in zdrav humor pri tem ni odveč.
…
Da, absolutno. Težava sodobnega slikarstva je vpliv digitalne podobe oz. zaslona. Se pravi zaslon nepopisno vpliva na to, kaj se slika, kako se slika in kako se pripoveduje vsebina, predvsem v zadnjih 30, 40 letih. Ta podoba z zaslona je ves čas referenca. Ne moremo zanikati, da je zaslon vmesni medij. Zelo malo avtorjev naredi presežek, da se odlepi od zaslonske podobe, ki mora biti samo informacija, ki jo je treba sublimirati. Če se sama naslanjam na digitalno podobo, sledi zelo dolg proces, kaj in kako reducirati, da pridem do svoje lastne vsebine in do samo meni lastnega pripovedovanja, izraza. Fotografija je končana celota, kjer so narejene že vse odločitve, ustvarjalca lahko fotografski posnetek poleni, da ne naredi svojih odločitev, s tem pa je delo prikrajšano kompleksnosti in divergentnih rešitev.
Z izjemo dveh slik so vsa dela na razstavi figuralna, pa tudi sicer v zadnjih letih na vaših platnih prevladuje figuralika. Kako je vzniknilo ali se porodilo brezprostorje z nedefinirano predvsem žensko figuro s skopim izborom atributov, v kateri se uteleša univerzalni simbol skupka problematik? Brezprostorje je bilo v vašem slikarstvu sicer prisotno že prej, vendar vas je zanimala prej simbolika predmetnega sveta, šele v zadnjem obdobju se izraziteje usmerjate v figuraliko?
Ana Sluga, DDR Frau (nemi klici), 2022, akril na platnu. Foto: Jaka Babnik/GBJ
Ko se oziram nazaj, se mi zdi ta premik precej nora izkušnja. Slikanje figure me leta sploh ni zanimalo. Prihajam z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki je bila v času mojega študija pod velikim vplivom ameriškega abstraktnega ekspresionizma. Predavali so nam profesorji, ki so kupovali umetniške tuje revije s slikami Barnetta Newmana in Marka Rothka in se večinoma navduševali pri teh estetikah. Svoj žar so prenesli na svoje študente. Zatem sem študirala v Estoniji, kjer je bil prisoten popolnoma drug vpliv, in sicer vpliv severnjaške umetnosti, tradicija nemške umetnosti, kjer pa je bila močno prisotna figurativnost-oblikotvornost ter gestualni izraz. Sama do tega nisem čutila posebne afinitete, imela sem manjšo krizo in se na magisteriju vpisala na fotografski oddelek, kjer sem bila celo leto od jutra do večera v fototemnici. Ob vrnitvi sem začutila potrebo po preseganju tega, kar znam. Celotno življenje bi lahko delala variacijo Rothkove slike, to me je zares izpolnjevalo in navduševalo. Izjemen užitek je v nagovoru z monokromno barvo. Da sem lahko presegla samo sebe, sem se usmerila v druge medije, v video in fotografijo, dokler nisem ugotovila, da enostavno moram slikati, saj je to medij, s katerim se najbolje identificiram. Tako je nastopilo obdobje predmetov in zanimalo me je pripovedovati identiteto naroda skozi predmete. Sledilo je intenzivno obdobje desetih let, ko sem živela v Vzhodni Nemčiji in v Sloveniji.
Opazovala sem predmete obeh držav, jih primerjala in vrhunec je bila serija Slike iz tovarne, ko sem imela atelje v tovarni v Leipzigu, kjer sem živela in slikala. Potem sem prišla do točke, ko sem na razstavi v Galeriji Kresija tematizirala drugo svetovno vojno, kar me je izželo in sem se preusmerila zelo zavestno v nekaj drugačnega, z malce na videz več humorja, v nekaj novega. Slika bombnika, ki meče bombe, je bil zame simbolni konec stika z družinsko preteklostjo. Nenadoma sem začela slikati figuro in sem si rekla, to ne bo v redu. Navsezadnje je figura najstarejši motiv in vsa vednost, kaj je bilo že narejenega, je lahko breme. Pri hobijih si velikokrat bolj sproščen in tako sem bila tudi sama v stiku z novimi tehnologijami, pri slikarstvu pa me misel takoj odnese do Bruegla, Rubensa … In si rečem, kako bom zdaj slikala figuro, če je bilo že vse naslikano z brezhibnostjo. Ugotovila sem, da moram skozi vsebino najti lasten izraz, da sem lahko medijsko izvirna, če bom imela močno osebno vsebino, najbolj zanimiv trenutek pa je bil, da sem skozi intimno vsebino našla in razvila svoj slikarski izraz. Čustvo je najtežje izraziti, ampak če ti ga uspe definirati, si zmagal. Tako so začele nastajati te novejše slike in zgodilo se je presenečenje. Zdi se mi, da imajo gledalci večjo afiniteto do mojega dela od leta 2021, ko se pojavi figura, saj se človek verjetno z njo hitreje poistoveti. Zlasti če je figura naravne velikosti, takoj lahko skočimo vanjo, do predmetov pa imamo neko bariero. Ampak to ne pomeni, da me abstrakcija ne bo še kdaj poklicala, pa tudi fotografija in video. Moj naslednji projekt bo večmedijska postavitev in kamera se že polni, analogni filmi pa so na zalogi v hladilniku …
Foto: Jaka Babnik/GBJ
Veliko atributov, ki spremljajo protagonistke vaših del, bi lahko označili za skorajda relikte preteklega časa, vam pa predstavljajo tudi nostalgično zaslombo. Vendar vaša dela niso eskapistično sanjarjenje o preteklosti. Kakšen odnos imate torej do nostalgije?
Zagotovo sem nostalgik. Če bi me vprašali pred petimi leti, bi rekla, da v bistvu niti nisem, ker me zanima sodobnost, ampak v resnici sem, nostalgija ni a priori vračanje v preteklost, ampak lahko pomeni konstruktivno revizijo preteklosti. Vzrokov, da se ne zgolj jaz, ampak celotne generacije vračamo nazaj, je zelo veliko. In ti vzroki so skrb vzbujajoči. Mislim, da je eden od razlogov v tem, da kot družba nazadujemo, predvsem v vizualnem pogledu. Grozljivo je, kako se ureja prostor, kakšne predmete uporabljamo dnevno, kako se obnavljajo hiše, kako se krčijo zelene površine. Če vsak dan uporabljamo grd telefon ali neproporcionalno kolo, gledamo grozno obliko avtomobila, naša raven estetike pada. Včasih so bili vsi telefoni lepi. Danes na trgu velikokrat sploh nimaš možnosti izbrati lepega, estetsko dovršenega predmeta, ne glede na ceno. Velikokrat se ozrem okoli sebe in se vprašam, kakšna vrsta smo, da nam je uspelo planet natrpati s plastiko in umetnimi materiali. Kakšna ošabnost je v nas, da si upamo konkurirati popolni ureditvi in logiki narave. Ta nostalgija je v resnici že kar žalostna, v slikarstvu jo uporabljam, da sem z njo tudi kritična.
Foto: Katja Selko
Koliko elementov, barv, vzorcev privre na vaša platna podzavestno, koliko pa jih sledi natančno začrtanemu in premišljenemu konceptu?
Ne sedim namreč v ateljeju in razmišljam ter analiziram družbenega dogajanja, kalkuliram, kaj je aktualno in kako bodo dela učinkovala, ampak zelo čustveno odreagiram na to, kar živim in kar se dogaja okoli mene. Živimo pa v tako grozečih časih, da se je nemogoče popolnoma distancirati od družbe.
…
Moje slike mogoče delujejo tako, kot da sem prej pripravila skico in napisala traktat. Vendar moje delo sploh ne poteka tako, ampak v sliko skočim zelo čustveno. Ne zamislim si figure, ki bo držala neki predmet v roki in bila oblečena v določen vzorec, ampak moram najprej začutiti vzdušje. Vprašam se, kakšno vzdušje želim. Vam povem primer: ker prihajam iz Notranjske, ki je lahko zelo mrzla, sem želela na eni sliki naslikati tisti občutek, ko si na Cerkniškem jezeru in te zebe kot psa. Želela sem naslikati hlad tega ledu. Potem sem podzavestno pomislila na temnozeleno barvo in šele takrat, ko sem naslikala ozadje s simultanim kontrastom, sem se spomnila, kako smo nekoč drsali po ledu, skozenj pa v vodi gledali valovanje temnozelene trave. To smo gledali in nas je zeblo. Na mojih slikah je prisotnih veliko podzavestnih mehanizmov, na koncu pridejo potem še predmeti. Na podlagi vzdušja pozneje razmišljam, s katerim predmetom bom kritična oz. osmislila figuro ali držo.
Vam je všeč, da se lahko gledalcu v sliki odpre popolnoma drug svet od tistega, ki ste ga želeli naslikati?
Ja. Res še nisem doživela interpretacije, ki bi bila zelo drugačna od tega, kar pričakujem, čutim in kar verjetno v resnici moje delo je. Nekako se z gledalci najdemo in ti odzivi mi pomagajo odkrivati sebe. To mi je všeč. Se nekako dopolnimo. Veste, ko gledalec govori o umetniškem delu, govori tudi o sebi, zato je umetnost tako zelo pomembna za skupnost, državo, določen teritorij. Do ustvarjalcev je treba biti prijazen, mi smo najcenejši segment družbe, ki promovira narod, tradicijo, korenine in hkrati kažipot prihodnosti. Pa še hvaležni smo za najmanjšo naklonjenost.
Foto: Jaka Babnik/GBJ
Pravite, da ste pri nastanku serije DDR Frau (Nemi klici) kršili vse konvencije pravilnega grundiranja platen. Uporabljali ste rjuhe in krpe, grundirali z nepravilnimi odmerki veziva in barve. Kaj vas je vodilo k temu? Je bilo to v želji iskanja estetike časa, ki mu te ženske pripadajo, ali ste to nadaljevali tudi pri seriji Fragile?
Ne, pri seriji Fragile glede tega nisem eksperimentirala, zato ker sem jasno želela imeti preliv svinčene modre barve, ki je še zemeljska, v svinčenost, ki nastopi na vrhu galerijskega prostora in prehaja v belino in svetlobo. Prav to je bil najtežji del, kako to narediti v majhnem prostoru ateljeja, saj nisem mogla sočasno slikati več del hkrati. Bilo je garaško delo in zelo močno sem morala zaupati sama sebi. Verjetno me je pritisk časa spodbudil, da sem velikokrat tvegala in skočila v neznano.
Pogled na razstavljena dela v prezbiteriju. Foto: Jaka Babnik/GBJ
Se pravi, da ste vse slike, ki so razstavljene v prezbiteriju in se nekako dopolnjujejo, predvsem v tem prelivajočem se niansiranem ozadju, ustvarjali tu v ateljeju, katerega stena je razmeroma nizka?
Tako je. Začela sem s spodnjo sliko in nadaljevala z naslednjo od te, vse do vrha. Kot nekakšna linearna zgodba … Nastopila je težava, ker mi ni bilo povsem jasno, kakšni razmiki bodo potrebni oziroma bodo optimalni. Najtežje je bilo določiti stike, da se je potem izšlo s celotno razporeditvijo v Kostanjevici. Direktor galerije in kustos razstave Goran Milovanović je potem v svojem genialnem tekstu nepopisno lepo in tankočutno povezal dela v prezbiteriju – od podob ljudi preteklosti, kjer je stik in klic na pomoč še mogoč, do sodobnih figur, ki v svetu tehnologije tega klica več ne zmorejo izvesti.
Rada bi se ustavila pri nekaterih poudarkih postavitve, ker je dramaturgija narative zares premišljeno in impresivno zasnovana, tako v celoti kot posameznih detajlih. Le dve deli imamo, ki ne vključujeta figure, postavljeni sta na diametralno nasprotni strani nekdanje cerkve. Na vrhu prezbiterija vidimo športni semafor, simbol obsedenosti časa z meritvami uspešnosti, nad korom je na komaj zaznavni višini slika lestenca, ki je najprej simbol svetlobe, ampak tudi druženja. Ponazarja torej čas, ki ga ni več, preteklost, ki je nepovratno minila. Obe deli sta zaradi tega umika v višino morda najmanj opazni; da ju prepoznamo in razumemo poudarek, se moramo potruditi. Od gledalca zahtevate nekaj, čemur so se vaši protagonisti odpovedali – mentalni napor, ki ga tehnološki razvoj ne spodbuja, ampak celo zavira.
Pogled proti koru s sliko lestenca. Foto: Jaka Babnik/GBJ
V življenju je treba dognati, da je ego pri umetnikih lahko zelo moteča, povsem odvečna stvar in nekaj, kar je treba krotiti. Razstavo sem želela narediti nekričeče, intimno, vzpostaviti povezavo s prostorom in gledalcem, da vstopi v galerijo vsebina, ne zgolj jaz. Da ne gre za avtorja, ampak obiskovalec ob ogledu del sam sebe poboža in se počuti pomembnega. Prav v modri, ki prehaja v belo, sem prepoznala prvi korak za doseg tega. Druga stvar pa je postavitev, ki skuša zastaviti stvar neinvazivno in se zdijo nekatera dela že del cerkve. Športni semafor se pogovarja z oknom zraven – pravzaprav je okno tisto, ki je bolj kričeče. Potem pa imamo lestenec oz. luč, ki je vzeta iz drugega časa, ko so se ljudje družili v dnevni sobi. Se pravi, da nas spomni, da sta včasih vendarle bila skupnost in druženje, zdaj pa je važno le še merjenje. Zdaj se zbiramo ob merilnikih, tu se mi zdi tudi močan trenutek merjenja moči med moškim in žensko. Želela sem naslikati stik, ki ga moški in ženska, vsaj upam, želita ustvariti – če bo stik uspel, bo semafor začel kazati rezultat in še kaj pomembnejšega. Luč na drugi strani stavbe je luč preteklost, ki je včasih sijala, zdaj pa ne sije več. Ni prižgana, ker je ne moremo več prižgati. To delo je tako zlito s prostorom, da ga oko zlahka zgreši, tako kot so že skoraj pozabljene kvalitete iz preteklosti, ki jih žal briše libertarni kapital.
Zelo subtilno se v celotno pripoved vključuje element svetlobe, o kateri ves čas govorite – zlasti v prezbiterijskih slikah, kjer se iz temnega ozadja dvigujemo k vse bolj razsvetljenemu. Metaforika svetlobe dobi v nekdanjem sakralnem prostoru posebno konotacijo, je lahko simbol uvida oz. spoznanja, ker pa je najbolj svetla na vrhu, spet zahteva napor in je v kontekstu z deli nad vhodom prej sredstvo zaslepitve, kot Goran Milovanović zapiše v katalogu. Ste o svetlobi kot elementu svojega dela razmišljali že prej ali se vam je dodatno izkristaliziralo v sklopu tokratnega razstavnega projekta in predvsem prostora?
Sklop slik v prezbiterijskem delu. Foto: Jaka Babnik/GBJ
Res nam ta svetloba odvzema nekaj, ker je sprevržena. Z družbenimi omrežji, globalizacijo, s hitro in nepoglobljeno miselnostjo, velikokrat pomembne in odločujoče definicije sprevržemo v njihovo nasprotje. Luč je v izhodišču nekaj popolnoma pozitivnega, luč je bila del tehnološkega napredka, da smo se lahko razvijali in napredovali, odkrivali in se presenečali, luč je avantgarda, misel, ki presega trenutnost in banalnost, ko pa postane svetovni oglasni material ali še kaj hujšega, postane problematična. Živimo v svetu, ko se celotne generacije identificirajo z materialom in močjo. Prodajajo nam idejo, da nas bosta ti dobrini osvobodili. To je zelo problematično.
Vrniva se v apsido – pod športnim semaforjem imamo četverico figur, ki v izhodišču pripadajo istemu prostoru, vendar pa je vsak ujet v svoje platno, med njimi je sicer čisto ozka cezura, pa vendar je njihov skupni prostor prekinjen. Naj se še tako trudijo, njihova povezava je nepovratno prekinjena in onemogočena. Njihovi atributi so, kot vedno zreducirani na minimum – ključna za branje del sta dva vtičnica in vtikač, ki morda nikoli več ne bosta doživela stika, in prekrite oči ležeče figure, ki se je zavestno odločila, da izbere udobje namesto uvida in angažmaja. Skoraj noben način branja teh podob ne ponuja zares optimističnega izida. Kako sami gledate na prihodnost v tem pogledu razvoja, ki na neki ravni resda omogoča večjo svetovno in intimno povezljivost, obenem pa nas med seboj vse bolj izolira?
V resnici je prisoten optimizem, ker sem velikokrat tudi jaz tak človek. Zdi se mi, da nisem mogla brezglavo “newagevsko” govoriti o optimizmu, če se ne zavedam dejstev, zato se mi je zdelo bistveno, da dejstva naslikam z možnostjo rešitve in ne prodajam idealizirane utopije. Zanimivo je, kaj se mi je zgodilo po tej razstavi. Celoten projekt Fragile je bil zares izjemen. Kolektiv galerije je krasen, direktor je bil zelo prisoten, čustveno in strokovno vpleten. Zares so poskrbeli, da sem se lahko optimalno izrazila, in zgodilo se je, da sem takoj po razstavi prišla v atelje in nadaljevala slikanje. Nobenega vakuuma ali kakršnih koli težav ni bilo po končanem projektu. In to se mi je zdelo tako zelo osvobajajoče.
Zdaj slikam zelo premikajoče se figure, ki so nasprotje Pasivnemu torzu (serija, ki je trenutno na ogled v sklopu cikla Likovni kritiki izbirajo v Cankarjevem domu, op. n.). Figure so postale nekako dejavne. Če povzamem, absolutno nisem destruktivna niti negativna, ampak dejstva so, kakršna so, in zdi se mi, da razstava ponuja rešitve. Tudi sama jih vidim in vanje verjamem. Mogoče se rešitve v razstavi kažejo na neki drug, prikrit način, ne samo skozi zgodbo, ampak recimo barvno paleto, ki je sinhrona, spogledljiva ali pa skozi specifično estetiko ljudi, skozi postavitev, sosledje slik.
Foto: Jaka Babnik/GBJ
Čeprav so vašim figuram odvzeti vsakršni elementi individualnosti in so izrazito stilizirane, kot take pa simboli eksistence, v nekaterih vseeno prepoznam oseben trenutek. In tudi sicer ves čas prepletate intimno z angažiranim. V nekaj ženskih figurah se zdi, da temeljijo na vaši zunanji podobi. Je to naključje, imate sebe morda zgolj kot model za podobo ali je za tem kaj več?
Seveda, ne gre drugače. Tudi ko sem slikala predmete, sem bila v delih prisotna, predmeti so mi bili podobni. Več razlogov je, zakaj je figura verjetno podobna tudi meni, čeprav slikam prav tako moške figure, ki pa so mi navsezadnje tudi malo podobni. Osebe skušam na povsem fizični ravni narediti malce zabavne. Za kaj takega pa potrebujem sebe, saj se je iz sebe včasih dobro ponorčevati. Imaš se v lasti in je to mogoče. Iz koga drugega se ne bi želela, bi mi bilo nelagodno. Drugi razlog pa je verjetno ta, da je sebe lažje slikati, ker se najbolj poznaš. V tem smislu mi je zelo blizu Cindy Sherman, ki vse življenje dela s svojim telesom. Njeno delo je stalnica vseh mojih predavanj. Težko bi rekla, da je genialna umetnica, mi je pa zelo blizu delček njenega dela, verjetno konceptualni. Vse to je na dolgi rok vplivalo na mojo produkcijo. Na koncu vplivajo na nas takšne stvari, pa tudi banalnost celotnega dneva, vsa naša vedenja, odzivi, ogorčenja, veselja …
V razstavo vključujete tudi neke vrste družinski portret.
Ana Sluga, Pasivni torzo, 2022, akril na papirju, 100 x 70 cm. Foto: arhiv umetnice
V kompoziciji imamo nekoga, ki solidarno sodeluje in ponuja možnost rešitve. Tu sem morala naslikati nekoga, ki mi predstavlja zavezništvo. Kdo je takšen zaveznik? Zavezništvo se ali pa bi se moralo začeti v našem intimnem krogu. Ampak po drugi strani imamo tudi figuro, ki nasprotno ni zaveznica, je celo škodljivka in lahko z enim prižigom vse uniči (figura na najvišjem platnu, ki drži v rokah vžigalnik, op. n.). To mi je bilo veliko težje naslikati. Izbrala sem svoj alter ego in sestavljanje plusov in minusov oz. del sebe, ki je negativen, mi je bilo mučno predstaviti. Veliko lažje bi bilo iskati krivdo nekje drugje. Se pravi, da vse pripišemo svetovnim političnim odločevalcem. Lahko bi naslikala diktatorja, kar sem v preteklosti že počela, ko sem slikala Stalina. Tam je bila zadeva zelo jasna. To zdaj pa je bilo bistveno napornejše, samokritičnost je bila neizbežna. Ampak očitno sem lahko najbolj prisotna, če naredim stvari, ki so lastne meni.
Se pravi, se vam zdi, da je osebno vedno bolj univerzalno?
Ja, hkrati pa tudi najtežje, ker se je daleč najtežje odpreti. Pokazati svoje bistvo pomeni tvegati, saj nikoli ne veš, kdo in kdaj te bo prizadel, poizkušal poteptati, preglasiti, utišati. Ampak je vredno, v umetnosti ne gre drugače. Kadar koli izhajam iz osebnih vsebin, jih na neki način manifestiram v družbo. Gre za latentnost, prek katere postane stvar obča. Ne želim, da je to moja egocentrična izpoved oziroma samo moja z mojim podpisom. Nekako predam temo, kot da bi naredila lutko, ki govori: saj lahko predstavljam tudi vas.
Med nami in sliko, tudi med figurami in njihovim svetom, je ves čas prisotna distanca. Kot da težko sprejemljivo realnost, v kateri se krhka naša eksistenca, opazujemo z varne razdalje. Pravite, da je ta distanca humor, ki je nenehno prisoten v vašem delu. Vidite prav v humorju način spoprijemanja s svetom? Nam je preostalo samo še to?
Ja, hkrati pa tudi najtežje, ker se je daleč najtežje odpreti. Pokazati svoje bistvo pomeni tvegati, saj nikoli ne veš, kdo in kdaj te bo prizadel, poizkušal poteptati, preglasiti, utišati. Ampak je vredno, v umetnosti ne gre drugače.
…
Humor je gotovo del mene, ampak predvsem gre za to, da vse, kar na svetu narediš ali izpoveš, lahko narediš na različne načine. Lahko primažeš nekomu klofuto, lahko pa ga žgečkljivo nagovoriš; lahko se z njim pogovarjaš ali pa gledaš stran. Do cilja prideš na različne načine in v slikarstvu se moramo odločiti, kako nekaj podati. Najtežje se mi zdi izbrati to pot. Se pravi, biti slikar pomeni odločati se od prvega do zadnjega trenutka procesa slikanja. Ne gre za fizično utrujenost, ki te popade med delom, ampak nenehno odločanje utrudi telo in duha.
Sicer pa je bil humor zelo evidenten v seriji DDR Frau (Nemi klici) in je bil tudi zelo užitkarski – slike je povezovala igrivost. Tudi na odprtju razstave v galeriji Bažato so se ljudje precej nasmihali, kar je bil zelo dragocen trenutek. V bistvu so sami sebe zabavali, nisem jih jaz. Potem pa se je zgodil v svetu ta vakuum, kjer je vse zelo grozeče, zahtevno. Svet je preveč zapleten, zato ne morem več samo tako pripovedovati. Ta razstava v Kostanjevici je v bistvu vsebinsko zelo težka. Če sem želela nagovoriti gledalca, priti do njegovega zanimanja, sem jo morala v nekaterih trenutkih narediti privlačno, človeško, da ji lahko verjameš. Če ves čas gledamo dnevne novice, lahko pademo v apatijo. Humor je dobro imeti, da lažje preživiš, kajti ko nastopijo zelo težke situacije, se seveda ne boš krohotal, najti pa moraš način, kako se s tem spoprijeti in zdrav humor pri tem ni odveč.
Oglas