Slovenija raznesla Romunijo za 44 točk, Evropa, to je opozorilo

Pred obračunom z Romunijo se ni govorilo o tem, ali ima Slovenija več talenta. Govorilo se je predvsem o tem, ali bo znala resno vzeti tekmo, v kateri so ji mnogi že vnaprej pripisali zmago. Po Češki in Izraelu je bila največja nevarnost prav sproščenost – tista, na katero sta opozarjala tudi selektor in kapetan.

Toda prvi vtis je bil jasen. Slovenci so parket prevzeli skoraj s prvo žogo. Igrali so odločno, brez čakanja in brez občutka, da se bo Romunija premagala sama. Po osmih minutah so si ustvarili že 12 točk prednosti. To je bil začetek, kakršnega je Radosavljević verjetno želel: ne nujno popoln, ampak resen. Slovenija ni čakala, da jo tekmec prebudi. Tokrat je želela že sama določiti, kakšen večer bo to.

Parket je dobil gospodarja

Po prvi četrtini je Slovenija že vodila s 30:14, toda razlika ni nastala iz enega vročega niza. Urban Kroflič je z devetimi točkami in tremi asistencami narekoval ritem, Padjen je razporejal igro, Hrabar in Faganel pa sta pod obročem zaključevala brez zgrešenega meta.

Romunija ni lovila le rezultata. Lovila je slovensko hitrost, samozavest in občutek, da ima domača ekipa za vsako situacijo pripravljeno novo rešitev. Parket je že po desetih minutah dobil jasnega gospodarja.

Ko zgodovina (tudi danes) sedi ob parketu

Tudi proti Romuniji je slovenske fante ob parketu spremljal Ivo Daneu z ženo. Prav v Ljubljani je leta 1970 kot kapetan Jugoslavijo popeljal do njenega prvega naslova svetovnega prvaka. Še manj znano je, da je kot 184 centimetrov visoki branilec obvladal met prek glave in z njim zadeval celo s šestih ali sedmih metrov. Poteza bi bila nenavadna še danes. Zdaj isti človek v istem mestu spremlja generacijo, ki šele išče svoje mesto v košarkarski zgodovini.

Pet minut pred polčasom Slovenija ni vodila le visoko, ampak je Romuniji vzela občutek, da lahko sama določa potek tekme. Pri mladih igralcih je takšna razlika poseben preizkus za obe strani. Slovenci se morajo upreti skušnjavi, da bi začeli igrati za aplavz in osebne poteze.

Pri dvajsetih se največ naučiš prav v takšnih večerih

Pri dvajsetih letih je takšna razlika nevarna za obe ekipi. Slovencem lahko zelo hitro zraste občutek, da je tekma že končana, takrat pa se začnejo posamezne poteze, prehitri meti in lovljenje aplavza. Romunom pa lahko tako visok zaostanek vzame samozavest, še preden se zares začnejo boriti za vrnitev.

Mirno bi lahko rekli, da se prav na takšnih tekmah vidi, kdo že razmišlja kot članski igralec. Ne tisti, ki zna ob visoki prednosti narediti najlepšo potezo, ampak tisti, ki še vedno zapre skok, se vrne v obrambo in odigra naslednji napad pravilno. Pri 20 letih je talent pogosto že očiten. Zrelost pa se pokaže šele, ko semafor igralca začne vabiti, naj se sprosti prehitro.

Ko žoga pripada vsem

Ob polčasu je bilo 56:26, toda najmočnejša številka ni bila trideset točk razlike. Slovenija je 22 košev pospremila s 16 asistencami. Žoga ni obstala pri enem igralcu, nihče ni potreboval desetih sekund, da bi dokazal, da je junak. Skoraj tri četrtine zadetkov so nastale po podaji.

Mark Padjen je odigral skoraj popoln polčas: deset točk brez zgrešenega meta in pet asistenc. Urban Kroflič je ob devetih točkah zbral šest podaj, Mark Ciperle pa je v dobrih šestih minutah zadel vse tri poskuse in dosegel sedem točk. Zadelo je devet Slovencev.

Domači so iz igre metali 67-odstotno, za dve kar 85-odstotno. Toda semafor je povedal manj kot pogled na parket. Romunija ni lovila enega razpoloženega igralca, ampak žogo, ki je ves čas potovala korak hitreje od njene obrambe. Slovenija je prvi polčas odigrala tako, kot si mlada ekipa lahko samo želi: nihče ni igral zase, zato so bili videti nevarni skoraj vsi.

Ko za trenutek pozabiš, da gledaš U20

Te fante je res užitek gledati. Ne samo zaradi košev, ampak zaradi načina, kako se slišijo, opozarjajo, iščejo in dopolnjujejo. Podaja pogosto pride še preden se soigralec povsem odpre, pomoč v obrambi pa ni panična, ampak pričakovana.

In to ni le zgodba Krofliča, Padjena in Hrabarja. Proti Romuniji je Ciperle v nekaj minutah zadel vse, kar je vrgel, Lovro Bolhar in Samed Grošić sta izkoristila svoje priložnosti, Faganel pa je znova prinesel energijo, ob kateri se je igra pospešila. Aljaž Menič je že proti Izraelu pokazal, da zna prevzeti ritem, ko ga ekipa potrebuje.

Jedro te generacije se pozna že več reprezentančnih poletij, številni so skupaj osvojili bron na svetovnem prvenstvu U19. Tudi tam odgovornost ni bila omejena na tri imena; Menič je bil denimo med vodilnimi slovenskimi igralci po ukradenih žogah.

Zato Slovenija na trenutke ne deluje kot mlada selekcija, sestavljena za en turnir. Deluje kot skupina, ki že dolgo govori isti košarkarski jezik. In ko jim steče, na rojstne letnice za hip res pozabiš.

Prednost ni zrasla iz šova, ampak iz popolnega nadzora

Devet minut po odmoru je Slovenija vodila že s 74:36, nekoliko glasneje pa se je oglasil Leon Zdravković. Zadel je dvakrat zapored, drugič še za tri, in samo potrdil občutek večera: ko je eden za trenutek utihnil, je spregovoril drugi.

Po treh četrtinah je bilo 75:36, najbolj zgovoren podatek pa ni bila razlika. Slovenci so 28 košev pospremili z 22 asistencami. Skoraj vsak zadetek je imel začetek v soigralčevi odločitvi. Padjen je ob 14 točkah razdelil osem podaj, Kroflič ob 11 točkah dodal sedem asistenc in šest skokov. Nista lovila predstave, ampak sta jo vodila.

Slovenija pri tem niti ni živela od trojk. Z razdalje je metala manj kot 30-odstotno, a je za dve zadela kar 21 od 28 poskusov. Romunijo je lomila tam, kjer se tekme pogosto odločajo brez velikega hrupa: z vstopi v raketo, dodatnimi podajami, 13 napadalnimi skoki in žogami, ki so jih Slovenci ukradli, še preden je tekmec sploh postavil napad.

To ni bil več samo visok rezultat. To je bila ekipa, ki je Romuniji počasi vzela vse: prostor, ritem in nazadnje še občutek, da lahko sama odloča o čemerkoli.

Radosavljević ne vodi tekme, vodi turnir

Po doslej videnem je največja vrednost selektorjevega dela v tem, da ne lovi le rezultata ene tekme. Rotira široko, razporeja minute in odgovornost, hkrati pa ohranja jasno hierarhijo: Kroflič in Padjen usmerjata igro, okoli njiju pa dobivajo prostor tudi Ciperle, Faganel, Zdravković, Menič in drugi. Statistika to lepo potrjuje. Slovenija ima ogromno asistenc, veliko različnih strelcev in zelo malo napadov, v katerih bi žoga obstala pri enem igralcu. To ni naključje, ampak trenerski podpis. Ob sedmih tekmah v devetih dneh je takšna širina skoraj enako pomembna kot talent.

Še bolj je bilo očitno, da ob visoki prednosti ne pusti, da bi tekma razpadla v lovljenje osebnih številk. Z menjavami nadzoruje osebne napake, ohranja ritem in daje minute tudi igralcem, ki niso v prvem planu. Po vsem tem lahko zato mirno zapišemo: Radosavljević trenutno dela tisto, kar mora dober selektor mladinske reprezentance – ne izbira enega junaka, ampak gradi ekipo, ki bo morala čez nekaj dni preživeti tudi večer, ko ne bo šlo vse tako gladko.

Pa so res pustili srce na parketu

Slovenija je Romunijo premagala s 95:51 in skupinski del končala s tremi zmagami. Odločeno je bilo že veliko pred zadnjo sireno, toda Stožice so mlade Slovence pospremile stoje. Kroflič je pred prvenstvom dejal, da bodo pustili srce na parketu. V prvem delu so besede izpolnili. Fantje, res ste ga pustili. Toda najtežje tekme šele prihajajo. Gremo dalje.