Manuela Zechner med predavanjem na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki poletno šolo politične ekologije organizira skupaj z Društvom za sonaraven razvoj Focus. Mednarodna šola je v zadnjih dneh junija in prvih dneh julija potekala že šesto leto zapored. Foto: MMC RTV SLO
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Razmisleki danske pedagoginje, raziskovalke in aktivistke Manuele Zechner, gostje letošnje Mednarodne poletne šole politične ekologije, se gibljejo okoli mogočih odzivov na polikrizo, ki vključuje vedno več vojn, podnebno krizo, biodiverzitetno krizo, krizo življenjskih stroškov, naraščanje dohodkovne neenakosti … Prepričana je, da spremembe tičijo v nespektakularnih dejanjih, a v dolžnem priznavanju skozi zgodovino prezrtega skrbstvenega dela in v spoštljivi obravnavi ljudi, ki ga opravljajo. V nekem trenutku vsi potrebujemo pomoč, skrb, nego, a je tovrstna “ranljivost” v zahodnih družbah pogosto razumljena kot nekaj slabega, kot težava, ki jo je treba odpraviti, ali pa svoje potrebe zadovoljiti na trgu, ne pa z “odvisnostjo” od drugih ljudi. “In tako sta ranljivost in medsebojna odvisnost razumljeni kot nekaj negativnega. (…) A pravzaprav sta ranljivost in medsebojna odvisnost vir naše moči. Ranljivost je, če jo razumemo pozitivno, v osnovi zmožnost, da nas nekaj lahko prizadene in vpliva na nas. Pomeni, da se lahko spreminjamo,” poudarja avtorica, s katero smo se pogovarjali na začetku julija.
Oglas
Njena knjiga The Plot is on Fire: Care Struggles after Progress, Plantation and Patriarchy (Zemlja v plamenih: Skrbstveni boji onkraj napredka, plantaž, patriarhata, op. a.) je letos izšla pri založbi Pluto Press. Sicer pa je Manuela Zechner soustanoviteljica šole Common Ecologies, ustvarja podcast Earthcare Fieldcast in sodeluje s Centrom za uporabno ekološko mišljenje na Univerzi v Københavnu.
Zato ljudje postajajo vse bolj kritični do govora o podnebnih spremembah. Občutek imajo, da jih nekdo izkorišča in da ti ukrepi pravzaprav ne potekajo v njihovem interesu. Do neke mere je to nezadovoljstvo upravičeno, težava je, da njihovo nezadovoljstvo zelo pogosto izkoristi skrajna desnica.
–
V prvih vrsticah knjige The Plot is on Fire zapišete: “Marsikaj propada, je poškodovano, ali pa leži v ruševinah … Vojna, pandemije, fašistične politike in ekološki zlom. Pok, pok, pok – si sledijo podobe razbitega sistema.” Je to svet, v katerem živimo? Ali je svet, kot ga poznamo, v plamenih?
Mislim, da se je stanje, odkar sem napisala knjigo, še nekoliko poslabšalo. Zdaj imamo še eno vojno jasno na obzorju. Veliko stvari se je spremenilo v zelo kratkem obdobju. Okoli leta 2019 smo se začeli zavedati resnosti podnebne krize, nakar nas je doletel covid-19, ki je bil neke vrste posledica podnebne in biodiverzitetne krize. Med epidemijo so se zgodile dramatične spremembe v načinu dela, predvsem z digitalizacijo in delom od doma. Vzpostavile so se spremembe, povezane s tehnološkimi korporacijami, ki so znale izkoristiti pandemijo kot priložnost za vzpostavitev novih trgov, kar je z delom na daljavo pripeljalo do večje odvisnosti od njihovih izdelkov. Komaj smo zajeli sapo po pandemiji, že je sledil vzpon skrajne desnice z administracijo Donalda Trumpa, s protiudarom fosilno-moškostne politike (ang. petromasculinity), kot jo poimenuje politologinja Cara New Dagget. Ta politika se je povezala s tehnološkimi velikani, za katere smo dolgo mislili, da so liberalni in prodemokratični, a se je izkazalo, da so se z veseljem spajdašili s profašističnimi vladami.
Hkrati smo priča popolnoma novemu valu preobrazbe dela, pa tudi vojskovanja, ki jih prinašata umetna inteligenca in strojno učenje. Vse skupaj pa poteka zelo hitro. Mislim, da je vse to tudi simptom določenega kriznega trenutka – krize kapitalizma in načina, kako mora ta sistem nenehno ustvarjati dobiček ter kopičiti kapital. Za nami je desetletje precej drastičnih sprememb, ki zahtevajo veliko premisleka in na katere se ljudje po svojih najboljših močeh odzivajo – v različnih delih sveta, znotraj lokalnih gibanj, pa tudi v raziskovanju, izobraževanju in drugod.
Sorodna novica
Kai Heron o lažnem obilju: Svet je organiziran tako, da proizvajamo stvari, ki jih ne potrebujemo
Pred nekaj tedni je svet dobil prvega bilijonarja. Ali tudi to ponazarja katastrofalnost stanja, v katerem smo se znašli?
Zagotovo. Liberalna demokracija je skrhana. Liberalizem se krha kot ideologija in hkrati kot ekonomski okvir, a predvsem kot ideologija. Na eni strani ga napada skrajna desnica, na drugi strani pa postaja očitno, da ne zagotavlja več verodostojnega okvira za resničen ekološki prehod.
Če pogledamo, kako se izvajajo neoliberalne politike in kakšne posledice imajo za skupnosti, postane to še toliko očitnejše. Ljudje postajajo vse bolj kritični tudi do diskurzov zelenega prehoda in do načina, kako so si kapitalistični akterji prisvojili podnebno krizo oziroma jo spremenili v priložnost za ustvarjanje dobička, ne da bi se zares lotili poglavitnih vzrokov za njen nastanek. Zato ljudje postajajo vse bolj kritični do govora o podnebnih spremembah. Občutek imajo, da jih nekdo izkorišča in da ti ukrepi pravzaprav potekajo v njihovem interesu. Do neke mere je to nezadovoljstvo upravičeno, težava je, da njihovo nezadovoljstvo zelo pogosto izkoristi skrajna desnica.
Priča smo torej krizi liberalizma, imamo podnebno krizo, hkrati pa je v krizi tudi prostor, v katerem živimo. Izkoriščanje naravnih virov je vse bolj intenzivno, vse več je različnih naložbenih projektov in gradnje obsežne infrastrukture, ki pogosto najbolj prizadene življenjski prostor podeželske in primestne skupnosti.
Omenili ste zeleni prehod. Ali evropski zeleni dogovor razumete kot del ekonomskega sistema, ki nas je pripeljal v obstoječo krizo, ali vendarle predstavlja možnost spremembe? In kako kritično govoriti o zelenem prehodu, ne da bi stopili na stran skrajne desnice in zanikovalcev človeške odgovornosti za podnebne spremembe?
Kot pri vsakem političnem projektu so tudi v zeleni dogovor vključeni ljudje z različnimi nameni in različnimi ozadji. Gre za prostor različnih interesov in zdi se mi pomembno, da razumemo, da so vanj vključeni tudi kapitalski interesi. Hkrati pa v njem sodelujejo tudi ljudje, ki prihajajo iz nevladnih organizacij in skupnosti, ki v tem vidijo možnost za uresničitev pravičnega prehoda.
A mislim, da zeleni dogovor ne more doseči resnične preobrazbe, če ne postavi pod vprašaj potrebe po ustvarjanju dobička in nenehni gospodarski rasti, ki zahtevata več in več porabe energije. Če ne odpremo tega temeljnega vprašanja, potem je zeleni prehod v resnici le krinka. Krinka za naraščajoče svetovno povpraševanje po energiji, ki fosilnih goriv dejansko sploh ne opušča, čeprav je prav to osrednja obljuba oziroma cilj tega projekta.
Sorodna novica
“Epidemija je razkrila, da sta moč in bogastvo izjemno nepravično porazdeljena”
Če naše odvisnosti od fosilnih goriv in energetskih potreb, ki jih ustvarja današnji način življenja, ne moremo postaviti pod vprašaj, če si ne znamo zamisliti, kako porabo energije tudi zmanjšati – ne le iskati novih virov zanjo – potem se v resnici ne lotevamo prave težave. Še naprej bomo uničevali naš svet in njegove ekosisteme. Najbolj se bodo okoristile interesne skupine, ki ustvarjajo dobičke z novimi tehnologijami in naložbami v različne oblike proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Obenem pa bodo naftni lobi in velika podjetja, ki temeljijo na fosilnih gorivih, ostali prisotni in vplivni. Mislim, da si ne želimo takšne prihodnosti.
V svoji knjigi veliko pišete o pomenu medsebojne odvisnosti in ranljivosti. Kako sta medsebojna odvisnost in ranljivost razumljeni v sodobni družbi?
Ranljivost je razumljena kot nekaj slabega, kot težava, nekaj, kar je treba odpraviti. Medtem ko naj bi liberalne demokracije ljudem zagotovile svobodo odločanja, hkrati izhajajo iz predstave o posamezniku. Posameznik kot prototip je vzoren politični subjekt in ni odvisen od drugih. Svoje potrebe naj bi zadovoljeval na trgu, ne pa s pomočjo, z “odvisnostjo” od drugih ljudi. In tako sta ranljivost in medsebojna odvisnost razumljeni kot nekaj negativnega. A če pogledamo iz feministične ali ekološke perspektive, ugotovimo, da je naš obstoj utemeljen na medsebojni odvisnosti. Ranljivosti nikoli ne bo mogoče odpraviti. Pravzaprav sta ranljivost in medsebojna odvisnost vir naše moči. Ranljivost je, če jo razumemo pozitivno, v osnovi zmožnost, da nas nekaj lahko prizadene in vpliva na nas (in vedno nekaj vpliva na nas). Pomeni, da se lahko spreminjamo.
Manuela Zechner. Foto: MMC RTV SLO
Ko govorimo o ranljivosti in soodvisnosti, neizogibno pridemo do “skrbi”, “nege”, “oskrbe” (ang. care). Opirate se na definicijo “skrbi”, ki je razdeljena na pet različnih faz. Jih lahko podrobneje opišete?
Izraz “skrb” uporabljamo zelo pogosto in ima tudi močno moralno težo. Z njim veliko opletamo v oglaševanju. Uporabljamo ga v povezavi s podnebno krizo, kjer ljudje slutijo, da je nekaj narobe, potem imajo občutek, da se z njo nekdo ukvarja. Da se danes izraz “skrb” uporablja tako pogosto in na najrazličnejših področjih, po mojem mnenju kaže tudi na to, da si ljudje želijo, da bi bile določene težave v družbi vsaj prepoznane.
Skozi zgodovino je Cerkev npr. skrb instrumentalizirala kot dobrodelnost, do česar smo lahko kritični v smislu, da je s tem ljudi postavila v odvisnost, ne da bi imeli možnost sami odločati, kako naj bo zanje poskrbljeno. Feministično razumevanje skrbi se zato ukvarja tudi z razmerji moči in s tem, kako je bil pojem skrbi v preteklosti uporabljen za podrejanje določenih družbenih skupin. Podobno se lahko zgodi v odnosih znotraj družine. Ko za nekoga skrbite, z njim lahko manipulirate ali pa z njim ravnate zelo slabo. “Skrb” je, čeprav zveni zelo pozitivno in dobronamerno, namreč tesno povezana tudi s (pre)močjo. Zato pogosto poudarjam, da se moramo vprašati, kaj pomeni “skrbeti” (izvajati oskrbo ali nego, op. a.) in kaj pomeni prejemati “oskrbo” na način, ki nam ustreza, kot bi si želeli. To ne pomeni, da moramo “skrbeti več”, to je prelahko. Razmišljati moramo o tem, na kakšen način želimo “skrbeti” in predvsem skrb razumeti kot politično vprašanje.
Pri tem rada uporabljam okvir petih stopenj skrbi, ki ga je v knjigi Moral Boundaries: A Political Argument for an Ethic of Care razvila Joan Tronto. Prva stopnja je trenutek, ko nam “postane mar” (ang. caring about), ko prepoznamo, da obstaja težava ali potreba, ki bi jo morali razrešiti. Druga stopnja je, ko za težavo “poskrbimo” z gesto ali z dejanjem (ang. taking care of), otroku na primer zamenjamo plenico, nekomu prinesemo kozarec vode. Tretja stopnja predstavlja trajno izvajanje skrbi (ang. caregiving), ko se težave lotimo sistematično in razmišljamo o dolgoročnem zadovoljevanju potreb nekoga, ki potrebuje oskrbo, vzpostavimo sistem, ki omogoča trajno skrb. Gre za neprekinjeno, vsakodnevno opravljanje dela skrbi, ki so ga skozi zgodovino večinoma opravljale ženske ter druge izkoriščane in zatirane družbene skupine. Pogosto je bilo razumljeno kot “umazano delo” in ni bilo nikoli ustrezno ovrednoteno – ne ekonomsko ne družbeno.
Kar me zanima, je, kako se skrb organizira znotraj skupnosti. Seveda je pomembno, da so nekatere oblike skrbi na voljo tudi kot javna ali plačana storitev oziroma da jih lahko nudijo ljudje, ki niso del naše skupnosti. Povsem razumljivo je tudi, da si nekdo ne želi, da bi zanj skrbeli njegovi najbližji družinski člani, saj so lahko v teh odnosih prisotna različna razmerja moči, ali pa gre za čisto praktične razloge. Ljudje bi morali imeti možnost, da nekako soustvarjajo te odnose skrbi, in sicer znotraj skupnosti in infrastrukture, ki je bližje javnim modelom.
Četrta stopnjo pa lahko razumemo kot drugo stran tretje faze, gre za prejemanje skrbi (ang. care receiving), kadar smo v položaju, ko smo mi tisti, ki potrebujemo in prejemamo oskrbo. To je v resnici zelo pomembno, saj prejemanje oskrbe pogosto razumemo kot nekaj pasivnega, a je lahko zelo dejavno. Če izvajanje oskrbe zahteva veliko znanja in spretnosti – in ga je mogoče opravljati dobro ali slabo, pri čemer je zelo pomembno, da ljudje vedo, kaj počnejo –, tudi prejemanje oskrbe zahteva določeno znanje in spretnosti. Da znamo drugim sporočiti svoje potrebe, postaviti meje in oblikovati svojo mrežo oskrbe oziroma podpore. Zdi se mi, da mlajše generacije to precej dobro razumejo, predvsem to, kako jasno izraziti svoje potrebe. Med drugim to pomeni, da znamo prepoznati toksične odnose. Peta stopnja skrbi po modelu Joan Tronto pa se ukvarja z idejo širšega razumevanja skrbi, skrbeti skupaj (caring with). Ko skrb ni več omejena le na naše neposredno okolje, temveč vključuje tudi empatijo in solidarnost do ljudi, ki živijo drugje ali so v drugačnih življenjskih okoliščinah.
Omenili ste, da skrb za najranljivejše, otroke, starejše in bolne, največkrat kot nevidno in neplačano delo še vedno opravljajo ženske. Ali podpirate boj žensk za plačilo in priznanje tega dela in ne nazadnje boj za pravico, da ženske del, ki izhajajo iz skrbi, ne opravljajo?
To je dobro vprašanje. V sedemdesetih letih je bila, predvsem v ZDA, znana kampanja “plače za gospodinjsko delo”, v okviru katere so feministke zahtevale plačilo za delo, ki so ga opravile doma. Pobuda se včasih razume povsem dobesedno, kot zahteva po plačilu, a v resnici je šlo za politično kampanjo, namenjeno ozaveščanju in provokaciji. Nekatere liberalnejše oziroma neoliberalne feministke menijo, da bi bilo treba skrb preprosto pripeljati na trg in jo obravnavati kot vsako drugo plačano delo.
Sama zagovarjam drugačen pristop in mislim, da je to tudi prevladujoče stališče znotraj feminističnega gibanja. Ne gre za to, da bi morali odpraviti medosebne, neformalne odnose skrbi, ki ne vključujejo denarja. Predvsem bi morali ljudem omogočiti, da te odnose oblikujejo tako, kot si želijo. Torej na način, ki ga doživljajo kot pravičnega in smiselnega. Zgolj postaviti skrb na trg, tega ne zagotavlja. Izkušnje nam kažejo, da ko skrb postane tržno blago, se zgodi predvsem to, da so tisti, ki opravljajo skrbstveno delo, zelo slabo plačani in delajo v izjemno težkih razmerah. Hkrati to vpliva tudi na kakovost izvedene oskrbe. Pred kratkim sem se pogovarjala s sindikalistom, ki mi je pripovedoval o skrbstvenem sektorju v Španiji. Dejal je, da so dobički, ki jih ustvarjajo na primer domovi za starejše, tako visoki, da je kar težko verjeti.
Kar me zanima, je, kako se skrb organizira znotraj skupnosti. Seveda je pomembno, da so nekatere oblike skrbi na voljo tudi kot javna ali plačana storitev oziroma da jih lahko nudijo ljudje, ki niso del naše skupnosti. Povsem razumljivo je tudi, da si nekdo ne želi, da bi zanj skrbeli njegovi najbližji družinski člani, saj so lahko v teh odnosih prisotna različna razmerja moči, ali pa gre za čisto praktične razloge. Ljudje bi morali imeti možnost, da nekako soustvarjajo te odnose skrbi, in sicer znotraj skupnosti in infrastrukture, ki je bližje javnim modelom.
Kmeta si običajno predstavljamo kot belega moškega na traktorju. V resnici pa je večina ljudi, ki opravlja kmetijska dela, migrantskih delavcev. V Evropi so večinoma oni tisti, ki pobirajo pridelek. A ko govorimo o kmetih, nikoli ne pomislimo na moškega, ki prihaja iz Bangladeša, ali na žensko iz Maroka.
Zakaj skrbstvena dela ostajajo tako podcenjena in slabo plačana?
Najkrajši in najhitrejši odgovor je: patriarhat. Ženske so bile skozi zgodovino v različnih družbah večinoma podrejene, imele so manj pravic. Enako je veljalo za sužnje oziroma za ljudi, ki so imeli opravka z “reprodukcijo življenja”, torej za tiste, ki so skrbeli za otroke in delavce zunaj tovarne. (Naj spomnim, da angleški izraz za sužnja, slave, izhaja iz besede slavic oziroma slovanski. Izkoriščanje ljudi ne poteka le na podlagi spola in barve kože, temveč tudi na podlagi drugih etničnih in geografskih značilnosti). Seveda so obstajale izjeme, vendar so ti ljudje praviloma imeli manj moči.
Tako je ostalo tudi v naših, še vedno precej patriarhalnih družbah. Z nastankom mest, razvojem kapitalizma in s prevlado plačanega dela kot osrednjega družbenega modela, so zunaj tovarn morali ostati ljudje, ki so “reproducirali” delavce, torej skrbeli za otroke, in ljudje, ki so pridelovali hrano. Da bi kapitalizem deloval, je bilo zelo pomembno, da ta dela ostanejo zastonjska, ali vsaj zelo poceni, sicer od delavcev ne bi bilo nobenega profita. Skrbstveno delo je moralo ostati neplačano, podcenjeno, ali celo nevidno, da je bilo “produktivno” delo lahko poceni. Pogosto je bilo razumljeno celo kot nekaj umazanega.
Danes veliko skrbstvenih del opravijo priseljenci, tuji delavci, ki za nizka plačila opravljajo ta “umazana” dela, povezana z oskrbo, nego.
O skrbi imamo včasih nekoliko romantično predstavo. Na primer predstavo nuklearne družine in matere, ki skrbi za svoje otroke. Znotraj družin ta predstava morda še ustreza realnosti, na družbeni ravni, na trgu pa skrbstvena dela v veliki meri zagotavljajo priseljenci. Podobno razmišljamo o kmetih. Zelo me zanima povezava med skrbjo, ljudmi in načinom, kako se prehranjujemo ter kako so ti procesi povezani z ekosistemi. Kmeta si običajno predstavljamo kot belega moškega na traktorju. V resnici pa je večina ljudi, ki opravlja kmetijska dela, migrantskih delavcev. V Evropi so večinoma oni tisti, ki pobirajo pridelek. A ko govorimo o kmetih, nikoli ne pomislimo na moškega, ki prihaja iz Bangladeša, ali na žensko iz Maroka. Ko govorimo o delu v kmetijstvu ali skrbstvenih delih, ki nastopajo na trgu, naletimo na številna protislovja. Vprašati se moramo, kdo pravzaprav skrbi za nas? Kako lahko mi poskrbimo za tiste, ki skrbijo za naša življenja in ali sploh cenimo njihovo delo? V domačem okolju se pogosto vzpostavijo patriarhalni odnosi, v katerih so ženske izkoriščene. Na trgu pa je to dvojno prisotno, ljudje so obenem rasizirani in hkrati izkoriščani zaradi svojega spola, torej kot ženske in/ali kot priseljenci.
Sorodna novica
Maroko postaja ciljna država za afriške migrante, ki omogočajo kmetijsko proizvodnjo za evropski trg
V knjigi se precej razpišete o domnevnih protislovjih, ki naj bi določala naše razumevanje sveta. Pravkar ste omenili razkorak med našo predstavo kmeta in realnostjo. Katera so ta toga protislovja, od kod prihajajo te binarne delitve?
Ena od teh dvojic, ki sem jo že omenila, se nanaša na razumevanje produkcije, proizvodnje na eni strani in reprodukcije na drugi. (Mišljeni sta tako biološka reprodukcija oziroma rojevanje otrok kot družbena reprodukcija, ki se nanaša na vzdrževanje družinskih članov in delovne sile s kuhanjem, čiščenjem, vzgojo otrok in skrbjo za starejše in jo opravljajo predvsem ženske, op. a.) Naša kapitalistična gospodarstva so močno osredotočena na proizvodnjo. Ljudje, ki opravljajo plačano delo, veljajo za “produktivne”. Medtem ko vsi preostali ostajajo nevidni, ali pa se nanje gleda, kot da ne počnejo ničesar, včasih so celo označeni za lene. V resnici pa opravljajo ključno delo – ustvarjanja in ohranjanja življenja. Zato je ta delitev med produktivnim in reproduktivnim delom problematična. Na novo bi morali premisliti odnos med njima in tudi o ekonomiji začeti razmišljati drugače.
Drugo, nekoliko bolj kompleksno protislovje, obstaja med napredkom in tradicijo, med progresivnimi in konservativnimi pogledi. Danes, ko znanstveno-tehnološki kapitalizem uničuje planet, ko smo priča grozljivim, novim načinom vojskovanja, začenjamo spoznavati, da ne gre za napredek, kot smo si ga nekoč predstavljali ali želeli. Nič več ni povezan z demokracijo …
Ali z obljubo o boljšem življenju?
Tako je. Ti pojmi stojijo vse bolj vsaksebi. Tudi pojem “dobrega življenja”, ki ga omenjate, in je utemeljen na staroselskih filozofijah … Kakšno bi lahko bilo življenje, ki ni utemeljeno na znanstveno-tehnološkem napredku, temveč bi se opiralo na družbene vire in drugačne vrste podpore in pomoči? Vse bolj postaja jasno, da različica napredka, kot so nam jo prodali, za marsikoga ni več privlačna. Številni nosijo breme tega napredka, bodisi se spoprijemajo z rudarskimi projekti pred svojim pragom, s pomanjkanjem vode ali s povečanim številom obolenj za rakom zaradi industrijskih obratov. Občutek imajo, da jih nihče ne posluša, da niso pomembni in da ta vizija napredka ni namenjena njim.
Prav tu pa pogosto nastopi skrajna desnica, ki obljublja vrnitev v idealizirano, patriarhalno preteklost, ki se predstavlja kot čas, v katerem ni bilo nobenih težav. Tako se spodbuja vračanje k zelo problematični, toksični obliki konservativizma. Skrajno desnico pa pri tem močno podpirajo različni kapitalski interesi in njim podrejen meščanski razred. A preveč preprosto bi bilo reči, da so volivci skrajne desnice zlobni ali neumni. Pravi izziv je, da se vprašamo, zakaj je toliko ljudi prenehalo verjeti v liberalno obljubo napredka? Ali lahko ponudimo alternativo temu idealiziranemu in ksenofobnemu nagovarjanju skrajne desnice? Vprašati se moramo tudi, zakaj ljudje včasih želijo ohraniti svoje tradicije. Razlikovati moramo med vsemi temi pojavi, kar je zapleteno delo, polno protislovij, a morda je prav to tisto, kar moramo opraviti.
Sorodna novica
“Ni vprašanje, ali hočemo zeleno vojsko, vprašanje je, ali hočemo vojne v odgovor na podnebno krizo”
V knjigi omenjate, da skrajna desnica in kapital resda pridobivata moč, a tudi s pomočjo “mikrofašizma našega urbano-buržoaznega mišljenja”. Kaj ste mislili s tem?
Mesta so, zgodovinsko gledano, postala središča moči na račun “zunanjega prostora”, ki jih je od nekdaj oskrboval s hrano, z delovno silo, s surovinami in naravnimi viri. Mesta nikoli niso mogla obstati sama zase, a so kljub temu postala središča moči, ki so se predstavljala kot samozadostna in hkrati nekako superiorna. Prebivalci mest pogosto živimo v prepričanju, da prav mi predstavljamo prihodnost. Za nami je dolga zgodovina izčrpavanja podeželja, na katero se pogosto gleda kot na območja brez prihodnosti. Kar je seveda protislovno, saj brez sveta zunaj mest ne bomo imeli hrane in drugih dobrin, od katerih je odvisno naše življenje. Tu velja podoben princip kot pri skrbstvenem delu, saj mesto tudi brez družbene reprodukcije ne more obstati. Veliko arogance je v dojemanju nas samih, ki živimo v mestih, saj pogosto ne prepoznamo neenakih razmerij moči med prebivalci mest in podeželja. Lahkotno se posmehujemo težavam podeželskega prebivalstva in rešitvam, ki jih predlagajo in se nam zdijo ne najboljše in sumljive. Medtem ko bi morali biti tam in ponuditi drugačne rešitve. Če nikoli ne pogledamo onkraj mesta, onkraj plačanega dela in t. i. produktivnega sektorja, če prezremo ekosisteme in skupnosti zunaj mest in jih začnemo jemati kot samoumevne, kot nekaj, kar lahko zgolj izkoristimo, ker smo boljši od njih, potem ne smemo biti presenečeni, da se ljudje zunaj mest obračajo proti “nam” in “našim” liberalnim vrednotam.
V resnici na podeželju obstaja veliko nerasističnih, neizkoriščevalskih načinov organiziranja življenja. Prav tako obstajajo načini sodelovanja med mesti in podeželjem, ki ne temeljijo zgolj na izčrpavanju, temveč na medsebojnem sodelovanju. Obstajajo številne rešitve, zato težava ni toliko tehnične ali organizacijske narave, temveč predvsem v tem, kam usmerjamo svojo pozornost.
Med epidemijo se je zelo dobro izkazalo, da občutek varnosti pomeni, da lahko potrkaš na sosedova vrata, ko potrebuješ pomoč, da veš, da lahko nekoga pokličeš, ali pa, da bo nekdo poklical tebe in preveril, kako si. To je nekaj povsem drugega kot “varovanje”, ki pomeni, da imaš sklenjeno pogodbo z varnostnim podjetjem, ki nadzoruje tvoje varnostne kamere.
Zanimivo se mi je zdelo vaše razlikovanje med pojmoma varovanje (ang. security, mišljeno tudi kot organizirana obramba in zaščita) in varnost (ang. safety, v smislu socialne varnosti, občutka varnosti v medsebojnih odnosih itd.). Kakšna je razlika med njima?
V času, ki ga nekateri opisujejo kot polikrizo, imamo občutek, da se svet okrog nas podira. Počutimo se negotovo in na neki način izpostavljeno nevarnosti. Zdi se nam, da se lahko zgodi kar koli. Poleg tega pa ljudje postajajo tudi vse revnejši. Pomemben del ozadja te situacije je dejstvo, da se razkorak med bogatimi in revnimi danes izjemno hitro povečuje. Številni se težko prebijejo iz meseca v mesec. Če poenostavim, obstajata dva različna odgovora na to stanje.
Prvi je neoliberalno-tehnološki odgovor, ki temelji na varovanju (security) in izhaja iz izračunavanja ter statistične ocene tveganja. Logika je približno takšna: zavarovali vas bomo. Kupite lahko različna zavarovanja, izdelke ali storitve, ki vas bodo obvarovala pred različnimi zunanjimi grožnjami, pred katerimi se lahko zaščitite z različnimi tehnologijami, pa tudi z vojsko. Gre za zaščito od znotraj navzven. Takšno logiko trenutno zaznavamo tudi v rasističnih in vojnohujskaških narativih pretežno moških političnih voditeljev.
Drugi odgovor pa lahko podamo skozi pojem varnosti in z drugačnim načinom razmišljanja o krizi. Ključna težava ni več neka zunanja grožnja, temveč vprašanje, kako ustvariti razmere, v katerih bomo lahko vsi solidno živeli. V tem primeru se manj ukvarjamo s “sovražnikom” in več s sistemom in skupnostjo, v kateri živimo. Občutek varnosti tako ne temelji na izračunih tveganja ali na izdelku, ki ga lahko kupimo, ampak na odnosih, ki jih gradimo z drugimi ljudmi, na podpori, ki jo zagotavlja skupnost, in na zavedanju, da se lahko drug na drugega zanesemo.
Takšna varnost ni nekaj, kar bi lahko statistično izračunali ali vojaško ubranili. Med epidemijo se je zelo dobro izkazalo, da občutek varnosti pomeni, da lahko potrkaš na sosedova vrata, ko potrebuješ pomoč, da veš, da lahko nekoga pokličeš, ali pa, da bo nekdo poklical tebe in preveril, kako si. To je nekaj povsem drugega kot “varovanje”, ki pomeni, da imaš sklenjeno pogodbo z varnostnim podjetjem, ki nadzoruje tvoje varnostne kamere.
“Prepping” je svetovno gibanje, ki se pripravlja na možnost, da bo družba – delno ali v celoti – propadla. Med drugim vključuje kopičenje zalog hrane in pridobivanje veščin, potrebnih za samostojno preživetje. Foto: MMC RTV SLO
Na predavanju ste omenili pojav, ki se imenuje “prepping”, gre za gibanje, ki spodbuja preživitveno pripravljenost. Po drugi strani tudi vaša knjiga deluje kot manifest, kot priročnik, kako preživeti v svetu, ki propada. Kje vidite glavne bitke, izzive za prihodnost?
“Prepping” je pristop, ki se osredotoča predvsem na pripravljenost posameznika ali manjše skupnosti, ki se opredeljuje po strogih merilih etnične oziroma nacionalistične pripadnosti. To nas seveda ne pripelje nikamor. Takšno razmišljanje nas ohranja ujete v binarnih načinih razmišljanja, v delitvah na prijatelja in sovražnika, v delitvah, ki nam onemogočajo, da bi sistem videli kot celoto, ga kot takega spremenili oziroma preoblikovali tako, da bo v njem lahko sodeloval vsakdo.
Skrb je zelo vsakdanja in nespektakularna. In ravno v tej nespektakularnosti se skriva moč za izgradnjo želene trajnostne prihodnosti.
Mislim, da se moramo boriti na vseh ravneh, na medosebni ravni, v manjših in večjih skupinah, pa tudi v bolj abstraktnih oblikah skupnosti, kot so, denimo, država ali mednarodna raven in mednarodne organizacije. Zelo pomembno je, da prepoznamo povezave med temi ravnmi in ne sprejemamo rasizma ali toksičnih oblik izkoriščanja ne v vsakdanjih odnosih ne na višjih ravneh. Pomembno je tudi, da pogled usmerimo onkraj posameznika in o težavah razmišljamo na kolektivni ravni, ne nazadnje tudi skrb ni nekaj, kar bi lahko uresničevali zgolj individualno. Če želimo o teh vprašanjih razmišljati kolektivno, moramo nanje pogledati z vidika skrbi in družbene reprodukcije.
Nasprotje “preppinga” je torej morda prav skrb, ki poteka ves čas. Če pogledate na ulico, tam morda nekdo potiska otroški voziček ali pa razmišlja o svoji ostareli materi, ki jo mora obiskati. In to je tisto, kar moramo krepiti. Krepiti moramo vezi, ki med ljudmi že obstajajo, ali pa bi jih želeli splesti, da bi poskrbeli drug za drugega in si zagotavljali podporo na način, ki ne uničuje Zemlje in ne temelji na brutalnem izkoriščanju. To je tudi najboljši način pripravljenosti na prihodnost, saj se takšna prihodnost lahko dejansko vzdržuje sama, v takšni prihodnosti nikogar ni treba izbrisati ali izločiti. Kajti predstave, ki temeljijo na delitvi na prijatelje in sovražnike, so lahko, kot vidimo, tudi genocidne. Temeljijo na ideji, da morajo nekateri ljudje izginiti ali pa postati sužnji nekoga nekje na drugem koncu sveta. “Prepping” je nekaj zelo spektakularnega, je predstava. Skrb pa je ravno nasprotje tega, je zelo vsakdanja in nespektakularna. In ravno v tej nespektakularnosti se skriva moč za izgradnjo želene trajnostne prihodnosti.
Oglas