“Vedno je končna želja to, da človek ob slišanem nekaj (po)doživi.” Foto: Taja Harris



Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google

Nina Strnad je pod naslovom Iskreno združila in izdala svoj prvi skupek avtorskih pesmi. Te so nastajale približno dve desetletji, z njimi pa je v zadnjih letih že nastopila na odru. Njen prvenec se vrti predvsem okoli ljubezni, tudi “srcozloma” in hrepenenja. Pripoveduje o čustvenih razmislekih mlade ženske, ki išče svoje mesto pod soncem. “Dobro premislim, preden ljudi spustim v svoj notranji svet. Zato ni bilo samoumevno, da bi že zgodaj izvajala tako osebne pesmi,” je komentirala dolgotrajnost procesa nastajanja plošče.

Oglas

“Vedela sem, da mora album dozoreti do točke, ko bo res pripravljen za izdajo. Zelo sem vesela, da smo projekt pripeljali do konca, ga v zadnjih treh letih predstavili številnim poslušalcem in da je zdaj dostopen tudi tistim, ki se morda ne udeležijo pogosto koncertov ali pa moje glasbe sploh še ne poznajo oz. jih ta do zdaj niti ni zanimala,” je za MMC povedala pevka, ki meni, da mora biti glasba dostopna vsakomur, saj tako sami preizkusijo, kaj jim ustreza in kaj ne.

Pri ustvarjanju albuma so sodelovali glasbeni virtuozi Jaka Kopač, Tomaž Gajšt, Gregor Ftičar, Robert Jukič, Kristijan Krajnčan, Jošt Lampret, Matija Krečič in Ema Krečič. Snemanje je potekalo lanskega junija v Italiji, v studiu ArteSuono, pod vodstvom Stefana Ameria. “Veliko mi pomeni, da imam okoli sebe odlično ekipo ljudi, s katerimi se med seboj dobro poznamo. Drug drugemu lahko iskreno povemo svoje mnenje, ne da bi to kdo razumel kot osebni napad,” je delila Strnad, ki meni, da kritična presoja, ki ni škodoželjna, doda globino ustvarjalnosti.

Kot je še priznala, je v zadnjih letih postala precej bolj iskrena do sebe in si bolj dovoli povedati, kaj si misli. “Seveda še vedno spoštujem ljudi okoli sebe, le drugim se nisem več pripravljena podrejati v takšni meri kot nekoč,” je poudarila.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Nazadnje, ko sva se pogovarjali, ste studijsko posneli le nekaj pesmi, med njimi je bila tudi Hurt. S tem ste tudi napovedali nastajanje prvega avtorskega albuma. Avtorsko glasbo ste že pred tem izvajali v živo in leta 2024 predstavili tudi v Cankarjevem domu. Kako je gledati nazaj na nekaj posnetih pesmi in zdaj, ko ste v svet poslali neko zaključeno celoto preteklih dveh desetletij izkušenj, ki je nekakšen odtis časa?
Zanimivo je. Ena od stvari, ki mi ostaja v mislih, je, da je celoten proces trajal zelo dolgo. Zaradi tega mi je bilo včasih celo malo nerodno, a vedela sem, da mora album dozoreti do točke, ko bo res pripravljen za izdajo. Zelo sem vesela, da smo projekt pripeljali do konca, ga v zadnjih treh letih predstavili številnim poslušalcem in da je zdaj dostopen tudi tistim, ki se morda ne udeležijo pogosto koncertov ali pa moje glasbe sploh še ne poznajo oz. jih ta do zdaj niti ni zanimala. Zdaj doma lahko poslušajo, kaj ustvarjamo, in presodijo, ali jim je všeč ali ne. Mislim, da mora biti glasba dostopna vsakomur, saj tako sami preizkusijo, kaj jim je všeč in kaj ne.

Se vam zdi, da mora vsak glasbenik doseči neko stopnjo zrelosti, preden začne ustvarjati avtorsko glasbo?
Ne nujno. Nekateri zelo zgodaj začnejo svoje izražanje in nimajo težav s tem, da svoje misli in občutke delijo z drugimi. Izredno jih občudujem. Zame je to težje, saj sem po naravi precej zasebna oseba. Svojih čustev ne delim kar tako oz. z njimi ne “razmetavam”. Dobro premislim, preden ljudi spustim v svoj notranji svet. Zato ni bilo samoumevno, da bi že zgodaj izvajala tako osebne pesmi. Res je, da sem že v gimnaziji pisala besedila za garažni bend v Polhovem Gradcu in tako prvič doživela, kako je izvajati avtorsko glasbo. Toda nekaj povsem drugega je ustvariti glasbo, pri kateri so tako besedila kot glasba popolnoma moji. Še posebej v džezu, ki zahteva nekoliko drugačen pristop kot pop ali rok. Dolgo se nisem čutila, da sem dovolj sposobna za to. Tako da sem potrebovala malce več časa.

Pred dvema letoma ste dejali, da je prav razmislek, da bi preveč delili oz. razkrili, podaljšal celoten proces. Se počutite svobodneje zdaj, ko ste si končno “drznili” izdati to glasbo?
Se. Mislim, da predvsem bolj sprejemam samo sebe. Te pesmi so nastajale dolga leta in v tem času se je zgodilo marsikaj. Prek njih sem dobila določeno distanco do nekaterih življenjskih dogodkov in čustev. Sama nisem človek, ki bi svoje občutke zlahka ubesedil v zasebnem življenju. Potrebujem čas. Prek glasbe in besedil pa je to precej lažje. Želela sem, da bi v pesmih nekaj našli ljudje, ki se težje izražajo; da bi videli, da imamo vsi svoje težave ter so vzponi in padci pač del življenja.

Se vam zdi, da imajo ljudje premalo introspekcije, da je premalo iskrenosti med ljudmi in človeka do samega sebe?
Predvsem se je spremenil potek razmišljanja o sebi. Po eni strani se mi zdi, da se svojih želja in potreb zavedamo bolj kot nekoč ter jih je zdaj bolj sprejemljivo tudi izraziti, kar je dobro. Po drugi strani pa živimo izjemno hitro. Tempo življenja nam tako pogosto ne dopušča, da bi stvari dozorele. V preteklosti so bili ljudje pogosteje primorani biti sami s sabo, niso bili ves čas izpostavljeni nekim dražljajem. Takrat so lahko marsikaj premislili od začetka do konca. Iz svoje glasbene izkušnje pa lahko rečem, da se počasi vrača tisto “pravo” izražanje, ki je bilo nekoč zelo močno. Iskreno upam, da se bo ta trend dobrih besedil in kakovostne glasbe nadaljeval.

Želeli ste ustvariti priložnost, da ljudje prek glasbe in besedil najdejo sebe. Dejali ste, da vas vedno zbudi pesem Johna Mayerja Stop This Train. Katera pa povzroči, da se umirite oz. ustavite v trenutku?
Takrat poslušam Shirley Horn, ki je prava mojstrica tišine in pavz. Priporočam njen album Here’s to Life. Na njem so orkestracije znanih ameriških pesmi in večina jih je v počasnem ritmu. Nimajo živahnega energetskega naboja, pomirjajo ter prisilijo človeka, da se ustavi in prisluhne. Posebej pesem Wild is the Wind spodbudi poslušalca, da preizkusi svoje potrpljenje. Je pa izredno lepa skladba – samo treba si je vzeti čas in se posvetiti temu, kar poslušaš.

Nina Strnad – Krog in krog (Official video)

Ste kdaj razmišljali, da bi avtorsko glasbo izdali pod umetniškim imenom?
Sem. Predvsem zato, ker imaš tako nekako ločeno identiteto; umetniško ime ustvari določeno distanco med zasebnim in javnim življenjem. Včasih celo malo zavidam kolegom, ki imajo to možnost. Toda na začetku samostojne kariere sem začela nastopati pod svojim imenom in to je naknadno težko spremeniti. Sprijaznila sem se s tem, da znotraj mene obstajata dve Nini Strnad: ena varuje svojo zasebnost, je doma z družino, druga pa stopi na oder, nastopa in daje intervjuje.

Večkrat ste povedali, da vam je oder ljubši od snemanja. Se vam je bilo težko zapreti v studio?
V preteklosti sem snemala v RTV-jevih studiih, tokrat pa sem začutila, da je čas za spremembo. Ne zato, ker bi bilo s prejšnjimi studii kar koli narobe, ampak ker sem čutila, da moram obrniti nov list, želela sem ustvariti drugačen zvok. Namenoma sem želela v studio, kjer še nikoli nisem delala. Album smo junija lani snemali v Vidmu, Italiji. Pravzaprav se mi ni bilo težko zapreti tja. Največ časa mi pravzaprav ni vzelo snemanje, ampak odločitev, da sploh dvignem telefon in se lotim organizacije.

Ko smo bili enkrat tam, pa sem se počutila zelo sproščeno. Veliko mi namreč pomeni, da imam okoli sebe odlično ekipo ljudi, s katerimi se med seboj dobro poznamo. Drug drugemu lahko iskreno povemo svoje mnenje, ne da bi to kdo razumel kot osebni napad. Kritična presoja, ki ni škodoželjna, doda globino ustvarjalnosti, prav zaradi tega lahko ideje rastejo in se razvijajo. Ker je bil zame to nov prostor, sem imela morda malce treme, a Stefano je zelo prijazen gospod, ki je zelo profesionalen. Zanima ga, kakšen bo končni izdelek. Ker je sledil dogajanju, je marsikaj naredil že sproti in nam s tem olajšal delo. V dveh snemalnih dneh smo program posneli precej hitro. Ker smo skladbe že dolgo igrali na koncertih, nismo potrebovali veliko ponovitev. Večina albuma je nastala skoraj v živo, s samo tistimi naknadnimi popravki, ki so bili nujni; nismo namreč pristaši tega, da se stvari preveč popravljajo.

Hurt

Dejali ste, da so nekatere pesmi na albumu šele zaživele v pravi obliki. Katera je najboljši primer?
Ob tem, da gledaš na to, da idejo preneseš do poslušalca in ji ta prisluhne – vedno je končna želja to, da človek ob slišanem nekaj (po)doživi –, moraš najti primerne harmonije in potek pesmi, da ideja res zaživi na pravi način in pride v ospredje. Tu je treba izpostaviti skladbo November Awaits. Dolgo sem imela občutek, da ji nekaj manjka. Zdela se mi je preveč preprosta, mogoče na prvo žogo. Prav zato mi nikoli ni bila med ljubšimi. Ko mi je kdo rekel, da mu je všeč, sem pomislila: “Res? Od vseh pesmi ravno ta?” (smeh). Ker mi ni bilo všeč, kako sem zastavila aranžma, smo med snemanjem začeli iskati drugačen pristop. Robert Jukič je na basu zaigral novo melodijo, nato sta jo prevzela še Tomaž Gajšt in Gregor Ftičar. Iz te je nastal uvod skladbe, pozneje še zaključek. Pesem je dobila drugačno melanholično barvo, ki jo je po mojem mnenju nujno potrebovala. Iz pesmi, ki mi osebno ni bila pri srcu, je November Awaits postala ena izmed mojih najljubših skladb na tem albumu.

Podobno se je zgodilo tudi s skladbama Zaupanje in Hrepenenje, ki sta bili v preteklosti izvajani v manjših zasedbah ali pa z Big Bandom, na albumu pa ju prvič spremljajo še godala. Matija Krečič je napisal aranžmaja za godalno spremljavo, ki pesmim doda globino, ki je bila potrebna. Zelo sem vesela, da je sprejel povabilo in naredil odličen izdelek. Če pogledam album kot celoto, sem z njim res zadovoljna.



“Notranje rane se celijo podobno kot telesne, le da brazgotina pri prvih ni vidna navzven. Ni nujno, da še bolijo, so pa opomin, da se je nekaj zgodilo.” Foto: Taja Harris

Plošča je pester nabor mešanice angleških in slovenskih pesmi. Ste veliko časa vložili v ugotavljanje zaporedja pesmi?
Pravzaprav je ta nastajal že na koncertih. Ko pripravljaš koncertni program, mora ta slediti nekakšnemu loku. Ne morejo biti vse skladbe počasne, ker ljudem lahko pade energija, prav tako ne morejo biti vse zelo energetsko nabite, saj poslušalec vseh čustev in zvokov preprosto ne more predelati. Tako vedno sledim nekakšni sinusni krivulji – z izmenjavanjem hitrih in počasnejših ritmov poskrbim, da je sosledje pesmi razgibano, s čimer občinstvo ostane pozorno. Ko smo pripravljali album, sem ugotovila, da je koncertni vrstni red pravzaprav že zelo dobro deloval, zato smo ga skoraj v celoti obdržali. Zamenjali smo le dve skladbi.

November Awaits

Druga zgodba pa je ustvarjanje vinilne plošče, na katero bo treba še malo počakati. V tem primeru veljajo drugačna pravila, saj si časovno omejen na obe strani plošče. Prvič sem pripravljala izdajo na vinilu in nisem vedela, kako se lotiti razporeditve. Priznam, da sem si pri razmišljanju pomagala tudi s ChatGPT-jem (smeh). Predlagal je zanimivo idejo: ena stran naj bo nekoliko mirnejša, druga bolj živahna. Zdela se mi je odlična iztočnica, zato sem jo uporabila. Potem je bilo treba le še uskladiti minutažo. Zaradi omejitve prostora smo morali skladbo Sončni blues žal izpustiti z vinilne izdaje, nekaj drugih pa nekoliko skrajšati. Na zgoščenki in pretočnih platformah je seveda objavljen celoten album.

Če ostaneva pri vinilnih ploščah – imajo tovrstni fizični nosilci zvoka za vas posebno vrednost?
Obožujem vinilne plošče. Ko sem bila še otrok, mi starša sicer sprva nista pustila blizu gramofona; kasete in zgoščenke so bile domnevno “varnejše”. Ko smo gramofon preselili na vikend, sem iz dolgčasa končno poslušala njune stare plošče; poslušala sta Beatle, Queen, Tino Turner in številne druge izvajalce. Že dolgo sem si želela gramofon, vendar sem ga kupila šele pred kratkim. Ko doma položim ploščo na gramofon, imam občutek, da se začne poseben ritual. Ni nujno, da sedim in ves čas samo poslušam; včasih ob glasbi kuham, se pogovarjam … Zagotovo pa glasbo prek gramofona začutim drugače, kot če jo poslušam na zgoščenki ali pretočnih platformah. Vinil mi predstavlja neko romantiko poslušanja.

Hrepenenje

Album Iskreno se vrti predvsem okoli ljubezni, tudi “srcozloma” in hrepenenja. Pripoveduje o čustvenih razmislekih mlade ženske, ki išče svoje mesto pod soncem. V preteklosti ste dejali, da ste po vrnitvi iz ZDA iskali svoje mesto, tudi v Sloveniji. Kakšen je občutek zdaj, ko ste ga očitno našli?
Mislim, da je obdobje od mojih dvajsetih let do tega obdobja, ko bom naslednje leto dopolnila 40 let, zaznamovalo predvsem spraševanje, kako se umestiti, kje najti sebe ter kako voditi odnose v življenju oz. najti ravnovesje, kako ostati zvest sebi, ne da bi pri tem poteptal druge, in kako postaviti meje tako v zasebnem kot poklicnem življenju. V zadnjih letih sem postala precej bolj iskrena do sebe. Verjetno je to del zrelost. Bolj si dovolim povedati, kaj si mislim; če imajo vsi ostali možnost, da povejo, kaj si mislijo, je prav, da jo imam tudi jaz. Seveda hkrati še vedno spoštujem ljudi okoli sebe, le drugim se nisem več pripravljena podrejati v takšni meri kot nekoč.

Izid albuma je napovedala skladba Krog in krog, ki je dobila tudi videospot. Kako ste doživeli snemanje svojega prvega avtorskega videospota?
Videospot sem nazadnje snemala približno pred desetimi leti; leta 2015 sva ga z Robertom Jukičem posnela za pesem Pada dež, po tem sem kakšnega ustvarila s skupino Vox Arsana. Glede na to, da živimo v času digitalnih platform, se mi je zdelo primerno, da zvoku dodam še sliko. Dolgo smo razmišljali, katera skladba bi bila najprimernejša. Sprva smo imeli v mislih druge pesmi, potem pa smo ugotovili, da Krog in krog najbolje nagovarja širše občinstvo. Maja Krvina si je potem belila glavo s tem, kam bi zapeljali videospot. Iz njene začetne zamisli so nastale tri zgodbe treh parov v različnih življenjskih obdobjih, ki grejo čez dobre in slabe trenutke v osebnem odnosu. Zgodba nagovarja vse. Želeli smo pokazati, da ljubezen ni le obdobje začetne zaljubljenosti. Prav to govori tudi pesem. Ko se odločiš, da si boš z nekom delil življenje, odnos ves čas prehaja skozi različne cikle. Ljubezen se spreminja, dozoreva in se preoblikuje oz. poglobi. Vzponi in padci so nekaj običajnega in celo zaželenega. Če ni padcev, tudi vzponov ne moreš zares občutiti, zaradi njih pa veš, za kaj se boriš.

Zaupanje

Ena izmed otožnejših pesmi je A Child Within a Wolf. Kaj je njeno ozadje?
Nastala je leta 2011, ko sem živela v ZDA. Amerika je bila zame zelo stresno obdobje; veliko sprememb, veliko notranjih vprašanj je bilo. Ta pesem je nastala prav iz tega prostora. Spomnim se, da sem jo začela pisati na podzemni železnici. Vožnja od stanovanja do šole je trajala približno 45 minut in takrat sem imela čas razmišljati in ustvarjati v svoji glavi, kar zelo rada počnem. Otrok v naslovu predstavlja našo osnovno ranljivost, volk pa agresijo, ki lahko iz te ranljivosti zraste. Zdelo se mi je pomembno napisati pesem tudi o tem delu človeka.
Govori o ranah, ki jih nosimo v sebi. Notranje rane se celijo podobno kot telesne, le da brazgotina pri prvih ni vidna na zunaj. Ni nujno, da še bolijo, so pa opomin, da se je nekaj zgodilo. Tovrstne brazgotine postanejo šibke točke, nekontrolirani impulzi. Mislim, da je pomembno, da svoje rane sprejmemo, jih razumemo in se naučimo z njimi živeti. Čeprav v resnici nikoli ne pozabiš, gre za to, da odpustiš in ne zanikaš, da se je nekaj zgodilo. Če vse samo potlačimo, nas bodo te rane še naprej določale.

Skladba Drops of Rain se vrti okoli dežnih kapelj, kar odzvanja tudi glasba. Vam dežne kaplje prinašajo neki mir?
Mislim, da zvok dežnih kapelj človeka res sprosti – izjema so seveda neurja. Pred kratkim sva se s partnerjem pogovarjala, kako prijeten je občutek, ko zunaj dežuje, ti pa ležiš v postelji. Dežne kaplje dajejo občutek novega življenja in svežine, predvsem v poletnih mesecih. Drops of Rain sicer govori predvsem o hvaležnosti. O tem, da si sposoben biti prisoten v trenutku in začutiti dogajanje okoli sebe. Vsak se spomni prizora v filmu, ko človek stoji na dežju in z odprtimi rokami gleda v nebo, medtem ko doživlja čisto ekstazo, ker je tako žalosten ali pa srečen. Dežne kaplje nas vrnejo v ta trenutek.

A Child Within A Wolf

V skladbi Sončni blues pojete, da se svet vrti. Je to tudi vaša življenjska filozofija?
Je. Sicer pa sem dolgo imela moto Life is too short for long faces oz. Življenje je prekratko za povešene nosove. Nima smisla, da bi predolgo gojili zamere, ker gre življenje tako mimo tebe. Svet gre naprej. Zemlja se vrti. Za vsakim dežjem pride sonce in za vsakim soncem tudi dež. To je naravni cikel življenja. Ne moremo biti ves čas neizmerno srečni, pa tudi ne izjemno žalostni. Že naslov pesmi Sončni blues je sam po sebi kontradiktoren; vzponi in padci so del nas. Prav je, da sprejmeš življenje tako, kot je, se z njim spoprimeš, a si včasih tudi rečeš: “Dobro, vseeno je,” in se nasmehneš ter greš naprej. Treba je izbirati stvari, ki so pomembne, saj ni vsaka stvar, ki se ti zgodi, vredna tvojega časa.

Drops of Rain

Dejali ste, da si želite, da je glasba, ki jo izvajate, narejena na taki ravni, da gre lahko tudi na tuji trg, z njo želite nastopati dalj časa. Kakšni so torej vaši načrti?
Zelo me veseli, da so se na album lepo odzvali tudi organizatorji na Hrvaškem in v Srbiji. Nastopili smo že v Zagrebu in Beogradu, poleti nas čaka koncert na Rabu. Načrtov za tuje trge se še nisem lotila, vendar interes obstaja. To me zelo veseli, ker zame predstavlja nov ustvarjalni izziv. Nekaj koncertov je torej že za nami, veliko jih je še pred nami. Tega albuma ne spremlja klasična promocijska turneja, saj smo program v zadnjih treh letih že predstavili na odru. Stvari bomo izpeljali po svoje. Običajno tisto, kar je narejeno na silo, po mojih izkušnjah propade. Imam ta privilegij, da stvarem lahko pustim, da se odvijajo naravno, in izkoristila ga bom.

Oglas