Regionalna glasbena scena se poslavlja od Gorana Bulatovića Manze, soustanovitelja in prvega bobnarja kultne beograjske skupine Partibrejkers. Njegov prepoznavni ritem in energija sta se vtisnila v same temelje ene najvplivnejših rock zasedb nekdanje Jugoslavije. Čeprav njegovo ime kasneje ni bilo nenehno pod žarometi, je bil njegov prispevek k rokovski zgodovini tega prostora neprecenljiv.
Zgodba o Partibrejkersih se je začela v Beogradu avgusta 1982. V ozračju poznega novega vala, ko je večina skupin težila k bolj sofisticiranemu art-rock zvoku, so pevec Zoran Kostić Cane, bobnar Goran Bulatović Manza ter kitarista Nebojša Antonijević Anton in Ljubiša Kostadinović ponudili nekaj povsem drugačnega. Prinesli so surovo, nefiltrirano energijo garažnega rocka, r’n’b-ja in zgodnjega panka. Svoj prvi nastop so odigrali 4. oktobra 1982 v Dadovu, rojen leta 1959 pa je Bulatović pripadal prav tisti prvi, udarni postavi, ki je izpisala uvodno poglavje te pomembne balkanske rock zgodbe.
Njegova vloga pri oblikovanju zvoka je bila ključna. Bulatovićevo bobnanje ni bilo le spremljava, temveč pogonsko gorivo in temelj, na katerem so se gradile Antonove uničujoče kitarske fraze in Canetov karizmatični vokal. Medtem ko so mnogi bobnarji tistega časa stremeli k tehnični perfekciji, je bil Manzin slog prvinski, močan in neposreden. Bil je ritmični utrip ulice, ki je poslušalce prisilil v gibanje, kar je postalo zaščitni znak eksplozivnih nastopov skupine.
Legendarni album
Krona njegovega delovanja v bendu je zabeležena na prvencu »Partibrejkers I«, ki je izšel leta 1985 in še danes velja za enega najboljših debitantskih albumov v zgodovini jugoslovanskega rocka. Ploščo je produciral Koja iz zasedbe Disciplina kičme, kar je dodatno zagotovilo avtentičnost zvoka. Album je bil posnet z minimalnimi sredstvi, a z maksimalno strastjo, pesmi, kot so »Hiljadu godina«, »Ulični hodač« in »Večeras«, pa so postale himne generacije.
Čeprav je bil Manzin del poti v bendu intenziven, je bil razmeroma kratek. Poleti leta 1985, kmalu po izidu kultnega prvenca, je skupino zapustil, kar je označilo konec njene prve in morda ‘najčistejše’ faze. Vendar pa je energija, ki jo je vložil v projekt, ostala. Skupina se nikoli ni podrejala trendom ali izbirala lažjih poti. Od svojega nekdanjega člana in soborca so se na uradnih straneh zanesljivo in čustveno poslovili tudi preostali člani Partibrejkersov z zapisom: »Zadnji pozdrav Manzi, ustanovitelju Partibrejkersov. Bil si neponovljiv. Eden od dveh, ki sta vplivala na moje odraščanje. Hvala ti za vse.«