Prvotno naj bi bila hiša peščene barve, a so jo naknadno spremenili.
Foto: Ana Kovač
Pred nakupom hiše, ki stoji na idilični lokaciji v samem centru mesta, sta si Julija in Boris ogledovala tudi druge nepremičnine. Od parcel, stanovanj in starejših hiš do novih gradenj. “Vse je bilo odprto,” pravita. A ker Boris, kot poudari Julija, nikoli ni bil pristaš novih gradenj, saj so vse današnje moderne hiše enake in brez duše, in tudi sama si je želela nečesa posebnega, sta se odločila kupiti nepremičnino z bogato zgodovino in posebnim statusom. “To hišo je najprej videl on in takoj sem sem ga vprašala, ali se zaveda, v kaj se spušča,” se spominja.
Borisa, rojenega v Trbovljah, je prepričala predvsem lokacija hiše. “Ker sva dejansko v centru mesta in imava vse na dosegu rok. Seveda pa tudi velikost, položaj in estetika,” pove. Zelo všeč so jima bili tudi vsi detajli, kot so štukature ob oknih, detajli na fasadi in balkon. “Nikoli naju ni odvrnilo, ko so rekli, da ima hiša status kulturne dediščine in se bo zunanjost morala ohraniti. Vedela sva, da si želiva nečesa drugačnega, nečesa, kar bo izstopalo. Zaradi tega nama je bila še bolj všeč,” pojasnjuje Julija, ki sicer prihaja iz okolice Ljubljane, v Zasavje pa jo je pripeljala ljubezen.
Pogled z balkona v prvem nadstropju, ki ga morata zaradi kulturne dediščine ohraniti.
Foto: Ana Kovač
Zgradil naj bi jo nekdanji direktor Cementarne Trbovlje
Podrobne zgodbe, kdo je v hiši stanoval pred njima, ne poznata, kolikor jima je uspelo izvedeti, pa naj bi hišo zgradil in v njej tudi prebival nekdanji direktor Cementarne Trbovlje. Nazadnje, pred okoli 20 leti, je v hiši stanovala njegova hči Ada, nato pa je bila hiša dolga leta prazna in zapuščena. Kot nam je povedal mladi par, je bila zgrajena iz zelo kakovostnih materialov, saj je, čeprav je stara skoraj sto let, zelo dobro ohranjena. “Očitno je bila res narejena za višji sloj,” še poudarita.
Na fasadi so številni detajli, ki dajejo hiši poseben pečat.
Foto: Ana Kovač
Ko sta hišo obiskala prvič, sta ugotovila, da je v zelo dobrem stanju. “Prostori so bili logično razporejeni, kljub starosti pa v njej ni bilo skoraj nič vlage,” pravita. K temu naj bi pripomoglo tudi to, da je bila hiša zgrajena na skali. “Teren se nagiba, hiša pa ni popokala. Sprehajalna pot ob hiši je popokala, beton se je nagnil, hiša pa niti malo. Za sto let staro hišo je bila narejena zelo kakovostno,” dodajata.
Čeprav je bila skoraj 20 let prazna, kaosa v njej ni bilo. “Je bilo pa ogromno stvari, vendar smo se z lastniki dogovorili, da jih odpeljejo. V hiši so bile postelje, kavč, knjižna omara, veliko knjig in fotografij. Edino, kar bi želel obdržati, je bila stara litoželezna singerica (šivalni stroj, op. p.), vendar ga je lastnica vzela. Sicer bi mizo obdržala in jo prenovila,” pravi Boris. Čeprav so hišo lastniki popolnoma izpraznili, pa so ob menjavi strehe krovci tam našli tudi nekaj zanimivih, nepričakovanih stvari. “V strehi so bila kopita in železna konjska glava, verjetno za srečo. Našli so tudi kozarce, neko lutko in glinen pohodni čevelj,” pripovedujeta.
V srednjem nadstropju je bila nosilna stena samo ena, zato sta prostor lahko odprla.
Foto: Ana Kovač
Posebnosti pri prenovi hiše s statusom kulturne dediščine
Ker ima hiša status kulturne dediščine, obstaja nekaj posebnosti, ki jih je pri prenovi treba upoštevati. “Ohraniti se mora videz celotne sprednje strani hiše, med drugim štukature, balkon in detajli na fasadi. Neke omejitve so tudi glede ozelenitve in ne smeva ravno imeti vgradnega bazena. Prav tako morajo biti uporabljeni naravni materiali,” pojasnjuje Julija, Boris pa dodaja: “Ograja mora biti lesena, železna ali betonska. Enako tudi okna, biti morajo lesena in načeloma ohraniti obliko. Edino kvadrate bomo malce zmanjšali, da ne bodo vzeli toliko svetlobe. Bala sva se, da bodo glede tega še bolj komplicirali.”
Štukature pod okni, ki jih morata prav tako ohraniti.
Foto: Ana Kovač
Julija pri tem pojasni, da je prenova hiše s statusom kulturne dediščine odvisna tudi od tega, za katero stopnjo gre. V nekaterih primerih je namreč treba ohraniti tudi notranjost. “Že pred nakupom sva preverila, ali se lahko spremeni vsaj notranjost, sicer hiše ne bi kupila. Saj bo v bolj rustikalnem stilu, da bi morala ohranjati stare omare, mi pa ne bi bilo všeč,” pravi.
Sta pa zaradi odločitve, da sta se lotila prenove starejše hiše, upravičena tudi do nekaj ugodnosti. Z Eko skladom, ki deluje pod okriljem ministrstva za okolje in prostor, lahko dobiš subvencijo in ugoden kredit. Ugodnosti se lahko uporabijo za menjavo oken, strehe, fasade, izolacije in nekatere druge energetske izboljšave. “Manjšo pomoč nudi tudi občina, tako da bo na koncu nekaj naneslo,” pravi Julija, ob tem pa poudarja, da so zaradi teh omejitev določene stvari dražje, saj morajo biti uporabljeni naravni materiali. To velja na primer za streho, okna, zunanja vrata in fasado. “Kolikor te omejujejo, bi bilo pomoči lahko morda še malo več,” pa dodaja Boris.
Od urejanja okolice do rušenja sten in menjave strehe
V prvi fazi prenove sta se lotila urejanja okolice. To je vključevalo podiranje ogromnih, več deset metrov visokih dreves, kar je bil zahteven, premišljen projekt, saj so drevesa stala tik ob hiši in glavni cesti. V nadaljevanju sta morala odstraniti še korenine dreves in štore, nato pa je sledila gradnja škarpe in ta je omogočila razširitev in ureditev dovozne poti do hiše ter stabilizacijo terena.
Nato pa sta sledila rušenje notranjosti in menjava strehe. Kot povesta, Boris veliko dela opravi sam. Tako je z rušilnimi deli v notranjosti, verjetno bo sam uredil tudi elektriko in vodo. “Če se določenih del lotiš sam, lahko na ta način prihraniš dosti denarja,” pravi Boris, Julija pa dodaja, da sicer ne bi bilo nič narobe, če bi si kakšno delo prihranil, “da se ne bi toliko mučil, vendar je trmast. Pa tudi zelo uživa v tem”.
Veliko del, predvsem rušilnih, je Boris opravil sam.
Foto: Ana Kovač
Nekaj težav sta sicer imela pri menjavi strehe, saj sta zaradi njene oblike težko dobila krovca. “Ti, ki nama streho delajo zdaj, so rekli, da je kar velik zalogaj. Ker je štirikapnica. Prvotno je bilo rečeno, da bo narejena v desetih dneh, vendar se je konkretno zavleklo,” pojasnjujeta. Drugih večjih težav doslej nista imela.
Kaj ju še čaka?
V nadaljevanju prenove zunanjosti sledijo izkop okoli hiše, dvig škarpe in izravnava terena, kar bo po njunih pričakovanjih velik izziv. Ob hiši sicer stoji še en objekt, ki je prvotnemu lastniku služil kot garaža in prostor za sušenje mesa, vendar je v slabem stanju, zato ga nameravata porušiti. Tam želita postaviti garažo z delavnico v velikosti 70 kvadratnih metrov. “Morava pa upoštevati Zavod za varstvo kulturne dediščine, da bo streha ravna, sicer bi zastirala pogled na hišo,” pravita.
Boris je rojen v Trbovljah, Julija pa prihaja iz okolice Ljubljane.
Foto: Ana Kovač
V pogovoru med ogledom nam razložita tudi, kako bodo razporejeni prostori v notranjosti hiše s tremi nadstropji. V pritličju bosta dve otroški sobi, pralnica, WC in igralnica. V srednjem nadstropju bodo dnevno-bivalni prostor, kuhinja in shramba, v najvišjem pa mansardni prostori – glavna spalnica in kopalnica, poleg tega pa še garderobna soba in majhna pisarna. Julija ob tem pove, da je nad odločitvijo, da bosta otroški sobi v pritličju, njuna spalnica pa v najvišjem nadstropju, marsikdo presenečen, vendar pravi, da se jima zdi to najbolj funkcionalno.
Prenovo nameravata zaključiti do naslednjega leta in se v hišo tudi vseliti. “Je pa odvisno od tega, v kakšnem stanju se želiš vseliti. Če bi čakala, da bo vse končano, bi se verjetno vselila leta 2045. Če pa se vseliš v hišo, v kateri že lahko stanuješ, pa je po mojem mnenju mogoče do konca leta,” pojasnjuje Boris, Julija pa doda: “Pri nama je tako, da mu kar sledim in zaupam, ker ima dosti več smisla za te stvari kot jaz. Neke stvari me vpraša, ve, kaj si želim, in me upošteva, sicer pa mu prepuščam.”
Za hišo, ki stoji na parceli v velikosti 1.650 kvadratnih metrov, sta sicer odštela 165 tisoč evrov, v prenovo pa bosta najverjetneje morala vložiti še dodatnih 150–200 tisoč evrov. Skupaj torej okoli 365 tisoč evrov. “Kar je vseeno manj kot garsonjera v Kranjski Gori,” se pošalita. “Za primerjavo: tukaj sva hišo s parcelo dobila za 165 tisoč evrov, v okolici Ljubljane pa bi za to ceno ali še več dobila samo parcelo s 600 kvadrati,” dodajata.
Ob hiši stoji še en objekt, ki ga nameravata porušiti.
Foto: Ana Kovač
Potek prenove delita na družbenih omrežjih
Ob prenovi pa sta se lotila še enega zanimivega projekta. Odločila sta se, da celoten potek delita na družbenem omrežju Instagram, na katerem sta ustvarila profil Najina vila. Naletel je na veliko zanimanja in pozitivnih odzivov. Boris pojasni, da je bila ideja Julijina, k temu koraku pa ju je nagovarjalo tudi več prijateljev. “Razmišljala sem, da obstaja veliko profilov, ki se ukvarjajo s prenovami ali gradnjami, takšnega projekta, kot je najin, pa še nisem zasledila. Prenova hiše s statusom kulturne dediščine je res nekaj posebnega,” pravi Julija.
Na profilu sta med drugim delila posnetke, kako so bila videti začetna dela pri urejanju okolice, kako poteka menjava strehe, kakšne so posebnosti in omejitve pri prenovi takšne hiše, kakšni so njuni načrti za zunanjost in notranjost hiše, pa tudi fotografije, kakšna je bila hiša pred začetkom del.
“Čim več stvari poskušaj narediti sam”
Nekomu, ki se odloča kupiti starejšo hišo in jo prenoviti, bi priporočila predvsem to, da ima jeklene živce. Pozoren naj bo tudi na vlago ter preveri morebitne razpoke in nosilnost sten. “Danes so odprti prostori zelo priljubljeni, tako da se je dobro prej pozanimati, kaj je sploh mogoče narediti,” poudarja Julija, ob tem pa dodaja še nekaj, na kar je opozorila že v eni od svojih objav: “Da poskusiš čim več stvari narediti sam. Na tak način lahko malce prihraniš. In pa da vzameš v zakup, da ne bo vse čisto idealno.”
Boris doda, da se je dobro zavedati tudi tega, da si med prenovo ne boš mogel privoščiti petih dopustov na leto: “Vsaj tistih nekaj let, ko moraš malce stisniti, da se vse uredi. Tudi če finančno si zmožen, se časovno ne bo izšlo.” Julija pa se še pošali, naj ženske čim manj komplicirajo in poslušajo moške.
Obnove hiše s statusom kulturne dediščine se nista ustrašila.
Foto: Ana Kovač
Preden je bila vila v njuni lasti, sta se v njej zamenjali dve generaciji, tega pa si želita tudi za svojo družino. “Pravijo, da tretja generacija stvari razda okoli. V tem primeru je bilo tako. Tako da seveda si želiva, da bi najini otroci hišo ohranili. Sicer pa vsaj to, da pride v roke koga, ki bo vse to cenil,” poudarita. Na srečo pa je, kot pravita, tukaj Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki ne dovoli, da bi se kljub veliki parceli zraven zgradila še ena hiša. “Zaradi tega bo ta hiša oziroma parcela vedno oaza sredi mesta. Če ne bodo sprejeli kakšnega zakona in tega spremenili,” zaključujeta.
Preberite še: