V zadnjih mesecih je slovenski politični prostor ujet v primež razprav o državni suverenosti, celo veleizdaji in vpletanju tujih obveščevalnih akterjev v domače demokratične procese. Povod za to so forenzično potrjeni, a selektivno zmontirani in skrajšani posnetki, ki razkrivajo domnevno sistemsko korupcijo v samem vrhu do nedavno levosredinske vladajoče koalicije. Medtem ko del politike, medijev in javnosti bije plat zvona zaradi vpletanja tuje zasebne preiskovalne agencije Black Cube, se v ozadju odvija veliko nevarnejši proces: poskus popolnega speljevanja pozornosti z vsebine teh prisluhov.

Če želimo objektivno oceniti, kaj v danem trenutku usodneje spodkopava prihodnost in temelje slovenske države, moramo preseči dnevnopolitično retoriko ter parlamentarne preiskovalne komisije. Pogledati moramo globlje – v samo jedro delovanja naših institucij, ustavne ureditve in mednarodnega ugleda države.

Sindrom “ubijte glasnika” kot preizkušena obrambna strategija

Standardni politični refleks ob izbruhu obremenjujočih afer je diskreditacija vira ali načina, kako so podatki prišli v javnost. Osredotočanje izključno na vprašanje, kdo je snemal, na katerih lokacijah v tujini so posnetki nastajali in kdo je to preiskavo plačal, je izjemno priročna strategija za preusmerjanje pozornosti. Javna in medijska razprava se je tako z vsebine (zloraba položaja, klientelizem, netransparentni finančni tokovi) namerno pomaknila na polje nacionalne varnosti in zunanjega vmešavanja v volitve.

Toda argument o izključno “zunanji grožnji” in tuji zaroti popolnoma zvodeni ob dejstvu, da poleg tujih obstajajo tudi enako obremenjujoči domači prisluhi. Gre za posnetke, ki so očitno nastali kot plod notranjih frakcijskih bojev znotraj vladajočih struktur, kjer se različne struje borijo za obvladovanje ključnih in finančno najdonosnejših državnih sektorjev.

Ko se ključni akterji znotraj sistema medsebojno snemajo, izsiljujejo in držijo v šahu, postane jasno, da suverenost države ni primarno ogrožena od zunaj. Ogrožena je od znotraj, ker so jo tisti, ki bi jo morali varovati in zastopati nacionalni interes, zamenjali za osebne, strankarske ali lobistične interese. Tuji agenti ali domači žvižgači so to gnilobo zgolj potegnili na plano – niso je pa oni ustvarili.

Pravna nevtralnost nasproti politični in moralni higieni

Pravosodni sistem ima pri obravnavi takšnih dokazov jasna in izjemno stroga procesna pravila. Ker gre za posnetke, ki so sicer forenzično avtentični (niso plod umetne inteligence), a hkrati zmontirani, zlepljeni in pridobljeni brez odredbe preiskovalnega sodnika, bodo na sodišču zaradi doktrine sadu zastrupljenega drevesa težko prestali test zakonitosti. Slovensko kazensko pravo upravičeno ščiti ustavno pravico do zasebnosti in tajnosti razgovorov, saj s tem preprečuje, da bi država postala poligon za divje, nezakonito prisluškovanje in izsiljevanje.

Vendar pa pravna procesna pravila ne smejo biti izgovor za popolno odsotnost politične in moralne higiene v družbi. Sodišče javnega mnenja in politična odgovornost delujeta na drugačnih temeljih kot kazensko sodišče. Dejstvo, da je bil dokaz pridobljen na sporen način, ne izbriše zastrašujoče teže vsebine: dejstva, da so se koruptivna dejanja zgodila. Če posnetki razkrivajo načrtno razgradnjo in podrejanje institucij, se nosilci oblasti ne morejo in ne smejo skriti za pravni formalizem nelegalnega prisluha. Državljanom so dolžni pojasniti vsebino svojih besed in dejanj, ne le tehničnih okoliščin snemanja.

Sistemski odpori proti spremembam: zakaj nekateri trepetajo pred StKOK?

Da je korupcija v Sloveniji prešla iz posamičnih ekscesov v nevarno sistemsko fazo, dokazujejo siloviti odpori ob spreminjanju statusa quo oziroma vsakem poskusu resničnih zakonskih sprememb. Odličen kazalnik teh zakulisnih pritiskov in interesov so odpori ter javne polemike ob predlogu zakona StKOK (Zakon o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala).

Vsaka zakonska pobuda, ki bi prinesla resničen, neodvisen nadzor, okrepila avtonomijo preiskovalnih organov ter presekala globoko zažrte klientelistične mreže, takoj naleti na zid institucionalnega in političnega odpora. Status quo namreč najbolj ustreza tistim, ki so si ključne državne organe (od nadzornikov do delov represivnega aparata) podredili do te mere, da ti ne morejo ali ne upajo več neodvisno izvajati svojih z ustavo določenih pooblastil. Ko se eliti ni treba več bati, da jo bo zaradi zlorabe položaja kdorkoli poklical na odgovornost, se ustavna demokratična ureditev sesuje sama vase.

Izguba kredibilnosti na mednarodnem parketu

Vzporedno z notranjo erozijo institucij Slovenija svojo suverenost in vpliv pospešeno izgublja tudi na zunaj, na mednarodnem prizorišču. Dolgotrajno in namerno zavlačevanje z izpolnjevanjem mednarodnih varnostnih in obrambnih obveznosti, ki jih je država sprejela v okviru zveze Nato ter ideje o izstopu iz zavezništva nas potiskajo na rob verodostojnih partneric.

Enostranska razveljavitev pogodbe za nakup nujne vojaške opreme oziroma oklepnikov (s čimer se je uresničitev pred desetletji dogovorjenih ciljev sil premaknila v nedoločeno prihodnost) ter uporaba “kreativnega računovodstva” pri izkazovanju obrambnih izdatkov v višini dveh odstotkov BDP niso ostale neopažene. Vodstvo zavezništva in partnerske države so to igro spregledali. Za majhno državo je vključitev v evroatlantske integracije ključni instrument za krepitev in zaščito lastne suverenosti, a ta instrument deluje le, če država velja za zanesljivega in kredibilnega partnerja. Država, ki velja za zavezniškega “švercarja” na zunaj in je prežeta s korupcijo navznoter, izgublja pogajalsko moč v Bruslju ali kje drugje ter dolgoročno ogroža lastno varnostno arhitekturo.

Zaključek

Če potegnemo črto pod dandanašnjim političnim stanjem, se zastavlja ključno vprašanje: kaj dejansko pomeni usodno grožnjo za prihodnost Slovenije? Ali je to tuja organizacija, ki je s svojimi metodami razgalila gnilobo v sistemu, ali pa dejstvo, da je ta gniloba sploh prisotna, da je sistemsko zaščitena in da se njeni akterji krčevito borijo za ohranitev svojih privilegijev?

Odgovor je jasen, čeprav za marsikoga politično neprijeten. Resnična grožnja slovenski suverenosti in prihodnosti niso uvoženi posnetki ali tuje agencije. Resnična grožnja je domača politična kasta, ki stoji za razrastjo korupcije, privatizacijo državnih institucij ter degradacijo zunanjepolitičnega ugleda države. Dokler bo slovenska javnost nasedala dimnim bombam in preusmerjanju pozornosti na zunanje sovražnike ter dokler bodo lobiji uspešno blokirali sistemske protikorupcijske zakone, kot je StKOK, bo Slovenija ostala ujetnica lastnih elit – nevarno ranljiva navznoter in povsem neverodostojna na zunaj.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.