Zgodba pravi, da je v času rimskega cesarja Tiberija neki obrtnik predstavil nekaj skoraj čudežnega: stekleno čašo, ki se ob padcu ni razbila. Samo obtolkla se je. Obrtnik jo je nato s kladivom popravil nazaj v prvotno obliko. Namesto da bi cesar v tem videl začetek nove industrije, je vprašal nekaj drugega: Ali še kdo pozna skrivnost? Ko je izvedel, da ne, naj bi dal obrtnika usmrtiti. Ne zato, ker izum ne bi bil uporaben. Prav nasprotno. Zato, ker je bil preveč uporaben. Ker bi lahko razvrednotil zlato, srebro, obrti in celoten red, ki je temeljil na starih pravilih.
Morda je zgodba mit. A kot vsi dobri miti pove o človeku več kot marsikatero poročilo.
Skoraj 1500 let pozneje je William Lee v Angliji izumil mehanski pletilni stroj. Stroj, ki je pletenje nogavic lahko naredil hitrejše, cenejše in učinkovitejše. Pokazal ga je kraljici Elizabeti I. Toda tudi tam prihodnost ni bila sprejeta z navdušenjem. Kraljica naj bi patent zavrnila, ker se je bala, da bo stroj vzel delo ročnim pletilcem.
Spet enaka zgodba. Ne vprašanje: kaj s tem lahko ustvarimo? Ampak vprašanje: koga bo to ogrozilo?
To je večna napetost človeške družbe. Vsaka velika inovacija najprej ne pride kot rešitev, ampak kot motnja. Ne pride urejena, potrjena in varna. Pride prehitro. Pride pred zakonodajo, pred institucijami, pred sindikati, pred davčnimi modeli, pred poslovnimi modeli in pred psihološko pripravljenostjo družbe.
Zato se stari svet redko boji neuspešnih inovacij. Te niso nevarne. Resnično nevarne so uspešne inovacije. Tiste, ki pokažejo, da se lahko nekaj naredi bolje, hitreje, ceneje ali bolj pravično. Ker s tem ne ogrozijo samo izdelka. Ogrozijo položaje, rente, navade in celotne hierarhije.
Tiberij naj bi ubil človeka, ker je izumil nezlomljivo steklo. V resnici ga je, če zgodbi verjamemo, ubil zato, ker je izumil prihodnost, za katero stari svet ni imel poslovnega modela.
To vprašanje ni zgodovinsko. Je zelo sodobno.
Danes ne ubijamo več izumiteljev. Vsaj ne dobesedno. Veliko bolj civilizirani smo. Ustanovimo komisijo. Napišemo strategijo. Zahtevamo dodatno mnenje. Pošljemo projekt v javno razpravo. Dodamo regulatorno oviro. Ugotovimo, da stvar še ni dovolj preverjena. Da ni skladna z veljavnim sistemom. Da ima lahko socialne posledice. Da bi morali najprej zaščititi obstoječe akterje.
In tako prihodnosti ne prepovemo. Samo dovolj dolgo jo odlagamo, da se zgodi drugje.
Evropa ima za to poseben talent. O umetni inteligenci govori predvsem z jezikom tveganj. O biotehnologiji z jezikom previdnosti. O energetiki z jezikom postopkov. O podjetništvu z jezikom nadzora. O kapitalu z jezikom suma. O uspehu z jezikom nelagodja.
Vse mora biti najprej varno, usklajeno, vključujoče, regulirano, nadzorovano in po možnosti soglasno. Toda prihodnost redko čaka na soglasje. Medtem ko eni pišejo pravilnike, drugi gradijo podjetja. Medtem ko eni tehtajo tveganja, drugi prevzemajo trge. Medtem ko eni ščitijo obstoječe ravnotežje, drugi ustvarjajo novo.
Tomaž Erjavec FOTO: Matej Druznik
To se lepo vidi pri umetni inteligenci. Namesto da bi Evropa najprej vprašala, kako bomo zgradili najboljša podjetja, najboljše modele, najboljše raziskovalne centre in najboljšo uporabo umetne inteligence v zdravstvu, industriji, šolstvu in javni upravi, smo najprej vprašali, kako jo bomo omejili. Tveganja so realna. Toda še večje tveganje je, da bomo prihodnost regulirali hitreje, kot jo bomo znali ustvariti.
Tudi Slovenija se pogosto vede kot majhna različica Tiberijevega dvora. Ko se pojavi nekdo, ki želi nekaj narediti drugače, ga najprej ne vprašamo, kako mu lahko pomagamo. Vprašamo, kdo stoji za njim. Koliko bo zaslužil. Ali je to pravično do drugih. Ali ne bo koga prehitel. Ali ni morda preveč ambiciozen.
Pri nas se prihodnost pogosto ne ustavi zato, ker nimamo pametnih ljudi. Imamo jih. Ne ustavi se zato, ker nimamo idej. Imamo jih. Ustavi se zato, ker imamo preveč mehanizmov, ki nagrajujejo previdnost, in premalo mehanizmov, ki nagrajujejo pogum.
To se ne vidi samo v ekonomiji. Vidi se tudi v kulturi.
Poglejmo državne proslave, uradne govore in javni simbolni prostor. Večino energije namenimo temu, kar je bilo. Zaslužnim ljudem, preteklim bojem, zgodovinskim krivicam, spominom, obletnicam in ranam. Seveda narod brez spomina ne obstaja. A narod, ki ima samo spomin, nima smeri.
Redko znamo državno proslavo uporabiti kot pogled naprej. Kot trenutek, ko bi rekli: to smo bili, zdaj pa povejmo, kaj želimo postati. Katero znanost bomo zgradili. Katere tehnologije bomo razvili. Kakšno državo bomo pustili otrokom. Kje bomo najboljši na svetu. Koga bomo poslali na Luno, dobesedno ali metaforično.
Mi pa pogosto praznujemo državo kot muzej. Ne kot projekt.
In tu se zgodba o Tiberiju, Williamu Leeju in sodobni Evropi sreča s Slovenijo. Družbe, ki se preveč oklepajo preteklosti, prihodnosti ne prepovejo. Samo ne ustvarijo prostora zanjo. Največja nevarnost za družbo ni, da sprejme preveč inovacij. Največja nevarnost je, da se nauči vsako novo idejo najprej razumeti kot grožnjo.
Ker če je prva reakcija na nezlomljivo steklo strah za zlato, potem nikoli ne bo nastala nova industrija. Če je prvi odziv na pletilni stroj strah za stare pletilce, potem ne bo nastala tekstilna revolucija. Če je prva reakcija na umetno inteligenco strah za delovna mesta, potem ne bomo ustvarili novih. Če je prvi odziv na podjetnika vprašanje, kako ga omejiti, potem ne bomo dobili globalnih podjetij.
Seveda mora družba varovati ljudi. A varovati ljudi ne pomeni varovati vsakega starega sistema. Prava naloga države ni, da ustavi prihodnost, ampak da ljudem pomaga preživeti prehod vanjo. Ne da ščiti vsako delovno mesto pred tehnologijo, ampak da ljudi usposobi za boljša delovna mesta. Ne da brani rente, ampak da omogoča nove priložnosti.
Razlika med družbo v vzponu in družbo v zatonu je pogosto zelo preprosta. Prva ob novi tehnologiji vpraša: Kaj lahko zgradimo? Druga vpraša: Kaj lahko izgubimo?
Tiberij je izbral drugo vprašanje. William Lee ga je doživel pri Elizabeti. In Evropa se mora danes odločiti, ali bo še naprej ponavljala isti refleks.
Ker prihodnost ne potrebuje našega dovoljenja. Samo odloči se, kje se bo zgodila.
Če je ne bomo sprejeli tukaj, se bo zgodila drugje. In potem ne bomo več razpravljali o tem, ali inovacija ogroža stari svet. Razpravljali bomo o tem, zakaj je novi svet nastal brez nas.
***
Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.