Christopher Nolan je že od Viteza teme (2008) eden od glavnih zagovornikov vračanja tehnologije Imax v filmsko industrijo. Posebej za ta film je podjetje razvilo nove 70-milimetrske kamere, ki so malce lažje in tišje od dosedanjih masivnih strojev. Foto: AP/Universal Pictures
Christopher Nolan na snemanju. Foto: AP/Universal Pictures
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Christopher Nolan ima med svojimi oboževalci status (vsaj) polbožanstva in kritiška stroka vsakokrat tako rekoč tekmuje v tem, kdo ga bo hitreje kanoniziral. A tudi, če prenabuhla čustva pustimo ob strani, je treba priznati, da je Britanec eden izmed tehnično najbolj dovršenih avtorjev sodobnega filma. Tudi Odiseja ni brez hib, ki mu jih radi očitamo (montaža zvoka in občasna banalna prozaičnost dialogov ostajata Nolanovi šibki točki), vseeno pa bi težko našli režiserja, ki bi mu bilo bolj smiselno zaupati tri tisoč let staro klasiko – navsezadnje mu je homerski ep pisan na kožo. Odiseja namreč ni linearna pripoved, temveč epska pesnitev v verzih, ki drobce in izseke epizod grškega mita združi v celoto, namenjeno recitiranju pred kar največjim občinstvom. Časovni in pripovedni dimenziji zgodbe Nolan dodaja še vizualno moč: zgradil je filmski svet, ki grško antiko po življenjskosti v naši kolektivni domišljiji približa neprimerljivo večkrat upodobljenemu rimskemu cesarstvu.
Oglas
Odiseja v Nolanovi interpretaciji ni zgolj skupek samonanašalnih stilističnih poudarkov in bombastičnosti; v najambicioznejšem projektu svoje kariere režiser svet mita in fantazije prizemlji z realizmom, a ga obenem ne oropa spektakla. (Režiserjeva zmes pravljičnosti ter skrajno tuzemske umazanije in trpljenja odpira prostor za zgodovinske “nedoslednosti” – ne pozabimo, da smo v polju mita – in za vstop bogov. V tej interpretaciji so prej manifestacija protagonistovih duševnih stanj kot pa dejanska intervencija z Olimpa.)
Na nazoren način, ki ga zlahka razume tudi gledalec brez zaledja v klasični filologiji, nam film pokaže, zakaj je ena izmed najstarejših literarnih zgodb še vedno relevantna za sodobno kinematografijo: v njej so zametki tako rekoč vsakega žanra, ki obstaja; od pustolovščine in akcijskega spektakla pa do romance, fantazije in filmov o pošastih. Odiseja ni le pripoved o blodečem vojnem veteranu in njegovi zvesti ženi, temveč epopeja, ki je dobesedno položila temelje pripovedništva v književnosti Zahoda.
Trojanski konj, kot si ga zamisli Nolan – brez koles in naplavljen na plaži – je morda vizualna navezava na kultni prizor Kipa svobode na koncu Planeta opic (1968). Foto: AP/Universal Pictures
Puriste in klasiciste bodo brez dvoma zmotile svoboščine in izpusti, ki si jih je Nolan dovolil v odnosu do predloge (iz zgodbe so – razen Atene (Zendaya) – izginili skoraj vsi bogovi, Lestrigoni niso več ljudožerski velikani, princesa Navzikaja in Fajaki so v celoti izpuščeni, da starega kralja Itake, Laerta, niti ne omenjamo); odpovedal se je tudi daktilskemu heksametru in s tem spevni ritmičnosti grškega epa. Izgubljeno poetičnost na ravni dialoga pa je zato v celoti nadomestil z vizualno in kompozicijsko lepoto.
Homerjeva struktura spominskih prebliskov je, kot že rečeno, pisana na kožo človeku, ki je iz nelinearnih pripovednih struktur in časovnih zank naredil svoj zaščitni znak. Nolanova Odiseja spomine na trojansko vojno in Odisejevo junaško popotovanje prepleta z zmedeno sedanjostjo izgubljenega, osivelega starca, a pri tem ohranja popolno preglednost nad zgodbo: že po stanju Odisejeve štrenaste brade se je lahko orientirati, na kateri točki pripovedi smo.
Očitek, da Christopher Nolan v svojih filmih skoraj enako kot obsedeno razmišljanje o odtekanju časa rad uporabi pripovedni prijem “mrtve žene”, ki ali osmisli ali pa motivira početje moškega, ki avtorja v resnici zanima, ni nov. Zato je pomenljivo, da je žena v Odiseji še kako živa; epsko dogodivščino Nolan, presenetljivo, zasidra v intimni ljubezenski zgodbi o hrepenenju, ki ljubimca poveže čez prepad prostorske in časovne razdalje. S tem iz “žene” končno naredi polnokrven lik, ki je obtežen z enakovrednimi skrbmi in izzivi kot glavni junak.
Anne Hathaway je za pripravo na vlogo posegla po metodah, kakršne je svoj čas uporabljal Daniel Day-Lewis: več mesecev se je učila tkati na statvah, kakršne so uporabljali v antiki. Penelopa namreč snubce zadržuje z izgovorom, da se bo lahko poročila šele, ko bo dokončala mrtvaški prt za tasta – a vse, kar podnevi stke, nato ponoči podre. Foto: AP/Universal Pictures
Film je natrpan z znanimi obrazi in vrhunskimi igralci, ki včasih nimajo dovolj časa, da bi zares prišli do izraza – to doleti denimo Lupito Nyong’o v dvojni vlogi sester Helene in Klitajmnestre. Res pa je tudi, da je njuna usoda del Odiseje samo posredno, kot pojasnilo njene predzgodbe, torej Iliade. Heleno obremenjuje predvsem zavedanje, da sta jo Agamemnon in Menelaj uporabila kot izgovor za svoj zavojevalski pohod. Foto: Universal Pictures
Odisejeve zgodbe najbrž ni treba posebej obnavljati: po desetih letih trojanske vojne bo kralj Itake (Matt Damon) potreboval še nadaljnjih deset let, da se prebije nazaj na domači otok. Na poti ga čakajo vse “navadne” ovire, ki jih sreča povprečen popotnik: kanibalizem, orjaški kiklop, morske pošasti, čarovnica, ki bo njegove može spremenila v svinje, zapeljiva morska nimfa in mimogrede še postanek v svetu mrtvih. Ves ta čas na Itaki domače ognjišče brani Penelopa (Anne Hathaway), diplomatska in strateško podkovana kraljica, ki trmasto čaka na moža, za katerega po dvajsetih letih nihče več ne verjame, da je še živ. Čedalje bolj ji za ovratnik diha množica snubcev, ki bi s Penelopino roko v doto dobili tudi prestol; najvztrajnejši med njimi je priskutni, sluzavi Antinoos (Robert Pattinson, ki očitno uživa v vlogi negativca). Kraljica mora istočasno manipulirati s to čredo hedonističnih koristoljubnežev, ki se zanašajo na “Zevsovo postavo” (ta ji nalaga gostoljubje do prišlekov) in nekako krotiti svojega sina, Telemaha (Tom Holland). Fant je sit nemočnega čakanja na očeta, ki ga ni nikoli poznal; odpotovati hoče v Šparto, da bi od junaka trojanske vojne, kralja Menelaja (Jon Bernthal), morda izvedel, kaj se je zgodilo z Odisejem. Nolanova Odiseja je tako triptih, ki preklaplja med očetovim in sinovim potovanjem, Penelopa pa je tisto vezivo, ki vse pripovedni niti drži skupaj.
Nad Odisejo temen oblak visi tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu: Nolan niti za biserno modrino Egejskega morja in marmornati lesk grških mest ni bil pripravljen odstopiti od svoje standardne barvne palete.Foto: AP/Universal Pictures
Za Nolanovo Odisejo je ključno režiserjevo branje njenega naslovnega junaka. Če je pri Homerju Odisej ne samo pretkan in pogumen, pač pa mestoma tudi prevzeten, mejno aroganten junak (zakaj bi sicer Polifemu, ko je že zunaj velikanovega dosega, zadal še tisti zadnji udarec?), Nolana motiv napuha v resnici ne zanima – to nakazuje že izbira Matta Damona, najbolj nenastopaškega med velikimi zvezdniki. Odisej je zdaj predvsem zelo nolanovski lik: strt, čustveno otopel vojni veteran, ki ga hromita posttravmatska stresna motnja in občutek krivde (ne nazadnje je bil on tisti, ki si je izmislil prevaro s trojanskim konjem). Odiseja tako kar naenkrat ni več prilika o samovšečnem junaku, ki ga morajo bogovi postaviti nazaj na mesto, ki mu pripada, temveč zelo sodobna, eksistencialna psihološka grozljivka o človeku, ki ne zmore prekiniti cikla nasilja in vojne, katerega velik del je bil tudi sam. V tem pogledu je Odiseja vsaj dopolnilo, če že ne nadaljevanje režiserjeve oskarjevske uspešnice Oppenheimer.
Vsi vidiki filma, od zadržano stiliziranega čustvovanja do razmeroma higieničnega, nesadističnega prikaza nasilja in ležernega pogovornega besedišča, so anahronistično prilagojenemi našemu času in sodobni senzibiliteti. Težnja, da bi v Drugem vedno videli zrcalni odsev sebe, nam po eni strani sicer približa nek skoraj pozabljeni svet, a po drugi plati takšno racionaliziranje in prečiščevanje tudi splošči vso moralno kompleksnost kulture, ki je v marsičem korenito drugačna od naše. Nam Nolan ne zaupa, da bi lahko še naprej dihali z Odisejem, če ga ne bi kastriral v bolj ali manj anemično bitje?
Prizor nočnega požiga Troje je bilo treba osvetliti brez uporabe (še dodatnega) ognja. Ekipa direktorja fotografije Hoyta van Hoyteme je zato izdelala naprave, ki so jih krstili za “pirahedrone” – to so bila trikotna tiskana vezja, na katera so pritrdili LED-luči, ki so posnemale svetlobo in gibanje plamena. Izdelati je bilo treba več tisoč teh naprav in jih poslati na kraj snemanja. Foto: AP/Universal Pictures
Za Nolana tako ali tako nihče nikoli ni trdil, da je pretirano subtilen pripovedovalec; njegove svetove zaznamujeta jasna ideološka opredeljenost in določena mera politične popreproščenosti. Ta naivnost, če hočete, mu tokrat pride prav. Zelo lahko je potegniti vzporednice med zatonom Itake in sodobnega sveta: družba je na milost in nemilost prepuščena pohlepnim vojnim dobičkarjem, ki so izkoristili pomanjkanje moralno pokončnih posameznikov. (Nezgrešljivo protivojno sporočilo je sicer skregano s krvoželjno maščevalnostjo razpleta na dvoru – pomislimo samo na usodo izdajalske sužnje Melanto (Mia Goth)).
Nolan in direktor fotografije Hoyte van Hoytema izvedeta načrtni desant na gledalčeve čute: vsak prizor, od smrdljive klavstrofobije v trebuhu trojanskega konja pa do podivjanega Pozejdonovega maščevanja v obliki pomorske nevihte, je maksimalistična ponazoritev človekove majhnosti v svetu. Najboljši prizor v filmu je sicer eden od manj predimenzioniranih: čarovnica Kirka (Samantha Morton) v srhljivi epizodi telesne groze Odisejevo ladijsko posadko pregnete in izmaliči v prašiče, da bi “razkrila njihovo pravo naravo”.
Orjaškost peripetije protiutež najde v preprostem sporočilu: edina rešitev za naš razklani, zaostreno individualizirani svet je v tem, da se nekako spet vrnemo k občutku za skupnost in solidarnost. V tej razsežnosti se skriva genski zapis filmske umetnosti kot tistega medija, ki zna pričarati vizijo nekega boljšega sveta. Vsaj v temi kinodvorane in vsaj tiste tri ure se morda celo zdi na dosegu roke.
Nolan za film ni hotel orkestralne glasbene podlage. Skladatelj Ludwig Göransson je zato zložil glasbo za starogrška glasbila, kot so gongi, lire in dvojna piščal. Nekatera je bilo treba rekonstruirati in izdelati posebej za film. Zelo verjetno je, da bo Göransson za ta podvig nagrajen z že četrtim oskarjem v manj kot desetletju. Foto: AP/Universal Pictures
Odisejo od tipičnega visokoproračunskega blockbusterja ločuje predvsem to, da ne klecne pod lastno kolosalnostjo. Nolan se zavestno ni bil pripravljen umakniti od sveta, o katerem pripoveduje, in se skriti v varno, nadzorovano okolje zelenih platen, posebnih učinkov in studijske sterilnosti. Njegovo priseganje na praktične filmske učinke je več kot samo pretenciozna gesta filmskega purista: moderne pristope zna z obrtništvom stare šole spojiti na način, ki spominja na čarovnijo filmskega mojstra Raya Harryhausna. (Za primerjavo: na tovrstno nostalgijo je letos veliko manj posrečeno ciljal Steven Spielberg z Dnevom razkritja.) Nolan se je z ekipo resnično podal na raznovrstne lokacije (od Maroka, Italije in seveda Grčije pa vse do Islandije), kar je pripomoglo k temu, da vsaka od Odisejevih postojank zaživi kot samostojna pustolovščina in ne samo še en generičen spominski preblisk v prenatrpani štreni; vsaka epizoda odisejade je zato enako pomembna kot njen končni razplet (ki po tri tisoč letih verjetno za nikogar ne bo zares presenetljiv).
Napisati bi se dalo sicer še kaj o elitizmu in ekskluzivnosti snemanja filma v formatu in s tehnologijo Imax, ki jo lahko “natančno tako, kot si je Nolan zamislil”, prikažejo v samo tridesetih kinodvoranah na vsem svetu. Če se odpravite v Zagreb, ki premore edino Imaxovo kinodvorano na območju, filma sicer ne boste videli s 70-milimetrskega filma, vam pa vsaj format slike ne bo odrezal jamborov in perjanic na čeladah, kot se to zgodi v slovenskih kinematografih.
Ocena: 4,5
Odiseja | drugi napovednik
Oglas