Ana Mezgec je diplomirala in magistrirala na Akademiji za glasbo pri profesorici Moniki Skalar. Foto: Ksenija Mikor
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Od vročine razbeljen ponedeljkov dopoldan. Vozim se skozi Kras, kjer vsaka od suše orumenela bilka in vsak kamen molče pripovedujeta svojo zgodbo davnine. Dogovorjeni sva v vasi Kopriva. Od daleč vidiš hišo z rdečimi polkni, pravijo, da je bila tu včasih gostilna. Kamnita miza, pa klop, veliko dvorišče s prijetnim hladom sence figovca in drvarnica, polna prijetnega vonja suhega lesa.
Oglas
Na dvorišču že maha rdečelaska, ženska, ki k sebi ne vabi z besedami, temveč s silnim ustvarjalnim duhom. To je violinistka, skladateljica, tudi pevka in ustvarjalka poetičnih besedil Ana Mezgec.
Diplomirala in magistrirala je na Akademiji za glasbo pri profesorici Moniki Skalar. Že v študijskem času je nastopala kot solistka in kot članica orkestra, tudi kot koncertna mojstrica Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. Ta akademija ji je podelila Prešernovo nagrado.
Zdaj ustvarja v polju različnih glasbenih zvrsti, kot so džez, etno, šanson, in ostaja zvesta klasični glasbeni ustvarjalnosti, saj igra v sekciji prvih violin Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Ustanovila je zasedbo Nakána in z njo izdala prvi avtorski zvočni album Gozd not. V različici Klasik Nakána bo v soboto na Vrhovlju pri Kožbani tudi s svojo avtorsko glasbo pospremila sončni vzhod in prebudila novi dan.
Kar v tisti drvarnici, v prijetnem hladu, sva se usedli in prijateljsko poklepetali.
Prenos koncerta v soboto ob 5.00 na Radiu Koper in Arsu
Radio Koper letos poleti, v sodelovanju z lokalnimi partnerji, prireja niz petih Koncertov ob sončnem vzhodu.
V soboto ob 5.00 na sporedu drugi v nizu koncertov z naslovom Klasik Nakána. Pri cerkvi svetega Andreja na Vrhovlju pri Kožbani v Brdih bodo pred zgodnje izletnike stopili violinistka in skladateljica Ana Mezgec, kontrabasist Jošt Lampret in violinist Jan Šoštarič. Koncert, ki ga Radio Koper prireja v sodelovanju z Zavodom za turizem, kulturo, mladino in šport Brda, bo ponudil unikaten program na novo aranžiranih in tudi prav za ta dogodek ustvarjenih kompozicij Ane Mezgec.
Koncert bomo neposredno prenašali na programih Radia Koper in na programu Ars Radia Slovenija ob 5.00, kasneje bo na voljo v arhivu na RTV365. Vabljeni k poslušanju.
Zdi se, da ste v našem prostoru ena redkih akademsko izobraženih glasbenic s širokim pogledom na glasbo. Ste članica prvih violin Simfoničnega orkestra RTV in hkrati članica več glasbenih zasedb, ki izvajajo druge glasbene zvrsti, kot je na primer Brencl banda, Jarc Gregorin Trio in seveda Nakána. Kaj je za vas lepota v glasbi?
Rekla bi, da si glasbo lahko predstavljamo v barvah, v različnih kombinacijah barv, kako te barve v različnih valovanjih prebudijo čustva v ljudeh. Ni nujno, da enaka, kar je tudi prav fascinantno, saj vse temelji na spominih, izkustvih, znanju in tako naprej. Ko človek sliši oziroma tisti, ki ne, čutijo vibracije, se ga glasba dotakne. Glasba se dotakne vsega, ne le ljudi, tudi živali, baje rastlin. Zato je tudi meni glasba zares nekaj lepega. Ob tem pa še združuje ljudi, tiste, ki so na odru, tiste, ki so občinstvo, in tiste na odru skupaj z občinstvom in tako dalje. To je fenomen, zaradi katerega je lepo živeti.
Kako bi tistim poslušalkam in poslušalcem, ki niso nikoli obiskali koncerta simfonične glasbe, predstavili stereotip o tej glasbi, ki ne drži?
Da je dolgočasna /smeh/, da je ni mogoče razumeti, saj pravim, da tudi to, da je ne razumemo, je lahko njeno razumevanje. In … Če gledaš na simfonično glasbo kot neki organizem, popolnoma matematično, na odru je kakih petdeset ljudi, ki skupaj ustvarjajo eno stvar. Že to je vredno pozornosti in razmisleka. Tako kot na primer, ko gledamo delavce na gradbišču, kako v enem mesecu postavijo hišo. Nastane nekaj lepega, velikega. Gre za skupno delovanje. S tem je treba povezovati vzporednice. Nikakor ni dolgočasno, ni kar nekaj, ni bedno. Vsakemu, ki to bere, priporočam, da ni dobro postavljati sodbe vnaprej, preden stvari doživiš, jih preizkusiš. Tako da, ne bojte se tveganja, pojdite na kakšen koncert, prav gotovo ni smrtno nevarno. (smeh).
Ana Mezgec poudarja, da je javni glasbenoizobraževalni sistem v Sloveniji odličen. Foto: Anton Jurca
Najverjetneje velja tudi obratno. Za vse tiste poslušalke in poslušalce, ki prisegajo na simfonično glasbo velikih koncertnih dvoran, bi jih povabili na kakšen etnovečer ali večer šansonov?
Tako. Gledanje zviška na stvari, ki jih ne razumeš, je samo sebi v posmeh. Strinjam se z obojim. Zagrabi priložnost, pojdi poslušat in vedno naj človek vzame lepe in pozitivne stvari. Lahko greš poslušat kakšno stvar z namenom, da boš štel napake, ne glede na to, ali gre za simfonično ali za pop glasbo, Lahko pa poskusiš drugače in se imaš lepo.
Okolje, v katerem sva, vam ni tuje, Kras je kraj vašega otroštva in vaše mladosti. Doma ste iz Pivke, prva glasbena izobraževanja ste pridobili v Postojni. Kako gledate na to zgodnjo glasbeno pot in na svoje otroštvo?
Hmmm … Bi rekla, da smo Slovenci lahko zares zelo ponosni na javni glasbenoizobraževalni sistem. Kajti če je v otroku nekaj volje do igranja oziroma če ima otrok srečo, da je obdan s pedagogi, ki vzbujajo ljubezen do glasbe, potem je ta sistem odličen. Seveda včasih pride tudi do kakšnih anomalij, to so drobne napake v sistemu, kajti nobena stvar ni stoodstotna. Mislim, da imamo zelo dobro zastavljeno. Vedno so tudi možnosti za napredek. Sama sem imela zelo veliko srečo, da sem imela krasno pedagoginjo Marinko Kukec Jurič v nižji glasbeni šoli v Postojni, ki je res s srcem in dušo pri svojem poklicu. Tako je pomagala ustvariti veliko izjemnih glasbenikov. Naredila je zelo veliko za kulturo v naši državi in po svetu. Ona je v meni prebudila ljubezen do godal, do violine, do premagovanja izzivov, tudi strahu in do izražanja. To je zelo pomembno, ker me ni omejevala. Šele ob koncu gimnazije sem se odločila, da grem na Akademijo za glasbo, prej sem imela drugačne načrte. V kompleksnem obdobju pubertete pa sem ugotovila, da so glasba, izvajanje in ustvarjanje tiste reči, ki mi lepšajo, tudi osmišljajo življenje. Tako sem se odločila za morda nekoliko tvegano potezo, da grem na Akademijo, naredila sem sprejemne izpite in sem si rekla, zdaj sem na poti do profesionalnega glasbenika. Tudi na akademiji sem imela srečo, moja profesorica je bila Monika Skalar, ki je bila dolga leta koncertna mojstrica simfonikov RTV. Moram reči, da je zelo zanimiva gospa, močno čustvena in izrazna ženska, tudi ena redkih profesoric na Akademiji za glasbo. Je morala biti zelo močna, tudi trmasta. Je zelo dober lik in sama sem jo oboževala. Zelo dobro sva se razumeli, zelo veliko mi je dala. Namreč, če si pokazal zanimanje in si delal ter prišel na uro violine z vprašanji, je dala odgovore na vse in tudi vse odigrala. Sem ji zares hvaležna za ves ta njen vložek.
To je, kar se tiče mojega izobraževanja. Nikoli nisem odhajala na mojstrske tečaje in delavnice, prav tako ne na izmenjavo Erasmus. Morda mi je malce žal zato, ampak po drugi strani sem si v tem času tu zgradila svojo mrežo ljudi. To je bil tudi vzrok, da nisem nikamor šla. Takoj sem imela tu ogromno projektov, vedno sem rekla, bom pa prihodnje leto, a potem nikoli nisem šla.
Jan Šoštarič. Foto: Urša Premik
Zdi se, da iz vas vre ustvarjalna energija – pišete skladbe, besedila, igrate v različnih zasedbah, pojete, ustvarjate celostne projekte, pišete tudi klasične partiture … Kako čutite to potrebo po ustvarjanju?
Kot vsako drugo potrebo. Nekaj v tebi vre in ti govori, daj, naredi to, naredi to, moram zdaj to narediti. Zelo organsko bi rekli. Bi pa povedala, da sem zaradi našega jezika zelo velik domoljub, zelo sem ponosna na naš jezik in na to, da ga tako malo ljudi govori. Ni najstarejši jezik, a je zelo bogat. Tudi v slovenskem jeziku lahko nekaj poveš na tisoč in en način, samo znati je treba. Sem pa tudi zaskrbljena. Sem zelo veliko brala, odkar imam pametni telefon, pa malo manj. Če poslušamo mlajše generacije, na primer na avtobusu, na ulici ali kjer koli že, res je zelo veliko angleških besed. Sama sem letnik 1994, tudi mi uporabljamo angleške besede in tudi samo sebe kdaj zalotim, tako da nisem popolnoma proti temu pojavu, a zavedam se, da se slovenski jezik siromaši. Vprašanje je, ali je to siromašenje spreminjanje, -spreminjanje samo po sebi bi lahko bilo tudi dobro-, a za jezik me skrbi. Prav zaradi tega imam svojo zasedbo Nakána s svojo poezijo, ustvarjeno s samo slovenskimi besedami, in na tak način se borim proti siromašenju slovenskega jezika.
Prav z Nakáno pa zdaj ustvarjate poseben projekt za koncert ob zori.
Ob prvi omembi tega projekta sem pomislila, ojoj, ob peti uri zjutraj še nikoli nisem igrala. To bo največji izziv za nas vse. Je odlična priložnost, da bomo igrali moje avtorske skladbe. Razmišljam, če bom malce utrujena in zaradi prelepe lokacije ganjena, bom najverjetneje jokala. Moram se psihično pripraviti tudi na ta del.
Jošt Lampret. Foto: Osebni arhiv
Glasbo sem začela pisati med pandemijo covida. Takrat so odpadali koncerti in kar naenkrat sem bila prosta številnih obveznosti. Takrat sem začela pisati skladbe za komorne zasedbe. Po mesecu dni mi je na misel prišlo, da bi uglasbila svojo poezijo. Zdaj bo nastopila zasedba Nakána klasik, to je klasična oziroma crossover različica. Trije bomo: dve violini in kontrabas, ob meni še Jan Šoštarič in Jošt Lampret. Napisala sem dve novi skladbi. Prvo sem poimenovala Ta naš svët. Ima več pomenov, sem imela v mislih situacijo na hribčku med vinogradi ob sončnem vzhodu. Druga skladba se imenuje Dve plati. Vsebuje več značajev. Igrali bomo še nekatere druge skladbe, ki sem jih napisala med pandemijo – namreč imela sem v mislih ustvariti zbirko skladb za violino in kontrabas. Ustavilo se je pri dveh. To sta Vlaček in Hrastrah. Ideja je, da vsaka skladba govori o pošasti iz družine monstrunci, ker je pisano za strunska glasbila. Vsaka skladba izraža negativno čustvo: hrastrah je pošast, ki živi v gozdu in se boji hrasta. Ideja je, da se vsaka mala pošast skozi to skladbo nauči kontrolirati in sprejemati to negativno čustvo. Vlaček pa sovraži valček, ga ves čas spotika in ne ve, bi bil valček ali ne, a na koncu ga ujame v korak. Ob tem bom na samem koncertu prebrala tudi svojo poezijo, ki sodi zraven.
Sledi še povabilo na koncert ob sončnem vzhodu.
Rekla bi, da razumem zgodnjo uro, a poudarjam, kaj pa je ena ura nespečnosti, če ti v zameno nudi edinstveno doživetje? Ne bom rekla moje glasbe. Sama jo imam seveda rada, ker je moja in izraža moje občutke. A z menoj bosta zares izjemna glasbenika, prav vsi se bomo zelo potrudili, da bomo tam, zaradi ure in zaradi tega, ker glasba ni najlažja za izvajanje. Izraža pa življenje in mislim, da bo to čisto zares neko posebno doživetje – iskreno, sama še nisem bila na koncertu ob peti uri zjutraj. Si pa to želim in si želim ohraniti tak spomin. Lokacija je izjemna. Obljubljam, da bo tudi glasba prijetna, lahko tudi odidete, če vam ne bo všeč (smeh). Gre za koncert, ki bi ga lahko opisali tudi z besedami: “Zdrav duh v zdravem telesu.”
Oglas