Nova poezija Tadeja Pogačarja na mitskem vzponu na Alpe d’Huezu je v ekipi UAE Emirates sprožila val čustev. Če so bili nekateri na robu solz, je Tadej Pogačar ostal bolj miren. “Ne vem, zakaj so fantje tako čustveni. Jaz nisem,” je dejal po izjemno težko prigarani zmagi, s katero je le še korak oddaljen od pete skupne zmage na Dirki po Franciji, in nato razkril, kaj vse je njegova ekipa prestajala v zadnjih dneh.
Tadej Pogačar je v svoji bogati zbirki zapolnil še eno prazno mesto. Prvič je zmagal na slovitem Alpe d’Huezu, kjer je bila atmosfera ob nepregledni množici navijačev takšna, kot jo lahko pričara le eden najbolj znamenitih vzponov Dirke po Franciji.
“Zmaga je pomembna kot vsaka druga, vendar mi v zadnjih dneh vsak novinar pove, kako velika je zmaga na Alpe d’Huezu. Morda se bom tega zavedel, ko se vse skupaj usede v meni, in jo bom potem še bolj cenil. Vzdušje na vzponu je bilo res noro,” je povedal slovenski šampion na novinarski konferenci na vrhu Alpe d’Hueza.
Čustva zaradi vsega, kar je ekipa prestajala
Po prihodu v cilj niso bile v ospredju le čestitke. V ekipi so privrela na plano tudi čustva. Ganjen je bil vodja moštva Joxean Matxin, saj so bili zadnji dnevi zelo težki za ekipo UAE Emirates.
Užival je v špalirju, ki so ga pričarali navijači.
Foto: Guliverimage
Brandon McNulty je moral zapustiti dirko, Tim Wellens je zbolel, Adam Yates je imel težave, a se spet dviguje. Pogačar je zato zmago posvetil predvsem njim.
“Cel dan smo šli na polno in imel sem močne noge. Ta zmaga je za fante v ekipi, ker so za nami težki dnevi,” je poudaril.
Ko je bilo nanj naslovljeno vprašanje, zakaj mu zmaga za ekipne kolege pomeni več kot zmaga zase, je sprva razmislil in dejal: “To je težko vprašanje in res težko je razložiti. Adam je bil na dan kronometra res slab, potem pa je postajal vse boljši. Danes sem bil zelo srečen, ko sem ga ujel na zadnjem vzponu. Felix je moral v zadnjih dneh opraviti ogromno dela. Tim je bil bolan, Brandon je šel domov – no, tukaj je z ženo, vendar ni več v dirki. Težko je bilo.”
Priznal je, da je bil na cilju utrujen. Da je prišel do etapne zmage, se je moral v zaključku zelo potruditi, da je strl odpor Lenny Martineza in Richarda Carapaza.
Foto: Guliverimage
Kljub vsem težavam so se na Alpe d’Huezu zbrali in pokazali eno najboljših ekipnih predstav na letošnjem Touru, Pogi pa jo je kronal z veliko etapno zmago.
“Fantje se niso dobro počutili, toda danes smo lahko prestavili v višjo prestavo. Lepo je bilo z zmago zapečatiti to težko obdobje.”
Zato ga čustva v ekipi niso presenetila, čeprav je sam po prihodu v cilj ostal miren: “Ne vem, zakaj so fantje tako čustveni. Jaz nisem. Veliko pomeni ekipi. Tudi način, kako smo dirkali kot ekipa, je bil izjemen. Bolje skoraj ne bi moglo biti. Potem pa še zmagaš, kar je nagrada, in čustva privrejo na plano.”
“Fak, ne bom jih ujel”
Čeprav je Pogačar v zadnjih kilometrih deloval izjemno samozavestno, zmaga še zdaleč ni bila samoumevna. Pred njim so bili Richard Carapaz, Sepp Kuss in Lenny Martinez, ki so sodelovali in skušali zadržati prednost. Slovenski kolesar je začel verjeti v preobrat, ko je po radijski zvezi slišal, da so se kolesarji začeli spogledovati med seboj.
“Takrat je bilo enkrat videti, da lahko, drugič, da ne morem. Pet kilometrov pred ciljem ne vem več, kakšna je bila razlika. Razmišljal sem, da jih lahko ujamem pred desnim ovinkom. Tako se je tudi zgodilo. Pri ograjah sem jih videl, kako se spogledujejo, in vedel sem, da jih bom ujel.”
Foto: Guliverimage
Vendar takrat še imel razloga za miren zaključek: “Vedel sem tudi, da morda kdo še kaj hrani. Bil sem v dvomih. Potem je Sepp napadel in spet so mi pobegnili. Takrat sem si mislil: ‘Fak, ne bom jih ujel.'”
Pogačar jih je vendarle še enkrat dohitel, vendar se nato ni mogel otresti Martineza: “Lenny je bil neverjeten. Bil mi je na kolesu in nisem se ga mogel znebiti. Ujel sem Richarda in poskusil pospešiti, ker si nisem želel sprinta trojice. Cilj poznam. To je bila ena od najtežjih zmag.”
Pantanijev rekord? “Ne vem niti, koliko je star”
Ob veliki zmagi je Pogačar izboljšal tudi rekordni čas legendarnega Marca Pantanija za minuto in 14 sekund. Medtem ko je kolesarski svet govoril o zgodovinskem dosežku, se slovenski šampion s številkami ni obremenjeval.
“Ne vem, kakšen je bil Pantanijev čas. V zadnjih tednih sem se izogibal internetu in temu nisem posvečal pozornosti. Vesel sem, da sem podrl rekord, ampak želel sem le dobro dirkati in danes zmagati. Ne vem niti, koliko je rekord star.”
V soboto je še zadnji gorski preizkus letošnjega Toura in takoj po prihodu v cilj je dejal, da bo jutri pomagal Isaacu Del Toru, da bo zadržal mesto na zmagovalnem odru – pred vzhajajočo zvezdo francoskega kolesarstva Paulom Seixasom ima 24 sekund prednosti.