“Še vedno si pustim sanjati in imeti neko pozitivno naivnost.” Foto: Dejan Bulut
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Zasedba Patetico obstaja že 23 let, trenutno pa jo sestavljajo pevka Nika Perunović, Arsenije Krstić (klavir), Tadej Kampl (baskitara) in Janez Gabrič (bobni). Po več kot desetih letih je zasedba pred kratkim izdala skupek novega glasbenega materiala, ki mu je nadela naslov Armadilo in se vrti okoli ljubezni, ranljivosti, človeškosti.
Oglas
“Tega albuma sploh nismo načrtovali, kar naenkrat je nastal. Sprva sem želela posneti samo eno pesem, potem pa se je material začel nabirati,” je za MMC povedala še edina prvotna članica Patetica in priznala, da je vesela, da jim je uspelo, saj so bili skoraj na točki, da razpadejo.
Tokrat se je zasedba bolj “osamosvojila” – glasbo so prispevali le člani, pevka pa je prvič poskrbela za večino besedil. “Čeprav sem se malo sprostila, imam vseeno težave s samozavestjo. Se mi pa to, ko pišeš iz svojega življenja, zdi nekaj posebnega,” je priznala večinska besedilopiska, ki meni, da je treba čim več pisati in ustvarjati. “Z glasbo lahko daš veliko in to potem, vsaj v energiji, dobiš nazaj v isti meri,” je še poudarila Perunović in dodala, da do konca leta upajo na čim več koncertov, velika želja skupine pa je, da bi nastopali tudi za slovenske izseljence v Avstraliji.
Več lahko preberete v spodnjem pogovoru.
“Menim, da je vse vedno tako, kot mora biti. Vse se zgodi z nekim razlogom.” Foto: Dejan Bulut
Nazadnje ste Patetico z albumom postregli leta 2015. Po okoli desetih letih ste izdali skupek novega materiala. Kako je po toliko časa spet nekaj zapakirati v neko celoto in s svetom deliti neki odtis časa?
Res je odtis tega časa. Tega albuma – že prejšnjega – sploh nismo načrtovali, kar naenkrat je nastal. Prvotno sem želela posneti samo pesem Leze mi ljubezen v srce; zgolj, da bi izdali neki singel in bi se tako nekaj dogajalo. Potem pa se je material začel nabirati in rekli smo si, da če že gremo v studio posnet singel, lahko posnamemo še malo več. Vesela sem, da nam je uspelo, saj smo bili skoraj na točki, da razpademo ali pa nekaj naredimo. Včasih ti namreč “vse dol pade”. Tako je, ko ustvarjaš nekomercialno džezovsko glasbo, za katero trg ni velik, z ljudmi, ki imajo še sto projektov in za katere veš, da se bodo tako ali tako znašli. Na trenutke imaš občutek, da si na koncu sam v tem in moraš to peljati naprej.
Skupina sicer obstaja že 23 let, ste pa edina prvotna članica. Rekli ste, da tako glasbeno sodelovanje vzpostavi skoraj družinske odnose, zato so menjave članov težke. Kakšna je kemija s trenutnimi člani v primerjavi s prvotnimi?
Boljše je. V bistvu se vsi še učimo. Na začetku je bilo namreč tako, da so bili drugi že neka ustaljena ekipa od prej, nato pa sem šele zraven prišla jaz. Bili so deset let starejši od mene, imeli svoje ambicije in videli potencial v tem projektu, jaz pa sem takrat želela samo študirati – česar niso mogli razumeti. Mogoče takrat nisem ravnala prav, a menim, da je vse vedno tako, kot mora biti. Vse se zgodi z nekim razlogom. V tistem času tudi nismo vedeli, kaj pravzaprav sploh želimo dati od sebe. Imeli smo občutek, kot da nekaj preprosto moramo narediti, kar pa je drugače, kot če nekaj delaš, ker si to želiš.
V preteklosti ste delali priredbe, sodelovali z zunanjimi avtorji. Čeprav je tudi tokrat pri projektu sodeloval Rok Vičnik, idejni vodja zasedbe, je to prvič, da ste vi poskrbeli za večino besedil, glasbo so prispevali le člani zasedbe.
Na prvem projektu so bile samo priredbe, tako besedila kot tudi glasba. Za naslednjega je Rok napisal besedila, iskali smo še zunanje avtorje, pa tudi mi smo malce že sodelovali. Za tretjega pa je bil že čas, da se malo bolj osamosvojimo.
PATETICO Leze mi ljubezen v srce
Na tem albumu ste torej vi večinska besedilopiska, čeprav ste se, kot ste dejali, tega do zdaj izogibali.
Že leta 2015 sem začela pisati, in čeprav sem se malo sprostila, imam vseeno težave s samozavestjo. Drugače je, ko gre za moje stvari, posebno, ko greš ob bok uveljavljenemu avtorju, kot je Rok. Pri njegovih besedilih me je vedno pritegnilo pripovedništvo in nikoli se ne bi izogibala dobrim besedilom kogar koli, saj me ta navdihujejo. Se mi pa to, ko pišeš iz svojega življenja, zdi nekaj posebnega v primerjavi s tem, če moraš npr. načrtno napisati besedilo na neko določeno temo.
Ploščo ste posneli v studiu RTV Maribor. Je bil proces ustvarjanja in snemanja v tem primeru, ko ni šlo samo za priredbe, drugačen?
Zagotovo. Včasih je zelo naporno, ker se ne moremo dogovoriti, kako želimo, da nekaj zveni, saj imamo vsi drugačno mnenje. Sicer pa se je projekt zelo hitro postavil. Prek spleta smo si najprej pošiljali aranžmaje in drug material, da smo se malo pripravili, ter se nek konec tedna dobili na vajah ter vse naredili in zvadili. Nato smo šli v studio in posneli pesmi. Potem sem že naredila načrt za fotografiranje v Lipici.
Sem se kar lotila tega podviga – če se ne lotiš, potem zaplavaš in iz vsega ni nič. Je pa res, da smo na koncu okoli leto dni čakali na miks albuma, ker nekateri niso imeli časa, da bi se ga lotili. Na koncu se moraš spet jeziti in dajati ultimate. A kar mi daje motivacijo, da vztrajam, je, da se opomnim na vse “brezvezne” službe, ki obstajajo. Ko se spomniš, kaj drugače delaš, si vesel, da se greš lahko nekam “napolniti” in nekaj dobrega daš naprej. Z glasbo lahko daš veliko in to potem, vsaj v energiji, dobiš nazaj v isti meri.
“Ko izkusiš več čudnih stvari, se sčasoma naučiš, kako vse lahko obrneš na ‘srček in sonček’.” Foto: Dejan Bulut
Kako je torej videti, da se ljudje poistovetijo z vašo glasbo in ob njej nekaj doživijo?
To močno vpliva name. Spomladi smo imeli koncert, kjer je bilo zelo malo ljudi in bila sem prav žalostna. Običajno ves čas nekaj govorim, takrat pa mi sploh ni bilo do tega. Ko je prizorišče polno, je popolnoma drugače – ta izmenjava energije z občinstvom je torej zelo pomembna. Je pa res, da ne moreš biti odvisen od tega, ker moraš vseeno biti profesionalec.
Foto: Dejan Bulut
Še vedno verjamem, da je nekje neka niša za glasbo, ki jo ustvarjamo, čeprav se zavedamo, kako majhen je slovenski trg. Zdi se mi, da se v Sloveniji redko lahko preživljaš samo z glasbo, ampak živiš nekakšno dvojno življenje, ko na odru daješ vtis, da je vse v redu, nato pa greš v trgovino in moraš malo manj kot brskati za denar. V Sloveniji je tudi prisotna nekakšna centralizacija; če nisi v Ljubljani ves čas in ne “tečnariš”, si za marsikaj prikrajšan. Se mi pa zdi, da bi se lahko bolj potrudili, da bi šli malo bolj na jug – glede na to, da glasbeniki iz držav nekdanje Jugoslavije pridejo k nam, ne delamo dovolj, da bi tudi mi na podoben način razširili svoj trg južneje. Mislim, da ključ prodora v tujino (tudi npr. na Evroviziji) ni v angleških besedilih, ampak lahko izstopaš prav s petjem v slovenščini. Zastopati moramo slovenski jezik in kulturo.
Armadilo
Album Armadilo se vrti okoli ljubezni, ranljivosti, človeškosti. Ljubezen je nekaj, kar po vaše človeštvo še ni izkusilo, a jo nujno potrebuje. Kakšna je po vaše moč ljubezni?
S tem sem mislila na to, da ne bi bilo konfliktov na Zemlji. Dejansko očitno še nismo izkusili ljubezni, saj se v 21. stoletju še vedno vse vrti okoli vojn. Če bi imeli ti glavni voditelji nekoga radi, in če bi njih nekdo imel rad, mislim, da ne bi šli nikoli ljudi ubijat. Čeprav se sliši banalno, menim, da je odgovor na največja vprašanja prav ljubezen: če bi vsak imel rad sam sebe in bi vsakega imel nekdo rad, verjetno ne bi delovali tako kot dandanes, ko te malce straši, kako se vse skupaj odvija. Trenutno imamo poplavo informacij, s katerimi niti ne vemo, kaj narediti. Kot mama sem sklenila, da je najbolje, da ne spremljam družbenih medijev in živim v stalnem strahu, ampak se brigam za svoj mehurček, na katerega dejansko lahko vplivam. Seveda se lahko obremenjuješ cele dneve, kaj se dogaja po svetu, a s tem zgolj škoduješ sebi in bližnjim. Moraš poskrbeti, da si ti v redu.
Kaj vam torej daje neko lučko, ki vas greje, kot omenite v pesmi Vrtiljak?
Zagotovo moja hčerka. Ona me vleče naprej in zaradi nje dejansko nekaj želim narediti. Z njo je vse dobilo večji smisel.
Vrtiljak
Skupina Patetico besedi patetika želi odvzeti negativno zaznamovanost. Zase pravite, da v življenju vedno “naredite srčke in sončke”. Kako pa ste vi, kot načeloma pozitiven človek, sprejeli senčno stran sebe, ki jo nekako patetika predstavlja ter jo vsak ima in je nujno potrebna?
Odvisno je od tega, kako gledaš na stvari. Nekaj lahko dojameš kot najhujšo stvar in konec sveta ali pa kot izziv, iz katerega se naučiš, kaj ti ugaja in kaj ne, ter tako dobiš znanje za naprej. Zanimivo pa je, da lahko 20 let ne boš ugotovil, da vedno delaš eno in isto – potem pa ti naenkrat “klikne”. Ko izkusiš več čudnih stvari, se sčasoma naučiš, kako vse lahko obrneš na “srček in sonček”. Zagotovo pa si zaradi stvari, kot je npr. neuresničena ljubezen, ni vredno zagreniti življenja. Veliko je ljudi, ki mislijo, da morajo imeti nekoga radi, zanje pa ni nujno, da jih ima nekdo rad. Tako dojemanje sveta morda ni najboljše. Menim, da moramo otroke naučiti, da čustva pridejo in grejo. Samo dati si moraš čas. Seveda smo ljudje družabna bitja, ampak ne sme pa naša dobrobit biti odvisna od sočloveka.
Lažje pišete besedila iz žalosti ali veselja?
Zagovarjam to, da je treba čim več pisati in ustvarjati. To je neka taka rešitev. Ta album se je začel iz žalosti. Dobro je, da daš to ven skozi besede, veliko več napišem, ko me nekaj teži. Ne bi bilo pa dobro, da bi me navdihovala samo žalost. Veselim se tistih dni, ko bom pisala iz veselja. Zanimivo je tudi, kako se ljudje prej najdejo v žalosti. Prej te bodo začutili, če poješ o bolečini kot pa nečem lepem. Po svoje je to kar grozno.
V besedila iskreno vnašate osebne izkušnje, tudi na družbenih omrežjih ste ustvarili serijo objav Čisto osebno, v katerih delite ozadje posameznih pesmi. Se kdaj bojite, da bi preveč delili?
Seveda, po eni strani vedno razmišljam o tem, koliko deliti in se “razgaliti” ter pazim, da koga ne bi prizadela. Po drugi pa je glasba nekaj osebnega in se mi zdi dobro, kot neka zanimivost, da poslušalci izvejo srž pesmi, od kod izhaja in kako je nastala. Obenem so ti zapisi kot nekakšen dnevnik – zdaj, ko nimam več toliko fizičnih albumov ali fotografij, lahko brskamo po objavah, ki vsebujejo neko zgodovino.
Omenili ste fotografiranje z lipicancem Favoryjem. Naslov albuma in glavne pesmi je Armadilo, kar se prevede kot pasavec. Imata za vas ti dve živali poseben pomen?
Vedela sem, da ko bomo izdali končno ta album, “bom na konju” in zato sem hotela biti fotografirana na njem. Prišli smo na idejo, da bo to lipicanec, ker je avtohtona slovenska vrsta, na kar smo ponosni. Armadilo pa se je preprosto “zrimal”. Bolj kot smo potem brali o njem in odkrili različne vrste pasavcev, bolj smo vedeli, da je bil prava izbira. Predvsem pa nisem želela, da ima plošča neko “patetično” ime, saj je že ime skupine Patetico dovolj močno. Tokrat sem si tako vzela več svobode in si malo privoščila.
Naslovna pesem se sicer nanaša na ponavljanje istih negativnih vzorcev v življenju, zaradi katerih ne moreš osebnostno zrasti. Kako se iztrgati iz tega začaranega kroga?
Najprej je treba premagati zanikanje, to prepričanje, da je vse v redu. Potem se en mesec zvečer jokaš, nato pa počasi gre. Moraš vztrajati. Besedilo, je nastalo po razhodu in govori o tem, kako se spet vrtimo, kar ni nič pozitivnega. Ko se zaveš, da neke besede, od kogar pridejo, stanujejo prav tam, in če imaš malce samospoštovanja, nekaj narediš.
Pri pesmi Ne pravi mi je na saksofonu mogoče slišati tudi Vaska Atanasovskega. Kako ste združili moči?
Za to je “kriv” Darko Kukovič. Ko sva poslušala posnetke, je bil konec zelo dolg in razmišljala sva, s čim bi dopolnila aranžma. Domislila sva se saksofona. Z Vaskom se poznava že od prej; poklicala sem ga in bil je za akcijo. Na album smo sicer želeli vključiti še eno sodelovanje z drugim glasbenikom, pa se to ni izšlo; zato je nanj prišla tudi Ljubezen v žepu.
Ne pravi mi (feat. Vasko Atanasovski)
V pesmi Vrt je veliko “kaj, če-jev”. Se velikokrat sprašujete o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, ali se vam to ne zdi smiselno?
Še vedno si pustim sanjati in imeti neko pozitivno naivnost; zato še vedno skoraj vsak dan hodim vplačevat listke za igro Jackpot. Še vedno verjamem, da ga bom enkrat osvojila. Čeprav je bila ta pesem pod vprašajem, ali bi jo sploh umestili na album, je zame ena najbolj močnih.
Skladba Dan želja je namenjena tistim, ki jih ni več med nami. Vsebuje tudi verz: “Lahko o smrti dejansko govorimo in slovesa spremenimo”. Je smrt še vedno nekakšen tabu, o katerem bi se morali več pogovarjati? Je v glasbi lažje spregovoriti o tem?
Čeprav sama nimam težav s tem, se je o njej zagotovo lažje pogovarjati prek nekega medija. Moramo pa govoriti o smrti, ker je del življenja, ni smiselno, da iz tega delamo tabu. Zanimivo je, da se mi kdaj zdi, da so mi vsi, ki so umrli, zdaj stokrat bližje. Pesmi, ki je nastala potem, ko sem izgubila ljudi, ki so mi bili blizu, sem dala naslov Dan želja, ker moja hčerka ni vedela, da se pravilno reče dan žena. Tega na koncu nisem želela spremeniti.
Dan želja
Kot bend ste omenili, da si želite nastopati za slovenske zamejce, ki živijo npr. v Avstraliji, Argentini in Kanadi, ker bi jih radi “malce pobožali v domačem jeziku”. Imate že kaj načrtovano?
Konzulati imajo razpise. Kot smo izvedeli, pa v te države bolj hodijo bolj narodnozabavni glasbeniki. Čeprav je naša država majhna, ne vem, zakaj bi tam bili samo koncerti narodnozabavne glasbe – Slovenija ni le to. Res bi si želela iti predvsem v Avstralijo, kjer je velika slovenska skupnost. Lepo bi bilo malce potovati, spoznati nove kraje in igrati glasbo. Zakaj pa ne? Treba se je le malce znajti.
Kaj vas še čaka v preostanku leta?
Čeprav bi jaz že želela naprej snemati, tega ne moremo narediti – s tem bi vzela neko težo novemu albumu, ta bi hitro izzvenel. Tako ga bomo do konca leta promovirali. Upam na čim več koncertov.
Vrt
Vam je torej boljše koncertirati ali snemati glasbo?
Vse ima svoje posebnosti. Na koncertu je vedno prisotno veliko energije, a sprva nisem rada hodila na nastope, to je bila zame muka. Zdaj ni več tako. Čeprav se nekateri norčujejo, da pevkam ni treba nič delati med pripravami, to ni res. Že dva tedna pred nastopom npr. čuvam glas, na odru moraš imeti prezenco … Vseeno veš, da boš nastopal pred vsaj sto ljudmi. To je lahko vir pritiska, ampak vse je v glavi, odvisno je, kako si narediš vse skupaj. Danes grem tudi bistveno raje v studio, kjer se v primerjavi s preteklostjo, ko se včasih zvok ni dobro slišal, danes da narediti vse. V studiu je zdaj tako domače vzdušje, dobro se imamo – dokler ne pride do kakšnih trenj, ker ima vsak svoje ideje. Studijski čas je treba izkoristiti brez prepirov.
Kako pa rešujete ta umetniška nestrinjanja?
Trudimo se, da profesionalno. Mislim, da smo že kar zrasli vsi, tako da nam gre to malo bolje. Biti edina ženska v skupini ima pluse in minuse. Zagotovo mora biti en glavni, ki zahteva doslednost reče zadnjo besedo. Ker sem to jaz in sem obkrožena s samimi moškimi, kdaj trpi njihov ego. Občasno potem še kakšen tonski mojster stopi na mojo stran in je lažje. Včasih je prav naporno, ker gre zgolj za ego, ne pa glasbo. Lahko je pestro, ampak tako pač je, ko delaš z ljudmi, to je normalno.
Oglas