Satelitski posnetki kažejo zadnje ostanke A23a. Foto: Reuters
Kar je ostalo od A23a zdaj v toplejših vodah precej bolj severno od Antarktike naglo topi južni Atlantik. Znanstveniki pričakujejo, da ledeni gori ostaja samo še nekaj tednov.
Res je sicer, da se vse ledene gore sčasoma stajajo, a znanstveniki pozorno spremljajo, kako je A23a razpadla tako hitro, da bi lahko prišli do določenih predvidevanj, kako se bodo odzvali drugi deli Antarktike ob podnebnih spremembah in kako se obnašajo velike antarktične ledene strukture, ko jih zanese v toplejša morja.
Sorodna novica
Foto: V svetovni prestolnici ledenih gor
Zgodba ledene gore, ki je bila na vrhuncu dvakrat večja od Londona, sega v leto 1986, ko se je velik del Filchnerjeve ledene police na Antarktiki odlomil v procesu, imenovanem telitev. Takrat je novonastala ledena gora merila dobrih 4000 kvadratnih kilometrov. Kmalu po odlomu se je ledena gora zasidrala v Weddllovem morju, kjer je za več kot 30 let obtičala na morskem dnu.
Šele leta 2020 so znanstveniki opazili prve znake, da se je končno začela premikati. Ko se je osvobodila morskega dna, so jo oceanski tokovi počasi potiskali proti severu po poti, ki jo raziskovalci pogosto imenujejo “aleja ledenih gora” – naravna pot, po kateri antarktične ledene gore drsijo proti južnemu Atlantiku.
Kot poroča BBC, je bila pot A23a polna nepredvidljivih zasukov. Na neki točki se je ujela v vrtinčasti oceanski tok, znan kot Taylorjev steber, kjer je skoraj osem mesecev počasi krožila na mestu.
Pozneje se je približala otoku Južna Georgija, kjer se številne antarktične ledene gore stajajo. Spet se je za nekaj mesecev zdela ujeta, preden se je osvobodila in nadaljevala pot proti severu. Znanstveniki poudarjajo, da je sama dolgotrajnost A23a že sama po sebi izjemna. Čeprav so nekatere ledene gore potovale še dlje, so le redke preživeli tako dolgo, hkrati pa ohranile dovolj velikosti, da so ji lahko sledili.
A23a je na vrhuncu pokrivala dvakratno velikost Londona. Foto: Reuters
Christopher Shuman, upokojeni glaciolog z Univerze v Marylandu, je za BBC povedal, da je bilo spremljanje poti A23a skozi leta kot gledanje nepredvidljive drame: “Njena pot je resnično impresivna, že samo zaradi neverjetne dolgoživosti.”
Kljub desetletjem stabilnosti se je stanje A23a lani dramatično spremenilo. Na začetku leta je gora še vedno merila približno 3600 kvadratnih kilometrov, kar pomeni, da je bila tudi po skoraj 40 letih še vedno orjaška. A ko je drsela vse bolj na sever v toplejše vode, je začela hitro izgubljati maso. Odlomili so se večji kosi, oceanske vode pa so postopoma razjedale njeno dno in stranice. Zračni posnetki so ujeli podobe manjših ledenih gor, ki so se odcepile od glavnega bloka.
Avgusta in septembra je ledena gora prečkala severozahodni greben Južne Georgije, podvodno vzpetino približno 1500 kilometrov vzhodno od Falklandskih otokov. Znanstveniki menijo, da so interakcije oceanskih tokov s tem dvignjenim dnom dodatno obremenile že oslabljeno ledeno goro. Kmalu zatem so se odcepili številni večji kosi, dovolj pomembni, da so prejeli lastna imena – A23g, A23h in A23i – v skladu z ustaljenim sistemom poimenovanja antarktičnih ledenih gora.
Kot ledena kocka v kozarcu
Decembra, med poletjem na južni polobli, so toplejše zračne temperature povzročile nastanek bazenov živo modre taline na površini ledene gore. Ti bazeni so se ujеli v dvignjene robove ledene gore in znanstveniki pravijo, da je teža te vode verjetno sprožila proces, imenovan hidrofrakturiranje, pri katerem voda pronica v razpoke in jih s silo razširja.
V enajstih dneh do 22. februarja je zdaj močno oslabljena ledena gora prepotovala več kot 700 kilometrov proti severovzhodu čez južni Atlantik, medtem ko so jo tokovi nosili vse dlje v tople vode. Površinske temperature tam dosegajo okoli 10 stopinj Celzija, kar dramatično pospeši tajanje.
“Vsak dan, ves dan, je v vse toplejši in toplejši vodi,” razlaga Shuman. “Podobno kot led v kozarcu – ne traja dolgo, da izgine.”
Do 5. marca se je A23a skrčila na vsega 180 kvadratnih kilometrov. Ko se bo površina zmanjšala na 70 kvadratnih kilometrov, jo bodo znanstveniki prenehali spremljati – in ta trenutek je zelo blizu. Adrian Luckman z Univerze v Swanseaju ocenjuje, da deli, ki so še preostali, ne bodo dolgo zdržali: “Vse sledi za A23a bodo verjetno izginile v nekaj tednih.”
Oglas