Najbolj znan uvodni stavek v svetovni književnosti zagotovo pripada romanu Ana Karenina. Kdo ga ne zna na pamet! »Vse srečne družine so si podobne; vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.« Tolstoj ga bralcu servira že na prvi strani, še preden se začne svet glavne junakinje podirati kot hišica iz kart, še preden v zgodbo vkorakajo strast, izdaja in družbeni pritiski. Družinska idila traja samo toliko, da bralec obrne nekaj strani.
Vedno sem se spraševala, ali je v tem slavnem stavku iz druge polovice 19. stoletja vsaj zrno resnice. In očitno nisem edina. To vprašanje sta si v študiji, objavljeni v strokovni reviji Journal of Happiness Studies, zastavila tudi raziskovalca na področju socialne in kognitivne psihologije, Rumen Iliev in Will Bennis. Preverjala sta, ali so si ljudje z bolj pozitivnimi življenjskimi izidi med seboj podobni. Njuno vprašanje je bilo skoraj tolstojansko: Ali so si srečnejši in uspešnejši ljudje bolj podobni kot nesrečniki, ki se jim življenje ni izšlo najbolje?
Odgovor je bil pritrdilen, vendar ne povsem preprost. Iliev in Bennis sta ugotovila, da se pri srečnejših ljudeh pogosteje pojavljajo podobne značilnosti: boljši odnosi, več čustvene stabilnosti, več občutka smisla in druge pozitivne življenjske okoliščine. Po drugi strani nesreča nima enega samega vzorca, obstaja namreč nešteto načinov, kako gre lahko kaj narobe – od osamljenosti in slabih odnosov do izgub, bolezni in osebnih stisk. Za srečno življenje mora biti več delov usklajenih, za nesrečo pa je dovolj, da odpove samo eden. Zato ima nesreča tudi toliko različnih obrazov.
Znanost je tako po skoraj 150 letih pokazala, da je bilo v literarni intuiciji velikega pisatelja več resnice, kot se je zdelo. A kaj naj zdaj mi počnemo s to resnico v 21. stoletju? Morda je njen največji nauk preprost: sreča ima sicer skupne temelje, vendar jih moramo ves čas negovati. Saj kar se gradi počasi, se lahko poruši presenetljivo hitro.