Letošnji dogodek bo posebno doživetje tudi za oskrbnike koče. Koča na Loki pod Raduho bo namreč prvič odprla vrata karavani Laško Gremo v hribe, priprave na dogodek potekajo že več mesecev. Obiskovalce bosta pričakala oskrbnika Mojca Kramar Kokalj in njen mož, ki za kočo skrbita že enajsto leto. Z Mojco smo se pogovarjali o tem, kako ju je življenje v dolini pripeljalo na planinsko kočo, zakaj tega poklica ne bi zamenjala za nobenega drugega in kako potekajo priprave na največji dogodek, ki ga je Loka pod Raduho gostila do zdaj.
Foto: Jan Lukanović
Prišla sta za eno leto, danes teče že enajsto leto
Ko Mojca Kramar Kokalj pripoveduje svojo zgodbo, hitro postane jasno, da življenje v planinah ni bilo del njenega prvotnega načrta. Prav Koča na Loki pod Raduho ima v njenem življenju posebno mesto. Tam sta se z možem leta 1993 spoznala in začela svojo skupno življenjsko pot. “Veliko sva hodila gor, tudi silvestrovat, pa za prvi maj na kresovanje,” pove v uvodu.
Po letih dela v špediciji je mož nekega dne predlagal, da bi prevzela oskrbovanje planinske koče. Nad idejo sprva ni bila najbolj navdušena. “Odločila sva se za eno leto. Prišla sva za eno leto, danes pa je že enajsto leto. Očitno nama koledar ne deluje najbolje, saj sva še vedno tukaj,” se z nasmehom spominja Mojca. Danes pravi, da si življenja brez planin skoraj ne predstavlja več.
Foto: Jan Lukanović
Stresa si preprosto ne dovoli
Vodenje planinske koče pogosto pomeni dolge delovnike, nepredvidljivo vreme, veliko logistike in odgovornost za goste. A Mojca pravi, da je že na začetku sprejela odločitev, ki ji še danes pomaga ohranjati mirno glavo. “Odločila sem se, da mi tukaj v planini ne bo nič paralo živcev. Nekako si ne dovolim tega stresa, da bi me karkoli spravilo s tira.” Prav takšen način razmišljanja ji pomaga, da tudi v najbolj napornih dneh ostane mirna. Morda je prav to ena od skrivnosti, zakaj z možem že enajsto leto uspešno vodita planinsko kočo.
Čeprav je delo na planinski koči predvsem njuno, poudarja, da sama ne bi zmogla brez pomoči ljudi, ki jima stojijo ob strani. “Imamo zelo dobro podporo hčere, sestre in prijateljev. Pomagajo nam z dostavo robe in pri drugih opravilih. Jaz sama po sebi večjih težav ne vidim. Tudi logistično smo že marsikaj dali skozi, tako da gre,” pove Mojca.
Foto: Jan Lukanović
Med planinci je našla mir
A prvi meseci na Koči na Loki pod Raduho niso bili lahki. Največji izziv ni bilo kuhanje, temveč oceniti, koliko pohodnikov bo prišlo na kočo in koliko hrane bo treba pripraviti. “Ko sem videla pet ljudi, sem dala na štedilnik hrane za 75 porcij,” se danes z nasmehom spominja svojih začetkov. Sčasoma je dobila občutek za ritem planinske koče in njenih obiskovalcev. Delo z ljudmi ji nikoli ni predstavljalo težav, saj je z njimi delala že prej.
Ko govori o življenju v planinah, največkrat omenja mir. Pravi, da je prav umirjenost tista, ki najbolj razlikuje življenje na koči od življenja v dolini. “To je balzam za dušo. Veselje, delo z ljudmi. Tudi ljudje sami po sebi so izredno čudoviti. Planinci so na splošno drugačen narod od tistega v dolini.”
Po enajstih letih je življenje na planinski koči postalo njen vsakdan. Delo zanjo ne pomeni le priprave hrane in skrbi za goste, temveč predvsem pristne človeške stike. “To delo mi pomeni stik z ljudmi, veselje, kuhanje, ki ga obožujem, mir v naravi in pristen odnos s planinci oziroma gosti. Nikoli več ne bi menjala tega posla.”
Foto: Jan Lukanović
Naziv, ki ji pomeni več kot katerokoli priznanje
V vseh letih na Koči na Loki pod Raduho je doživela veliko lepih trenutkov, eden pa ji pomeni še posebej veliko. Mladi planinci, ki se radi vračajo na Loko pod Raduho, so ji pred leti nadeli poseben vzdevek: Ločka mati. “Na ta naziv sem izjemno ponosna. Vedno se z veseljem odzovem, ko me kdo pokliče Ločka mati ali samo mati,” pove.
Morda res prav ta vzdevek najbolje pove, kako jo doživljajo obiskovalci. Ne le kot oskrbnico planinske koče, temveč kot nekoga, ki vsakogar sprejme odprtih rok. Enak občutek dobrodošlice je pričakal tudi nas.
Od junija do oktobra je koča njun dom
Glavna sezona na Koči na Loki pod Raduho traja od začetka junija do začetka oktobra. V tem času je koča praktično njun dom. Dan se začne z zajtrkom za goste, nato pa sledijo pogovori s pohodniki, nasveti glede planinskih poti in priprave na nov dan. Medtem ko se prvi obiskovalci odpravljajo proti vrhovom, na koči že potekajo pospravljanje, priprava hrane, kuhanje in priprave na prihod novih gostov.
Čeprav dela nikoli ne zmanjka, pravita, da kot ekipa odlično delujeta. “Kot par dobro delujeva. Za zdaj vse deluje in ni kakšnih hudih pretresov.”
Naloge sta si razdelila, a si ves čas priskočita na pomoč. “Mož poskrbi bolj za tehnične zadeve, jaz pa za tiste težje (smeh, op. p.). Sem bolj v kuhinji in za šankom. No, čeprav je tudi mož zelo veliko za šankom,” v smehu doda Mojca.
Foto: Jan Lukanović
Raduha privablja družine, tujce in ljubitelje dolgih planinskih poti
Po besedah Mojce je Raduha eden najdostopnejših slovenskih dvatisočakov, zato jo pogosto izberejo tudi družine z mlajšimi otroki. Mimo koče vodi turnokolesarska pot, številni pohodniki pa jo obiščejo kot postojanko na Slovenski planinski poti. Koča na Loki pod Raduho ima 70 ležišč, največkrat pa pri njih prenočijo prav planinci, ki prečkajo Slovenijo, ter domači in tuji obiskovalci.
Kot pravi, je obisk čez sezono zelo dober. Med tednom na koči prevladujejo tuji gostje, saj Zgornja Savinjska dolina privablja vse več obiskovalcev iz tujine, ob koncih tedna pa kočo napolnijo predvsem slovenski pohodniki.
Prav stik z ljudmi je eden od razlogov, da v svojem delu še vedno tako uživa. “Na kožo mi je pisano, da sem med ljudmi. Naša koča ni tako zelo oblegana, da si ne bi mogel vzeti časa za goste. Zvečer tudi kakšno rečemo. Tu prenočijo ljudje, ki so na transverzali. Ves dan hodijo, veliko razmišljajo, si naredijo red v glavi, zvečer pa vse to predebatiramo. Slišimo lepe življenjske zgodbe. Veliko se smejimo, veliko tudi jočemo. Meni je všeč, da si lahko vzamem čas za planince, za goste. Butično, lepo,” razlaga.
Na Koči na Loki pod Raduho največ stavijo na domačo planinsko kuhinjo. Gostom najpogosteje postrežejo jedi na žlico, kot so ciganski golaž, jota, pasulj, ričet, gobova juha in ajdovi žganci, pripravijo pa tudi hišni zajtrk, tako obilen, kot ga le redko doživiš drugje.
Za sladico imajo specialiteto, po kateri jih številni pohodniki dobro poznajo. “Borovničevi štruklji so tisto sladko razvajanje za dušo,” pravi Mojca.
Foto: Jan Lukanović
Laško Gremo v hribe: Največji dogodek v zgodovini koče
Novembra lani sta z možem prejela klic organizatorjev projekta Laško Gremo v hribe z vprašanjem, ali bi bila pripravljena gostiti eno od letošnjih prireditev. Prvi odziv je bil predvsem presenečenje. “Ko smo dobili klic, je bil zame osebno kar šok. Še nikoli nismo pripravljali tako velikega dogodka. Potem pa sva rekla – greva v to. Z vso podporo, ki jo imamo okoli sebe, bo šlo. Upajmo, da bo vse v redu,” se spominja Mojca.
Dogodek bo za Kočo na Loki pod Raduho največji organizacijski zalogaj doslej. Organizatorji pričakujejo več kot tisoč obiskovalcev, zato bodo morale biti priprave skrbno načrtovane. Ker projekt spodbuja obisk gora peš, bo cesta proti višjim izhodiščem zaprta, obiskovalci pa bodo avtomobile pustili v Lučah in se do koče odpravili peš. “Projekt poznam in vem, kako poteka. Zame osebno pa je to res velik izziv. Upam in verjamem, da bom iz njega prišla kot zmagovalka,” pravi Mojca.
Foto: Jan Lukanović
Ko skupaj stopi vsa dolina
Ko je postalo jasno, da bo Koča na Loki pod Raduho gostila eno največjih planinskih prireditev pri nas, so se začeli javljati prostovoljci. Mnogi so pomoč ponudili kar sami, veliko podpore pa prihaja tudi iz lokalnega okolja. “Dekleta, ki so na podobnih dogodkih pomagala že prej, so takoj rekla: ‘Pridemo pomagat.’ Ogromno podpore imamo tudi od Občine Luče in Planinskega društva, pa tudi od blagovne znamke Laško. Res so vsi stopili skupaj in to me zelo veseli. Zdaj si želimo samo še lepega vremena,” pove Mojca.
V ožji organizacijski ekipi trenutno sodeluje približno 15 ljudi, na dan dogodka pa bo za njegovo izvedbo skrbelo okoli 50 ljudi skupaj z redarji. “Pripravljamo se na velike številke. Če bo česa ostalo, bomo pa še za domov prodajali,” v smehu doda.
Da bi dogodek čim bolje spoznala tudi z vidika obiskovalcev, sta se z možem letos udeležila srečanja Laško Gremo v hribe na Grmadi. “Vzdušje je bilo res čudovito. Spoznala sva oskrbnike drugih planinskih koč in komaj čakam, da podobno doživimo tudi pri nas,” pravi.
Čeprav danes živi sredi gora, v smehu prizna, da sama ni velika zbirateljica osvojenih vrhov. “Dovolj korakov naredim že v strežbi,” se pošali. Če pa jo vprašate za priporočilo, brez oklevanja predlaga vzpon na Veliko Raduho čez planino Arta. “To je najlepša pot. Najprej hodiš po senci, potem pa se odprejo razgledi. Prideš neposredno na Veliko Raduho, nato pa lahko narediš še lepo krožno pot pod Malo Raduho, čez Durce in nazaj do koče.”
Foto: Jan Lukanović
Se vidimo 8. avgusta na Loki pod Raduho?
Ob koncu pogovora je Mojca vsem ljubiteljem gora namenila še iskreno povabilo. “Spoštovani planinci in hribovci, naj bo ta dogodek nekaj posebnega. Pridite in skupaj bomo ustvarili čudovito zgodbo. Lepo vabljeni!”
Letošnji dogodek bo nekaj posebnega tudi zato, ker karavana Laško Gremo v hribe prvič prihaja na Loko pod Raduho. Za dobro razpoloženje bodo poskrbeli Ansambel Stil, Domen Kumer in Skater, obiskovalce pa čakajo še aktivnosti partnerjev, nagradne igre ter številna presenečenja za vse generacije.
Kot vedno bo tudi tokrat veljalo preprosto pravilo projekta Laško Gremo v hribe: avtomobili ostanejo v dolini, najlepši del dneva pa se začne s pohodom. Če ste dogodek na Šmohorju zamudili, je Loka pod Raduho odlična priložnost, da se pridružite največji slovenski pohodniški karavani.