Najbolj posrečene instalacije na razstavi se poigravajo s podobjem zdravstvenega sveta, a pri tem puščajo prostor za svobodno interpretacijo. Foto: AP
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Bolnišnica čustev je potopitvena umetniška izkušnja, ki je zasedla prostore že dolgo zapuščenega zdravstvenega doma St. Vincenta v središču Los Angelesa; postavitev se ukvarja z “različnimi platmi tega, kaj pomeni biti človek”.
Oglas
Nekdanjo bolnišnico je leta 1856 ustanovil katoliški red Daughters of Charity in je bil namenjen oskrbi revežev; ustanova je leta 2020 bankrotirala in prešla v zasebno last. Na tej lokaciji sicer načrtujejo odprtje zavetišča za brezdomce ter zavod za zdravljenje psihičnih težav in odvisnosti; deloma naj bi začeli obratovati že proti koncu letošnjega leta.
Pred tem pa je do konca septembra bolnišnica na razpolago umetnikom: njene sobe je 70 ustvarjalcev napolnilo z 80 umetniškimi instalacijami. Vsak sodelujoči umetnik je dobil štipendijo v višini 14 tisoč dolarjev. Cilj projekta je bil, štiri nadstropja iz kliničnih prostorov predelati v prostor, posvečen čustvom – čustvom, ki vzniknejo bodisi iz zdravstvene ali družinske travme ali pa morda iz zaskrbljenosti zaradi podnebnih sprememb in odnosa države do priseljencev.
“Uteha je v tem, da drugi vidijo naša čustva – pa naj bo to radost ali pa bolečina in žalost. Ključ človeškega bivanja je to, da moramo biti videni.” Foto: AP
Sterilni bolnišnični prostori zaživijo v barvah
Projekt je navdahnila ideja profitnih zabavnih centrov, ki obratujejo nekje na presečišču umetnosti in zabavne industrije. Podobno kot v Pixarjevem filmu Čustva v moji glavi (Inside Out) so tudi tukaj razpostavljena bitja, ki poosebljajo različna človeška čustva, vse od radosti in upanja pa do jeze in žalosti. V pisarni medicinskih sester se denimo zadržuje puhasta oranžna pošast, v sicer čisto običajni ambulanti pa se spopadata zelena velikana z grotesknima grimasama, ki naj bi poosebljala ljubosumje. Vreče za infuzijo so polne tekočin v vseh barvah mavrice, luči v operacijski sobi so okrašene z girlandami umetnega cvetja, bergle pa so dobile dramatične lasulje.
Če vstopite na “Oddelek za odpornost”, boste naleteli na ogromnega steklenega metulja, od katerega se odbija svetloba; spremlja ga interaktivna zvočna instalacija, v kateri umetnik opisuje svojo izkušnjo epileptičnega napada. Če si nadenejo slušalke, obiskovalci slišijo stokanje in globoko dihanje, ozvočenje v sobi pa predvaja krike; kombinacija obeh vrst zvokov ustvarja nelagodno vzdušje.
Umetnika Anna Matsumoto in Bhumikorn Kongtaveelert sta svojo instalacijo naslovila Breathwoorks. Foto: AP
Še tako specifična izkušnja bo nekoga nagovorila
V sosednji sobi je na postelji, po tleh in po stenah razpostavljenih tisoč jajc na oko – simbolizirajo pa vsa jajca, ki jih je bila umetnica Melan Allen prisiljena pojesti v otroštvu, čeprav jajc ne mara. Ta soba je denimo posebej nagovorila Sharon Maxwell, obiskovalko iz San Diega. “Tudi sama imam ogromno zgodb o jajcih,” je pripomnila za reportažo agencije Associated Press. “Zdravim se zaradi motnje hranjenja, bila sem že hospitalizirana, poznam bolnice. Vse je zelo sterilno.” In če je hospitalizacija pogosto zelo osamljena izkušnja, pa ima razstava v bolnišnici po njenem mnenju ravno nasproten učinek – podčrta občutek skupnosti. Zdaj v bolnišnici ni več hierarhije zdravnikov in bolnikov, kot obiskovalci so vsi v enakem položaju. “Ko si v postelji, še posebej, če se zdraviš zaradi psihičnih težav, si kot nekakšen razstavni eksponat.”
Na “Oddelku za strah” prebiva virtualni lik, ki obiskovalcem nameni pretresljiv govor o posttravmatski stresni motnji, ki jo ima po služenju na bojnem območju. Nato prebira samomorilska sporočila, ki jih je sicer sestavila umetna inteligenca, a na podlagi izkušenj resničnih vojnih veteranov. Instalacija nosi naslov Krilo, ki se ni nikoli zaprlo (The Ward That Never Closed).
V eni sobi je tisoč jajc, druga je polna rok, ki so lahko bodisi vsiljive ali pa tolažeče. Foto: AP
Dongpu Ling je izdelala figure duhov, ki jih je okrog svoje postelje videl njen umirajoči dedek. Foto: AP
Malo naprej po hodniku je soba, ki je od stropa do tal prekrita s črno-belimi portreti. Z energetičnimi, skoraj ihtavimi potezami jih je narisal umetnik, ki je 15 mesecev preživel v centru za pridržanje priseljencev. “Rusijo sem leta 2022 zapustil zaradi svojih političnih prepričanj in zato, ker sem gej. Mislil sem, da potujem na varno, a se je moja pot spremenila v podaljšano srečanje s strahom,” je o svojem delu povedal Griša Stepanian. S svojo instalacijo je razmišljal o tem, “kako se strah usede v telo in kako tam ostane tudi po tem, ko ni več neposredne nevarnosti. Varnost, ko se pojavi, se zdi začasna, skoraj neresnična.”
Neko drugo sobo na Oddelku strahu je umetnica Dongpu Ling napolnila s prosojnimi figurami, ki jih je izdelala iz pakirnega traku in s katerimi je hotela udejanjiti vizijo svojega dedka. Ko je pred leti starec umiral v Šanghaju, je tik pred smrtjo opisoval duhove, ki naj bi stali okrog njegove postelje. Brezizrazne postave, ki so zvite v najrazličnejše drže, se drenjajo po posteljah, plezajo v zračnike in se skrivajo po kotih. Lin je navdih našla tudi svoji izkušnji iz otroštva, ko je deset dni preživela v bolnišnici z vročico. “Skoraj sem umrla. Nisem mogla jesti in po trikrat na noč sem bruhala kri.”
Cel proces ustvarjanja dela za to razstavo je bil zanjo zelo intenziven, priznava. Ko je nekega dne namesto v dodeljeno sobo v bolnici zavila v klet, kjer so včasih hranili trupla pred prevozom v mrtvašnico, se ji je prostor zdel neverjetno srhljiv: “Bilo je ledeno mraz in vladala je smrtna tišina.”
Jonathan Elkies je na Oddelek za odpornost postavil maketo zarodka. Foto: AP
Čustva so večplastna
Tehnica radiologije Ondrea Boggs, ki je prav tako obiskala razstavo, je komentirala, da ob eksponatih razmišlja predvsem o človeški odpornosti in vzdržljivosti – tudi, kadar s(m)o spoprijeti s smrtjo. Temu je bila redno priča, ko je delala na urgenci in na oddelku za intenzivno nego. “Vsak dan se srečujem z ljudmi, ki trpijo in preživijo, ker so močni.” Sama je globoko ganjena, pravi, kadar vidi, da bolnikovi bližnji ostajajo optimistični tudi v najhujših časih. “Opogumlja me zavest, da je mogoče. Tudi v trenutkih največje žalosti lahko še vedno izkusiš radost. Ne gre za linearno izkušnjo, ki narekuje, da se moraš prebiti skozi žalost, da boš izkusil radost. Oboje lahko občutimo hkrati in obojega se lahko zavedamo.”
Drugim obiskovalcem se zdi razstava dragocena zato, ker so v njej našli svoja lastna čustva. “Uteha je v tem, da drugi vidijo naša čustva – pa naj bo to radost ali pa bolečina in žalost. Ključ človeškega bivanja je to, da moramo biti videni,” je prepričana Maxwell. “Ta razstava to poudari na res globok način. Na ogled postavi človečnost.”
Oglas