Živa Bizovičar (1998) je gledališka režiserka, ki je na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo diplomirala leta 2022. Foto: Marko Vavpotič/Bobo
Živa Bizovičar je režiserka mlajše generacije, ki je že v času študentskih let hitro opozorila nase. Za svojo diplomsko predstavo Jagababa je dobila Prešernovo nagrado, njena prva “prava” režija predstave Žene v testu je dobila nagradi na Borštnikovem srečanju in Tednu slovenske drame, predstava Juriš pa Borštnikovo nagrado za avtorski koncept in dramatizacijo.
V gledališki svet je vnesla nov, svojevrsten jezik, ki ga ustvarja skozi različne poglede in pristope. Zase pravi, da jo najbolj zanima lirično-atmosferski svet in da se rada odmika od aristotelske dramske forme, zato ne preseneča to, da se je po diplomski nalogi ponovno odločila za režijo Daneta Zajca in njegove poetične drame Voranc. Predtem je kot avtorski projekt uprizorila predstavo Boško in Admira, ki se naslanja na zgodbo tragičnega para v obleganem Sarajevu, trenutno ustvarja predstavo brez besedila po motivih Cankarjeve Hiše Marije Pomočnice, zatem pa projekt, ki bo govoril o femicidu in čarovnicah. Na vprašanje, kaj bi uprizorila, če bi imela popolnoma svobodno pot, odgovarja, da Škofjeloški pasijon v Škofji Loki s popolnoma prostimi rokami.
Ne ve, od kod izvira njena fascinacija nad vojnimi tematikami. “Mislim, da je zame vojna nekaj povsem nepredstavljivega, hkrati pa o njej neprestano govorimo in je prisotna v politični sferi našega doživljanja. Vojna mi obenem predstavlja tudi izjemno grozo – skoraj ne morem razumeti, da se takšni ekstremi še vedno dogajajo. Prav zato me zanima predvsem poskus dojeti, kaj se dogaja s posameznikom, ko je postavljen v tako ekstremen položaj,” je pojasnila.
Ob dnevu žena sva se pogovarjali tudi o položaju ženskih režiserk v gledališkem svetu, ki še zmeraj, razmeroma, velja za pretežno moškega, o njenem sodelovanju z avtorsko ekipo, pa tudi o tem, kako (če) so jo nagrade spremenile. Vabljeni k branju intervjuja!
Gledališče izolira specifičen prostor, kjer moramo s soljudmi sedeti v dvorani, pogosto v temi, in spremljati neko vsebino brez dodatnih distrakcij. Kako odpreti ta prostor, odpreti čas znotraj drugega časa, je zame magija in ena najlepših izkušenj.
Živa Bizovičar
Če pogovor začneva z vašo nedavno uprizoritvijo Voranca v SNG-ju Drama Ljubljana, ne moreva preko tega, da ste že v času študija diplomirali z besedilom Daneta Zajca. Kako se je vaše doživljanje njegovih besedil v tem času spremenilo?
Meni je Zajc pravzaprav izjemno drag kot pesnik. Zelo občudujem njegovo poezijo, hkrati pa mi zelo ustrezajo tudi njegove drame, predvsem zato, ker se ne držijo klasične dramske forme, temveč gre za poetično dramo, ki se osredinja na impresije, jezik in predvsem na atmosfere, ki jih ustvarja. In prav to je tudi eden od načinov režije, ki me vedno bolj privlači; vedno bolj se mi zdi, da se odmikam od klasičnega dramskega pristopa. Mislim, da sem se vedno zavedala, da ta svoboda, ki jo ponuja delo z Zajcem – ker ga je vedno treba nekako dopolniti z odrskim jezikom in z njim vzpostaviti dialog – odpira povsem posebno ustvarjalno polje. Nikoli ni dovolj, da njegovo besedilo le postavimo na oder; ta svoboda hkrati predstavlja tudi izziv, kar mi je pravzaprav izjemno všeč.
Poetična drama načeloma velja za eno izmed najtežje uprizorljivih, nekaj časa je veljala celo za neuprizorljivo. Kako ste se spoprijeli s tem in dejstvom, da bo Voranca igral Janez Škof, ki je bil Zajčev dobri prijatelj?
Menim, da je, ko enkrat najdeš močen svet, v katerega lahko besede padejo in ki hkrati vzporedno z besedilom ustvarja svoje lastne simbole, znake in neki lasten mit, delo precej lažje. Takrat ni težko, saj vse deluje znotraj te mreže, ki jo postaviš sam. Zame je to bolj preprosto ali pa bolj organsko kot uprizarjanje besedil, ki temeljijo na psihologiji likov, ker to bolj intuitivno čutim. Z Janezom mislim, da sva potrebovala nekaj časa, da sem pridobila popolno zaupanje in da je razumel, kakšen svet kujem. Ko se je to enkrat zgodilo, je bilo delo izjemno prijetno in zadovoljivo.
Sorodna novica
Zajčev Voranc v ljubljanski Drami: “Spektakel, ki nima velikega dogodka, ima pa zelo močan kontekst”
Ta zgodba je postavljena v čas druge svetovne vojne, kar se mi zdi, da sta se v predstavi z dramaturgom Nikom Žnidaršičem zelo jasno zavedala. Kolektivni spomin na to obdobje med nami namreč vse bolj bledi – od vojne je minilo že toliko časa, da neposrednih prič skoraj ni več, spomin pa se prenaša predvsem še posredno. Hkrati sta v Mladinskem gledališču ustvarila tudi predstavo Boško in Admira, ki obravnava veliko bližjo zgodovino, a se zdi, da tudi ta – kljub temu da je še del nedavne preteklosti – med mlajšimi generacijami počasi izgublja svoj kolektivni odtis. Kako sami doživljate ta zgodovinska, predvsem vojna obdobja? Od kod izvira vaša fascinacija z njimi?
Res je. Pravzaprav sva se z Nikom že pri predstavi Juriš, ki je obravnavala Kajuha in Balantiča, poglobila v tematiko druge svetovne vojne. Sama ne vem povsem, od kod izvira ta fascinacija. Mislim, da je zame vojna nekaj povsem nepredstavljivega, hkrati pa o njej neprestano govorimo in je vseprisotna. Vojna mi obenem predstavlja tudi izjemno grozo – ne morem je razumeti. Poizkušam dojeti, kaj se dogaja s posameznikom, ko je postavljen v tako ekstremno situacijo. Hkrati me zanima, kako zgodovina skozi čas spreminja narative: kako dejstva postajajo črno-bela, kako se interpretacije oblikujejo in kako zgodovina manipulira z napakami, kot so vojne.
Bi to lahko prenesla tudi na današnji čas? Vidimo, kaj se dogaja v Iranu, Gazi, Ukrajini, pravzaprav vse okoli nas. Kako oz. ali to vse vpliva tudi na vaše umetniško ustvarjanje?
Ja, zagotovo. Mislim, da je predstava Boško in Admira vsekakor primer tega. Tudi zadnji del predstave se je ukvarjal s časom, ki je minil od genocida v Bosni, in nato preko vseh genocidov in vojn, ki so se zgodile do današnjega časa. Predstava je bila uprizorjena pred približno enim letom, tako da se je vmes, žal, zgodilo ogromno. Vojna je tako vseobsegajoča, da je pri vsakem projektu, ki se ukvarja z njo, nujno najti neko točko, skozi katero se nanjo pogleda – nekaj, kar odpira novo gledišče. Pri Bošku in Admiri je bil na primer fokus na tem, kako mediji oblikujejo podobo posameznika in kako operirajo s poročili o vojni; kaj pravzaprav pomeni vojno novinarstvo. Predstava Juriš se je ukvarjala z vprašanjem, kako zgodovina obravnava kulturne osebnosti, ki so delovale v kontekstu vojne, in kaj zares pomeni sprava. Voranc pa je intimna zgodba o očetu in sinu, kjer vojna, s svojimi pritiski, postopoma razdira družino – do te mere, da oče na koncu lovi svojega sina in ga izda Nemcem.
“Zdaj lahko spremljam komentarje na članke z mojimi intervjuji, kjer me ljudje kličejo “feminaci”, kvaziumetnica, škorpijonka, kar se verjetno mojim moških kolegom ne dogaja.” Foto: Marko Vavpotič/Bobo
Če se še malo naveževa na vaše ustvarjanje – ena izmed kritičark je napisala, da ste se “uveljavili kot režiserka, ki za svoje ustvarjanje ne potrebuje preveč očitne fabule, ne enotnosti časa, kraja in dogajanja in ne enostavno izrisanega konflikta”. Se strinjate s tem?
Verjetno je to res, tudi zato, ker me izrazito zanima ravno ta način. Klasična, t. i. “aristotelska” forma ali pa tradicionalni dramski teater oziroma klasična fabula me redko nagovorijo do te mere. Zelo me zanimajo novi načini naracije in predvsem, kako lahko določene teme pridejo do občinstva na drugačen, svež način. Sama se bolje znajdem v nefabulativnih besedilih – ti so mi hkrati daleč bolj fascinantni in mi dopuščajo več svobode, saj me nagovarjajo na podlagi občutkov in asociacij, namesto da bi striktno sledili linearni zgodbi.
Kako pa sicer doživljate kritiko?
Sem velika oboževalka kritike in menim, da bi je moralo biti čim več. Hkrati pa je res, da je ne jemljem vedno dobesedno ali povsem resno. Kljub temu me izjemno fascinira brati, kaj je nekdo opazil v moji predstavi, in nato razmišljati, ali se s tem strinjam ali ne. Ta dialog med ustvarjalcem in kritikom mi ponuja možnost refleksije in hkrati odpira nova vprašanja o tem, kako se delo sprejema.
V vaših predstavah sem opazila, da ste izjemno pozorni na način, kako oblikujete ženske like. V Vorancu, na primer, bi se lik Neže lahko interpretiral zgolj kot žrtev časovnih okoliščin, v Bošku in Admiri pa se prav tako soočamo z ženskimi liki v pretežno moškem svetu. Kako se kot režiserka spoprijemate s tem svetom, ki je še vedno v večini patriarhalno strukturiran, in kako pristopate k reprezentaciji žensk znotraj teh zgodovinskih in sodobnih okvirjev?
Zaradi večstoletnega manka žensk v umetnosti te pogosto ne pridejo do polnokrvne predstave – zreducirane so na klišeje, na “plot devices” za moške protagoniste, ali pa so pisane kot nekaj fascinantnega in nerazumljivega. Okrog našega spola je nastalo ogromno čudnih predsodkov in prepričanj. Razbremeniti pogled, znebiti se vseh priučenih predsodkov, je proces, ki traja, pri meni še vedno.
Ali se kot režiserka spoprijemate z drugačnim odnosom, zgolj zato, ker ste ženska? Obenem ste zdaj ena redkih mladih režiserk, ki vam je uspelo prodreti v gledališki svet.
Ja, mislim, da so mi druge kolegice režiserke naredile veliko uslugo, saj so že pripravila teren, da sem se lahko lotila režije na način, ki mi ustreza. Še vedno se borim z občutkom, da si ne morem dovoliti zdrsov in da moja pozicija ni samoumevna; da moram skozi vsak proces utemeljevati, zakaj sem tukaj in zakaj si zaslužim biti na tem položaju. Ko sem prišla na akademijo, je trajalo nekaj časa, da so me ljudje začeli jemati resno. Akademija ima težak sloves, tudi zaradi spolnih zlorab, ki so se zgodile, in v prvih dveh letih sem od ljudi zunaj akademije pogosto slišala, da sem zagotovo sprejeta na akademijo zgolj zato, ker naj bi kdo od profesorjev želel spati z mano. Pri devetnajstih letih take in podobne izjave pustijo sled, in pojavljajo se pogosto. Zdaj lahko spremljam komentarje na članke z intervjuji z mano, kjer me ljudje kličejo “feminaci”, kvaziumetnica, škorpijonka, kar se verjetno mojim moškim kolegom ne dogaja.
Dejstvo je, da je moj poklic močno vezan na patriarhalno strukturo, kar se mi zdi napačno in problematično. Zanima me, kako delati na način, ki se izogiba patriarhalnim vzorcem, hkrati pa ne zanemarja odgovornosti, ki jo imam kot oseba v vodilni funkciji.
Živa Bizovičar
Zame je vprašanje o neenakostih v mojem poklicu vseeno težko vprašanje, saj hkrati čutim veliko teh pritiskov, po drugi strani pa nimam dobre primerjave – nimam veliko ženskih sogovornic med režiserkami, s katerimi bi lahko debatirala o tem, kako se odnos do žensk v poklicu spreminja ali kako se one same počutijo. Hkrati je režija zelo individualen poklic, kjer je težko natančno določiti, zakaj je nekaj tako, kot je. Pri meni pa ima velik vpliv tudi to, da sem mlada. Dejstvo je, da je moj poklic močno vezan na patriarhalno strukturo, kar se mi zdi napačno in problematično. Zanima me, kako delati na način, ki se izogiba patriarhalnim vzorcem, hkrati pa ne zanemarja odgovornosti, ki jo imam kot oseba v vodilni funkciji. Zame je izjemno pomembno, da se ljudje v procesu počutijo slišani, da proces omogoča in združuje različne načine dela in da skupaj ustvarimo močan kolektiv, ki stoji za predstavo. To so zame ključne stvari pri mojem delu – občutek sodelovanja, medsebojnega spoštovanja in skupne ustvarjalne odgovornosti.
O prekarnem položaju kulturnih delavcev se sicer govori že nekaj časa, zadnje čase vse pogosteje tudi slišimo, da se z umetnostjo lahko ukvarjajo predvsem tisti, ki imajo nekakšno finančno zaledje. Kako se vi spoprijemate s tem?
Potrebovala sem nekaj časa, da sem prišla do večjih in polno plačanih projektov. Začetki so bili v t. i. “lab” formatih, ki so bolj odprti, kjer lahko poskušaš več stvari, a so slabše plačani in z manjšimi proračuni. Šele lani sem prišla do režije abonmajskih predstav. Pred tem sem delala tudi na radiu, hkrati pa sem imela tri študentske službe. Kljub nagradam in dosežkom je bilo treba najti način, kako preživeti in hkrati graditi svojo pot v poklicu. Trenutno sem v redu, a ena od težav tega poklica je, da projekti močno nihajo. Po prvem valu, ki se zgodi, ko prideš z akademije in te prepoznajo, se zanimanje počasi zmanjšuje, predvsem ker je trg zelo majhen. Zaradi tega se vedno pojavijo določene luknje, v katerih nisi povsem prepričan, kako jih boš zapolnil in kaj boš počel v tistem času. Potrebovala sem čas, da sem prišla do točke, kjer lahko živim od svojega dela. To je bilo zelo zahtevno obdobje, saj sem morala kombinirati številne različne službe, da sem preživela mesec, si lahko plačala stanovanje in živela samostojno v Ljubljani. Hkrati sem študirala, naše delo pa zahteva tudi konstanten vložek zunaj vaj – veliko branja in raziskav, konstantnega izobraževanja in pridobivanja znanja o umetnosti.
“Po mojem mnenju režiser sam ne more ustvariti ničesar; potrebuje celotno ekipo ljudi, ki vložijo ogromno truda, prinašajo svoje ideje in predanost, da se lahko razvije nekaj, kar si zasluži ime – polna predstava.” Foto: Marko Vavpotič/Bobo
Zakaj ste se odločili postati režiserka? Ste takrat že razmišljali o teh težavah?
Ko so začeli prihajati avtorski projekti in sem videla, da obstaja avtorski projekt kot forma, sem se odločila za režijo, ker je ta prinesla nekaj, kar me je takoj pritegnilo – svobodo pri ustvarjanju, združevanje več medijev. Ugotovila sem, da lahko na neki način delam, kar koli želim. No, to je bila moja teza, ki me je vodila k odločitvi, da vpišem režijo. Ker je prekarec tudi moj oče, mi je bilo približno jasno, v kaj se spuščam, vendar takrat nisem veliko razmišljala o tem.
Predstavljam si, da je bilo to še toliko težje, saj ženskih profesoric gledališke režije skorajda ni.
Meni je ta dialog zelo manjkal. Ko sem bila prvi letnik, je Nina Rajić Kranjac dobila nagrado za režijo – mislim, da je šlo za grand nagrado – in spomnim se njenega govora. To mi je bilo neko olajšanje. Prvi dve leti se nisem zares družila z drugimi režiserji, kar se je močno poznalo. Takrat nisem razumela, kdaj gre za sistemske probleme ali pa preprosto za prekletstvo tega poklica – težave, s katerimi sem se spopadala, so se mi zdele edinstvene zame. Šele ko sem razvila določene odnose in navezave z drugimi režiserji, mi je postalo vse skupaj znosno. To se je močno poznalo tudi na moji režiji, saj sem pridobila samozavest – vedela sem, da se vsi ukvarjamo s podobnimi težavami in da je težko, ne samo zame, ampak da je to del procesa, ki ga prinaša poklic režiserja.
Ali se vam zdi, da je bil sam študijski proces zato zahtevnejši?
Imel je vzpone in padce, kot je verjetno značilno za vsakega. Spomnim se, da sem imela eno res slabo produkcijo, po kateri sem potrebovala nekaj časa, da sem se znova sestavila. Ko sem se znova postavila na noge, sem jasno ugotovila, kakšna režija me zanima, kako želim delati in zakaj sem se vpisala na ta študij – to stalno preizpraševanje samega sebe je neizogibno. Sčasoma mi je postalo lažje, a prvih nekaj let je res šokantnih: si popolnoma zmeden, ne razumeš, kaj se dogaja, delaš napake, neuspehe … Šele skozi vse to postopoma spoznaš svoj ustvarjalni prostor.
“Fascinantno se mi zdi, da je gledališče medij, v katerem materiali, ki jih ustvariš, stalno izginjajo.” Foto: Marko Vavpotič/Bobo
Nik Žnidaršič je, zdaj že, vaš stalni sodelavec. Kako sta začela sodelovati?
Jaz sem bila takrat tretji letnik faksa, Nik pa prvi. Sošolec mi ga je predlagal, ker je napisal dobro seminarsko nalogo, dobila sva se na kavi in od takrat naprej, zdaj že šest let, sodelujeva pri vseh projektih.
Področji dramaturgije in poklic dramaturga sta pogosto precej neznani; mnogi sploh ne vedo natančno, kakšna je vloga dramaturga v ustvarjalnem procesu. Zdi se, da je dramaturg postal resnično nepogrešljiv in opažen član ustvarjalnih ekip predvsem z uveljavitvijo avtorskih projektov. Kako vi vidite to vlogo in njeno razvijanje v praksi?
Nik je z mano od samega začetka, od moje prve ideje, izbire besedila, pa do konca. Ves čas sva v dialogu, na vajah, po vajah … Koncepti uprizoritev so pogosto skupni, bdi nad besedili avtorskih projektov in je avtor priredb. Proces brez njega si zelo težko predstavljam. Zame je ustvarjanje z mojo avtorsko ekipo najpomembnejši in hkrati najlepši del ustvarjanja. Velik del zaslug za moje “režijske uspehe” gre ravno moji avtorski ekipi. Večina od njih z mano dela že dolgo, in kakovost njihovega dela je ključna za kakovost predstav. Po mojem mnenju režiser sam ne more ustvariti ničesar; potrebuje celotno ekipo ljudi, ki vložijo ogromno truda, prinašajo svoje ideje in predanost, da se lahko razvije nekaj, kar si zasluži ime – polna predstava.
Vedno je treba začeti iz nič, znova spoznavati ljudi, vzpostavljati dinamiko dela in se pred vsako vajo spet počutiti, kot da še nikoli nisi nič režiral, da ne znaš režirati in da nimaš pojma, kaj počneš. Vsakič je treba na novo ugotoviti, kako in kaj – in to se ne spremeni, ne glede na to, kako so pretekle predstave sprejete.
Živa Bizovičar
Če se dotakneva vaših uspehov in vzpenjajoče karierne poti – kako so ti dosežki vplivali na vas? Je to prineslo neko potrditev, občutek, da ste na pravi poti, ali pa so te stvari morda vplivale na vas na drugačen, bolj subtilen način?
Zagotovo, ja. Mislim, da so mi te potrditve res olajšale začetek dela – verjetno bolj kot komu drugemu. Dobila sem več zaupanja vase in v svoj pristop, a kljub temu je vsak proces v gledališču popolnoma svojevrsten svet. Vedno je treba začeti iz nič, znova spoznavati ljudi, vzpostavljati dinamiko dela in se pred vsako vajo spet počutiti, kot da še nikoli nisi nič režiral, da ne znaš režirati in da nimaš pojma, kaj počneš. Vsakič je treba na novo ugotoviti, kako in kaj – in to se ne spremeni, ne glede na to, kako so pretekle predstave sprejete.
Kako spremljate nagrade in uvrstitve svojih projektov na tekmovalne programe? Vas kdaj kakšna odločitev preseneti – bodisi če je predstava uvrščena ali nagrajena, ali pa če je izpuščena ali ni prepoznana?
Vsak selektor ima svoj pogled na gledališče in vsako leto pridejo novi kriteriji – to je povsem legitimno. Po drugi strani pa bi bilo zame preveč naporno, če bi se preveč ukvarjala s tem. V tem poklicu je treba misliti dolgoročno, saj me čaka še 50 ali 60 let ustvarjanja, in vsak projekt je del tega procesa, ne glede na zunanje potrditve ali selekcije.
“Gledališče izolira specifičen prostor, kjer moramo s soljudmi sedeti v dvorani, pogosto v temi, in spremljati neko vsebino brez dodatnih distrakcih. Kako odpreti ta prostor, odpreti čas znotraj drugega časa, je zame magija in ena najlepših izkušenj.” Foto: Marko Vanovšek/Bobo
Zakaj je po vašem mnenju gledališče danes pomembno?
Menim, da gledališče s tem časom postaja vedno bolj fascinantno, predvsem zato, ker zahteva drugačen način pozornosti, kot jo zahteva vsakodnevno življenje. Gledališče izolira specifičen prostor, kjer moramo s soljudmi sedeti v dvorani, pogosto v temi, in spremljati neko vsebino brez dodatnih distrakcij. Kako odpreti ta prostor, odpreti čas znotraj drugega časa, je zame magija in ena najlepših izkušenj. Hkrati je gledališče čudovit medij, saj lahko združuje različne poglede in pristope k temam. Omogoča zelo premišljeno zastavljanje vprašanj in hkrati omogoča vpetost v širše družbene strukture, saj vsaka predstava po določenem času “umre” in je tako lahko nekaj hipnega, vedno odtis časa. Gledališče mora odpirati prostor za refleksijo, razmislek in diskurz.
Ali vas te “smrti” vaših predstav prizadenejo?
Fascinantno se mi zdi, da je gledališče medij, v katerem materiali, ki jih ustvariš, stalno izginjajo. To je zame odrešujoče in mi ni boleče. Prav nasprotno, uživam v tem ciklu ustvarjanja: nekaj narediš, potem to na neki način izgine, in že lahko začneš ustvarjati nekaj novega. Zame je to ena najlepših lastnosti gledališča.
Oglas