»Vedno rečem, da je moj največji ‘zakaj’ zelo preprost: dan želim začeti z božanjem krave, ne pa z obrekovanjem. Na kmetiji sem našla mir, izpolnitev in občutek, da lahko vsak dan naredim nekaj dobrega. Zato danes vem, da sem se odločila prav,« pravi Nina Kolarič Krajnc, ki je v intervju opisala, kako je videti delo na kmetiji, s katerimi izzivi se je srečevala na začetku in kakšen je odnos družbe do kmetov.
Kako poteka vaš vsakdan, odkar delate na kmetiji?
Moj dan se običajno začne ob šestih zjutraj. Najprej se uredim – poskrbim za osebno higieno, se preoblečem in nato odidem v hlev. Tam najprej preverim, ali je z vsemi živalmi vse v redu. Ker imamo robotsko molžo, pogledam, katere krave niso pravočasno odšle v robota. Tiste, ki zamujajo, odženem v čakališče, da lahko opravijo molžo.
Nato sledijo vsakodnevna opravila v hlevu – očistim rešetke, nahranim teličke, nasteljem ležalne bokse in zamenjam filter. Poleg krav poskrbim še za vse druge živali na kmetiji: koze, kokoši, pujske, muce, psa, osla in ponija. Vedno preverim tudi, ali imajo dovolj sveže vode.
Ko je delo v hlevu opravljeno, na računalniku pregledam vse podatke o čredi. Spremljam parametre in aplikacijo, ki beleži morebitna odstopanja pri kravah, saj lahko tako hitro opazimo zdravstvene težave ali spremembe v njihovem počutju. Šele takrat si običajno vzamem nekaj časa zase – okoli enajste ure spijem kavo in pojem zajtrk.
Po zajtrku se odpravim na vrt, ki ga vsak dan zalivam in poberem sveže pridelke. Te nato uporabim pri pripravi kosila. Ko skuham, skupaj pojemo, nato pa pospravim kuhinjo.
Popoldne se s fantom lotiva dnevnih opravil. Ta so zelo različna – včasih kidava, drugič pomagava očetu na polju ali opravljava druga sezonska dela. Ob petih si običajno privoščimo še popoldansko kavo, ob šestih zvečer pa se delo ponovno preseli v hlev, kjer nas čakajo enaka opravila kot zjutraj. Delo navadno zaključimo okoli osme ure zvečer.
To je seveda zelo posplošen opis mojega dneva, saj na kmetiji skoraj ni dneva, ki bi bil enak prejšnjemu. Pri tako velikem številu živali se vedno najde kaj nepredvidljivega. Nemalokrat se zgodi, da se že stuširam in pripravim na počitek, nato pa ob pregledu kamer opazim, da krava teli. Takrat ni pomembno, ali je ura dve ponoči ali štiri zjutraj – vstanemo, pomagamo pri telitvi, oskrbimo telička in poskrbimo tudi za kravo.
Takšen način življenja zahteva veliko odgovornosti, prilagodljivosti in ljubezni do živali. Delo na kmetiji ni le služba, ampak način življenja, ki traja 24 ur na dan, vse dni v letu.
Nina Kolarič Krajnc. Foto: osebni arhiv.
Kakšen pa je bil vaš vsakdan, ko ste bili medicinska sestra?
Takrat je bil moj vsakdan še nekoliko bolj naporen. Dan sem začela ob petih zjutraj. Uredila sem se in do šeste ure opravila najnujnejša dela v hlevu – preverila živali, poskrbela za osnovna jutranja opravila, preostanek pa sta dokončala starša. Nato sem odšla v službo, kjer sem večinoma delala do treh popoldne. Domov sem prišla okoli pol štirih, skuhala kosilo, pojedla in se takoj zatem vrnila v hlev, kjer sem opravila večerna opravila. Takšen tempo je zahteval veliko organizacije in discipline.
Marsikdo misli, da je na kmetiji najtežje fizično delo, vendar to sploh ni največji izziv. Veliko bolj naporno je ljudem neprestano razlagati in opravičevati svoje delo. Zakaj ravno danes gnojimo polje, zakaj kosimo ob določeni uri, zakaj se ponoči na njivi vidi traktor ali zakaj se med delom kdaj ustvarita prah in hrup.
Ali pogrešate delo medicinske sestre?
Delo medicinske sestre nekoliko pogrešam, predvsem stik z ljudmi in občutek, da lahko nekomu pomagaš v težkih trenutkih. To je poklic, ki mi je dal ogromno znanja, predvsem pa me je naučil odgovornosti, potrpežljivosti, sočutja in dobre organizacije. Naučil me je tudi, da moraš v stresnih situacijah ostati miren in hitro sprejemati odločitve.
Kljub temu danes svoje odločitve ne bi zamenjala za nič na svetu. Zelo sem hvaležna, da sem lahko zaposlena doma na kmetiji in opravljam delo, ki ga imam rada.
Zakaj ste se sploh odločili, da delo diplomirane medicinske sestre zamenjate za delo na kmetiji?
Odločitev ni bila lahka, saj sem poklic diplomirane medicinske sestre izbrala zaradi želje, da pomagam ljudem. Želela sem ostati v zdravstvu, vendar sem skozi delo spoznala tudi drugo plat tega poklica. Pri svojem delu sem večkrat doživela, da zaradi pomanjkanja kadra, preobremenjenosti in težav v zdravstvenem sistemu pacientom ni bilo mogoče nameniti toliko časa in pozornosti, kot bi si jo zaslužili. Ob tem sem videla tudi odnose v kolektivih, kjer je bilo včasih več energije namenjene nesoglasjem kot medsebojni podpori.
Zavedala sem se, da kot posameznica tako velikih sistemskih težav ne morem spremeniti. Vedno sem želela pacientom ponuditi najboljšo možno oskrbo, a ko sem začutila, da tega zaradi okoliščin pogosto ne morem, sem začela razmišljati, kakšno življenje si pravzaprav želim. Takrat sem se odločila, da ostanem doma na kmetiji. Tukaj lahko vsak dan poskrbim, da imajo naše živali najboljšo možno oskrbo, dovolj časa, pozornosti, ljubezni in vse, kar potrebujejo za dobro življenje. To mi daje velik občutek zadovoljstva in smisla.
Vedno rečem, da je moj največji »zakaj« zelo preprost: dan želim začeti z božanjem krave, ne pa z obrekovanjem. Na kmetiji sem našla mir, izpolnitev in občutek, da lahko vsak dan naredim nekaj dobrega. Zato danes vem, da sem se odločila prav.
Nina Kolarič Krajnc. Foto: osebni arhiv.
Kako pa so se vaši starši odzvali na vašo odločitev?
Bili so zelo presenečeni in tega niso pričakovali. Vendar sem nekega dne preprosto začutila, da je tako prav. Vedela sem, da je to zame edina prava izbira, ki me bo izpopolnjevala. Danes me pri tem popolnoma podpirata in vesela sta, da skupaj lahko razvijamo kmetijo ter skrbimo za nekaj, kar nam vsem veliko pomeni.
Ste že v otroštvu veliko časa preživljali na kmetiji?
Da, na kmetiji živim že od rojstva, zato je bilo življenje z živalmi in delo na kmetiji vedno del mojega vsakdana. Kot otrok sem pomagala najprej babici in dedku, kasneje pa staršema. Nikoli se nisem posebej poglabljala v samo kmetijstvo ali razmišljala, da bo to nekoč moj poklic. Preprosto sem naredila vse, kar je bilo treba, da sem pomagala.
Že od malih nog pa sem imela svoje živali, za katere sem skrbela sama. To mi je predstavljalo veselje in odgovornost hkrati. Čez leta se je moj odnos do živali samo še poglobil. Vedno bolj sem spoznavala, kako veliko mi pomeni delo z njimi, in iz tega se je razvila iskrena ljubezen, ki je danes eden glavnih razlogov, da sem se odločila ostati na kmetiji.
Ko danes pogledam nazaj, se mi zdi, da me je življenje na kmetiji pravzaprav ves čas oblikovalo, le da sem to zares dojela šele pozneje.
Katere prednost ima delo na kmetiji?
Delo na kmetiji ima zame veliko prednosti. Ena največjih je zagotovo to, da si sam svoj šef. Dan si lahko organiziraš sam, seveda pa moraš biti hkrati zelo odgovoren, saj veš, da tistega, česar danes ne narediš, ne bo naredil nihče drug – delo bo preprosto počakalo nate.
Velika prednost je tudi to, da smo v veliki meri samooskrbni. Točno vem, kaj jemo, od kod prihaja naša hrana in koliko truda je vloženega v vsak pridelek ter vsak liter mleka.
Všeč mi je tudi, da sem ves čas v gibanju in na svežem zraku. Poleg tega vsak dan preživim med živalmi, ki mi pomenijo zelo veliko. Vsaka ima svoj značaj in z njimi se ustvari posebna vez.
Zelo pomembno mi je tudi, da lahko delam skupaj s svojo družino. Skupaj ustvarjamo, si pomagamo in gradimo nekaj, kar bo ostalo tudi za prihodnje generacije. Na kmetiji vidiš neposreden rezultat svojega dela in to je občutek, ki ga težko primerjam s čim drugim.
Seveda delo na kmetiji ni lahko. Ne pozna vikendov, praznikov ali dopusta, vendar ti hkrati daje svobodo, stik z naravo in občutek, da vsak dan delaš nekaj smiselnega. Zame to ni le poklic, ampak način življenja, ki ga ne bi zamenjala za nič drugega.
PREBERITE ŠE -> Ana Tasič, borka za človekove pravice: Ko enkrat to doživiš, ne moreš biti več tiho
Kaj pa je najbolj naporno?
Marsikdo misli, da je na kmetiji najtežje fizično delo, vendar to sploh ni največji izziv. Veliko bolj naporno je ljudem neprestano razlagati in opravičevati svoje delo. Zakaj ravno danes gnojimo polje, zakaj kosimo ob določeni uri, zakaj se ponoči na njivi vidi traktor ali zakaj se med delom kdaj ustvarita prah in hrup. Velikokrat se zdi, da moramo kmetje za vsako svoje opravilo iskati opravičila, čeprav gre za delo, brez katerega hrane preprosto ne bi bilo.
Poleg tega ljudje pogosto vidijo le traktor na polju ali krave na pašniku, ne vidijo pa vsega, kar se dogaja v ozadju. Ko se zvečer delo v hlevu konča, našega delovnika še zdaleč ni konec. Sledi še ogromno birokracije. Izpolnjevanje evidenc, beleženje vseh opravil, vodenje dokumentacije, različna poročila, pregledi in administracija.
Kmet mora danes beležiti praktično vsak korak – od del na njivah do oskrbe živali. Velikokrat tako po dvanajstih ali štirinajstih urah fizičnega dela sedeš še za računalnik in urejaš papirje pozno v noč.
Naporno je tudi to, da si od narave popolnoma odvisen. Lahko vložiš ogromno časa, dela in denarja, potem pa ti ena sama toča, suša ali neurje v nekaj minutah uniči trud več mesecev. Živali ne poznajo vikendov, praznikov ali dopusta.
Mislim, da je največji izziv prav to, da kmetijstvo ni služba, ki jo ob določeni uri zaključiš. To je način življenja, ki od tebe zahteva veliko odgovornosti, prilagajanja in odrekanja. Kljub temu pa vse to odtehta občutek, ko veš, da si pridelal kakovostno hrano in da za svoje živali skrbiš po svojih najboljših močeh.
Nina Kolarič Krajnc. Foto: osebni arhiv.
Ker omenjate živali, me zanima, kaj vam pomenijo. Ali res poznate imena vseh krav?
Živali preprosto obožujem. Vsaka žival je drugačna in vsaka si zasluži pozornost, spoštovanje in dobro oskrbo. Da, res je – poznam imena vseh naših krav. Tudi meni se je na začetku zdelo skoraj nemogoče, da bi si lahko zapomnila toliko imen, vendar ko z njimi preživiš toliko časa, postanejo del tvojega vsakdana. Lahko jim odstranite ovratnice in številke, pa bom vedela, katera krava je katera in kako ji je ime.
Vsaka ima svoj značaj – nekatere so bolj mirne, druge bolj radovedne, nekatere bolj nežne, spet druge malo bolj posebne. Prav zaradi teh razlik se z vsako ustvari drugačna vez. Vsako imam rada na svoj način in mislim, da živali zelo dobro čutijo, koliko časa, pozornosti in ljubezni jim namenjaš. Zame dobra oskrba živali ni samo to, da imajo dovolj hrane in vode, ampak tudi to, da jih poznaš, opaziš spremembe v njihovem vedenju in jim zagotoviš življenje, v katerem se dobro počutijo.
Največji izziv pa se mi zdi tudi odnos družbe do kmetov. Veliko ljudi ne vidi vsega dela, ki stoji za hrano na njihovem krožniku. Ne vidijo zgodnjih juter, poznih večerov, skrbi za živali, tveganj in odrekanj, ki jih kmet sprejema vsak dan. Pogosto se vidi samo končni izdelek, ne pa človeka, ki je za njim.
Tudi vaš partner dela na kmetiji. Je prednost, da delata skupaj?
Zame je velika prednost, da s partnerjem delava skupaj na kmetiji. Predvsem zato, ker oba razumeva, kaj takšno življenje prinaša. Veva, da delo na kmetiji ni vedno lahko, da ni klasičnega delovnega časa in da živali ne poznajo vikendov ali praznikov. Zaradi tega se lažje podpirava in razumeva, ko pridejo naporni dnevi.
Lepo je, da lahko skupaj ustvarjava nekaj svojega, sprejemava odločitve in vidiva rezultate skupnega dela. Veliko stvari se morava dogovoriti, si pomagati in si zaupati, kar najin odnos še dodatno povezuje.
Prednost je tudi v tem, da se dopolnjujeva. Vsak ima svoje znanje, svoje ideje in svoje naloge, skupaj pa lažje rešujeva izzive, ki jih na kmetiji nikoli ne zmanjka. Tudi kadar je težko, je drugače, če imaš ob sebi nekoga, ki razume, zakaj ti je to delo pomembno.
Nina Kolarič Krajnc. Foto: osebni arhiv.
Kako sta se sploh lotila dela? Sta se izobraževala na tem področju?
Ko sva se odločila, da se bova bolj resno posvetila delu na kmetiji, sva opravila NPK – nacionalno poklicno kvalifikacijo za živinorejca oziroma živinorejko. To je bila formalnost, vendar se pri kmetovanju največ naučiš skozi prakso. Na kmetiji se učiš vsak dan, saj ti vsaka situacija prinese nekaj novega.
Velikokrat ljudje ne vedo, kako široko znanje mora imeti danes kmet. Kmet ni samo nekdo, ki dela na njivi ali skrbi za živali. Kmet mora biti hkrati manager, ki načrtuje delo, organizira ljudi in sprejema pomembne odločitve. Mora biti ekonomist, ki spremlja stroške, prihodke, investicije in razmišlja, kako bo kmetija dolgoročno uspešna. Mora biti tudi mehanik, saj veliko stvari na strojih popravi in uredi sam. Biti mora poznavalec tehnologije, ker sodobne kmetije vključujejo veliko računalniških sistemov, spremljanja podatkov in avtomatizacije. Pri živalih mora imeti veliko znanja o prehrani, zdravju in vedenju živali, saj mora hitro opaziti, ali se z njimi nekaj dogaja.
Seveda nisi veterinar, vendar moraš poznati osnove zdravstvene oskrbe, znati prepoznati znake bolezni, pravilno ukrepati in vedeti, kdaj je potreben strokovnjak. Poleg tega moraš biti vremenoslovec, saj si pri delu na zemlji vedno odvisen od vremena, pa tudi logist, trgovec, računovodja in še marsikaj. Kmet je danes pravzaprav človek z zelo širokim spektrom znanja. Najpomembnejše pa je, da moraš imeti voljo do učenja, saj se kmetijstvo nenehno spreminja. Vsak dan prinese novo vprašanje, nov izziv in novo priložnost, da se nekaj naučiš.
S katerimi izzivi sta se srečevala na začetku?
Na začetku je bilo največji izziv predvsem to, da sva se morala iz vloge nekoga, ki pomaga na kmetiji, postaviti v vlogo nekoga, ki za določene stvari tudi odgovarja in sprejema odločitve. Čeprav sem bila na kmetiji že od rojstva, je nekaj popolnoma drugega, ko začneš sam prevzemati odgovornost za živali, finance, organizacijo dela in prihodnost kmetije.
Veliko stvari sva se morala naučiti sproti. Spoznati sva morala, kako pravilno načrtovati delo, kako optimizirati opravila, kako spremljati stroške in kako se odločati, ko ne gre vse po načrtih. Pri živalih pa se vsak dan naučiš nekaj novega, saj nobena situacija ni popolnoma enaka. Izziv je bil tudi spremeniti način razmišljanja. Na kmetiji ni dovolj, da samo pridno delaš – pomembno je, da znaš gledati širše, načrtovati in razmišljati, kako bo kmetija napredovala v prihodnosti.
Največ pa sva se učila iz prakse. Včasih narediš kakšno napako, iz katere se največ naučiš, pomembno pa je, da si pripravljen poslušati, opazovati in iskati nove rešitve. Mislim, da je bil največji izziv sprejeti, da se na kmetiji nikoli ne nehaš učiti. Vedno pride nova situacija, nov izziv ali nova tehnologija, vendar je ravno to tisto, kar delo dela zanimivo in te ves čas žene naprej.
Ste tudi predsednica Društva podeželske mladine Maribor. Zakaj ste se odločili za to?
Za predsednico Društva podeželske mladine Maribor sem se odločila, ker verjamem, da je povezovanje mladih na podeželju zelo pomembno. Sama sem del te zgodbe in vem, koliko znanja, dela, vztrajnosti in srčnosti je potrebnih za življenje in delo na kmetiji. Želela sem prispevati k temu, da se mladi kmetje in mladi s podeželja povezujejo, si izmenjujejo izkušnje, pomagajo drug drugemu in dobijo občutek, da pri svojih izzivih niso sami. Kmetijstvo je danes področje, kjer se nenehno srečujemo z novimi izzivi, zato je še toliko bolj pomembno, da držimo skupaj in ustvarjamo pozitivno okolje.
Društvo ni samo organizacija, ampak prostor, kjer se gradijo prijateljstva, pridobivajo nova znanja in ustvarjajo ideje za prihodnost podeželja. Veseli me, da lahko skozi to vlogo predstavljam mlade kmete, njihov trud in pomen, ki ga imajo za našo družbo. Moja želja je predvsem pokazati, da je življenje na podeželju lahko lepo in polno priložnosti. Mladi imamo veliko energije, idej in znanja, zato je pomembno, da se slišimo, sodelujemo in skupaj gradimo prihodnost slovenskega podeželja.
Kako pa ocenjujete položaj kmetov v Sloveniji in v družbi na splošno?
Trenutno stanje kmetov v Sloveniji je milo rečeno zaskrbljujoče. Položaj kmeta se iz leta v leto slabša, saj se srečujemo z vedno večjimi izzivi. Eden največjih problemov so zagotovo odkupne cene naših pridelkov in proizvodov, ki pogosto komaj pokrijejo vse stroške pridelave. Ob tem pa se cene energentov, krme, gnojil, strojev in drugih materialov nenehno povečujejo.
Kmet danes prevzema veliko odgovornosti, hkrati pa ima zelo malo vpliva na končno ceno svojega pridelka. Velikokrat smo odvisni od razmer na trgu, vremenskih pogojev in odločitev, na katere sami nimamo vpliva. Ob vsem tem pa se od kmetov pričakuje vedno več – več administracije, več zahtev, več prilagajanja predpisom in standardom.
Največji izziv pa se mi zdi tudi odnos družbe do kmetov. Veliko ljudi ne vidi vsega dela, ki stoji za hrano na njihovem krožniku. Ne vidijo zgodnjih juter, poznih večerov, skrbi za živali, tveganj in odrekanj, ki jih kmet sprejema vsak dan. Pogosto se vidi samo končni izdelek, ne pa človeka, ki je za njim.
Kljub vsem težavam verjamem, da ima slovensko kmetijstvo prihodnost. Kmetje smo prilagodljivi, vztrajni in navajeni iskati rešitve. Potrebujemo pa več razumevanja, spoštovanja in predvsem pogoje, v katerih bo mogoče od svojega dela tudi dostojno živeti. Kmet ne potrebuje pomilovanja – potrebuje pošten odnos, pravično vrednotenje svojega dela in zavedanje, da brez kmetov ni hrane in brez hrane ni prihodnosti.
Nina Kolarič Krajnc. Foto: osebni arhiv.
Kaj bi se moralo spremeniti, da bi bili kmetje bolj cenjeni in manj stigmatizirani?
Spremeniti bi se moralo razumevanje družbe do kmetov in kmetijstva. Veliko ljudi danes ne vidi, koliko znanja, dela, odrekanja in odgovornosti je potrebnih za to, da na koncu pride hrana na naš krožnik. Kmet ni nekdo, ki samo »dela z rokami«, ampak je danes strokovnjak na številnih področjih. Mora razumeti živali, tehnologijo, ekonomijo, zakonodajo, stroje in naravo. Zato bi si želela, da bi se na kmetijstvo gledalo z več spoštovanja in manj predsodki.
Pomembno se mi zdi tudi, da bi se ljudje bolj zavedali, od kod prihaja njihova hrana. Ko kupimo lokalni pridelek ali izdelek, ne podpiramo samo hrane, ampak človeka in družino, ki stoji za tem.
Veliko bi pripomoglo tudi več povezovanja med kmeti in širšo družbo. Kmetje moramo svoje zgodbe pokazati, ljudje pa morajo dobiti priložnost, da spoznajo, kako je v resnici videti naše delo. Ko nekdo vidi, koliko truda je vloženega v vsako žival, vsak pridelek in vsak dan na kmetiji, se pogosto spremeni tudi pogled nanj. Kmet si ne želi posebnega statusa ali pomilovanja.
PREBERITE ŠE -> Slovenka, ki je Berlin zamenjala za kmetijo v Jurovskem Dolu in postala glas kmetic
Za konec me še zanima, kako bi lahko prepričali mlade, da bi delali na kmetijah. Imate kakšen predlog?
Mladih ne moremo prepričati s tem, da jim samo govorimo, da je delo na kmetiji lepo. Pokazati jim moramo, kako v resnici izgleda življenje na kmetiji – vse lepe strani, pa tudi izzive. Mladi se morajo imeti možnost sami srečati s kmetijstvom, z živalmi, z naravo in videti, koliko zadovoljstva lahko takšno delo prinese. Pomembno je, da spremenimo pogled na kmetijstvo. Danes kmetovanje ni več samo fizično delo, ampak zahteva veliko znanja, razmišljanja, tehnologije in podjetniškega duha. Mladi imajo lahko na kmetiji veliko priložnosti za razvoj, inovacije in ustvarjanje nečesa svojega.
Veliko mladih se od kmetijstva oddalji tudi zato, ker ne poznajo nikogar, ki bi jim pokazal, kako takšno življenje v resnici izgleda. Prav zato so pomembna društva, povezovanje in zgledi mladih kmetov, ki pokažejo, da se da od tega živeti in da je lahko to zelo lep način življenja. Največ, kar lahko naredimo, je to, da mladim pokažemo svojo zgodbo. Da jim pokažemo, da kmetija ni samo delo od jutra do večera, ampak tudi svoboda, stik z naravo, delo z živalmi, ustvarjanje nečesa svojega in občutek, da delaš nekaj pomembnega.
Na koncu pa se mora vsak posameznik sam odločiti. Kmetijstvo ni pot za vsakogar, je pa lahko čudovita pot za tiste, ki v tem najdejo smisel, ljubezen in zadovoljstvo.