Nekaj dni po začetku izkopavanj na novi lokaciji Potniškega centra Ljubljana so arheologi že odkrili zanimiv nagrobnik z upodobitvama levje glave. Foto: Arhiv skupine STIK
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
“Gre za rimski nagrobnik, ki se je zrušil v obcestni jarek, in sediment, ki ga je izpiralo z bližnje ceste, ga je prekril, tako da ni bil izropan, ni bil ponovno uporabljen in je tu ostal do današnjih dni,” pove arheolog Matjaž Jenko iz zasebnega zavoda Skupina Stik, ki izvaja trenutna izkopavanja. “Nagrobnik se je zrušil na lice, kaj piše na njem, točno ne vemo, kar opazimo, sta pa dve lepi upodobitvi levov.”
Oglas
Na lokaciji severnega emonskega grobišča so odkrili že več kot 3000 grobov
Nagrobnik so odkrili že po dveh dneh izkopavanj na novi lokaciji ob križišču Slovenske in Masarykove ceste. To je del obsežnega območja severnega emonskega grobišča, ki se je ob vpadnici, ki je vodila v smeri Celeje, današnjega Celja, raztezalo od Kongresnega trga do Gospodarskega razstavišča. Obseg grobišča je znan že dolgo, saj je bilo odkrivanje grobov stalnica med gradbenimi deli na tem območju. Kot nam je pozneje v Arheološkem centru Muzeja in galerij mesta Ljubljane, kamor morajo najpozneje po petih letih arheološke najdbe oddati vsi raziskovalci na območju, za katerega je MGML pristojen, povedala arheologinja Bernarda Županek, so na lokaciji severnega emonskega pokopališča do zdaj odkrili že več kot 3000 grobov.
Umetelno obdelani nagrobniki so lahko bili velika finančna naložba. Foto: Arhiv skupine STIK
Grob je lahko bil velika finančna naložba
Omenjeni nagrobnik so odkrili le nekaj metrov od vzhodnega roba vpadnice, kar napeljuje na dva sklepa, in sicer da je grob med najstarejšimi in da je verjetno pripadal pomembnemu človeku. Jenko pojasni: “Po navadi velja, da so najstarejši grobovi, mogoče tudi najbogatejši, tik ob cesti. Sama naložba v neko tako nagrobno strukturo in umetelno delo je bila kar velik finančni prispevek.” Najznamenitejši nagrobni spomenik s severnega emonskega grobišča je sicer kip Emonca, ki so ga odkrili med kopanjem temeljev za stavbo Kazine leta 1836, katerega kopija stoj v Parku Zvezda, izvirnik pa hrani Narodni muzej Slovenije.
Rimska pokopališča so bila vedno zunaj mesta
Rimska pokopališča so bila vedno zunaj mesta, ob vpadnicah. Poleg grobišča ob cesti proti Celeji so Emonci uporabljali še grobišče ob vpadnici proti Akvileji (Ogleju), ki ustreza liniji današnje Tržaške ceste, in grobišče ob vpadnici, ki je vodila proti Neviodunu (Drnovo pri Krškem), danes pa je pod površjem približno na lokaciji Karlovške ceste.
Arheologi skupine STIK zdaj raziskujejo na križišču Slovenske in Masarykove ceste. Foto: Arhiv skupine STIK
Prav severno pokopališče je bilo največje, kar je morda mogoče, tako Jenko, pojasniti s sestavo tal. To območje ni bilo močvirnato in je bilo zato ugodnejše za kopanje grobov. Severno grobišče je imelo tudi ‘odvod’, in sicer na lokaciji Gosposvetske ceste, med prenovo katere pred nekaj leti so odkrili več kot 350 skeletnih grobov, povezanih z zgodnjo krščansko skupnostjo. Tam so odkrili tudi sakralni objekt.
Način pokopa govori o verski pripadnosti pokojnikov. Emonci so svoje umrle najprej pokopavali v žarah, z uveljavljanjem krščanstva pa so od 3. stoletja sežiganje opuščali in umrle pokopavali v lesenih krstah. Premožnejši pa so si privoščili sarkofag.
Med najdbami v enem od najbogatejših grobov, ki so jih odkrili med prejšnjimi izkopavanji, so bili tudi deli izjemno zanimive keramične oljenke z gledališko masko. Foto: Arhiv skupine STIK
Navada dodajanja predmetov v grob po 2. stoletju usiha
Ekonomski položaj pokojnikov lahko razberemo tudi iz pridatkov v grobovih. Ti sicer niso bili uveljavljeni v celotnem obdobju od 1. do 5. stoletja, iz katerega so grobovi na severnem grobišču. Bernarda Županek pove, da je navada dodajanja predmetov v grob po 2. stoletju usihala oziroma so pridatki postajali zelo skromni. V grob so denimo kvečjemu dali kakšno oljenko ali novec. “Iz 1. in 2. stoletja, ko se v Emoni pokopavajo sežgani pokojniki, pa imamo nekaj razkošnih in pa tudi pomembnih grobov. Izjemno je bilo odkritje groba zdravnice na Slovenski cesti leta 2015. To je bila takšna fascinantna najdba, saj je pridano orodje nakazalo, da gre za žensko, ki je opravljala zdravniški poklic.”
Arheologi so odkrili tudi grobove s steklenimi žarami, ki so sicer v manjšini. V večini primerov so bile žare keramične. Foto: Arhiv skupine STIK
Tudi med letošnjimi izkopavanji, ki jih je izvajala ekipa Arheološkega raziskovalnega konzorcija za Ljubljano (Skupina STIK, Avgusta, d. o. o., PJP, d. o. o., Arhej, d. o. o., ZRC SAZU, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani), so v 125 odkritih grobovih našli nekaj zelo posebnih pridatkov. Županek izpostavi keramično oljenko z gledališko masko: “Takšne še nimamo v zbirki. Iz tega časa poznamo takšne oljenke, izdelane v bronu.” Podrobnejša raziskava najdenih premetov, ki so jih prenesli v Arheološki center Muzeja in galerij mesta Ljubljana, bo sicer še sledila.
Dragocene pridatke so na območju emonskih grobišč našli tudi v sarkofagih iz poznejšega obdobja, 3. in 4. stoletja: “V njih je recimo zlat nakit. Včasih se najdejo ostanki kakšne zlate lasne mrežice. Tkanina je vedno posebna najdba, ker se slabo ohranja, pa morda kakšen del usnja. Ker po navadi od rimskih sandal dobimo samo žebljičke.”
Oljenke so eden izmed najpogostejših pridatkov v žganih rimskih grobovih. Foto: Arhiv skupine STIK
Seveda se postavlja vprašanje, kako so izbrali pridatke in ali je na izbor še v času svojega življenja lahko vplival tudi pokojnik. “O tem, kaj bo v grobu, je verjetno do neke mere lahko pokojnik odločal tudi sam. V oporoki je lahko zapisal, kako naj bo videti nagrobnik ali pa kako naj bo urejena njegova grobna parcela. So pa v vsakem primeru soodločali tudi njegovi sorodniki. Živi (z izbiro pridatkov, op. P. B.) govorijo o tem, kako vidijo svoje umrle. Pridatki so neka izjava o tem, kdo je pokojnik in kaj je njegova družina, kako premožna je,” pojasni Županek.
Vsi grobovi niso individualni. Obstajale so tudi družinske grobne parcele, kot pove Jenko, pa so odkrili tudi žgane grobove, “kjer smo na podlagi kostnih analiz prepoznali, da gre za dva ali več posameznikov”.
Severno emonsko grobišče je bilo največje grobišče v Emoni. Segalo je od Kongresnega trga do Gospodarskega razstavišča. Foto: Arhiv skupine STIK
Grobovi marsikaj povedo o družbi časa, v katerem so bili izkopani
Grobovi lahko marsikaj razkrijejo o družbi, od kod so pokojniki prišli. “Mislim, da grobovi kažejo, kako družba vidi sebe,” pravi Županek, “so namensko konstruirani zapis, če rečem tako zelo arheološko. Marsikaj nam povedo o življenju v Emoni v nekem določenem obdobju. Tisto, kar je na prvi pogled zelo vidno, je, da imamo tu način pokopavanja, ki je zelo podoben tistemu v severni Italiji. Tako da so očitno ljudje v Emono prihajali od tam. Od Trojan naprej pa se način pokopa spremeni.”
Niso pa arheološke najdbe zunaj mestnega obzidja omejene na grobišča in ceste. Severozahodno od severnega grobišča so denimo že pred več leti našli sledi obrtne cone z lončarskimi pečmi in deponije odpadkov. Matjaž Jenko pa omeni, da so v neposredni bližini mest obstajale tudi vile, ki so lahko imele tudi zasebna pokopališča. Tako da je bila kulturna krajina razgibana tudi zunaj mest.
Med izkopavanji, ki so se začela ta teden, so že odkrili nekaj grobov z zanimivimi pridatki. Med našim obiskom so izkopavali v bližini emonske vpadnice, ki je vodila v Celejo (Celje), grobovi, ki so locirani bližje vpadnicam, pa so starejši od tistih, ki so bolj oddaljeni. Foto: Arhiv skupine STIK
Grobovi niso ‘hvaležen material’ za in situ predstavitve
Marsikomu, ki se mu arheološke najdbe zdijo razburljive in zanimive, ni všeč misel na to, da najdišča po opravljenih izkopavanjih običajno zasujejo nazaj ali jih za potrebe novogradenj prekopljejo. Zato je vprašanje o možnostih za in situ predstavitev vedno aktualno. Bernarda Županek pove: “O možnosti prezentacije v njihovih prostorih smo se pogovarjali s kompleksom Emonika. Sicer pa grobovi za prezentacijo niso najbolj hvaležni, težko jih je prezentirati. Denimo obzidja ali hiše so veliko bolj hvaležno gradivo za in situ predstavitev. Je pa to odločitev Zavoda za varstvo kulturne dediščine.”
Oglas