“Problem nastane, ko številke najprej pridejo v medije, šele nato pa sledijo razlage. Javnost mora vedeti, kaj dejansko povzroča finančno vrzel, koliko predstavljajo nove obveznosti, koliko višji stroški dela in koliko morebitne napake pri načrtovanju,” meni Aristovnik. Foto: Pixabay
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
V zadnjih tednih je več ministrov poročalo o primanjkljajih v svojih resorjih. O najvišjem primanjkljaju je poročal minister za zdravje Tadej Osterc, saj naj bi imelo ministrstvo za zdravje 200 milijonov evrov primanjkljaja glede na prevzete obveznosti. Ministrica za demografijo, družino in socialne zadeve Mateja Ribič je v četrtek poročala o 180-milijonski luknji. Na ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino naj bi do konca leta zmanjkalo približno 133 milijonov evrov, od tega največ, 111,6 milijona evrov, na področju osnovnih in srednjih šol. O primanjkljaju sta poročala tudi minister za kmetijstvo Janez Cigler Kralj in ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc, na obeh ministrstvih naj bi bilo primanjkljaja za okoli devet milijonov evrov. Novi ministri so prst uperili v svoje predhodnike, ki naj bi bili odgovorni za slabe finančne razmere.
Oglas
Ministrstva so neposredni proračunski uporabniki, razporejanje sredstev med resorji pa temelji na zakonskih obveznostih, fiskalnih pravilih ter hkrati na političnih prednostnih nalogah države oziroma posamezne vlade. Kdaj torej lahko govorimo o “primanjkljaju” na posameznem ministrstvu? Kot je za MMC pojasnil profesor Aleksander Aristovnik s Fakultete za upravo, izraz “primanjkljaj ministrstva” ni povsem ustrezen. “Primanjkljaj ima državni proračun kot celota, ministrstvo pa lahko ugotovi, da z odobrenimi sredstvi ne bo moglo financirati vseh svojih obveznosti,” zato bi bilo po njegovi oceni primernejše govoriti o “vrzeli v finančnem načrtu ministrstva”.
V sivi barvi so prikazani načrtovani odhodki posameznega ministrstva, z modro pa porabljena sredstva do zgoraj navedenega datuma. Foto: gov.si
Aristovnik ob tem opozarja, da je javnost pogosto pod vtisom, da lahko vsaka nova vlada na novo razdeli državni proračun. “V resnici je približno 85 odstotkov slovenskega proračuna že vnaprej vezanega na zakonske in druge prevzete obveznosti, zato je manevrskega prostora za nove ukrepe bistveno manj, kot se pogosto zdi.” V praksi je namreč proračun vedno tudi rezultat političnih usklajevanj med resorji. “To samo po sebi ni problematično, pomembno pa je, da odločitve temeljijo na strokovnih analizah, dolgoročni vzdržnosti javnih financ in pričakovanih učinkih za državljane, ne zgolj na trenutnih političnih prioritetah,” meni Aristovnik.
Če več ministrstev hkrati opozarja na pomanjkanje sredstev, ne govorimo več zgolj o težavah posameznih resorjev, temveč o opozorilu, da bi bilo treba okrepiti kakovost makroekonomskih napovedi, ocenjevanja finančnih učinkov politik in upravljanja javnofinančnih tveganj. Ključno vprašanje zato ni le višina letošnjega primanjkljaja, ampak dolgoročna vzdržnost javnih financ.
Aleksander AristovnikProračunski odhodki bodo najverjetneje prvič presegli 18 milijard evrov
Vlada je pripravila izhodišča za predlog rebalansa proračuna za letos, pri čemer je še povišala proračunske odhodke, ki bodo tako prvič presegli 18 milijard evrov. V trenutno veljavnem proračunu so odhodki postavljeni pri 17,7 milijarde evrov, rebalans pa predvideva 18,4 milijarde evrov odhodkov do konca leta, poslanci naj bi ga potrjevali konec avgusta. Odhodki bodo višji predvsem zaradi višjih obrambnih izdatkov in dodatnih sredstev za dokončanje projektov iz načrtov za okrevanje in odpornost, so pred dvema tednoma sporočili z ministrstva za finance. Hkrati pa so opozorili na velika odstopanja pri proračunskih odhodkih glede na pretekla leta in napovedali, da bodo pripravili pregled primanjkljajev po vseh ministrstvih.
Na vprašanje, ali so že pripravili oceno primanjkljajev po ministrstvih, ki so jo napovedali, so za MMC odgovorili le, da priprava rebalansa za letos in za prihodnji dve leti še poteka. “S stanjem javnih financ in potrebo po sprejetju ustreznih ukrepov so bili večkrat seznanjeni tudi vsi predlagatelji finančnih načrtov, ki so bili pozvani k pripravi ukrepov za znižanje proračunskih odhodkov oziroma predlogov ukrepov za doseganje fiskalnih ciljev,” so zapisali.
Sorodna novica
Priprave rebalansa proračuna: letošnji odhodki zvišani s 17,7 na 18,4 milijarde evrov
Ključno vprašanje ni, koliko denarja manjka, temveč zakaj
Na ministrstvu so v odgovoru spomnili tudi, da že dalj časa opozarjajo na potrebo po zagotavljanju vzdržnih javnih financ. Na visok primanjkljaj opozarja tudi fiskalni svet. Proračunski primanjkljaj je v prvih šestih mesecih letos po podatkih finančnega ministrstva znašal 1,2 milijarde evrov, medtem ko je za celo leto ocenjen na 2,1 milijarde evrov.
Aristovnik meni, da je v tem “političnem trenutku” pomembno predvsem razumeti, zakaj je do takšnega primanjkljaja prišlo. “Po volitvah je običajno, da nova vodstva opozarjajo na podedovane finančne težave. To ni značilnost samo te vlade, ampak skoraj vsake menjave oblasti v Sloveniji. Če se po vsakih volitvah ponavlja zgodba o podedovanih finančnih luknjah, potem ne gre več za problem ene vlade, ampak za sistemsko pomanjkljivost našega proračunskega načrtovanja in finančne transparentnosti.”
Po drugi strani pa so pritiski na javne finance v zadnjem času razumljivo večji. “Del razlogov je nedvomno objektivnih. V zadnjih letih so javne finance obremenili epidemija, energetska kriza, katastrofalne poplave, visoka inflacija, plačna reforma javnega sektorja ter vse bolj negotove geopolitične razmere, povezane z vojno v Ukrajini in konfliktom na Bližnjem vzhodu. Vse to povečuje stroške države in zmanjšuje fiskalni manevrski prostor,” spomni Aristovnik. Kar pa ne pomeni, da so zunanje okoliščine same po sebi že zadostno opravičilo za nastali položaj. “Fiskalni svet že dlje časa opozarja, da je pomemben del poslabšanja slovenskih javnih financ tudi strukturne narave. To pomeni, da ne gre zgolj za posledice kriz, temveč tudi za postopno povečevanje trajnih javnofinančnih obveznosti in pomanjkljivo ocenjevanje njihovih dolgoročnih učinkov.”
Sorodna novica
Vlada predlaga dvig proračunske porabe za letos, več denarja predvsem za obrambo
Če makroekonomske razmere, inflacijski pritiski, geopolitična tveganja ali stroški posameznih politik niso ustrezno vključeni v pripravo proračuna, se primanjkljaji prej ali slej pokažejo pri njegovem izvrševanju. “Dober proračun mora predvideti tudi manj ugodne scenarije, ne le osnovnih makroekonomskih napovedi,” je kritičen Aristovnik. “Prav zato bi moral biti proračun pripravljen še bolj konservativno in realistično. Ključno vprašanje zato ni, koliko denarja manjka, ampak, zakaj ga manjka in ali je bilo to mogoče predvideti že ob pripravi proračuna. Davkoplačevalci imajo pravico vedeti ne le, koliko denarja manjka, ampak predvsem, zakaj in kdo bo za to prevzel odgovornost,” poudarja Aristovnik.
Reforma plač v javnem sektorju ne more biti edini razlog za primanjkljaj
Pritisk na javne finance se je povečal tudi zaradi reforme plač v javnem sektorju. Na ministrstvu za finance na vprašanje, v kolikšnem deležu po njihovi oceni na “primanjkljaje” vpliva reforma, odgovarjajo, da od njene uveljavitve z letom 2025 masa plač v javnem sektorju raste hitreje od prvotnih načrtov. “Prvotno ocenjeni strošek celotne reforme v višini 1,4 milijarde evrov se izkazuje za podcenjenega. Sredstva za plače so namreč zaradi hitrejšega dviga in uveljavljanja dodatnih pravic, predvsem izrednih napredovanj, v letu 2025 narasla hitreje od pričakovanj, kar močno obremenjuje državni proračun (…) Ta trend, čeprav z nižjo stopnjo rasti, se nakazuje tudi v letu 2026,” so zapisali na ministrstvu.
Aristovnik se strinja, da je plačna reforma eden izmed glavnih vzrokov za primanjkljaj, predvsem v dejavnostih, kjer plače predstavljajo največji del odhodkov. Ne more pa biti edina razlaga. “O plačni reformi se je razpravljalo več let in njeni finančni učinki bi morali biti vključeni že v pripravo proračuna. Če danes poslušamo, da za njeno financiranje primanjkuje denarja, je legitimno vprašanje, ali so bili stroški podcenjeni oziroma ali finančne posledice ob pripravi proračuna niso bile dovolj natančno ocenjene. Plačna reforma je bila politična odločitev z znanimi finančnimi posledicami.”
Pri čemer učinki plačne reforme odpirajo tudi širše vprašanje, meni Aristovnik. Primanjkljaji, o katerih poročajo iz zdravstva, šolstva, kulture in iz drugih javnih sistemov, lahko hitro postanejo argument za pospešeno vključevanje zasebnega sektorja pri izvajanju javnih storitev. “To samo po sebi ni nujno vedno negativno, vendar bi morale biti takšne spremembe rezultat premišljene javne politike, strokovnih analiz in družbenega soglasja, ne pa posledica trenutne finančne stiske ali pomanjkljivega proračunskega načrtovanja,” je prepričan Aristovnik.
Kot dodaja, je v praksi proračun predvsem rezultat političnih kompromisov, kar “samo po sebi ni nič nenavadnega, problem nastane, ko politične prioritete prevladajo nad analizami učinkov in finančno vzdržnostjo”. Največji izziv slovenskega proračunskega sistema je po Aristovnikovi oceni ta, da še vedno temelji na financiranju preteklih prevzetih obveznosti ter premalo na sistematičnem vrednotenju rezultatov in učinkov javne porabe. “V Sloveniji se o javnih financah prepogosto začnemo resno pogovarjati šele takrat, ko denarja začne primanjkovati.
Sicer pa pravi preizkus kakovosti proračuna ni dan, ko ga parlament sprejme, ampak to, ali ga je mogoče izvajati skozi celotno proračunsko leto brez večjih finančnih presenečenj. To bi moral biti cilj vsake vlade, ne glede na njeno politično barvo,” še sklene.
Kakšne finančne učinke bodo imele napovedane selitve ministrstev?
Ministrstvo za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj je kot prvo svoj sedež preneslo iz Ljubljane in se preselilo v Maribor. Selitev v Celje naj bi načrtovali na ministrstvu za okolje in prostor, selitev v Novo mesto pa na ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino. Gledano samo z vidika javnih financ bodo kratkoročni učinki selitve ministrstev skoraj zagotovo negativni. Selitve namreč pomenijo dodatne stroške za zagotovitev prostorov, infrastrukture in prilagoditve organizacije dela. Zelo verjetno bodo prinesle tudi izgubo izkušenih delavcev, ki se ne bodo odločili za selitev, opozarja Aristovnik.
“Pri tem pa pogrešam predvsem eno. Pred tako pomembno reorganizacijo državne uprave bi pričakoval javno objavljeno in strokovno utemeljeno analizo stroškov, koristi ter organizacijskih in kadrovskih učinkov. Do danes javnost takšne celovite analize ni videla. Vsaka reorganizacija države bi morala najprej prestati ekonomski test in šele nato političnega. Odločitev, ki lahko pomembno vpliva na delovanje državne uprave še vrsto let, bi morala temeljiti na preverljivih analizah in dokazih, ne pa na populističnih rešitvah, političnih pričakovanjih ali razvojnih ambicijah, ki niso podprte s celovito analizo stroškov in koristi. Decentralizacija državne uprave je lahko dolgoročno sicer smiselna razvojna usmeritev. Vendar selitev ministrstev sama po sebi še ne pomeni decentralizacije. Smiselna je le tam, kjer obstajajo jasna funkcionalna povezava z regijo, ustrezen kadrovski potencial, racionalna nepremičninska rešitev ter pozitivna analiza stroškov in koristi. Brez teh pogojev obstaja veliko tveganje, da bomo namesto učinkovitejše države dobili dražjo, kadrovsko oslabljeno in organizacijsko bolj razdrobljeno javno upravo.”
Oglas