Tik pred poletjem je Eva Potrebuješ izdala prvo solistično skladbo Jaz padam, v kateri pravi, da je ne zanimajo biseri, Dubaj ali parcele v Piranu, ampak domača glasba, veselice in dobre zabave. Če priimek zveni znano, to ni naključje, saj se očetu Jožetu in skupini Čuki pogosto pridruži na odrih in ima domačo glasbo, veselice in dobre zabave v genih.
Ali berete prilogo Vikend? Radi bi slišali vaše mnenje o Vikendu. Sodelujte v žrebu za pametni televizor Hisense in druge bogate nagrade. Link do ankete najdete TUKAJ.
Vikend vabi! Kaj pijete?
Poleti me največkrat najdete z bezgovim sokom v roki. Če pa Vikend res vabi, potem naj bo kar hugo. Je ravno prav poleten, osvežilen in poskrbi za dobro voljo.
Kot pevko smo vas spoznali, ko ste se očetu in Čukom pridružili v skladbi Tišlarski pozdrav. Sprva je bila mišljena druga pevka, kajne?
Ja, res je, na začetku sploh ni bilo mišljeno, da bom pela jaz. Za Čuke sem že večkrat posnela demo verzije pesmi, zato sem tudi Tišlarski pozdrav odpela samo kot demo posnetek. Dobili smo se tudi z znano slovensko pevko in ji ponudili, da bi skladbo zapela. Mislim, da zdaj že lahko razkrijemo, da je bila to Tanja Žagar. Potem pa je poslušala demo in rekla: »To bi morala odpeti Eva!« Tega res nisem pričakovala in sem potrebovala nekaj časa, da sem dojela, da se o meni govori povsem resno. Bolj ko sem jo poslušala, bolj sem dobivala občutek, da mi je pesem res pisana na kožo. Na koncu se je izkazalo, da je bila odločitev prava.
Doma smo živeli čisto normalno družinsko življenje in glasba je bila preprosto del našega vsakdana. Veliko smo ustvarjali skupaj, hodili na snemanja in nastope, meni pa se je vse to zdelo nekaj povsem običajnega. S sestro Petro naju starša nikoli nista skrivala pred javnostjo. Nikoli nama nista starša prekrivala obrazov na fotografijah ali naju umikala pred ljudmi.
Kako je bilo odraščati s tako slavnim očetom? Ste imeli kdaj zaradi tega kakšne težave?
Iskreno, kot otrok sploh nisem imela občutka, da je moj oči »slaven«. Doma smo živeli čisto normalno družinsko življenje in glasba je bila preprosto del našega vsakdana. Veliko smo ustvarjali skupaj, hodili na snemanja in nastope, meni pa se je vse to zdelo nekaj običajnega. S sestro Petro naju starša nikoli nista skrivala pred javnostjo. Nikoli nama nista prekrivala obrazov na fotografijah ali naju umikala pred ljudmi. Zaradi tega tudi nikoli nisem imela kakšnih slabih izkušenj. Nasprotno – vedno sem bila ponosna na očeta. Če ga je kdo prosil za fotografijo ali ga ustavil za kratek pogovor, mi to nikoli ni bilo odveč. Z leti sem predvsem spoznala, koliko ljudem pomenijo njegove pesmi in projekti, in lepo se mi zdi, da ljudje ne spremljajo samo njega, ampak pogosto tudi našo družino kot celoto.
Zdaj se solistično predstavljate s skladbo Jaz padam. Kaj je bilo odločilno, da ste sklenili sami stopiti pred mikrofon?
Mislim, da se je vse skupaj zgodilo zelo naravno. Po Tišlarskem pozdravu me je veliko ljudi spraševalo, ali bom nadaljevala. Takrat sem začutila, da si želim nadaljevati, hkrati pa si nisem želela, da bi ljudje mojo glasbeno pot vedno povezovali samo s Čuki. Zdelo se mi je prav, da se predstavim tudi samostojno. Jaz padam ni nastala zato, ker bi si želela na vsak način začeti samostojno kariero, ampak zato, ker sem v tej pesmi prepoznala sebe.
Eva Potrebuješ FOTO Jaka Bizjak
Skladbo je napisal vaš oče. Ste sodelovali pri besedilu ali pač oče ve, da »padate na domačo musko, veselico, dober žur«?
Pesem sta napisala oče in njegov prijatelj, jaz sem le na vsake toliko imela kakšno pripombo. Oči je očitno zelo dobro vedel, kaj mi je blizu in kaj želim z glasbo povedati. Zato mi je bila pesem všeč že ob prvem poslušanju in mislim, da ljudje hitro začutijo, ko izvajalec poje nekaj, kar mu je res pisano na kožo.
Je bil to enkraten projekt ali nameravate še kaj posneti in tudi sami stopiti na kakšen oder? S Čuki ste jih že večkrat preizkusili, tudi v Cankarjevem domu.
Redno nastopam s Čuki in to ostaja pomemben del moje glasbene poti, zato ne odhajam na povsem samostojno pot. Na velikih odrih sem že stala, med drugim tudi v Cankarjevem domu, kjer sva nastopili skupaj s sestro Petro. Je pa res, da imam še vedno najraje veselice. Tam je stik z ljudmi najbolj pristen. Pred kratkim smo s Čuki nastopili tudi na Castle Festivalu na Kolpi, kjer je bilo ogromno študentov (moje generacije), in vzdušje je bilo res fantastično. V načrtu imam že novo skladbo in upam, da jo bomo lahko kmalu predstavili poslušalcem.
Pravkar ste se vrnili z jadranja. Vtisi?
Bilo je nepozabno! To je bil moj prvi takšen dopust in me je navdušil. Običajno mi je po tednu dopusta že dovolj in sem pripravljena iti domov, pri jadranju pa je čisto drugače. Vsako jutro se zbudiš v drugem zalivu, v novem okolju, zato bi z veseljem ostala še kakšen dan več. Seveda sem s sabo vzela kitaro, tako da je bil teden tudi glasbeno obarvan. Večeri ob morju in petje s prijatelji imajo res poseben čar. Tudi vreme nam je bilo večino časa zelo naklonjeno. Res je, da je bil za en dan objavljen oranžni alarm, ampak smo takrat pravočasno zapluli v marino, zato ni bilo nobenih skrbi ali nevarnih situacij.
Znanstveniki si niso edini, koliko dni počitnic naj bi potreboval človek. Katera je magična številka dni dopusta za vas?
Mislim, da pri meni neka čarobna številka dni sploh ne obstaja. Rada delam to, kar delam, zato moje življenje ni sestavljeno tako, da bi vse leto čakala na tistih nekaj dni dopusta, potem pa se spet vrnila v rutino. Raje imam, da si med letom večkrat vzamem nekaj prostih dni in se za kratek čas odklopim, kot pa da grem enkrat za tri tedne v kosu. Sem tudi precej aktivna oseba, zato mi ustreza, da na dopustu kaj ustvarim ali uredim kakšno nujno stvar. Ne potrebujem tega, da sem popolnoma »offline«. Dovolj mi je, da zamenjam okolje in si napolnim baterije.
Če bi bilo vaše letošnje poletje film, kakšen bi bil naslov? In kakšen bi bil žanr? Romantična komedija, triler, drama …?
Mislim, da bi bilo moje letošnje poletje kar akcijski film. (smeh) Če bi morala izbrati naslov, bi bil Jaz padam, saj se to poletje skladba res veliko vrti in se govori o njej. Čez teden delam na področju financ, za vikende nastopam s Čuki po vsej Sloveniji, potem pa sem si privoščila še jadranje. Tudi tam nismo prav veliko počivali, saj imam zelo energično družbo.
Letošnje poletje, večer, zabava … Katero pesem bi moral didžej zavrteti, da bi vstali od mize, čeprav ste prisegli, da danes ne boste plesali?
Mislim, da se še ni zgodilo, da bi rekla: »Danes pa res ne bom plesala.« (smeh) Ples imam preprosto preveč rada. Pravzaprav pogosto dobim komentarje, da na odru ves čas migam in da skoraj ne znam stati pri miru. Kar se glasbe tiče, nisem preveč izbirčna. Edini pogoj je, da ima pesem dobro energijo in hiter ritem, da me dvigne.
Eva Potrebuješ FOTO Jaka Bizjak
Kaj bi si želeli, da bi bilo v življenju tako preprosto kot poleti?
Želela bi si, da bi si tudi med letom znali ljudje vzeti malo več časa drug za drugega, tako kot si ga poleti. Takrat se mi zdi, da smo vsi bolj sproščeni, manj obremenjeni in se lažje veselimo majhnih stvari.
Če bi morali izbrati: teden dni brez ogledala ali teden dni brez interneta?
Na jadranju bi bila brez težav tudi teden dni brez obojega. Če pa bi morala izbrati, bi se vseeno lažje odpovedala ogledalu kot internetu. Danes je internet skoraj kot še en družinski član – brez njega gre kar težko. Poleg tega nisem oseba, ki bi se pretirano ličila, zato bi bil teden brez ogledala zame precej lažji kot teden brez interneta.
Če bi lahko za en dan zamenjali življenje s katero koli znano osebo, kdo bi to bil – in kaj bi najprej naredili?
Verjetno bi za en dan izbrala kakšno res veliko svetovno glasbeno zvezdo, da bi izkusila, kako je stati pred več deset tisoč ljudmi. Potem pa bi se z veseljem vrnila v svoje življenje. Meni so namreč najbolj pri srcu manjši odri, veselice in pristen stik z ljudmi – tam se počutim najbolj domače.
In za konec: kaj se mora zgoditi, da boste septembra rekli: dobro poletje je bilo?
Če bodo ljudje še vedno prepevali Jaz padam, če se bo o pesmi govorilo in bo komu polepšala kakšno veselico ali vožnjo z avtom, bom zelo zadovoljna. Druga polovica poletja pa naj bo samo še približno tako dobra, kot je bila prva.