Tadej Pogačar na odseku, poimenovanem po njem. Obakrat sam in trdno v vodstvu. Makadamsko obarvana klasika za zmagovit uvod v sezoni – v prvem delu meri svetovni prvak le na največje enodnevne dirke. Foto: Reuters
Hočeš nočeš bi bilo vse, razen rekordne četrte zmage, predstavljeno kot presenečenje, celo neuspeh za lastnika mavrične majice.
Pogačarjev recept: razgibana trasa s tri tisoč višinci
Tadej Pogačar je s podvigi zadnjih let namreč postal vladar razgibanih enodnevnih dirk, na katerih se nabere več kot tri tisoč metrov. Vse od Lombardije 2023 je namreč Pogačar nastopil na 17 klasikah, kjer se je moral povzpeti vsaj za tri tisoč višincev in v tem času na takšnih progah doživel le dva poraza. No, pravzaprav zgolj enega: lani na dirki Amstel Gold, ko ga je po neuspešnem solonapadu v sprintu trojice ugnal Mattias Skjelmose. Drugič pa je Pogačar podaril zmago na Veliki nagradi Montreala svojemu ekipnemu kolegu Brandonu McNultyju.
Preveč poglajeni spomeniki …
Zaradi tega so glavni trije kolesarski spomeniki Milano–Sanremo (2600 metrov v 298 km), Dirka po Flandriji (2000 metrov v 269 km) in Pariz–Roubaix (1400 metrov v 259 km) takšna anomalija v Pogačarjevih ambicijah in ciljih. A to je zgodba za prihodnje tedne, svojevrsten spomenik je prvi kolesar sveta že prejel v pravcati fizični obliki, in to zdaj potrdil z novo ekshibicijo.
Od lanskega svetovnega prvenstva v cestni vožnji v Kigaliju do Strade Bianche 2026 je dosegel pet zmag. A če je bil jeseni Remco Evenepoel še njegov glavni izzivalec, se je zdaj izpostavil novi mladi veliki up, ki je vsaj na začetku sezone 2026 prevzel številko 2.
Sorodna novica
Pogačar v svojem slogu znova pisal zgodovino dirke Strade Bianche
Francoska norija, ki lahko že prekosi mehiško
Paul Seixas je lani na evropskem prvenstvu sledil Pogačarjevemu napadu, dokler je šlo, za pogum pa je bil nagrajen z bronasto medaljo. Ko je prejšnjo soboto na istem vzponu Côte de Saint Romain de Lerps (6,9 km/7,2 %) izenačil Pogačarjev rekord in s 40-kilometrskim samostojnim pobegom osvojil klasiko Faun Ardèche. S tem je dokončno obnorel rojake in prepričal Francijo, da je pravcati kolesarski odrešenik.
Prenapihnjeno navdušenje ali upravičeni pomp? Po videnem na jubilejni 20. izvedbi Strade Bianche je “Seixasmanija” resna stvar, ki lahko zasenči tudi mehiško norijo okoli Isaaca del Tora. Ne nazadnje se je 19-letni Francoz po celem dnevu lovljenja in skakanja ter narekovanja tempa na strmi ulici Santa Caterina otresel 22-letnega Mehičana, ki je lani ravno v Sieni naredil velik korak proti skorajšnji osvojitvi Dirke po Italiji. Paul Seixas ni samo prihodnost, je že sedanjost in resen izzivalec.
Ko sem videl, da je za menoj na najstrmejšem delu Monte Sante Marie, me je podžgalo in sem si rekel: letos še ne! In mu skušam pobegniti, kar mi je tudi uspelo,”
Pogačar o tem, ko mu je Seixas še sledilPogačar: Sem si rekel: letos še ne!
“Pred seboj ima zelo svetlo prihodnost. Pokazal je, da se zna voziti s kolesom, da ima neverjetno moč in da je vrhunski kolesar, četudi je zelo mlad. Ko sem videl, da je za menoj na najstrmejšem delu Monte Sante Marie, me je podžgalo in sem si rekel: letos še ne! In mu skušam pobegniti, kar mi je tudi uspelo,” je za RTV Slovenija v Sieni dejal Pogačar. Osem let in trije dnevi razlike je med prvouvrščenima na letošnjih belih cestah, a Pogi dobro ve, kako lahko mladec hitro postavi na glavo vsa predvidevanja.
“Pred dirko nismo razkrili, a naš cilj so bile stopničke. Zelo ambiciozen cilj, saj še nikoli nisem dirkal na tej dirki in skoraj nisem poznal odsekov. Vendar sem izkoristil nekaj znanja upokojenega ciklokrosista,” se je v pogovoru s francoskimi mediji pošalil Seixas in hkrati razkril, da je ekipa Decathlon CMA CGM zdaj del velikih.
Pogačar z 79 km dolgim samostojnim pobegom četrtič dobil Strade Bianche
Del Toro: Nisem izkoristil priložnosti in je prehitro napadel
Oktobra lani je bil Seixas še tretji ob Pogačarju, vmes je bil Remco Evenepoel. Zdaj je Francoz že drugi, pred Isaacom del Torom. Foto: AP
Vsi so pričakovali, da bo ekipa UAE Emirates XRG pripravila teren za napad na Monte Santa Marie, ki je drugi zaporedni odsek označen s petimi zvezdicami težavnosti. “Po načrtu je napadel malce prezgodaj, a mi vedno pušča prostor na tovrstnih dirkah. Odkrito rečeno, nisem izkoristil priložnosti, a sam sem tukaj, da mu pomagam, zato se je odločil, da gre prej v napad,” je Isaac del Toro potrdil, da bi moral sam prvi napasti, kot je to dan pred dirko napovedal Pogačar. V nadaljevanju sta del Toro in Jan Christen (na koncu šesti) vztrajno pokrivala in nadzirala zasledovalce ter jih motila pri organiziranju pravega lova na Pogačarja.
Ob vseh štirih zmagah v Sieni je imel Tadej Pogačar čas, da je s petko pozdravil svojega prvega trenerja in zdaj vodjo Pogi Teama Miho Konciljo.
“Kar nekaj časa ni bilo radijske povezave, saj so tukaj razlike med avtomobili in kolesarji zelo velike, ker je vse razbito po odsekih. Nato pa razmišljati, kdo bo lovil, kje in kdaj pritisniti, kje malce popustiti, da se prihrani energija vse do konca,” je Pogačar pojasnil, kako se loteva dolgih samostojnih napadov, pri čemer je ključno, da si je hitro privozil minuto prednosti, kar omogoča ekipnemu vozilu preskok v njegovo zavetrje, kot običajno pa ga je znova spremljal Andrej Hauptman.
Kot lani: prvo in tretje mesto za UAE
Na koncu so bili emirati tako kot lani prvi in tretji, za dobro mero pa še šesti. Le še Seixasov Decahtlon je imel v prvi petnajsterici tri kolesarje. “Fenomenalen dan, ekipa vrhunska. Vsak je naredil maksimum, ker brez ekipe mi ne bi uspelo zmagati. Bilo je kar na tesno. Zadaj smo imeli Isaaca del Tora in Jana Christna, tako da je bilo vse pokrito. Slovenske zastave ob progi so mi dale kar veliko dodatne energije, tako da velika zahvala navijačem, da pridejo v Sieno, ki ni ravno blizu. A je vseeno kar domača tekma,” je bil Pogačar vesel številnih Slovencev ob progi in tudi morja navijačev, zlasti v navijaški coni na makadamskem vzponu Le Tolfe.
Del Toro uspešno oviral Seixasa
“Na začetku sem poskušal slediti, napadel je tik pred spustom, potem so odigrali ekipno, del Toro me je blokiral, res ni hotel, da ga prehitim, prehitel sem ga, on pa me je ponovno prehitel in nato zaviral. Tako sem na spustu izgubil nekaj čas. Zatem sem moral zapolniti vrzel do Pogačarja, zmanjkalo mi je nekaj metrov. Dal sem vse od sebe, da bi mu sledil, a zagotovo bi lahko tudi veliko izgubil, če bi se v tistem trenutku, 80 km pred ciljem, izčrpal, bi bilo potem težko,” je Seixas opisal ključno dogajanje ob Pogačarjevem napadu.
Na odseku Monte Sante Marie (11,5 km makadama, od tega 4,5 km navkreber tudi do 18 odstotkov) je Pogačar za 49 sekund popravil svoj rekord iz leta 2024, a tudi Seixas je bil hitrejši, ob izhodu z makadama je zaostajal pol minute. Vendar gre to tudi na račun že dolgo časa suhega in toplega vremena, zaradi česar je bil makadam letos izredno trd, kompakten in posledično ne preseneča za kar 2 km/h najhitrejša izvedba dirke (42,7 km/h).
“Videl je, da prihajam in je znova pospešil. Mislim, da je uspešno obvladoval dirko. Zmanjkalo mi je 500 metrov. Bil je preprosto močnejši, ostaja najboljši kolesar na svetu, zaradi česar nič ne obžalujem,” je pripovedoval mladenič iz Lyona, ki ga zdaj čakajo krajši predah in nato nove priprave.
Po stari dami pade odločitev, ali gre na Tour
Zakaj je fenomen Paul Seixas res nekaj izjemnega? Odgovor podaja grafični prikaz osvojenih PCS točk pri starosti 19 let in 164 dneh.
Naslednji Seixasov izziv bo Dirka po Baskiji od 11. do 16. aprila in nato klasike v Ardenih, kjer se bo na spomeniku Liege–Bastogne–Liege znova soočil s Pogačarjem, nato bo po opravljeni “stari dami” padla težko pričakovana odločitev: ali bo nastopil na letošnji Dirki po Franciji ali ne? Šefi se nagibajo k zeleni luči, francoska javnost si ga želi, a hkrati ne manjka pomislekov in zadržkov. Po drugi svetovni vojni je Tour de France kot najstnik okusil zgolj Danny van Poppel leta 2013.
“Drugo mesto, zmaga nad vsemi drugimi močnimi tekmeci, ki so bili na startu, razen Pogačarja, mi daje resnično samozavest za nadaljevanje in kaže, da se trud izplača. Potrditev, da lahko letos tekmujem med najboljšimi,” je Seixas nakazal, da si tudi sam želi na največjo dirko na svetu.
“Ne se obremenjevati z rekordi in zgodovino”
Na drugi strani rekorder belih cest Toskane, pravcatega novodobnega kolesarskega spomenika, zdaj začenja operacijo Cipressa, Poggio in zmaga v Sanremu. Brez Jhonatana Narvaeza in Tima Wellensa, ki sta poškodovana. Predvsem pa znova proti Mathieuju van der Poelu, ki je vnovič izpustil zanj zdaj pretežke Strade Bianche.
“Treba je uživati, dokler traja in se ne preveč obremenjevati z rekordi in zgodovino. Nikoli ne veš, kdaj bo konec. Uživati v trenutku, in sem zelo vesel, da sem lahko zmagal še četrtič,” opozarja Pogačar, da se velja zadržati v trenutku in užiti dan.
Ikonična. Edinstvena. Neponovljiva. Občudovana. To je sveta Katarina.
Sedmič zapored je z zmago odprl kolesarsko sezono, četrtič osvojil Strade Bianche. Zdaj sledi dvotedenska priprava na prvi pravi kolesarski spomenik Milano–Sanremo. Foto: AP
Oglas