Britanski cinefil je najbrž zadnji popolnoma avtorski režiser na največjem odru, saj lahko posname izdelke, ki si jih sam izbere, na način, v katerega sam verjame in za okolje, v katerega je še vedno trdno zaljubljen − njegovi filmi še vedno precej bolje delujejo na velikem platnu kot na manjših zaslonih. Temu pritiče tudi izplen, saj so njegovi filmi praviloma finančne uspešnice.
Če k temu dodamo še njegovo nesporno kakovost, se ne gre čuditi, da njegovi filmi postanejo fenomen oziroma množični predmet preučevanja, sam Nolan pa pogosto uživa status (pol)božanstva, zaradi česar se zdi, da skoraj ni človeka, ki ne bi ostal ravnodušen. Večina se priključi skupini skoraj fanatičnih oboževalcev, manjši del pa ga rad spljuva in daje slabšalne oznake. V tednih in mesecih pred premiero Odiseje so tako splet zasula mnenja, da je (predvsem zaradi izbire igralcev) postal woke-populist.
Ko se je izkazalo, da je ta očitek zgrešil bistvo, je večji del kritik prešel na področje, da gre za slabo priredbo, nevredne antičnega “originala”.
Eden mojih najljubših filmov je Dobri Will Hunting. Težko preštejem, kolikokrat sem ga pogledal v celoti ali pa zgolj prizore na hodnikih univerze MIT, kjer je naslovni junak (Matt Damon) “čečkal” genialne matematične uvide. Moram priznati, da me še vedno prevzame na več ravneh, kar nekaj mojim matematičnim kolegom pa gre preprosto na živce, predvsem iz vidika, da nerealno prikazuje delovanje genijev, ta upodobitev namreč zanika nujno in dolgotrajno delo, hitre rešitve pa skorajda upodobi kot božjo mano.
Will Hunting (Matt Damon) v dialogu s terapevtom Seanom (Robin Williams) omeni Heleno iz Troje. Foto: IMDb
A to je “samo” film. Upodobitev neke zgodbe v viziji dveh mladeničev (Damona in Bena Afflecka). Priredba arhetipa o Pepelki. Zato tudi razumem, da morda del nekaterih skupin (književniki, antični filologi) moti Nolanova interpretacija. Prevajalka Emily Wilson je, denimo, film povsem raztrgala, zaključila je, da bi jo bilo sram, če bi se podpisala pod ta scenarij (mimogrede, scenariji nikoli niso bili Nolanova najmočnejša točka). A prihajam do istega zaključka kot pri Willu Huntingu, to je interpretacija klasične zgodbe, ki veliko pove predvsem o sodobnem času.
Še ena vrsta kritik gre v smer, da je Nolan obsedenec z učinki, s katerimi želi zavesti in hipnotizirati gledalce z upodobitvijo vseh pošasti, zmanjka pa mu na čustveni ravni. A tu se mi zdi, da večina (kritikov) vendarle spregleda Nolanovo karierno nit − v resnici je realist. Pomislimo na njegovo Batmanovo trilogijo (ki je silovito spremenila upodobitev superjunakov), pomislimo na čarovnijo in magijo (ki je v Prestižu razložena z logiko), pomislimo na znanstveno-fantastiko (ki v Medzvezdju temelji na resnični fiziki nobelovca Kipa Thorna; v Izvoru pa se sanje ne predajo lucidnosti in nadrealizmu Salvadorja Dalija, ampak sledijo trdi in matematični logiki). Najbrž je to tudi del razloga, da se tako fanatično izogiba računalniškim učinkom, ampak (skoraj) vse želi posneti s kamero. Realistično.
Odisej in glas (njegovega) razuma. Foto: IMDb
Če ne želite ničesar izvedeti o filmu, na tem mestu prenehajte z branjem, saj sledijo kvarniki.
Nolanov realističen pristop k Homerjevi pesnitvi velikega junaka, ki na poti domov srečuje božanstva, pošasti in druge nevarnosti, se najbolje izrisujejo v dejstvu, da v filmu prikaže enega samega boga in sicer Ateno (Zendaya), kakor pa izvemo v samem zaključku, ima ta obraz dekleta, ki je umorjeno ob osvojitvi Troje. Nihče drug ne vidi tega “božanstva”, to je le privid velikega ranjenega vojaka, ki trpi posttravmatski sindrom. Na tem mestu je čutiti, kako si režiser podaja tematsko štafeto med svojimi izdelki: v Tenetu omenja fizika Oppenheimerja, o katerem je nato posnel istoimensko biografijo, ki je prejela sedem oskarjev. Oppenheimer je predstavljen z vizijo uničevalca svetov, kar ne nazadnje velja za Odiseja, ki seme genocida zasadi z idejo trojanskega konja. V Odiseji ga ta odločitev preganja do konca sveta.
Senca prevare ga preganja deset let. Foto: Uradna stran filma
Ni presenetljivo, da je to tudi podoba filmskega plakata, v ospredju je osrednji junak, za njim pa konj, ki se dviga ter seveda ogenj kot simbol popolnega uničenja in dolgotrajne posledice (krivda ga kljuva, travmatizira in preizkuša).
V tej maniri lahko beremo tudi ostale fantastične prikazni. Kiklopi (v filmu je prikazan le en) in mogočni Lestrigonci niso nič drugega kot Odisejev obrambni mehanizem, ki opravičuje nesmiseln krvni davek vojn.
Morda še bolj zanimiva je interpretacija žensk, čarovnica Kirka (odlična Samantha Morton) vojakov ne spremeni v prašiče, ampak simbolno pokaže, kako vojna in gon po preživetju ljudi spremeni v divje živali brez (moralnega) nadzora.
Tako pridemo do Kalipso (Charlize Theron), naš junak na njenem otoku preživi kar sedem let, kjer je bil po uradni interpretaciji ujetnik (in spolni suženj, kar skorajda vse upodobitve ignorirajo), v posttravmatskem branju pa Odiseja lahko vidimo kot nekoga, ki je po vojni grozoti izbral lažjo pot in se predal coni udobja, kjer je lahko pozabil na vse grozote in užival v trenutku. Trenutku, ki se je raztegnil na kar sedem let, ko je vendarle vse prečistil in spoznal, da je prišel čas za vrnitev v realnost. Ta upodobitev še kako spominja na Izvor in dolgotrajno vrnitev Cobba (Leonardo DiCaprio), ki je ujet pri ženi Mal (Marion Cotillard), ki jo lahko razumemo kot manifestacijo krivde. Tako Odisej kot Cobb se k družini vrneta šele, ko sabotirata lastni um in sprejmeta lastno krivdo.
Mimogrede, ni naključje niti, da sta tako Cobb kot Odisej izrazito nezanesljiva pripovedovalca. Cobb (si) laže, da bi preživel v sanjah, Odisej pa občinstvu (in sebi), da bi opravičil smrt sotrpinov. Pošasti tako niso resnične, ampak je pošastna njegova ambicija po zavojevanju Troje, ki je izstavila visok račun. Nezanesljivost dobro podpira tudi glasba (od barda/reperja Travisa Scotta do arhaičnih zvokov skladatelja Ludwiga Göranssona, ki delujejo v funkciji notranjega nemira).
Nolan ves čas stavi na film, ki je namenjen velikemu platnu. Glede na to, da je velik pristaš (in apostol) tehnologije Imax (v Evropi skorajda ni dvoran, ki bi lahko predvajale v tej tehnologiji), se lahko vprašamo o smiselnosti tega početja. Ne nazadnje lahko film beremo tudi kot Nolanovo avtobiografsko metaforo za poklic režiserja. Foto: IMDb
Nolanova Odiseja tako ni film o grških mitih (večkrat slišimo stavek “dobe je konec”), ampak predvsem o sodobnem človeku, ki mora premagati posledice lastnih “vojn” (ki jih lahko razumemo v najrazličnejših kontekstih). Odiseju odrešitve ne predstavlja prestol v domačem kraju, ampak trenutek, ko se odloči, da resnici pogleda v oči in odloži breme.
Odiseja gotovo ni najboljši film leta, je pa vsekakor največja filmska izkušnja leta. V času, ko so algoritmi družbenih omrežij občinstvo razbili na tisoče drobnih in izoliranih mehurčkov, so tako veliki filmi (ki omogočajo res redke utrinke monokulture) napaka v sistemu. Napaka, ki kaže, da ima film v pravih rokah še vedno magično moč. Kot trojanski konj. In to je brez dvoma ena večjih Nolanovih zmag.
PS: Umetniška dela svoj uspeh dosežejo tudi s tem, da človeka silijo k razmišljanju in iskanju vedno novih (in sodobnih) interpretacij. Kakšna pa je vaša? Kako je film nagovoril vas?
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Oglas