Študenti ljubljanske ekonomske fakultete Aljaž Colnar, Jure Mihelj Nagode, Lars Lenard, Matej Mivšek in Miha Marčun so prva ekipa, ki je kdaj zastopala Slovenijo v finalu prestižnega mednarodnega tekmovanja CFA Challenge, Slovenija pa je na tem prva država iz regije Zahodni Balkan. V Hongkongu je v konkurenci dveh ekip iz Kitajske ter po ene iz ZDA, Kanade in Jordanije zasedla tretje mesto.
Gre za pomemben dosežek. Ne samo zato, ker je ekipa na poti do finala premagala vso konkurenco najprej na tekmovanju v Sloveniji in v regiji Južne Evrope, potem pa še v polfinalu in finalu regije EMEA (Evropa, Bližnji vzhod in Afrika). Do ravni EMEA se v desetih letih, odkar Slovenija sodeluje na tem tekmovanju s sicer skoraj 20-letno zgodovino, ni uspelo prebiti nikomur iz naše države.
Že uvrstitev v regijski finale (v primeru Slovenije EMEA) v finančni industriji velja za izjemen dosežek, z veliko težo v življenjepisu, saj je to največje svetovno tekmovanje med študenti višjih letnikov na področju analize delnice, pri čemer vsaka ekipa vrednoti podjetje, običajno kar iz svoje države.
Ključno za uspeh je, da se člani ekipe razumejo med seboj, da vsak lahko neobremenjeno tudi pokritizira drugega. FOTO: arhiv ekipe
Osvojitev tretjega mesta v sklepnem tekmovanju na svetovni ravni je primerljiva z olimpijsko medaljo v športu. Za ponazoritev: v vsaki sezoni CFA Research Challengea, v katerem mladi z univerz tekmujejo na primeru vrednotenja delnice določenega podjetja, ki kotira na borzi, sodeluje več kot 6000 študentov z več kot 1100 univerz iz več kot sto držav po vsem svetu.
Tekmovanje organizira CFA Institute, ki je v 75-letni zgodovini postal globalni vodja v skrbi za strokovno in etično usposobljenost finančnih analitikov. V Sloveniji nad tem bedi društvo CFA Slovenija, ki pomaga tudi pri organizaciji tega tekmovanja.
Prav organizacije na lokalni ravni vsako leto izberejo borzno podjetje, ki ga potem vzamejo pod drobnogled različne ekipe, sodelujoče na tekmovanju, in vrednotijo ceno delnice. V Sloveniji so tako letos štiri ekipe analizirale družbo Salus, (vele)trgovca s farmacevtskimi izdelki in medicinskimi pripomočki, na Kitajskem pa, denimo, tehnološkega velikana Xiaomi ter eno največjih svetovnih potovalnih agencij Trip.com.
Od Ljubljane do Hongkonga
Ekipa je nastala na pobudo prof. dr. Denisa Marinška, ki je k projektu povabil Aljaža Colnarja in ga spodbudil, da sestavi tim. »Pri iskanju članov mi je bilo pomembno predvsem, da so ekipno naravnani in da je vsak strokovnjak na svojem področju. Premišljena izbira sodelavcev je eden ključnih dejavnikov uspeha,« je pojasnil. Tako so se on in Jure Mihelj Nagode, Lars Lenard, Matej Mivšek ter Miha Marčun prvič zbrali oktobra lani in intenzivno začeli delati v novembru, s ciljem postati najboljši v Sloveniji, naprej pa so se prepustili toku.
O ekipi
Matej Mivšek, Aljaž Colnar in Lars Lenard prihajajo iz poslovno usmerjenega študijskega programa poslovodenja in organizacije (IMB), Miha Marčun iz programa kvantitativnih financ in aktuarstva, Jure Mihelj Nagode pa iz programa denar in finance, ki je bolj makroekonomsko usmerjen.
Lars Lenard je po končani srednji šoli v Italiji študiral psihologijo na Nizozemskem in v Nemčiji. Na univerzi je sodeloval v startupovskem inkubatorju in med tem delom ga je začel zanimati tudi poslovni svet. V Italiji je delal na nepremičninskem področju in v mednarodni skupini Somec kot tržni analitik. Po končani študijski izmenjavi v Zürichu bi želel kariero nadaljevati tam ali pa v Milanu, na področju investicijskega bančništva.
Miha Marčun želi med študijem pridobiti čim več praktičnih izkušenj. Pripravništva je opravljal v EY in Generaliju Investments, trenutno pa v Prvi Capital Partners, kjer upravljajo sklad zasebnega kapitala, to področje ga zanima tudi dolgoročno. S Colnarjem sta soustanovitelja društva Finančni klub, ki deluje v okviru Ekonomske fakultete UL in katerega namen je vzpostavljanje dolgoročnih povezav s finančno industrijo v Sloveniji in regiji ter delovati kot most med študenti in prakso.
Matej Mivšek je področje financ in računovodstva najprej spoznaval v podjetju Mesi, delal v poslovnem svetovanju v okviru podjetja Indigo ter v Pragi opravil pripravništvo na finančnem oddelku največjega pivovarskega podjetja na svetu AB InBev. Kariero bo predvidoma začel v Nemčiji.
Aljaž Colnar je nekdanji cestni kolesar, večkratni državni prvak v mladinskih kategorijah in nekdanji član državne reprezentance. Med študijem je to kariero opustil, praktične izkušnje v drugi karieri je nabral v finančni svetovalni družbi ION v Ljubljani in opravil izpit CFA. Po končanem IMB želi kariero nadaljevati v investicijskem bančništvu oziroma v skladih zasebnega kapitala v regiji.
Jure Mihelj Nagode je prvotni študij fizike zamenjal za ekonomijo. Ima certifikat google data analytics, delovne izkušnje s področja financ je že nabiral v SID banki. Zdaj je štipendist Banke Slovenije. To je bil tudi eden od povodov za sodelovanje v CFA Challengeu.
»Govorili smo, da bomo šli v Hongkong, ampak tega v resnici ni nihče verjel,« je dejal Mivšek. Sodelujoče ekipe so opravile analize podjetja in vrednotenje, nato pa pripravile pisno poročilo ter imele predstavitev v živo pred sodniki. Ti poleg vsebine ocenjujejo tudi nastop.
Pri odgovarjanju na vprašanja je bilo zelo pomembno suvereno in hitro zagovarjati svoje poglede na vrednotenje in s tem tudi odlično poznati delovanje podjetja ter panoge, v kateri deluje. Prav ta del je bil skozi celotno tekmovanje najmočnejša prednost ekipe, so povedali.
Tekmovanje je omogočilo primerjavo znanj s študenti iz tujine in spoznali so, da tudi če kdo nima priložnosti študija na prestižni fakulteti v tujini, se z znanjem lahko kosa s komerkoli. FOTO: arhiv ekipe
Po zmagi v Sloveniji so za drugo stopnjo tekmovanja v konkurenci Južne Evrope morali pripraviti videopredstavitev, kjer je bilo osrednje vprašanje, kako v omejenem času podati vse pomembne informacije in predstaviti celotno zgodbo tako, da bodo sodniki iz nje dobili vse informacije, ki jih bodo želeli.
V mislih je bilo treba imeti, da sodniki nimajo možnosti postavljanja vprašanj in se za najboljšo ekipo odločijo tudi upoštevaje malenkosti, kot so način nastopa, njegova usklajenost, kakovost izgovarjave v angleščini ali vizualna usklajenost ekipe. V tem delu so ekipi prišle prav Mivškove izkušnje iz srednje šole, ko je snemal kratke dokumentarne in igrane filme, oglase, videospote.
Na naslednjih dveh stopnjah, v polfinalu ter finalu regije EMEA, so se ekipe za napredovanje potegovale s predstavitvijo projekta ter odgovarjanjem na vprašanja sodnikov. Ta del je potekal v živo, prek videopovezave, in je bil po navedbah sogovornikov najzahtevnejši, saj je morala ekipa delovati zelo usklajeno tudi s tehničnega vidika, da so predstavitev sinhrono podpirali tudi s podatki in grafikami.
Še posebej je to veljalo pri odgovarjanju na sodniška vprašanja. Gradivo je bilo že zelo obsežno in hitro se je bilo treba znajti med stranmi, kaj pokazati sodnikom.
Edini Evropejci na parketu
Finale v Hongkongu je bil prav posebna izkušnja. Tudi z vidika teže tekmovanja, ki je potekalo v finančni četrti mesta – kot so povedali, so bili ponosni in hkrati čutili breme, da predstavljajo Slovenijo in celotno Evropo, saj so bili edini iz tega dela sveta, tudi vsi sodniki so bili z drugih celin –, in možnosti spletanja vezi z drugimi udeleženci.
Več mesecev so vse konce tedna, razen izjemoma, preživeli skupaj, na fakulteti, in se pripravljali. FOTO: arhiv ekipe
Nastop ekip je bil strukturiran podobno kot na nacionalni ravni. Vedeli so, da bo odločitev o zmagovalcu najverjetneje sprejeta na podlagi njihovih odgovorov na sodniška vprašanja.
Presenečeni in morda tudi malo razočarani so bili, da med tematikami, ki so jih sodniki izpostavili, ni bilo niti ene na temo trajnosti oziroma ESG. Ta je bila še na ravni EMEA, sicer predvsem po zaslugi evropskih sodnikov, precej izpostavljena, sploh ker so tudi v predstavitvi poudarjali pomembnost tega področja za vrednotenje podjetja.
Vloženo delo
Na vprašanja so se več mesecev poskušali kar najbolje pripraviti. Pomagali so si tudi z umetno inteligenco – ki so jo sicer uporabljali tudi pri gradnji vsebine –, in sicer so model naučili, da jim je na podlagi vprašanj, ki so jih prejemali finalisti v celotni zgodovini tekmovanja, pripravil takšna, ki so ustrezala njihovi tematiki in bi jim jih lahko zastavili sodniki.
Priznali so tudi, da so se predstavitve lotili zelo strateško. Vanjo namenoma niso vključili čisto vsega, »na določenih mestih so poskušali skriti zanke, da bi pri sodnikih izzvali vprašanja, na katera so imeli posebej pripravljene odgovore«, je eno od strategij, ki se je vsaj deloma obrestovala, opisal Marčun.
Kot je dodal Mihelj Nagode, je bil ključni del njihovih priprav na tekmovanje osredotočen na nastope, iskanje in trening odgovarjanja na najrazličnejša možna vprašanja ter sodelovanje članov ekipe, da bi ustne odgovore ves čas ustrezno podpirali z dejstvi iz njihove predstavitve.
FOTO: arhiv ekipe
Pred odhodom v Hongkong je ekipi zelo koristila tudi generalka pred številnimi profesorji Ekonomske fakultete UL. Najprej so izvedli predstavitev, ki ji je sledila enourna razprava, v kateri so jih profesorji z vprašanji spodbudili k dodatnemu premisleku in jim pomagali izpiliti nastop.
To je bilo kar zahtevno, saj so imeli v finalni predstavitvi blizu 300 strani najrazličnejših prosojnic in so morali natančno vedeti, kateri odgovor se skriva na kateri strani. Polovico tega so pripravili že za tekmovanje v Sloveniji. Kot so sicer ugotovili, so imeli v finalu v Hongkongu 80 odstotkov osnovne predstavitve enake kot v Sloveniji, medtem ko so v tem času na novo zgradili 80 odstotkov prilog.
V povezavi s svojim analitičnim delom so povedali, da v času tekmovanja ni dovoljeno biti v stiku z obravnavanim podjetjem. »V primerjavi s kolegi iz drugih držav, ki so vrednotili bistveno večja podjetja, smo imeli na voljo veliko manj javno objavljenih podatkov, zato smo si zelo veliko pomagali tudi z alternativnimi metodami. Opravili smo veliko intervjujev s 16 različnimi strokovnjaki, ki so ponudili vpogled v različne vidike delovanja zdravstva, pripravili smo anketo, s katero smo poskušali pridobiti pregled farmacevtske industrije, ki je pomembna za podjetje. S pomočjo programa, ki ga je pripravil Jure, smo analizirali tudi več tisoč ocen (google review) uporabnikov storitev v segmentu poslovanja s prebivalstvom, da smo pridobili podatke o splošni percepciji tega dela posla, podrobno smo analizirali nastop direktorja na srečanju z delničarji,« je nekaj metod naštel Lenard. V tem delu je lahko s pridom uporabil znanja in izkušnje s področja psihologije, predvsem nevroznanosti, s katero se je ukvarjal, preden ga je začel zanimati tudi poslovni svet in je ugotovil, da lahko oboje poveže.
Vse do odhoda na veliki finale so vse konce tedna, razen izjemoma, preživeli skupaj, na fakulteti, in se pripravljali. »Če gledamo nazaj, je bil to eden lepših delov te naše poti. To nas je povezovalo in nas tudi oblikovalo v ekipo, kakršna smo zdaj,« je poudaril Marčun.
Lenard pa je dodal, da je ključno za uspeh prav to, da se člani ekipe razumejo med seboj, da vsak lahko neobremenjeno morda tudi pokritizira drugega, da je to sprejeto kot nekaj pozitivnega. »Ne vidim možnosti, da bi skupina, ki se ne razume, pa tudi če so posamezni člani zelo dobri in sposobni, na takšnem tekmovanju lahko uspela. Preveč časa se preživi skupaj in zato je pomembno, da se razumejo. In tudi, da so vsi ambiciozni, kajti to je dodatno delo, ki ni v okviru fakultete, zato mora biti vsem všeč,« je dejal.
Podpora ekipi
Pri tem so poudarili še podporo in razumevanje fakultete pri njihovih pripravah ter pomoč prof. dr. Denisa Marinška, ki je ves čas sodeloval z njimi v skladu s pravili tekmovanja, ki so omejevala njegovo časovno razpoložljivost. Še posebej pri vprašanjih, na katera so se pripravljali. Poleg njega je imela ekipa še podporo mentorja iz finančne industrije, Primoža Rozmana.
FOTO: arhiv ekipe
Tudi njegov perfekcionizem, pa četudi je šlo le za uporabo napačne barve ali če so v besedilo postavili vejico namesto pike, jim je pomagal do rezultata, so prepričani. V obeh so imeli veliko podporo, pravijo, Bojan Ivanc, ki je član upravnega odbora društva CFA Slovenija in koordinira tekmovanje CFA Research Challenge v Sloveniji, pa jih je ves čas spodbujal in jim s tem vlival dodatno energijo.
Kot je povedal Ivanc, ga je uspeh ekipe navdušil, »nanje sem ponosen, kot bi bil ponosen na uspeh svojih otrok. Jasno mi je, koliko dela, dobre volje in motivacije je treba za takšen uspeh v konkurenci številnih uglednih šol z neomejenimi finančnimi sredstvi. Delno sta bila pomembna tudi izbor podjetja in obrazložitev njegovega poslovnega modela, ki ga je pripravila uprava Salusa z Gregorjem Jenkom,« je dodal Ivanc.
Vrednost izkušnje
Finalisti se strinjajo, da jim je izkušnja dala zelo dober vpogled v farmacevtsko industrijo, v kateri deluje podjetje, ki so ga vrednotili, predvsem pa so v praksi preizkusili delo (ali njegov zelo dober približek) finančnega analitika ter prenesli teorijo, ki se jo učijo na fakulteti, še v prakso.
Tudi drug od drugega so se zelo veliko naučili, in kot so še opozorili, jim je tekmovanje omogočilo primerjavo znanj s študenti iz tujine – tudi če kdo nima priložnosti študija na prestižni fakulteti v tujini, se z znanjem lahko kosa s komerkoli. »Premagali smo univerze, ki so bistveno bolj prepoznavne od naše, naučili smo se, da moramo verjeti vase in da je mogoče vse, ne glede na to, iz kako velike države prihajaš, seveda pa je treba trdo delati,« je povzel Mivšek.
Opazili so jih tudi že v industriji, zapis o njihovi izkušnji pa je v življenjepisu lahko pomemben za razvoj njihove nadaljnje kariere.