Nekoč je bila naloga staršev preprosta: stopiš v trgovino, kupiš »igrico«, zaviješ škatlo in jo postaviš pod božično drevo. Pri GTA VI bi lahko ta prizor bil videti precej drugače: pod drevesom škatla, v škatli listek, na listku koda, za vsem tem pa najbolj pričakovana igra generacije – svet tolp, orožja, drog, prostitucije in ameriške kriminalne fantazije, ki jo bodo starši svojim otrokom kljub vsemu množično kupovali. In tu se začne težava, ki ni več zgolj vezana na industrijo videoiger. Kajti izginotja diskov iz trgovin ne bodo občutili le zbiratelji, ki imajo radi police, plastiko in občutek, da igra resnično pripada njim. Občutili ga bodo tudi starši, babice, dedki, botri in vsi tisti, ki ne spremljajo sveta videoiger, vedo pa, da si otrok za rojstni dan ali božič želi novi »GTA«.
Ti ljudje morda ne vedo, kdo je Strauss Zelnick, kaj pomeni izraz »digital-only«, zakaj je pomembno, ali igra vsebuje disk ali zgolj kodo in zakaj se igralci prepirajo glede lastništva. Vedo pa bodo, da so kupili škatlo, v kateri ni igre. Ali pa vsaj ni igre v obliki, kot so jo razumele generacije pred njimi.
Naslovnica GTA VI je uradno znana. FOTO: Rockstar/take-two
Z drugimi besedami: kupec igre ne poseduje več v tistem starem, oprijemljivem smislu.
Najdražja videoigra v zgodovini
Po zadnjih informacijah naj bi bil Grand Theft Auto VI ob izidu na voljo v škatli, vendar brez namestitvenega diska. Namesto njega bo kupec prejel kodo za prenos digitalne različice igre. Standardna izdaja naj bi stala okoli 69 evrov (79,99 ameriškega dolarja), kar je približno devet evrov več od dosedanje standardne cene visokoproračunskih konzolnih iger. Dražja izdaja pa naj bi bila na voljo za okoli 86 evrov (100 ameriških dolarjev). To pomeni, da bo škatlo še vedno mogoče podariti kot darilo, vendar v njej ne bo več same igre, temveč le dostop do nje. Koda bo vezana na uporabniški račun, platformo in pogoje uporabe. Takšen način je sicer lahko praktičen, hiter in priročen, vendar ni enak dejanskemu lastništvu igre.
Z drugimi besedami: kupec igre ne poseduje več v tistem starem, oprijemljivem smislu. Poseduje pravico do dostopa do nje prek določenega računa, določene konzole in določene digitalne trgovine. Če imate disk na polici, ga lahko posodite prijatelju, ga prodate prek oglasa ali ga čez deset let ponovno vstavite v konzolo, ki ga še podpira. Če pa imate kodo, vezano na uporabniški račun, igra ne živi več pri vas, temveč v sistemu podjetja, ki odloča, kje jo je mogoče prenesti, pod kakšnimi pogoji in kako dolgo bo sploh na voljo.
Razlika se morda sliši tehnična, vendar je v resnici zelo preprosta: nekoč ste kupili izvod igre, danes pa vse pogosteje kupujete dovoljenje za igranje igre. To je podobno naročninam na video vsebine, kot so Netflix, Amazon ali Disney+. Sony gre še korak dlje. Japonsko podjetje je napovedalo, da bo PlayStation od leta 2028 predvsem digitalna platforma in da novih iger ne bodo več izdajali na Blu-ray diskih. Prihodnje izdaje v trgovinah bi zato lahko bile videti podobno kot napovedani GTA VI – škatla s kodo namesto diska.
Sony to opisuje kot naravno prilagajanje potrošniškim navadam. Ob tem poudarja, da je bilo razmerje med digitalno in fizično prodajo na PlayStationu nedavno kar 85 proti 15 v korist digitalnih nakupov. Za igralce videoiger je to že stara razprava. Za starše pa bo to nova nevšečnost.
V škatli ne bo več predmeta, temveč zgolj koda
Svet videoiger staršem še vedno pogosto ostaja pod radarjem. Videoigre so za mnoge še vedno nekaj, kar otrok igra v svoji sobi, hobi, ki ga tolerirajo, dokler ocene ne začnejo padati ali dokler nekdo ne omeni nasilja. Sprejemljiv je nekje do konca srednje šole. Toda to že dolgo ni več obrobna ali otroška industrija. Po poročilu podjetja Newzoo je svetovni trg videoiger leta 2025 presegel 200 milijard dolarjev in leto končal z 201,6 milijarde dolarjev prihodkov. Gre za izjemno kulturno in gospodarsko silo, večjo in vplivnejšo od številnih panog, ki jih starši, šole in tradicionalni mediji jemljejo precej bolj resno.
Petina mladostnikov igra igre vsak dan ali skoraj vsak dan. FOTO: Jjfarquitectos Getty Images
Kljub temu se pogovor ob božiču pogosto skrči na preprosto vprašanje: »Katero igrico si želiš?« Letos bi bil odgovor lahko: tisto za tisto za okoli 70 evrov, o kriminalcih, vplivnežih, orožju, ropih, seksu, tolpah in drogah – vendar v škatli, v kateri ni diska. Starši bodo morda kupovali najbolj kontroverzno in najbolj zaželeno darilo leta, hkrati pa ne bodo povsem vedeli niti, kaj kupujejo, niti na kakšen način bo otrok to sploh posedoval. Industrija jim bo ponudila staro iluzijo varnosti – škatlo na trgovinski polici. Toda v škatli ne bo več predmeta, temveč zgolj koda. In prav GTA je idealna igra za preizkus takšne prihodnosti.
GTA V je v treh dneh ustvaril milijardo dolarjev
Kajti GTA ni običajna serija. Grand Theft Auto V ni zgolj uspešna igra iz leta 2013, temveč eden najuspešnejših zabavnih izdelkov v zgodovini. V prvih 24 urah po izidu so prodali 11,21 milijona izvodov in ustvarili 815,7 milijona dolarjev prihodkov. Do milijarde dolarjev prihodkov je igra prišla v samo treh dneh. S tem je podrla rekorde, ki so jih pred tem držale igre Call of Duty, pa tudi filmski uspešnici Maščevalci (The Avengers) in Avatar. Več kot desetletje pozneje GTA V še zdaleč ni muzejski eksponat.
Podjetje Take-Two, lastnik založnika Rockstar Games, je vlagateljem sporočilo, da je bilo iz serije Grand Theft Auto prodanih več kot 470 milijonov izvodov, od tega skoraj 230 milijonov samo igre GTA V. Zato GTA VI ni le nadaljevanje, ki ga čakajo igralci. Gre za naslednji veliki preizkus celotne industrije zabave. Če bo igra dražja, bo večina kupcev višjo ceno sprejela. Če bo v trgovinah na voljo v škatli brez diska, bo tudi to večina sprejela. Če bo prav pri njej postalo običajno, da »fizična izdaja« pomeni zgolj embalažo s kodo, bo preostanek industrije to zelo pozorno spremljal.
Prav tu postanejo starši popolni, čeprav nezavedni, udeleženci spremembe. Ne bodo razpravljali o lastništvu, zaščiti DRM, strežnikih, zaprtih ekosistemih ali prihodnosti digitalnih medijev. Želeli bodo zgolj kupiti darilo. Zato bi jim bilo morda treba pojasniti, da kupujejo nekaj drugega, kot si predstavljajo. Kupujejo igro, ki je otrok ne bo mogel preprosto posoditi sorojencu ali prijatelju. Kupujejo darilo, ki ga morda ne bo mogoče prodati naprej, ko se ga bo naveličal. Kupujejo vstopnico v ekosistem, katerega pravila določa platforma. Kupujejo škatlo, ki posnema stari svet, v notranjosti pa skriva novega.
Veterani industrije opozarjajo
Hideo Kojima, eden najbolj znanih avtorjev in vizionarjev v industriji videoiger, se je prav tako odzval na napovedi o koncu diskov. »Odraščal sem ob fizičnih nosilcih, zato me to resnično žalosti,« je dejal. Vendar ni ostal le pri nostalgiji. Njegov največji strah ni okrogla polikarbonatna ploščica, ki izginja iz škatle, temveč dejstvo, da se vsebina seli na tuje strežnike. »Pravzaprav podatkov sploh več ne posedujete,« je opozoril Kojima, ko je govoril o prihodnosti, v kateri vsebin ne bomo več prenašali in shranjevali lokalno, ampak bomo do njih dostopali prek pretočnih storitev.
Strauss Zelnick FOTO: Arhiv S. N.
Pri tem je uporabil prispodobo pipe. »Obstajajo podjetja, ki imajo v lasti te strežnike in vam za mesečno naročnino dovolijo odpreti pipo. Dokler pipa teče, imate dostop do vsebine. Ko jo zaprejo, vam ne ostane nič. In prav to je strašljivo,« je dejal Kojima. Na drugi strani stoji hladen korporativni jezik. Strauss Zelnick, prvi mož družbe Take-Two Interactive, ki je lastnica Rockstar Games, je pred časom zavrnil trditve, da bo GTA VI izšel samo v digitalni obliki. »To ni načrt,« je dejal.
In tehnično gledano – odvisno od tega, kako široko razumemo pojem »fizična izdaja« – je imel morda prav. Če se igra prodaja v trgovini, v škatli, jo je še vedno mogoče označiti kot fizično izdajo. Le da fizičen ni več izdelek, temveč zgolj embalaža za digitalni dostop. Gre za zelo natančno, sodobno in precej nadležno igro z besedami.
Podobno je tudi s ceno
Strauss Zelnick je v razpravah o ceni igre GTA VI dejal, da bodo potrošniki prepoznali vrednost, ki jim jo kot proizvajalec ponujajo. Ob tem je dodal, da morajo kupci imeti občutek, da je izdelek izjemen in da je cena, ki so jo plačali, poštena glede na to, kar so prejeli. V poslovnem svetu to zveni urejeno, skoraj pomirjujoče. V jeziku starša, ki stoji v trgovini, pa to pomeni nekaj precej preprostejšega: najbolj zaželeno darilo generacije je lahko dražje, manj oprijemljivo in manj »njihovo« kot nekoč, podjetje pa računa, da bo občutek pomembnosti izdelka dovolj močan, da bo kupec kljub temu segel po bančni kartici.
In najverjetneje tudi bo. To je moč igre GTA VI. Njen izid ne bo ostal omejen le na medije, ki spremljajo videoigre. Prišel bo na naslovnice novičarskih portalov, v televizijske prispevke, starševske skupine na WhatsAppu, šolske hodnike in pogovore ljudi, ki videoigre sicer omenijo le takrat, ko jih začne skrbeti za otroke. Zato ta sprememba ni pomembna le za ljudi, ki želijo na policah zbirati diske. Zadeva celoten način, kako danes kupujemo kulturne vsebine.
Digitalna distribucija ima svoje prednosti. Je hitrejša, bolj praktična in pogosto dostopnejša. Platforma za digitalno distribucijo računalniških iger Steam je pokazala, da je lahko digitalna trgovina izjemno velika in dobičkonosna tudi brez naročniškega modela in brez strojne vezanosti na eno samo igralno konzolo. Po ocenah podjetja Alinea Analytics je Steam v prvi polovici leta 2026 ustvaril 11,1 milijarde ameriških dolarjev prihodkov (približno 9,5 milijarde evrov), kar je 14,5 odstotka več kot v enakem obdobju leto prej.
Težava torej ni v digitalni distribuciji sami. Težava nastane takrat, ko digitalna distribucija postane edina možnost. Ko ena sama trgovina nadzoruje cene, dostop, popuste, razpoložljivost in prihodnost vaše knjižnice iger. Takrat izgine možnost izbire. Z izbiro pa izgine tudi del moči kupca. Morda je prav to najbolj natančna podoba današnje industrije videoiger. Gre za ogromno, bogato, kulturno vplivno in tehnološko izjemno razvito panogo, ki pa staršem še vedno pogosto ostaja nevidna. Mimo njih gre, medtem ko stojijo pri blagajni in so prepričani, da otroku kupujejo le še eno škatlo z igro.
Morda pa se bodo prav ob tej škatli prvič ustavili. Kajti vse pogosteje v njej ne bo več igre, temveč zgolj dostop do nje. Za industrijo, ki jo še vedno prepogosto označujemo kot otroško zabavo, je to precej odrasla lekcija o lastništvu, poroča Jutranji list.