Prvi dizelski motor, ki ga je izumil Rudolf Diesel tik pred koncem 19. stoletja. Foto: AP
Rudolf Diesel je v zgodovino vstopil kot izumitelj motorja. In to ne katerega koli, ampak stroja, ki še danes poganja svet. Pozabljamo pa, da je bil še veliko več kot genialen inženir, ki ga je gnala neverjetna volja po tem, da naredi stroje učinkovitejše. Rudolf je bil v resnici reformator, ki je verjel, da mora tehnologija služiti napredku celotne družbe, ne zgolj industriji ali kapitalu. Njegovi zapisi in govori kažejo človeka, ki je razmišljal o socialni pravičnosti, decentralizirani energiji in gospodarski neodvisnosti. Ko je leta 1900 na pariški razstavi predstavil motor, ki ga je poganjalo arašidovo olje, ni šlo za eksotični eksperiment. Kar je takrat predstavil in o čemer je govoril, je nujno treba postaviti v kontekst tistega časa.
Para vs nafta
Parni stroj ob koncu 19. stoletja ni bil samo tehnologija, bil je celoten industrijski sistem. Tako kot je danes nafta. Slonel je na premogu, zahteval je velik kotel, stalni nadzor, kurjače, strojnike in celotno logistiko rudarjenja, transporta in industrijskih obratov. Energija je bila zato centralizirana v velikih tovarnah, železnicah in rudnikih, ki so jih upravljale močne industrijske elite. Lastniki rudnikov in jeklarskih obratov, kot so bili britanski premogovniški mogotci ali ameriški industrialci, so imeli ogromno gospodarsko in politično moč. Parni stroj je bil del tega sistema koncentrirane moči. Velik, drag, zapleten in odvisen od velikih kapitalskih struktur.
Med temi najdemo znane igralce. Na primer J. P. Morgana, ki ni bil rudarski magnat v smislu, da bi sam neposredno upravljal rudnike. Njegova moč je bila v tem, da je združeval rudnike, železnice, transport, jeklarne in banke v en sam ogromen finančno industrijski sistem. In potem se prikaže Rudolf Diesel in pred to supermočno industrijsko elito požene stroj, ki je bil manjši od vsega, kar je takrat poganjalo delo, učinkovitejši, upravljal ga je lahko en človek, in ta stroj je bil sposoben delovati na različna goriva. Celo na rastlinska olja.
Parno-rudarska elita torej ni videla le stroja, ampak konec njihovega imperija. Če kdo od njih tega mogoče ni videl in prepoznal, pa je zagotovo slišal, kaj Rudolf govori. Pa kako je govoril! Svetu je razlagal, da bi lahko energijo za njegov stroj proizvajali tudi kmetje in lokalne skupnosti same. Pa o pravični porazdelitvi energije in podobno je govoril.
V današnjem političnem jeziku bi ga v Evropi gladko označili za radikalnega levičarja in socialista, v ZDA pa bi bil brez dvoma komunist. Ga je pa takrat nekdo zelo dobro razumel. Nikola Tesla. Tudi on ni le sanjal enakih sanj, ampak jih je s svojim genialnim umom poskušal tudi uresničiti. Za človeštvo. Ne za Edisone, Morgane, Muske in Bezose.
Biostreha
Po dobrem stoletju smo zdaj na podobni točki. Tudi retorika v resnici ni kaj prida drugačna. Rudolf je vedel, da biogorivo ne more biti rešitev za vse, a razmišljal je o tem, da bi si nekateri kmetje v oddaljenih krajih in regijah z njegovim strojem lahko pomagali sami. Energetska samooskrba 1.0.
Danes govorimo o sončnih elektrarnah na strehah kmetij, o lokalni proizvodnji energije in o energetski samooskrbi 2.0. Diesel je razmišljal o oljnih rastlinah, mi razmišljamo o fotovoltaiki. On je govoril o energiji iz polja, mi o energiji s strehe.
Mecedez-Benz iz leta 1923. Foto: Shutterstock
Zgodovina pa nas uči, da ne gledamo v pravo smer, saj prehod nikoli ni samo tehnološki. Vedno je tudi političen in finančen. Na prelomu 20. stoletja se je finančna in politična moč gostila okrog premogovniških magnatov, industrije in finančnih hiš. Thomas Edison je imel za sabo kapital J. P. Morgana, John D. Rockefeller je gradil naftni imperij Standard Oil, finančne banke so odločale, katere tehnologije bodo dobile priložnost.
Danes vidimo zelo podobno dinamiko. Pa nekaj novih posameznikov je tu, na nekaj starih podlagah seveda, okrog teh se gradi koncentracija superfinančne in politične moči, ki s pomočjo tehnoloških velikanov gradi novo infrastrukturo prihodnosti.
Ocean energije
Iz Dieselove zgodbe se nismo naučili le tega, da vsaka energetska revolucija prinese nove odvisnosti, ampak tudi to, da pogosto požre tiste otroke revolucije, ki so sanjali skupno dobro. Pa smo pri dobri stari zgodovinski ironiji. V tem primeru se kaže tudi v tem, kako sta svoje življenje sklenila sanjača Rudolf in Nikola.
Nikola Tesla je svoje zadnje dni preživel sam v newyorškem hotelu New Yorker. Skoraj povsem pozabljen in močno finančno izčrpan. V sobi številka 3327 in 3328. V 33. nadstropju. Toliko trojk tu ni po naključju, Nikola je verjel v veličastnost te številke.
Rudolf Diesel je svojo pot končal precej bolj nenavadno. Septembra 1913 je na parniku SS Dresden potoval iz Antwerpna proti Londonu, kjer naj bi se srečal z britanskimi industrijskimi predstavniki in razpravljal o vgradnji njegovega stroja v vojaških plovilih. Naslednje jutro ga ni bilo več v kabini. Nikjer ga ni bilo. Izginil je v noči, nekje v vodah Severnega morja. Uradno naj bi padel čez krov ali storil samomor, toda okoliščine nikoli niso bile povsem pojasnjene.
Čas je bil namreč zelo občutljiv. Evropa je več kot očitno drsela v vojno, Diesel pa je bil Nemec, ki je potoval v Veliko Britanijo z idejami o novi revolucionarni tehnologiji. Njegovo izginotje je zato hitro dobilo pridih skrivnosti. Čeprav je jasno, da je lahko šlo tudi za zgolj nesrečo. In tudi v tem je nekaj simbolike. Dva izjemna človeka, ki sta želela energijo čim bolj enakopravno in dostopno približati svetu, sta na koncu ostala sama na robu sistema. Odrinjena. Umaknjena.
Moč številke 3
Po parnem stroju, nafti in elektriki bomo enkrat prišli do tretjega poskusa. Mogoče že prav kmalu, saj se v zgodovini človeštva še nikoli ni toliko ljudi ukvarjalo z vprašanjem, kako proizvajati energijo drugače. In nikoli ni bilo pred nami toliko različnih idej.
V tem pogledu je današnji svet zelo podoben letu 1900. Takrat je bilo jasno le to, da premog in parni stroj ne bosta več kos nalogam industrijske družbe. Elektrika, bencin in dizelsko gorivo so se šele borili za svoj prostor.
Ta trenutek se zdi, da se verjetno končuje obdobje, ko je eno gorivo poganjalo ves svet. Energetska prihodnost bo verjetno bolj raznolika in bolj regionalna. Nekatere države bodo izkoriščale sonce, druge veter, tretje biomaso, nuklearno energijo ali vodik. Ali vsega po malo. Pa zagotovo pride še kaj.
A kot rečeno, treba je gledati širše in dlje od same tehnologije. Je silam trenutne moči v interesu, da ni več ene energije za vse? Taka oblika razpršene geografske in energetske samozadostnosti zagotovo prinese tudi drugačno razporeditev gospodarske in geopolitične moči.
Energetske revolucije vedno spremenijo tudi mesta. (Na fotografiji London okoli leta 1910.) Foto: Shutterstock
Toda obstaja še ena zgodovinska lekcija. Veliki energetski interesi se nikoli ne umaknejo mirno. Lastniki rudnikov in parnih strojev so se do zadnjega dne upirali prehodu na nafto in elektriko. Danes se bo naftni kapital prav tako do zadnjega dne upiral prehodu na nove vire.
In za zdaj še ni prišel zadnji dan nafte. Te, v kateri je Rudolf videl veliko boljše življenje, kot ga je svet imel ob rudnikih in kurjenju neskončnih količin premoga. In težko rečemo, da nam z nafto ni postalo veliko lepše, kot se je kazala prihodnost industrije in mobilnosti, če bi ostali pri kurjenju premoga.
Zato bomo do naslednje energijske revolucije verjetno videli še kakšno Trumpovo vojno. Oprostite, vojaško intervencijo.
Ko boste naslednjič obrnili ključ v avtu in boste prebudili dizelski stroj v njem, se morda vseeno spomnite na Rudolfa. Ta stroj je zasnoval z mislijo na lepši in pravičnejši svet. Prvo nam je s svojim izumom dal. Saj se verjetno lahko strinjamo, da je dizel boljši od premoga in parnikov.
Drugo pa si bomo morali pri ponovitvi vaje, ki se bo v prihodnjih letih nedvomno zgodila, vzeti sami, drugače se ne bo nič spremenilo.
*Andrej Brglez je avtomobilski strokovnjak in strokovni sodelavec oddaje APM na Valu 202.
Protidizelska emancipacija?
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Oglas