Na širšem območju UKC-ja Ljubljana je izredno malo zelenih površin. Foto: TV Slovenija
Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google
Prvo bolnišnico na območju ob izteku Šentpetrskega predmestja, splošno deželno bolnišnico, so zgradili leta 1895. To je bil zametek sedanjega ljubljanskega bolnišničnega oziroma zdravstvenega centra. Ob bolnišnici, ki so jo dogradili v naglici, saj je prejšnjo na lokaciji Ajdovščine močno poškodoval aprilski potres, so uredili park.
Oglas
Medtem ko je bilo Šentpetrsko predmestje – ime je dobilo po ulici svetega Petra, današnji Trubarjevi cesti – precej gosto naseljeno in je imelo izrazito obrtniški značaj, so se za cerkvijo sv. Petra na koncu Trubarjeve ceste začenjala polja. Dostop do narave za paciente bolnišnice torej ni bil težava.
Prva bolnica na območju ljubljanskega bolnišničnega centra je bila leta 1895 zgrajena splošna deželna bolnica. Foto: Wikipedia
Veliko premalo zelenih površin
Težava pa je danes. A na širšem območju klinik, na zemljiščih, ki so v lasti Ministrstva za zdravje, je namreč le približno 13 odstotkov zelenih površin. Državni prostorski red pa za območja bolnišnic priporoča, da je delež zelenih površin vsaj 25 odstotkov. Ta podatek pove Zala Velkavrh iz neprofitnega urbanističnega studia Prostorož. Sediva na klopi paviljona ob Ginekološki kliniki, ki je tretja intervencija Prostoroža na območju ljubljanskih bolnišnic.
Po parku, ki so ga uredili ob povsem prvi bolnišnici na tem območju, ni gradnje novih bolnišničnih nikoli več pospremila ureditev kakšnega večjega parka. Foto: TV Slovenija
Velkavrh pove zelo pomenljiv podatek. Po omenjenem parku ob splošni bolnišnici, katerega večji del je danes med Onkološkim inštitutom in Zaloško cesto, delček pa med inštitutom in Šuštarjevim nabrežjem na območju bolnišnic, niso uredili nobenega večjega parka več. Posnetki okolice UKC-ja tudi ne dopuščajo sklepa, da bi bilo sploh mogoče urediti kakšen večji park. Prostora pač ni.
Naše mnenje je, da če pogledamo, kaj se dogaja v prostoru, kjer so klinike, tega prostora vendarle nekaj je. Bila pa bi potrebna velika prometna revolucija, spodbujanje javnega prometa in umik parkirišč, če bi želeli na tej lokaciji, kjer so avtomobili, pridobiti nove zelene površine.
Zala Velkavrh
Potrebno bi bilo kreativno in drzno urejanje prostora
Zala Velkavrh v zvezi s skopim razpoložljivim prostorom pravi: “Naše mnenje je, da če pogledamo, kaj se dogaja v prostoru, kjer so klinike, tega prostora vendarle nekaj je. Bila pa bi potrebna velika prometna revolucija, spodbujanje javnega prometa in umik parkirišč, če bi želeli na tej lokaciji, kjer so avtomobili, pridobiti nove zelene površine. To pa ne pomeni, da ne bi bilo možno teh zelenih površin, ki že obstajajo, dodatno aktivirati, jih narediti bolj prijazne, uporabne, dostopne in mislim, da je tudi ta paviljon, kjer sedimo, en tak poizkus.”
Novi paviljon stoji za Ginekološko kliniko. Foto: Prostorož
Pomanjkljivosti javnih prostorov območja so članice studia Prostorož ugotavljale s pomočjo ankete, na katero so odgovarjali pacienti in pa zdravstveni delavci v UKC-ju in na Onkološkem inštitutu. Čeprav so se njihovi odgovori nekoliko razlikovali, združeni odgovori pokažejo naslednjo prioriteto pomanjkljivosti prostora: premalo zelenja, dreves, rož; premalo sedišč, klopi; premalo košev za smeti; potrebne so pokrite zunanje površine (za senco in dež); premalo stojal za kolesa in kolesarnic; premalo sence; slabo označenje; uredi naj se prostor za čakanje; uredijo naj se zelene strehe in atriji; ni urejenih prostorov za sprostitev.
Zelenje podpira proces zdravljenja
Zelenje kot podporo procesu zdravljenja so izpostavile že številne študije. Največkrat poudarjajo, da stik z naravo zmanjšuje stres in izzove pozitivna čustva, zelene površine prispevajo k ugodnejši mikroklimi, že razgled na naravo pripomore k hitrejšemu okrevanju po operacijah, zmanjšuje pogostost zapletov in lahko tako celo krajša čas hospitalizacije in tudi manjšo potrebo po protibolečinskih tabletah. Predvsem pa narava nasploh izboljšuje počutje.
Pacienti in zdravstveni delavci izpostavljajo pomanjkanje sedišč in klopi. Foto: Jana Jocif
Začasne strukture postanejo stalne
Zala Velkavrh pravi, da se vodstvo UKC-ja zaveda pomena kakovostnega zunanjega prostora in da Prostorož z vodstvom dobro sodeluje. A za njihove ‘akupunkturne’ posege je na voljo malo denarja, vendar lahko razumejo, da je prioriteta seveda vzdrževanje bolnišnic. Tako kot je bilo v primeru Prostoroževe pokrite čakalnice ob zaloški, ki naj bi po prvotnem načrtu stala 6 mesecev, a še vedno stoji, je tudi novi paviljon ‘uradno’ začasna struktura.
Vendar verjamejo, da bo obstal, saj so projekt malih intervencij vzljubili tudi zaposleni: “Ta projekt se odvija malo spontano,” pravi Velkavrh, “vedno, ko lahko, postavimo neko novo zadevo ali kaj majhnega, uredimo in mislim, da so zdaj že zaposleni v UKC-ju Ljubljana to začeli prepoznavati kot serijo.”
Prostorož je sodeloval tudi pri prenovi že prej obstoječega paviljona ob glavni stavbi UKC-ja Ljubljana. Foto: Polona Balantič
Mestoma neugodna lastniška struktura zemljišč
Možnost za celovito prenovo odprtih prostorov pred in med bolnišnicami sicer ovira tudi lastniška struktura. Velika večina zemljišč je v lasti Republike Slovenije, nekaj pa tudi v lasti Mestne občine Ljubljana in ljubljanske univerze, del pa je zasebnih. Prav težavo z zadnjimi izpostavi Velkavrh: “Opozorila bi na ploščad pred urgenco, ki je v zasebni lasti, tako da bi bilo res super, če bi se tudi zasebni lastniki pridružili temu dialogu, ki ga imamo z vodstvom UKC-ja, in bi poskusili dostop do največje urgence narediti nekoliko bolj prijeten, znosen v teh vročih dneh.”
Opozorila bi na ploščad pred urgenco, ki je v zasebni lasti, tako da bi bilo res super, če bi se tudi zasebni lastniki pridružili temu dialogu, ki ga imamo z vodstvom UKC-ja, in bi poskusili dostop do največje urgence narediti nekoliko bolj prijeten, znosen v teh vročih dneh.
Zala Velkavrh
Ljubljanske vroče točke – izhodišče ukvarjanja z območjem UKC-ja
Prav dostop do urgence je namreč med najbolj vročimi točkami v Ljubljani. Na dan našega ogleda novega paviljona, 3. avgusta, je pred urgenco popoldne temperatura presegla 40 stopinj. Sicer pa je prav Prostoroževa raziskava o vročih točkah, detektiranje lokacij, ki jih Ljubljančani prepoznavajo kot še posebej vroča, pozornost studia usmerila k območju UKC-ja.
Dostop do glavne stavbe UKC-ja Ljubljana mnogi Ljubljančani navajajo kot lokacijo, ki jo občutijo kot zelo vročo. Foto: Polona Balantič
Prizadevanje za ozelenitev območja, kar bi bilo možno doseči tudi z ozelenitvijo streh (Prostorož je izvedel, da so študije o tem, katere ravne strehe bi bilo možno ozeleniti, že pripravljene), bi morala biti ena od prioritetnih nalog tako države kot tudi mestne občine, saj na tem za zdravje kronično neugodnem območju z izjemno visokimi temperaturami v vročih dneh ter zaradi visoke koncentracije prometa slabim zrakom nahajajo številni zdravstveno ogroženi ljudje.
Oglas